<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1066/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.1066.2015

Evidenčna številka:VSL0082629
Datum odločbe:22.07.2015
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), mag. Matej Čujovič (poroč.), dr. Vesna Bergant Rakočević
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:pobotanje medsebojnih terjatev - materialnopravni pobot - prepoved pobotanja - dopusten pobot - primeri, ko je pobot izključen - varstvo pravnih interesov stranke - vsebina pogodbe - izjava o pobotu - splošni pogoji - vsebina pooblastila - odpoved podajanju izjave - pisni nalog - stek pogojev za pobot - temeljni posel - poroštvo

Jedro

Načelno drži, da terjatev, ki jih imajo komitenti do svojih bank, ni mogoče preprosto pobotati s terjatvami bank, ki jih imajo te do svojih komitentov. Tako je stališče pravne teorije in sodne prakse. Toda prepoved pobotanja ni absolutna (tako teorija in tudi sodna praksa), temveč se stranki lahko dogovorita/sporazumeta, da je pobot tudi v takem primeru dopusten, pri čemer bi za varstvo pravnih interesov varovane stranke zadoščalo že, če bi bilo določeno, da lahko pobotno izjavo izjavi samo upnik takšne terjatve.

V obravnavani zadevi sta tožnika ob podpisu pogodbe za osebni oziroma poslovni račun soglašala, da so del pogodbene materije tudi vsakokratni splošni pogoji in sta banko pooblastila, da brez njune dodatno pridobljene izjave opravi pobot. Pogodbena dikcija „brez naloga imetnika računa“ je popolnoma jasna in drugačne razlage niti ne dopušča. Prav nobenega dvoma ni, da sta komitenta v primerih iz splošnih pogojev (neporavnane terjatve do imetnika računa iz pogodbe in iz naslova drugih pogodbenih in nepogodbenih razmerij), vnaprej odpovedala podajanju izjave iz 312. člena OZ – pisnemu nalogu in s tem banki omogočila, da izvede pobot, ko in če se bodo zanj stekli pogoji.

Splošni pogoji so resda strogi, a tožnika sta nanje pristala, ne drži pa, da jima jemljejo kakršne koli ugovore oziroma da sta z njihovim sprejetjem izgubila pravice iz pogodbe ali roke ali bi bili sicer pretirano nepravični oziroma strogi. Tožnika sta se s podpisom pogodbe in sprejetjem splošnih pogojev vnaprej odpovedala le pravici do podajanja posebne izjave ob steku pogojev za pobot, vse ostale ugovore in pravice pa sta obdržala, kar dokazuje sam potek tega postopka, v katerem sta uveljavljala ugovore iz temeljnega posla (poroštva), vendar z njimi pač nista uspela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika od tožene stranke zahtevala plačilo skupaj 100.688,50 EUR s pripadki ter tožnikoma naložilo, da toženi stranki povrneta 7,50 EUR stroškov postopka.

2. Tožnika v pravočasni pritožbi kot bistveno navajata, da je sodišče ocenilo, da gre za pravno vprašanje, zato je odločilo na podlagi listin v spisu. Tožnika menita, da je ob sicer nespornih dejstvih sodišče napačno uporabilo materialno pravo in odločilo v nasprotju s sodno prakso. Sporno vprašanje, s katerim se je ukvarjalo sodišče, je, ali so bili s strani tožene stranke izvedeni poboti njene terjatve do tožnikov iz naslova poroštvenih obveznosti s terjatvijo tožnikov do tožene stranke iz naslova njunih osebnih in poslovnih računov utemeljeni ali ne. Pri tem se je sodišče sklicevalo na 311. in 312. člen OZ. Tožnika zatrjujeta, da za pobot ni bilo pogojev, saj drugi odstavek 316. člena OZ med drugim določa, da ne more prenehati s pobotom terjatev stvari ali vrednost stvari, ki so bile dane dolžniku v hrambo ali na posodo ali jih je dolžnik brezpravno vzel ali brezpravno pridržal. Iz komentarja OZ izhaja, da je to pravilo sodna praksa utemeljeno razširila tudi na druge posle, ki temeljijo na medsebojnem zaupanju, kot so npr. bančni in komisijski posli. Izpostavlja judikata III Ips 60/94 in III Ips 24/2013, ki se lahko aplicirata na obravnavano zadevo in banki prepoveduje enostranski pobot depozita oziroma dobroimetja, ki sta ga imela tožnika na svojih računih. Ravno v zvezi s tem sta tožnika ves čas zatrjevala, da ni podanih pogojev za pobot, kar je bil materialnopravni ugovor, ki bi ga sodišče moralo upoštevati in ne bi smelo slediti trditvam tožene stranke. Sklicevanje sodišča na splošne pogoje ni utemeljeno, saj so ti v nasprotju z veljavno zakonodajo (določbami OZ) in jih sodišče ne bi smelo upoštevat. S tem, ko sta navedla, da ne obstajajo pogoji za pobot, je materialno in procesno zadoščeno obstoju prerekanosti navedenih dejstev. Navajata, da je sodišče spregledalo 121. člen OZ, ki določa, kdaj so splošni pogoji nični. Konkretni splošni pogoji tožnikoma jemljejo pravico od učinkovitega ugovora, kršeno pa je tudi načelo enakopravnosti v obligacijskih razmerjih (4. člen OZ). Ker je določilo splošnih pogojev nično, sodišče nanj svoje odločitve ne bi smelo opreti. Sklepno navaja še, da opomba št. 1 na peti strani izpodbijane sodbe le potrjuje njene trditve, da pogojev za pobot ni bilo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Tožena stranka je na pritožbo pravočasno odgovorila, konkretizirano prereka vse pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in to za pritožnika ni sporno), da so med pravdnima strankama nesporna naslednja pravno odločilna dejstva:

- tožena stranka N., in V., sta sklenila pogodbo o izdaji garancije, na tej podlagi pa je tožena stranka izdala garancijo za pravočasno plačilo v korist P., d. d.;

- tožena stranka in naročnik garancije sta sklenila več aneksov, pri čemer sta z nekaterimi le podaljševala trajanje garancije, z drugimi pa višala njeno vrednost;

- P., d. d., je zahteval unovčenje garancije in ta je bila unovčena 7. 4. 2010;

- tožnika sta v zavarovanje garancije naročniku garancije dala poroštveni izjavi 10. 12. oziroma 11. 6. 2002;

- tožnika sta kasneje podajala vedno nove poroštvene izjave, kadar je šlo za višanje vrednosti garancije;

- tožena stranka je od naročnika garancije terjala povrnitev zneska unovčene garancije, vendar ta svoje obveznosti ni izpolnil;

- tožena stranka je tožnika pozvala k izpolnitvi poroštvene obveznosti, a je nista izpolnila, temveč sta zanikala obstoj obveznosti, češ da za to obdobje nista dala poroštvene izjave;

- tožena stranka je svojo terjatev do tožnikov pobotala z zneski, ki sta jih imela tožnika pri njej na poslovnih oziroma osebnih računih.

6. Tožnika s tožbenim zahtevkom terjata vračilo zneska, ki ga je tožena stranka pobotala s svojo terjatvijo. Trdila sta, da za sporno obdobje nista podala niti podpisala poroštvene izjave, zato nista bila poroka in je tožena stranka neutemeljeno izvedla pobot. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (in teh ugotovitev pritožnika ne izpodbijata, temveč celo izrecno navajata, da je dejansko stanje, kot izhaja iz listin, nesporno), da se je ob podpisu dodatka 1/2009 rok podaljšal do 24. 6., nova izjava pa ni bila dana, pred tem pa je bil sklenjen in podpisan aneks 1/2008, ki je dvignil višino garancije. S temeljno pogodbo je bilo dogovorjeno, da so veljavna vsa podaljšanja in druge spremembe, ki ne predstavljajo dviga garancije. Ker sta tožnika za zadnji dvig garancije podpisala poroštveno izjavo, je ta veljala tudi ob unovčenju garancije, ugotovi sodišče prve stopnje, pri tem pa se opre na listine v spisu. Pritožnika sicer na koncu svoje pritožbe navedeta, da opomba sodišča prve stopnje na peti strani sodbe potrjuje njune navedbe o neutemeljenosti pobota, vendar ne izpodbijata dejanske ugotovitve sodišča, da je šlo za tipkarsko napako in da je pravi datum 20. 6. 2008, veljavnost poroštvene izjave pa podaljšana do 26. 6. 2009, s čimer je pokrito tudi obdobje, v katerem je bila unovčena garancija. Ob takih dejanskih ugotovitvah pritožbeno sodišče zaključuje, da je tožena stranka imela terjatev do tožnikov iz naslova poroštva, drugo (in sicer pravno) vprašanje pa je, ali je imela podlago za pobotanje te terjatve s terjatvijo, ki jo imata tožnika do nje.

7. Načelno drži materialnopravno stališče pritožnikov, da terjatev, ki jih imajo komitenti do svojih bank, ni mogoče preprosto pobotati s terjatvami bank, ki jih imajo te do svojih komitentov. Pritožnika pravilno izpostavljata stališče pravne teorije in sodne prakse (III Ips 60/1994, III Ips 41/1996). Sodna praksa je sicer glede tega vprašanja enotna (glej še III Ips 24/2013 in I Cpg 1622/2014). Toda pritožnika spregledata, da je stališče pravnih teoretikov (taistih, ki jih izpostavljata sama), da prepoved pobotanja ni absolutna, temveč se stranki lahko dogovorita/sporazumeta, da je pobot tudi v takem primeru dopusten, pri čemer bi za varstvo pravnih interesov varovane stranke (v tem primeru tožnikov) zadoščalo že, če bi bilo določeno, da lahko pobotno izjavo izjavi samo upnik takšne terjatve.(1) Tudi iz primerov iz sodne prakse ( III Ips 60/1994, III Ips 41/1996, III Ips 24/2013) izhaja, da v nobenem od primerov ni bila dogovorjena možnost pobota, zato so bile odločitve sodišč v vseh primerih v korist komitentov.

8. V obravnavanem primeru (in prav v tem se ta razlikuje od zgoraj navedenih) pa je tožena stranka že v pripravljalni vlogi z dne 12. 9. 2014 navedla, da je za pobot imela pogodbeno dogovorjeno podlago, in sicer vsakokratne splošne pogoje, ki so bili sestavni del pogodb o posameznih računih med njo in tožnikoma. Tožnika teh navedb resda nista prerekala, imata pa v pritožbi prav, da to niti ni dejansko, temveč zgolj pravno vprašanje. Pritožbeno sodišče bo zato v nadaljevanju presodilo njuno pravno tolmačenje splošnih pogojev in se do teh navedb opredelilo.

9. Splošni pogoji za osebni račun (B 40) in poslovni račun (B 41) so v bistvenem (in za pravdni stranki spornem) delu enaki. Tako splošni pogoji za osebni račun v drugem stavku druge alineje zadnjega odstavka točke b) določajo: „Banka lahko izvrši plačilo iz sredstev na računu brez naloga imetnika računa tudi za poplačilo svojih zapadlih neporavnanih terjatev do imetnika računa iz pogodbe in iz naslova drugih pogodbenih in nepogodbenih razmerij.“ Splošni pogoji za poslovni račun pa v prvem stavku petega odstavka točke 5 (oziroma drugem odstavku na 8. strani) določajo: „Brez naloga imetnika osebnega računa bo banka izvršila plačilo tudi za poplačilo svojih zapadlih neporavnanih terjatev do imetnika osebnega računa iz pogodbe o vodenju osebnega računa in iz naslova drugih pogodbenih in nepogodbenih obveznosti.“

10. OZ v prvem odstavku 312. člena določa, da pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Pritožbeno sodišče sodi, da zgoraj povzetih splošnih pogojev za osebni in za poslovni račun ni mogoče razumeti drugače, kot da sta tožnika toženi stranki vnaprej podala izjavi, da se izvede pobot, ko in če bi zanj nastopili pogoji. Prepoved pobotanja pri bančnih poslih iz 316. člena OZ je, kot že rečeno, relativna in pogodbeni stranki se lahko dogovorita, da je pobot kljub vsemu možen. S tem ko sta tožnika ob podpisu pogodbe za osebni oziroma poslovni račun soglašala, da so del pogodbene materije tudi vsakokratni splošni pogoji, kar zanju sploh ni bilo sporno, sta banko pooblastila, da brez njune dodatno pridobljene izjave opravi pobot. Pogodbena dikcija „brez naloga imetnika računa“ je popolnoma jasna in drugačne razlage niti ne dopušča. Prav nobenega dvoma ni, da sta komitenta v primerih iz splošnih pogojev (neporavnane terjatve do imetnika računa iz pogodbe in iz naslova drugih pogodbenih in nepogodbenih razmerij), vnaprej odpovedala podajanju izjave – pisnemu nalogu in s tem banki omogočila, da izvede pobot, ko in če se bodo zanj stekli pogoji.

11. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni nikakršnih razlogov za zavrnitev uporabe enih ali drugih splošnih pogojev. Ti so resda strogi, a tožnika sta nanje pristala, ne drži pa, da jima jemljejo kakršne koli ugovore oziroma da sta z njihovim sprejetjem izgubila pravice iz pogodbe ali roke ali bi bili sicer pretirano nepravični oziroma strogi (drugi odstavek 121. člena OZ). Tožnika sta se s podpisom pogodbe in sprejetjem splošnih pogojev vnaprej odpovedala le pravici do podajanja posebne izjave ob steku pogojev za pobot (prvi odstavek 312. člena OZ). Vse ostale ugovore in pravice sta obdržala, kar dokazuje sam potek tega postopka, v katerem sta uveljavljala ugovore iz temeljnega posla (poroštva), vendar z njimi pač nista uspela. Sicer pa pritožnika konkretizirano niti ne pojasnita, v čem naj bi bila zaradi sporne določbe splošnih pogojev prikrajšana.

12. V zadevi I Cpg 1622/2014(2) je višje sodišče sicer zavzelo stališče, da bi morala biti možnost pobota izrecno zapisana z besedo (vsaj tako je razumeti 6. točko obrazložitve), tako stališče pa je ob navedem stališču dr. Juharta, da za izključitev prepovedi pobotanja iz 316. člena OZ zadostuje izjava upnika, po oceni pritožbenega sodišča napačno. Tej izjavi sta se tožnika s splošnimi pogoji vnaprej odpovedala, zato je v takem primeru in ob takem pogodbenem dogovoru sodišče dolžno presojati le, ali so se sicer iztekli pogoji za pobot ali ga je tožena stranka upravičeno izvedla. Vse to pa je sodišče prve stopnje (v okviru trditev, ki sta jih tožnika podala) tudi presojalo.

13. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

---------

Op. št. (1): Tako Juhart, dr. M., Komentar OZ, 2. knjiga, str. 407, in tam citirani avtorji drugih komentarjev.

Op. št. (2): Tudi sicer je dikcija splošnih pogojev v zadevi I Cpg 1622/2014 drugačna, saj govori, da nalog v primeru začetega stečajnega postopka ne preneha, in volja komitenta, da se vnaprej odpove podajanju pobotne izjave v takem in takem primeru, ni jasno izražena.


Zveza:

OZ člen 121, 121/1, 312, 312/1, 316.
Datum zadnje spremembe:
15.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzOTQy