<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM sodba I Cpg 361/2016
ECLI:SI:VSMB:2017:I.CPG.361.2016

Evidenčna številka:VSM0023517
Datum odločbe:14.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Alenka Kuzmič
Področje:STVARNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:lastninska pravica -gradnja čez mejo nepremičnine - porušenje stavbe - gradnja nove nepremičnine - nesorazmernost vzpostavitve v prejšnje stanje - primerna odškodnina - prodajna pogodba - razlaga pogodbe - sestavina nepremičnine

Jedro

Zemljiškoknjižno stanje nedvomno izkazuje dejstvo, da je lastnica spornega dela nepremičnine tožeča stranka. Na to dejstvo nima prav nobenega vpliva okoliščina, da je bila zahteva tožeče stranke za vpis novega dela stavbe z vzpostavitvijo etažne lastnine na zadevnem delu nepremičnine zavrnjena. Z upravno določbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za vpis novega dela stavbe, se namreč ni poseglo v obstoječe lastninsko stanje zadevne nepremičnine.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi:

- "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 40.159,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2008 do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

- Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki 7.443,57 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 - dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 2.117,05 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

III. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo v zvezi s sklepom o popravi je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 40.159,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24. 11. 2008 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da tožeča stranka nosi sama svoje stroške postopka, ter da je dolžna toženi stranki plačati 11.907,08 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15 - dnevnega roka za izpolnitev obveznosti do plačila (II. in III. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi izpostavlja, da ob sklenitvi prodajne pogodbe dne 22. 2. 2006 zemljiškoknjižno stanje ni bilo urejeno, kar sta pogodbeni stranki ugotovili v točki IV. - medsebojna razmerja, saj v zemljiški knjigi ni bila vpisana ne stavba 2599 k.o. M., ne njeni posamezni deli. Pogodba se tako sklicuje na elaborat etažne lastnine za parc. št. 1247/1, ter je v njej izrecno dogovorjeno, kaj predstavlja predmet prodaje. Iz točke II. - predmet pogodbe je tako izhajalo, da je predmet te pogodbe nepremičnina parc. št. 1248/3, poslovna stavba v izmeri 1820 m2, dvorišče v izmeri 1326 m2 in klet v izmeri 447,56 m2, z identifikacijsko številko stavbe 2599, vpisano kot posamezni del stavbe s številko 26. Izrecno tako s pogodbo ni bila dogovorjena prodaja kateregakoli drugega objekta, ki bi se nahajal na parc. št. 1248/3 k.o. M. Po prepričanju pritožbe je tako tedaj, v času sklepanja pogodbe, obstajala t.i. izvenknjižna etažna lastnina, saj ne stavba (2599 k.o. M.) ne njeni posamezni deli (še) niso bili vpisani v zemljiško knjigo, temveč je bilo to storjeno naknadno. Kot izhaja iz zemljiškoknjižnega izpiska za ID stavbe 2599 k.o. M., se je etažna lastnina oblikovala šele po sklenitvi pogodbe dne 22. 2. 2006 ter vpisala v zemljiško knjigo 1. 3. 2006. Tako v času sklenitve prodajne pogodbe ni bil v zemljiško knjigo vpisan niti posamezni del E.26, katerega je s pogodbo kupila tožena stranka, niti posamezni del E.25, ki je bil v pogodbi izrecno naveden, da ostane v lasti tožeče stranke. Vpis posameznega dela stavbe E.27 v kataster stavb je bil zavrnjen z odločbo GURS z dne 16. 1. 2014 predvsem zato, ker prvostopenjski organ ni mogel ugotoviti resničnega stanja, predvsem v zvezi z očitki K. d.o.o. (tožene stranke), da obravnavani del stavbe v naravi ne obstaja, prav tako pa tudi ni bilo popolnoma jasno, ali je ta del stavbe še obstajal v času odločanja o zahtevi za vpis novega dela v kataster stavb leta 2008 (obrazložitev sodbe, točka 21). Po mnenju pritožbe tako očitno izhaja, da se posamezni del E.27 v kataster ni mogel vpisati zato, ker ga je tožena stranka medtem porušila in ne zato, ker ni nikoli obstajal.

- Glede na to, da je tožeča stranka v predmetnem sporu zahtevala odškodnino zaradi rušenja (njene) kleti, je bilo dejansko stanje v delu, v katerem je prvostopno sodišče ugotovilo lastništvo na sporni kleti oziroma delu E.27, nepravilno ugotovljeno. Prvostopno sodišče tako ni upoštevalo, da v času sklenitve prodajne pogodbe etažna lastnina sploh ni bila izvedena v zemljiški knjigi (o čemer govori sama pogodba, razvidno pa je tudi iz izpiska iz zk za stavbo št. 2599, ki je bila vpisana v zemljiško knjigo šele 1. 3. 2006), ter da je bilo s pogodbo izrecno določeno, katere prostore na zemljišču parc. št. 1248/3 tožena stranka kupuje oziroma tožeča stranka prodaja. Tako je obstajala v času sklepanja prodajne pogodbe izvenknjižna etažna lastnina. Prav tako sodišče tudi, glede na dejstvo, da je bil del E.27 porušen že pred zaključkom upravnega postopka vpisa novega dela v kataster, ter tako tožeča stranka njegovega obstoja v tem pravnem postopku ni več mogla dokazati, ni ugotavljalo kot pravno relevantnega dejstva, da je pri delu E.27 šlo za klet oziroma del, ki (bi) pripadal stavbi št. 2599, stoječi na parc. št. 1247/1 k.o. M., v lasti tožeče stranke, kar sta potrdila oba izvedenca geodetske stroke, I. S. in R. D., ter se je pri ugotavljanju lastništva na delu E.27 oprlo zgolj na stanje po rušitvi tega dela. Pritožba trdi, da je do uporabe načela superficies solo cedit kot podlage za lastništvo na delu E.27 v času rušitve v konkretnem primeru prišlo le iz razloga, ker je tožena stranka ta del porušila in tako ni več obstajal in tako ni mogel pridobiti zemljiškoknjižne samostojnosti. Ker pa tožeča stranka v predmetnem sporu zahteva odškodnino prav zaradi rušitve (in ne pridobitve stvarne pravice na delu E.27) je pravno relevantno za odločitev stanje, kot je bilo v trenutku rušitve. Zato sklicevanje na dokončno in pravnomočno odločbo GURS, s katero je bil dne 16. 1. 2014 zahtevek za vpis posameznega dela E.27 v kataster zavrnjen, ni pravilno, saj v času odločanja upravnega organa v letu 2014 del E.27 v naravi ni več obstajal, neobstoječi del pa se v kataster tako ne more vpisati. Iz tega razloga bi po mnenju pritožbe prvostopno sodišče ob tem, ko je ugotovilo, da je klet - del E.27 dejansko v naravi obstajal in ga je tožena stranka porušila, moralo pri ugotavljanju lastništva na delu E.27 izhajati iz stanja v času rušitve v letu 2008 in vsebino sklenjene pogodbe z dne 22. 2. 2006, po kateri ob nevpisani etažni lastnini na celotni stavbi št. 2599 (tudi delu E.26, ki je izrecno naveden kot predmet prodaje) oziroma obstoju izvenknjižne etažne lastnine toženi stranki tožeča stranka tega dela ni prodala, niti nanj prenesla oziroma želela prenesti lastninske pravice, pri tem pa upoštevati izpovedbe izvedencev, da je šlo pri delu E.27 za del, ki pripada stavbi 2599 k.o. M., čeprav je ležal tudi pod zemljiščem parc. št. 1248/3, ki ga je kupila tožeča stranka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje, predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Višje sodišče v Mariboru je ob obravnavi pritožbe na seji dne 4. 11. 2016 sklenilo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in posledično pravilno uporabo materialnega prava potrebno ponoviti pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze, zato je v skladu s 347. členom ZPP razpisalo obravnavo pred sodiščem druge stopnje. V skladu s šestim odstavkom 347. člena ZPP je senat tudi odločil, da se predmetna zadeva dodeli v odločanje sodnici posameznici. Dne 14. 3. 2017 je bila tako opravljena pritožbena obravnava, na kateri je sodišče druge stopnje ponovilo pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze.

7. V obravnavanem gospodarskem sporu tožeča stranka zahteva plačilo zneska 40.159,85 EUR s pripadki kot odškodnino zaradi gradnje tožene stranke na tujem zemljišču, ker naj bi tožena stranka z gradbenimi posegi, ko je gradila objekt "M.", rušila na nepremičnini, last tožeče stranke, saj tega dela kleti ni pridobila s kupoprodajno pogodbo z dne 22. 6. 2006 in je ostala last tožeče stranke, ki je kot lastnica tudi vpisana v zemljiško knjigo.

8. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da iz izvedenskih mnenj, izdelanih v obravnavanem postopku, izhaja, da je bil sporni del etaže E.27, v izmeri 186,79 m2, pozicioniran na delu, katerega je rušila tožena stranka. Kot bistveno za presojo pa je sodišče prve stopnje izpostavilo vprašanje, ali je tožena stranka rušila svoj, s kupoprodajno pogodbo z dne 22. 6. 2006 zajet kupljeni del, oziroma ali je rušila del, ki je bil last tožeče stranke zaradi načela specialnosti. V tem pogledu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v skladu z načelom superficies solo cedit in upoštevaje, da spodnji del kleti kot posamezni etažni del stavbe v času sklenitve pogodbe še ni obstajal, je tožena stranka s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe kupila tudi spodnji del kleti. Zato tožena stranka ni rušila na tujem zemljišču, ampak svojem, ki ga je kupila s pogodbo, posledično tej ugotovitvi pa tožeča stranka ni upravičena do odškodnine.

9. Zaradi pomislekov o pravilnosti dejanskih in materialnopravnih zaključkov, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje, je sodišče druge stopnje (po pooblastilu članov senata je to storila sodnica posameznica) opravilo pritožbeno obravnavo. Na njej je ponovilo pred sodiščem prve stopnje izvedene dokaze in ob oceni izvedenih dokazov ugotovilo, da odločitev o pritožbi terja spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku.

10. Sodišče druge stopnje pritrjuje materialnopravnemu izhodišču sodišča prve stopnje, ki je za presojo obravnavanega spornega razmerja uporabilo določbe 47. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), po katerih lastnik nepremičnine, če nekdo zgradi zgradbo, katere del sega na, nad ali pod tujo nepremičnino (graditelj) predlaga, da sodišče v nepravdnem postopku odloči o ureditvi medsebojnih razmerij. V skladu z drugim odstavkom 47. člena SPZ lahko sodišče graditelju naloži, da poruši zgradbo in na nepremičnini vzpostavi prvotno stanje. Če pa bi bile posledice vzpostavitve prvotnega stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je zaradi gradnje utrpel lastnik nepremičnine, lahko sodišče določi lastniku nepremičnine primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo med sosednjima nepremičninama (tretji odstavek 47. člena SPZ). Pri določitvi odškodnine sodišče upošteva vse okoliščine, zlasti pa upravičene interese udeležencev, vprašanje dobre vere graditelja in obnašanje lastnika nepremičnine, potem ko je izvedel za gradnjo (četrti odstavek 47. člena SPZ).

11. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje SPZ v 47. členu za ureditev spornega razmerja res predvideva nepravdni postopek, vendar je sodišče prve stopnje obrazložilo, zakaj je zadevo obravnavalo v okviru pravdnega postopka in razlogom, ki jih je v tem pogledu ponudilo (točka 11 obrazložitve), kot pravilnim pritrjuje tudi sodišče druge stopnje in jih povzema, še posebej ob dejstvu, da meja med nepremičninama pravdnih strank ni bila in ni sporna in torej ni bilo potrebe, da bi jo sodišče moralo na novo urediti.

12. Tožeča stranka tožbeni zahtevek utemeljuje na naslednjih dejstvih:

da sta pravdni stranki dne 22. 2. 2006 sklenili prodajno pogodbo, s katero je tožeča stranka prodala toženi stranki nepremičnine in sicer klet v izmeri 447,56 m2, stoječe na parc. št. 1248/3, zajete v elaboratu etažne lastnine za parc. št. 1247/1 pod št. 26, dve stanovanji v nadstropju v izmeri 77,51 m2 in 75 m2, poslovno stavbo v izmeri 69 m2, poslovno stavbo v izmeri 1820 m2 in dvorišče v izmeri 1326 m2;

da je bilo v pogodbi v točki 5 izrecno določeno, da je predmet pogodbe parc. št. 1248/3, poslovni stavbi, dvorišče in klet, ki je stoječa na parc. št. 1248/1, vpisana pod identifikacijsko št. stavbe 2599 kot posamezni del stavbe s številko 26;

da tožeča stranka toženi stranki ni prodala sporne kleti št. E.27 v izmeri 263,96 m2, ki je pripisana pri podvložku št. 1651/1 k.o. M.;

da sta si pravdni stranki pred sklenitvijo pisne prodajne pogodbe ogledali tiste nepremičnine, ki so bile predmet prodaje oziroma nakupa ter je ob tej priliki bila napravljena skica po arhitektu, ki je predvidel na kak način in v kakšni meri se bo poseglo v kletne prostore tožeče stranke, iz tega pa jasno izhaja, da posegov v del kleti, ki ga tožeča stranka sicer imenuje "izvozna klet", ni predvidel in ta sporni del ni bil prodan ali kupljen;

ker je tožena stranka, ko je gradila objekt "M." porušila del kleti, ki ni bil predmet kupoprodajne pogodbe in je ostal last tožeče stranke, je rušila na delu njene nepremičnine, zato tožeča stranka zahteva plačilo odškodnine.

13. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku upirala v bistvenem z zatrjevanjem, da je zahtevek na plačilo odškodnine neutemeljen iz razloga, ker je ob sklenitvi in izvršitvi prodajne pogodbe tožena stranka v skladu z načelom superficies solo cedit postala lastnica celotne nepremičnine, vključno s sporno kletjo, tudi sicer pa sporna klet pravno ne obstaja in ne more biti samostojen predmet stvarnih pravic.

14. Sodišče druge stopnje ne dvomi v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil sporni del nepremičnine (v nadaljevanju imenovan etaža E.27), v izmeri 186,79 m2 pozicioniran na delu, katerega je zaradi gradnje svojega objekta rušila tožena stranka. Takšen zaključek sodišča prve stopnje temeljiti dokazni presoji izvedenskih ugotovitev izvedencev za geodezijo R. D. in I. S., sodišče druge stopnje pa v izogib nepotrebnemu ponavljanju razloge sodišča prve stopnje (podane v točkah 13 do 17 obrazložitve izpodbijane sodbe) kot pravilne, jasne in izčrpne povzema.

15. Po presoji sodišča druge stopnje pa je utemeljen pritožbeni očitek, ki graja presojo prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni rušila na tujem zemljišču, ampak na svojem, ki ga je kupila s prodajno pogodbo z dne 22. 6. 2006, zaradi česar ni upravičena do odškodnine zaradi gradnje oziroma rušitve na tujem zemljišču v skladu s tretjim odstavkom 47. člena SPZ.

16. Med pravdnima strankama ni spora o dejstvu, da nepremičnina, ki je predmet tožbenega zahtevka, v naravi več ne ostaja. Zato je za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke bistvena ugotovitev, katera od pravdnih strank je bila v času, ko je tožena stranka zaradi gradbenega posega na svojem zemljišču rušila tudi v tej zadevi sporni del nepremičnine E.27, na tem delu imela lastninsko pravico.

17. Lastninska pravica se pridobi na podlagi pravnega posla, dedovanja, zakona ali odločbe državnega organa (39. člen SPZ). Za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom se zahteva vpis v zemljiško knjigo (prvi odstavek 49. člena SPZ).

18. Sodišče druge stopnje primarno izpostavlja dejstvo, da iz zemljiškoknjižnih podatkov izhaja, da stavba št. 2599, katere del je predstavljala sporna nepremičnina E.27, stoji na parc. št. 1247/1 k.o. M. Tožeča stranka je lastnik stavbe št. 2599, s tem pa tudi parc. št. 1247/1, na kateri se po podatkih zemljiške knjige nahajata tako stavba kot tudi njen sporni del. Zemljiškoknjižno stanje tako nedvomno izkazuje dejstvo, da je lastnica spornega dela nepremičnine tožeča stranka. Na to dejstvo nima prav nobenega vpliva okoliščina, da je bila zahteva tožeče stranke za vpis novega dela stavbe z vzpostavitvijo etažne lastnine na zadevnem delu nepremičnine zavrnjena. Z upravno določbo, s katero je bila zavrnjena zahteva za vpis novega dela stavbe, se namreč ni poseglo v obstoječe lastninsko stanje zadevne nepremičnine. Z vzpostavitvijo etažne lastnine na delu stavbe je namreč želela tožeča stranka razdeliti svojo lastninsko pravico na nepremičnini v etažno lastnino. Tožeči stranki to sicer ni uspelo, saj del stavbe E.27, na katerega se nanaša predmetni postopek, v kataster stavb ni vpisan in pravno ni določen kot del stavbe, to pa pomeni, da deli usodo nepremičnine, katere del je, to je stavbe št. 2599, ležeče na parc. št. 1247/1 k.o. M. in katere lastnik je, kot izkazuje zemljiškoknjižno stanje, tožeča stranka. Nepremičnina je namreč prostorsko odmerjen del zemeljske površine, skupaj z vsemi sestavinami. Vse kar je trajno spojeno ali je trajno na nepremičnini, nad ali pod njo, je sestavina nepremičnine (8. člen SPZ). Zgradba oziroma objekt torej ni (samostojna) nepremičnina, temveč sestavina nepremičnine in pripada lastniku. Ker glede na zemljiškoknjižne podatke sporni del nepremičnine leži na parc. št. 1247/1, pripada lastniku le te, torej tožeči stranki.

19. Neutemeljena so prizadevanja tožene stranke v smeri ugotovitve, da je lastninsko pravico na zadevni nepremičnini pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 22. 2. 2006. Predmet prodajne pogodbe sta pravdni stranki v pogodbi jasno definirali tako v 5/I. točki Uvodnih ugotovitev kot tudi v II. točki pogodbe, v katerih sta določili, da so predmet te pogodbe nepremičnine, parc. št. 1248/3, poslovna stavba v izmeri 69 m2, poslovna stavba v izmeri 1820 m2, ki v naravi predstavlja polnilnico in skladišče, dve stanovanji v zgornji etaži v izmeri 77,51 m2 in 75 m2, dvorišče v izmeri 1326 m2 in klet v izmeri 447,56 m2 z identifikacijsko št. stavbe 2599, vpisano kot posamezni del stavbe s številko 26. Prav tako je bilo v točki 9/I prodajne pogodbe izrecno določeno, da bo prodajalec (tožeča stranka) še naprej ostal lastnik dela kleti, vpisanega v elaborat etažne lastnine kot posamezni del stavbe s številko 25 pri stavbi z identifikacijsko št. 2599, v izmeri 5442,54 m2, ki se nahaja na parc. št. 1247/1 k.o. M.. Pogodbenici sta tudi ugotovili, da zemljiškoknjižno stanje ob sklenitvi pogodbe še ni urejeno, je pa bil sestavni del prodajne pogodbe med drugim tudi elaborat etažne lastnine za parc. št. 1247/1.

20. Določila pogodbe se uporabljajo tako kot se glasijo. Pri razlagi spornih določil se ni treba držati dobesednega pomena uporabljenih izrazov, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov in določilo razumeti tako, kot ustreza načelom obligacijskega prava, ki so določena v tem zakoniku (82. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)).

21. Že dramatikalna razlaga pogodbenih določil glede predmeta pogodbe ne pritrjuje zavzemanjem tožene stranke, da je z zadevno prodajno pogodbo postala lastnica spornega dela nepremičnine. Ob natančni določitvi, kaj je predmet prodaje oziroma nakupa, ko je, kar zadeva kletne površine, v pogodbi jasno dogovorjeno, da je za parc. št. 1247/1 k.o. M. izdelan elaborat etažne lastnine, kjer je pod identifikacijsko št. stavbe 2599 pri št. 26 vpisana klet v izmeri 447,56 m2, ki v naravi predstavlja del kleti, je bilo v pogodbi tudi jasno določeno, da bo preostali del kleti (v elaboratu etažne lastnice označen s št. 25) na parc. št. 1247/1 k.o. M. ostal v lasti prodajalca, to je tožeče stranke. Takšen zapis v pogodbi ne omogoča drugačne razlage kot take, da je predmet nakupa kletnih površin predstavljala zgolj in le etaža št. 26. Povsem jasno in razumljivo je, da v okviru pogodbenega določila, kaj ni predmet pogodbe, oziroma kateri del kleti ostaja v lasti prodajalca, ni bil omenjen del kleti E.27, saj takrat še ni bil etažiran. Izvedenec S. je ponudil razumno in sprejemljivo razlago, zakaj je bil sporni del nepremičnine izpuščen iz etažiranja pri prvem vpisu stavbe v letu 2005. V tem pogledu je menil, da je potrebno razloge iskati v napaki izmere stavbe in delov stavbe ter določitvijo posameznih delov stavbe že v elaboratu za prvi vpis stavbe v letu 2005. Vzroke zakaj in kako je bil del stavbe št. 27.E izpuščen oziroma neizmerjen pri prvem vpisu stavbe z dne 1. 2. 2005 lahko iščemo v različnih možnostih, in sicer je to lahko nestrokovnost izdelovalca elaborata (nezadostne kontrolne meritve dimenzij stavbe oziroma delov stavbe, nezadostna izmera višin posameznih delov stavbe ter neupoštevanja nivojskih prehodov iz enega dela stavbe v drugega - različna višina stropov, kar rezultira tudi zelo posplošen prerez stavbe), lahko se je pojavila groba napaka same izmere stavbe (izpuščen del stavbe), lahko je bil del stavbe oziroma vhod v del stavbe zagrajen in podobno. Dejstvo, zakaj v pogodbi ni bil izrecno izvzet iz prodaje tudi sporni del nepremičnine E.27, je ustrezno pojasnila tudi priča I. D., v času sklepanja pogodbe zakonita zastopnica tožeče stranke, ki je smiselno izpovedala, da je bil sporni del nepremičnine v času sklepanja pogodbe zaobsežen v delu kleti z etažno št. 25 in da je samo tisti del kleti, ki je bil predmet prodaje, dobil novo številko.

22. Da predmet prodajne pogodbe z dne 22. 2. 2006 ni bil sporni del nepremičnine, je mogoče razbrati iz izpovedb v postopku zaslišanih prič M.F., I.D., B.P. in M.Z.. Priča M. F., v času sklenitve prodajne pogodbe zakonita zastopnica tožene stranke, ki je podpisala sporno pogodbo z dne 22. 2. 2006 za toženo stranko, je izpovedala, da ob sami sklenitvi pogodbe niso bili seznanjeni, da obstaja kakšna posebna etaža spodaj, da pa jih je takrat, ko so pridobivali gradbeno dovoljenje, V. obvestil, da je vpisal v zemljiško knjigo novo etažo E.27. Nadalje je izpovedala, da če je objekt oziroma zemljišče kupljeno in je to pod objektom in je to v sklopu gradbenega dovoljenja bilo zajeto, je to njihovo, ter še, da se ob sami sklenitvi pogodbe ta problem ni izpostavil. Takšna izpovedba priče M.F. nedvomno izpričuje, da sporni del nepremičnine ni bil zajet v prodajni pogodbi. Če zanj tožena stranka ni vedela, kot to priča izpoveduje, je jasno, da ta del nepremičnine ni mogel biti predmet nakupa. Temu pritrjuje tudi izpovedba priče M.Z., ki je bil projektant zgradbe "M.". Slednji je izpovedal, da ve, za kateri prostor gre, da pa tega prostora v posnetku, ki so ga oni dobili, ni. Zato ga tudi v njihovi dokumentaciji niso prerisali in tudi pri pregledu prostorov ni bil dostopen. Priča B.P., v času sklenitve prodajne pogodbe direktor oziroma predsednik uprave tožeče stranke skupaj z I.D., je izpovedal, da so v predprostoru te kleti, ki je sedaj sporna, stali, da so bili skupaj zakonita zastopnica tožene stranke ga. M.F., g. M.Z., on, I.D. in njihov tehnolog B. G. ter so jih posebej vprašali, kaj načrtujete v tem prostoru in oni (tožeča stranka) so imeli takrat namen, ker je tudi polnilnica takrat bila sestavni del in bi se morala odprodati, ker je bila taka zahteva kupca, da bodo v tem prostoru oziroma, da so v tem prostoru načrtovali izgradnjo polnilnice in sicer, da jo bodo prenesli v ta prostor, ki je zdaj predmet spora in tako definitivno ni bila pogodbena volja strank, da bi ta prostor bil predmet prodajne pogodbe. I. D., prav tako članica uprave V. v času sklenitve sporne pogodbe, je kot priča izpovedala, da je bilo za vse kletne prostore posebej dogovorjeno, da niso predmet prodaje, razen enega, ki so ga potem posebej etažirali. Prav tako je potrdila, da se je sporni prostor E.27 v žargonu imenoval izvozna klet, kar je razvidno tudi iz dokaza A9 - skice. Priča I. D. je izpovedala tudi, da izvozne kleti E.27 niso nameravali prodati, ker so imeli plane, da bi del proizvodnje prenesli in sicer, da bi bila tam nova polnilnica, ki bi bila zmanjšana. Priča M. Š., zaposlen pri toženi stranki kot vodja projekta na objektu "M.", pa je še izpovedal, da je bil dejansko nek skladiščni prostor, ampak je bil prazen. Tudi priča J. Z., arhitekt stavbe "M.", je potrdil obstoj spornega dela kleti, saj je izpovedal, da ve, za kateri prostor gre, torej kateri je tisti prostor, ki je sporen v zadevi, ter da je bil prisoten na enem ogledu in ta prostor E.27 takrat ni bil dostopen, ker je bila ta klet polna ropotije, nato pa je ta prostor očiščen videl bistveno kasneje, ta prostor pa je bil založen s paletami in s prazno embalažo.

23. Glede na izpostavljene izpovedbe prič I.D., B. P., M. Š., J.Z. in M.F., prav tako pa tudi glede na izpovedbo izvedenca I. S. na glavni obravnavi dne 14. 11. 2013, ko je izpovedal, da je celotna površina E.27 imela v katastru stavb vpisano uporabno površino, je tako ugotoviti, da je sporni del etaže E.27 v površini 186,79 m2 predstavljal prostor z uporabno površino. Izvedenec I. S. je tudi ugotovil, da je bila višinska razlika med najnižjo točko stavbe (višina prve etaže) in med kotom pritličja dela stavbe nad verjetnim delom stavbe št. E.27 8,12 m, kar kaže na možen obstoj medetaže. Na zaslišanju pa je tudi izpovedal, da iz rušitvenih načrtov izhaja, da je bila v enem delu višina kleti 5,35 m, na drugem delu pa 3,78 m, v prilogi št. 2 druge dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 26. 4. 2013 pa je tudi narisal pravilen prerez stavbe št. 657-1121 in je slednje prikazal s kubusom oziroma kocko, kjer je razvidno, da se strop IV. etaže delno do 1/3 nahaja v V. etaži, del pa sega do VI. etaže. Z navedenim kubusom iz priloge št. 2 je izvedenec ponazoril podatke iz rušitvenega načrta o različnih nivojih kleti, kar potrjuje obstoj etaže E.27 v spornem delu.

24. Izpovedbe zaslišanih prič B.P., I.D., M.Š. in J.Z. ter ugotovitve izvedenca Seničarja dajejo sodišču zanesljivo podlago za ugotovitev, da je sporni del nepremičnine pred rušitvijo dejansko obstajal in ni bil predmet prodajne pogodbe z dne 22. 2. 2006, zato na pogodbeni podlagi tožena stranka na tem delu nepremičnine tudi ni mogla pridobiti lastninske pravice.

25. Lastninske pravice pa tožena stranka tudi ni mogla pridobiti sklicujoč se na dejstvo, da bi naj zadevna nepremičnina, ker je v trenutku sklenitve in izvršitve prodajne pogodbe v skladu z načelom povezanosti zemljišča in objekta predstavljala sestavino zemljišča, to je parc. št. 1248/3 k.o. M., na kateri je lastninsko pravico pridobila tožena stranka. Kot že obrazloženo, sporni del nepremičnine ni bil predmet prodaje, zaradi česar je povsem nerelevantno, da v času sklenitve prodajne pogodbe ni imel stvarnopravne samostojnosti, zato je pravno ter zemljiškoknjižno delil usodo zemljiške parcele, na kateri leži, to je parcele 1247/1 k.o. M. in ne parc. št. 1248/3 k.o. M.. Zato je po načelu superficies solo cedit pripadal lastniku zemljišča parc. št. 1247/1 k.o. M., to je tožeči in ne toženi stranki. Pritožba tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejstvo, da tožena stranka ni rušila na tujem zemljišču, ampak svojem, je zato utemeljena.

26. Ker je tožena stranka torej gradila oziroma rušila na delu zemljišča v lasti tožeče stranke, ima slednja pravico do odškodnine v skladu s tretjim odstavkom 47. člena SPZ, saj bi bile posledice vzpostavitve prvotnega stanja v očitnem nesorazmerju s škodo. Tožena stranka je namreč na delu, kjer se je nahajal sporni del kleti, zgradila večstanovanjski in poslovni objekt "M.", zaradi česar bi bila vzpostavitev v prejšnje stanje (rušenje celotnega objekta) v očitnem nesorazmerju s škodo. Tretji odstavek 47. člena SPZ namreč določa, da če bi bile posledice vzpostavitve prejšnjega stanja v očitnem nesorazmerju s škodo, ki jo je zaradi gradnje utrpel lastnik nepremičnine, lahko sodišče določi lastniku nepremičnine primerno odškodnino in s sklepom določi novo mejo med sosednjima nepremičninama. Ker je bila po izrecnih zatrjevanjih tožene stranke meja med nepremičninama pravdnih strank nesporna, temu dejstvu pa tudi tožeča stranka ni nasprotovala, kot že obrazloženo ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče s sklepom določilo novo mejo med sosednjima nepremičninama.

27. Primerno odškodnino v obravnavani zadevi po presoji sodišča druge stopnje predstavlja tržna vrednost spornega dela kleti E.27 v izmeri 186,79 m2, ki jo je v postopku ocenil sodni izvedenec za gradbeništvo - nepremičnine T. R.. Slednji je dne 3. 7. 2014 sodišču predložil poročilo o ocenjeni tržni vrednosti nepremičnine, v katerem je ugotovil, da ocenjena tržna vrednost celotnega kletnega prostora z oznako E.27 v neto tlorisni površini 263,96 m2, kot sestavni del kletnih prostorov v stavbi št. 2599, k.o. 657 - M., znaša 56.750,00 EUR. Tožena stranka je na navedeno cenitveno poročilo podala pripombe, v katerih je opozorila, da je cenilec ocenil tržno vrednost celotne površine etaže E.27 v izmeri 263,96 m2, medtem ko je spornih le 186,79 m2. Tožena stranka je pridobila tudi mnenje A. V., pooblaščenega ocenjevalca vrednosti nepremičnin v zvezi z opravljeno cenitvijo sodnega cenilca T. R. in se na zahtevo tožene stranke navedeno mnenje z dne 18. 8. 2014 (dokaz B42) šteje kot del trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka je tako navedla, da sodni cenilec ni uporabil zanesljivih tržnih podatkov o primerljivih nepremičninah, zaradi česar je ocenjena vrednost napačna. Primerljivi nepremičnini, ki jih je cenilec uporabil, naj bi predstavljali pod št. 2 stanovanje oziroma poslovni prostor, pod št. 3 pa poslovne prostore oziroma pisarno, medtem ko gre pri sporni nepremičnini za kletne prostore, ki v nobenem primeru ni mogla predstavljati zaključenega prostora, ki bi se lahko gospodarsko tržil.

28. V dopolnitvi cenitvenega poročila z dne 24. 10. 2014 je cenilec T. R. dodatno ocenil tržno vrednost le 186,79 m2 etaže E.27 in sicer tako, da glede na že ocenjeno vrednost m2 ocenjevane površine 215,00 EUR na m2, znaša vrednost površine 186,79 m2 40.159,85 EUR. Prav tako je sodni cenilec T. R. odgovoril na očitke tožene stranke, da nepremičnini pod št. 2 in 3, ki sta mu služili za primerjavo, naj ne bi bili primerni. Pojasnil je, da je ta primerjava nepremičnin pod 2 in 3, ki sta bili že prodani, za ocenitev obravnavanih kletnih prostorov glede na lokacijo ustrezna, saj iz sedanje prakse ocenjevanja vrednosti kletnih prostorov v primerjavi s prostori v višjih etažah izhaja, da se kot ocenjena vrednost običajno upošteva 50% vrednosti prostorov v višjih etažah (nad nivojem terena), ki imajo običajno tudi višji nivo finalne obdelave in opremljenosti. Navedeno izhaja iz predhodnih standardov za ocenjevanje (pravilnik o točkovanju, JUS standard), ki je koristno (neto tlorisno) površino kletnih prostorov upošteval z redukcijo -50% glede na dejansko. Slovenski standard SIST EN 9836 upošteva vse neto tlorisne površine v istem objektu v enaki meri in so tako posledično običajne tržne vrednosti kletnih prostorov 50% nižje od prostorov v višjih etažah. Ker nobena od pravdnih strank ni predlagala novega cenilca, tudi tožena stranka na dodatna pojasnila izvedenca ni imela pripomb, je sodišče druge stopnje upoštevalo cenitev in njegovo dopolnitev sodnega cenilca T. R. in na njegovi podlagi ugotovilo, da znaša tržna vrednost 186,79 m2 etaže E.27 40.159,89 EUR, kar predstavlja tudi primerno odškodnino v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 47. člena SPZ.

29. V skladu s prvim odstavkom 378. člena OZ je dolžnik dolžan v primeru zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti poleg glavnice plačati še zamudne obresti. V skladu s 165. členom OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ker je tožeča stranka uveljavljala odškodnino zaradi utrpele premoženjske škode, je plačilo odškodnine zapadlo v trenutku rušitve spornega dela etaže E.27. Vendar pa je tožeča stranka zahtevala plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva vložitve tožbe, to je od dne 24. 11. 2008, zato je sodišče ugodilo obrestnemu delu zahtevka za čas od 24. 11. 2008 do plačila.

30. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (prva alineja 358. člena ZPP) tako, da je toženo stranko zavezalo, da je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 40.159,85 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

31. Ker je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo prvostopnega sodišča, je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP).

32. V obravnavani zadevi je tožeča stranka ob vložitvi tožbe uveljavljala tako ugotovitveni kot dajatveni tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje je zato upoštevalo, da je vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe znašala 106.188,64 EUR (20.000,00 EUR za ugotovitveni zahtevek, kar je tožeča stranka opredelila na prvem naroku za glavno obravnavo dne 16. 6. 2010 in 86.188,64 EUR, kolikor je znašal dajatveni zahtevek). Tožeča stranka ni uspela z ugotovitvenim zahtevkom, katerega vrednost je bila 20.000,00 EUR, prav tako pa tudi ne v delu dajatvenega zahtevka za znesek 46.028,79 EUR. Uspeh tožeče stranke v postopku tako znaša 40.159,85 EUR oziroma 37,82%, tožeča stranka pa ni uspela v vrednosti 46.028,79 EUR oziroma 62,18%, kolikor znaša uspeh tožene stranke.

33. Tožena stranka je v postopku zahtevala tudi povračilo stroškov v skladu s 158. členom ZPP, v posledici najprej razširjenega nato pa umaknjenega zahtevka (vrednost razširitve zahtevka 281.607,47 EUR) in sicer z vlogo z dne 24. 1. 2012. Prvi odstavek 158. člena določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen, če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Drži, da je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek za znesek 281.607,47 EUR, vendar se v tem primeru ne uporabi določba 158. člena ZPP, saj tožeča stranka tožbe ni umaknila v celoti. Zato je sodišče v času od zvišanja tožbenega zahtevka od dne 11. 1. 2010 (sklep o spremembi tožbe je bil izdan 16. 6. 2010 na glavni obravnavi) do dne 10. 1. 2012, ko je tožeča stranka skrčila tožbeni zahtevek v dajatvenem delu nazaj na 86.188,64 EUR, ob upoštevanju vrednosti ugotovitvenega zahtevka 20.000,00 EUR, za odmero nagrade upoštevalo vrednost spora 387.791,11 EUR (367.791,11 EUR za dajatveni del in 20.000,00 EUR za ugotovitveni del), prav tako pa tudi drugačen uspeh pravdnih strank v tem obdobju, in sicer tožeče stranke v obsegu 10,36%, tožene stranke pa v obsegu 89,64%.

34. Obravnavani gospodarski spor se je začel pred veljavnostjo Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), ki je začel veljati 1. 1. 2009, medtem ko je bila v obravnavani zadevi tožba vložena 24. 11. 2008. Zato je sodišče v skladu s prvim odstavkom 41. člena ZOdvT stroške odmerilo po do tedaj veljavni Odvetniški tarifi (v nadaljevanju OT).

35. Potrebni stroški tožeče stranke od vložitve tožbe do 11. 1. 2010 so bili: 1200 odvetniških točk (v nadaljevanju odv. tč.) za tožbo z dne 21. 11. 2008, 1200 odv. tč. za 1. pripravljalni spis z dne 7. 1. 2009, 900 odv. tč. za 2. pripravljalni spis z dne 2. 2. 2009, 600 odv. tč. za 3. pripravljalni spis z dne 19. 3. 2009, 50 odv. tč. za dopolnitev 3. pripravljalne vloge z dne 24. 3. 2009, 79 odv. tč. za materialne stroške 2% in 29,5 odv. tč. za materialne stroške 1% nad 1000 točk, skupaj 4058,50 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja (0,459 EUR), predstavlja znesek 1.862,85 EUR. Temu je bilo treba prišteti povračilo za plačano sodno takso za postopek v znesku 1.518,00 EUR. Potrebni stroški tožeče stranke v tem obdobju so znašali 3.380,85 EUR in je ob upoštevanju 37,82% uspeha tožeče stranke, ko je vrednost spora znašala 106.188,44 EUR, slednja upravičena do povračila sorazmernega dela v višini 1.278,64 EUR.

36. Potrebni stroški tožeče stranke v obdobju od 11. 1. 2010 do 10. 1. 2012, ko je vrednost spora znašala 387.796,11 EUR znašajo: 600 odv. tč. za 4. pripravljalni spis z dne 11. 1. 2010, 600 odv. tč. za 5. pripravljalni spis z dne 16. 9. 2010, 2900 odv. tč. za pripravljalni spis z dne 24. 11. 2010, 2900 odv. tč. za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 16. 6. 2010 in 50 odv. tč. za urnino na tej obravnavi ter nadalje 141 odv. tč. za materialne stroške 2% in 60,5 odv. tč. za materialne stroške 1% nad 1000 točk. Potrebni stroški tožeče stranke v tem obdobju tako znašajo 7251,50 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja (0,459 EUR), da znesek 3.328,44 EUR, ter je tako tožeča stranka ob upoštevanju njenega 10,36% uspeha v tem obdobju upravičena do povračila sorazmernega dela stroškov v znesku 344,83 EUR.

37. Potrebni stroški tožeče stranke v obdobju od 10. 1. 2012 do zaključka glavne obravnave dne 17. 2. 2015 obsegajo: 600 odv. tč. za zastopanje na glavni obravnavi dne 10. 1. 2012, 100 odv. tč. za urnino na tej obravnavi, 600 odv. tč. za zastopanje na glavni obravnavi dne 13. 3. 2012, 50 odv. tč. za urnino na tej obravnavi, 50 odv. tč. za opredelitev do mnenja izvedenca z dne 25. 1. 2013, 600 odv. tč. za pripravljalni spis z dne 8. 3. 2013, 600 odv. tč. za opredelitev do izvedenskega mnenja z dne 27. 5. 2013, 600 odv. tč. za zastopanje na glavni obravnavi dne 14. 11. 2013, 150 odv. tč. za urnino na tej obravnavi, 600 odv. tč. za zastopanje na glavni obravnavi dne 17. 2. 2015, 79 odv. tč. za materialne stroške 2% in 29,5 odv. tč. za materialne stroške 1% nad 1000 točk. Potrebni stroški tožeče stranke v tem obdobju tako znašajo 4.058,50 EUR, kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja (0,459 EUR) znese 1.862,85 EUR. Ob upoštevanju 37,82% uspeha tožeče stranke v tem obdobju, je tako tožeča stranka upravičena do povračila 704,53 EUR.

38. Potrebni stroški tožeče stranke v novem sojenju po razveljavitvi sodbe I Pg 766/2008 z dne 17. 2. 2015 znašajo: 450 odv. tč. za zastopanje na naroku 16. 2. 2016, 450 odv. tč. za zastopanje na naroku 21. 4. 2016, 18 odv. tč. za 2% materialne stroške, skupaj tako 918 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja (0,459 EUR) da znesek 421,36 EUR. Ob upoštevanju 37,82% uspeha tožeče stranke v tem obdobju, je tako tožeča stranka upravičena do povračila 159,35 EUR.

39. Potrebni stroški tožene stranke v obdobju od vložitve tožbe do 11. 11. 2010 so bili: 1200 odv. tč. za odgovor na tožbo z dne 9. 1. 2009 in 1200 odv. tč. za pripravljalno vlogo z dne 24. 2. 2009, skupaj tako 2400 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja (0,459 EUR) znaša 1.101,60 EUR. Temu je treba prišteti še povračilo za 20% DDV v znesku 220,32 EUR. Potrebni stroški tožene stranke v času od vložitve tožbe do 11. 11. 2010 tako znašajo 1.321,92 EUR in je slednja ob upoštevanju njenega 62,18% uspeha v tem obdobju upravičena do povračila sorazmernega dela v višini 821,97 EUR.

40. Potrebni stroški tožene stranke v obdobju 11. 1. 2010 do 10. 1. 2012, ko je tožeča stranka zvišala tožbeni zahtevek za 367.796,11 EUR in je tako vrednost spora, skupaj z ugotovitvenim zahtevkom v višini 20.000,00 EUR, znašala 387.796,11 EUR obsegajo: 1450 odv. tč. za pripravljalno vlogo z dne 12. 2. 2010, 50 odv. tč. za pripravljalno vlogo z dne 19. 2. 2010, 2900 odv. tč. za zastopanje na glavni obravnavi dne 16. 6. 2010, 50 odv. tč. za urnino na tej obravnavi, ki je trajala od 11:00 do 11:46, 120 odv. tč. za porabljen čas na poti za to obravnavo, 50 odv. tč. za vlogo z dne 13. 7. 2010, 1350 odv. tč. za pripravljalno vlogo z dne 5. 11. 2010, 1450 odv. tč. za pripombe na izvedensko mnenje in 1450 odv. tč. za pripravljalno vlogo z dne 7. 12. 2010, skupaj tako 8970 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja (0,459 EUR) da znesek 4.117,23 EUR. Temu je treba prišteti še povračila za 20% DDV v znesku 823,45 EUR, 92,50 EUR za kilometrino, za obravnavo dne 16. 6. 2010 na relaciji L. - M. - L., nadalje 796,00 EUR po sklepu o stroških za izvedenca z dne 2. 11. 2010 in 74,20 EUR za plačilno stroškov po sklepu za izvedenca z dne 6. 5. 2011. Potrebni stroški tožene stranke v obdobju od 11. 1. 2010 do 10. 1. 2012 so tako znašali 5.903,44 EUR in je tožena stranka ob upoštevanju njenega 89,64% uspeha v tem obdobju upravičena do sorazmernega dela v znesku 5.291,84 EUR.

41. V obdobju od 1. 10. 2012 do zaključka glavne obravnave dne 17. 2. 2015 je vrednost spora ponovno znašala 106.188,64 EUR (20.000,00 EUR za ugotovitveni zahtevek in 86.188,64 EUR za dajatveni zahtevek). Potrebni stroški tožene stranke v tem obdobju so bili: 600 odv. tč. za zastopanje na glavni obravnavi dne 10. 1. 2012, 100 odv. tč. za urnino na obravnavi dne 10. 1. 2012, ko je ta trajala od 9:00 do 10:15, 120 odv. tč. za porabljen čas na poti, 600 odv. tč. za zastopanje na glavni obravnavi dne 13. 3. 2012, 150 odv. tč. za urnino na tej obravnavi, ki je trajala od 9:00 do 9:37, 120 odv. tč. za porabljen čas na poti za to obravnavo, 600 odv. tč. za zastopanje na glavni obravnavi dne 14. 11. 2013, 150 odv. tč. za urnino na tej obravnavi, 120 odv. tč. za porabljen čas na poti, 600 odv. tč. za zastopanje na glavni obravnavi dne 17. 2. 2015, 120 odv. tč. za porabljen čas na poti za to obravnavo in 50 odv. tč. za končno poročilo stranki, skupaj tako 3330 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja, ko ta znaša 0,459 EUR, da znesek 1.528,47 EUR. Temu je treba prišteti še povračilo za 22% DDV v znesku 336,26 EUR, štirikrat po 92,50 EUR za potne stroške na relaciji L. - M. - L. in nadalje 48,76 EUR za plačilo stroškov izvedenca po sklepu z dne 13. 3. 2012, 69,45 EUR za plačilo stroškov izvedenca po sklepu z dne 2. 7. 2012, 316,70 EUR za plačilo stroškov izvedenca po sklepu z dne 2. 1. 2013, 374,28 EUR za plačilo stroškov izvedenca po sklepu z dne 8. 5. 2013, 442,99 EUR za plačilo stroškov izvedenca po sklepu z dne 6. 12. 2013, 732,58 EUR za plačilo stroškov izvedenca po sklepu z dne 7. 7. 2014 in 173,58 EUR za plačilo stroškov izvedenca po sklepu z dne 30. 10. 2014. Potrebni stroški tožene stranke v času od 10. 1. 2012 do zaključka glavne obravnave tako znašajo 3.291,23 EUR in je slednja ob upoštevanju njenega 62,18% uspeha upravičena do povračila sorazmernega dela stroškov postopka v znesku 3.291,23 EUR.

42. Kot potrebne je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo tudi stroške pritožbenega postopka I Pg 766/2008 z dne 17. 2. 2015 in sicer 1125 odv. tč. za sestavo pritožbe, 50 odv. tč. za poročilo stranki in 23,5 odv. tč. za materialne stroške, priglašene kot 2% od skupne vrednosti storitev, skupaj tako 1198,5 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja, ko je ta znašala 0,459 EUR, da znesek 550,11 EUR. Temu je treba prišteti še 121,02 EUR kot povračilo za 22% DDV, kar znaša skupaj 671,13 EUR. Ob upoštevanju 37,82% uspeha tožeče stranke v tem obdobju, je tožena stranka upravičena do povračila stroškov pritožbenega postopka v znesku 253,82 EUR.

43. Potrebni stroški tožene stranke v novem sojenju so bili: 450 odv. tč. za zastopanje na obravnavi dne 16. 2. 2016, 120 odv. tč. za odsotnost iz pisarne, 450 odv. tč. za zastopanje na obravnavi dne 21. 4. 2016, 120 odv. tč. za odsotnost iz pisarne, 22,8 odv. tč. za materialne stroške, priglašene kot 2% od skupne vrednosti storitev, 1,4 odv. tč. za materialne stroške, priglašene kot 1% od skupne vrednosti storitev nad 1000 odv. tč., skupaj tako 1164,2 odv. tč., kar ob upoštevanju vrednosti odv. tč. na dan odločanja (0,459 EUR), da znesek 534,36 EUR. Temu je treba prišteti še dvakrat po 92,50 EUR, skupaj 185,00 EUR za povračilo kilometrine na relaciji L. - M. - L., tako da potrebni stroški tožene stranke v novem sojenju znašajo 719,36 EUR. Ob upoštevanju 37,82% uspeha tožeče stranke v tem obdobju je tako tožena stranka upravičena do povračila stroškov v znesku 272,06 EUR.

44. Sodišče druge stopnje stroškov tožeče in tožene stranke v presežku nad priznanimi ni štelo za potrebnih v smislu določbe 155. člena ZPP.

45. Potrebni stroški tožeče stranke tako znašajo 2.487,35 EUR, potrebni stroški tožene stranke pa 9.930,92 EUR. Po medsebojnem pobotanju pravdnih stroškov je tako tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki 7.443,57 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od prvega dne po preteku 15-dnevnega paricijskega roka do plačila.

46. Tožeči stranki, uspešni s pritožbo, je tožena stranka dolžna povrniti za pritožbeni postopek potrebne pravdne stroške. Kot take je sodišče druge stopnje tožeči stranki priznalo 1125 odv. tč. za sestavo pritožbe, 281,25 odv. tč. za zastopanje na pritožbeni obravnavi dne 26. 11. 2016, 1125 odv. tč. za zastopanje na pritožbeni obravnavi dne 14. 3. 2017, 35,31 odv. tč. za materialne stroške (2% do 1000 točk in 1% nad 1000 točk), skupaj 2566,56 odv. tč., kar, upoštevaje vrednost odv. tč. na dan odločanja (0,459 EUR), znaša 1.178,05 EUR. K temu je prišteti še stroške sodne takse za pritožbo v znesku 939,00 EUR. Potrebni pritožbeni stroški tožeče stranke skupaj znašajo tako 2.117,05 EUR. Te stroške je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

47. Tožena stranka, neuspešna v pritožbenem postopku, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.


Zveza:

SPZ člen 47, 47/2, 47/3, 47/4. OZ člen 82.
Datum zadnje spremembe:
26.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA3Mzg5