<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL Sodba I Cpg 873/2018
ECLI:SI:VSLJ:2019:I.CPG.873.2018

Evidenčna številka:VSL00021931
Datum odločbe:20.03.2019
Senat, sodnik posameznik:Lidija Leskošek Nikolič (preds.), Milojka Fatur Jesenko (poroč.), mag. Valerija Jelen Kosi
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODVETNIŠTVO - STEČAJNO PRAVO
Institut:izpodbojni zahtevek - vsebina in način uveljavljanja izpodbojnega zahtevka - prepoved reformatio in peius - kapitalizirane obresti - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - nagrada za postopek - nagrada za ponovljen postopek

Jedro

Zakonska posledica uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka je razveljavitev pravnih učinkov pravnega dejanja (v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno), ne pa razveljavitev pravnega dejanja samega.

Ker je sodišče upoštevalo razveljavljeni del prve sodbe in prijavo terjatve v stečaju (kjer je tožnica prijavila 357.309,83 EUR glavnice in 11.564,44 EUR obresti), kar mora sodišče upoštevati, je tožnici lahko prisodilo le še 340.856,11 EUR glavnice (po razveljavljenem delu prve sodbe) in (v stečaju prijavljenih) 11.564,44 EUR obresti, kar skupaj znaša 352.420,85 EUR. Presežni tožbeni zahtevek v višini 16.453,42 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj glavnica v tolikšni višini zaradi prepovedi reformatio in peius tožnici ne more pripadati, za obresti pa tudi ne gre, saj jih je v stečaju prijavila le v višini 11.564,44 EUR.

Za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega sojenja v določbah Zakona o odvetniški tarifi ni podlage.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (III. in IV. točka izreka).

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku in v razmerju med tožečo stranko in toženo stranko razveljavilo učinke pravnih dejanj, navedenih v 34-ih alinejah točke I izreka izpodbijane sodbe, ter ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 352.420,85 EUR (točka I in II izreka). V delu, pomembnem za odločitev v tem pritožbenem postopku, je zavrnilo presežni tožbeni zahtevek za razveljavitev samih prodaj blaga (po 5., 7., 22., 28., 32., 33. in 34. alineji I. točke izreka te odločbe) in za ugotovitev obstoja terjatve v nadaljnji višini 16.453,42 EUR (točka III izreka). Obenem je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 11.465,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka).

2. Tožeča stranka se pravočasno pritožuje zoper sodbo in jo izpodbija v delu, v katerem je bil zahtevek zavrnjen ter glede odločitve o stroških postopka (točka III in IV izreka). Uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče druge stopnje sodbo v napadenem delu razveljavi oziroma jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Priglaša stroške za pritožbo.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica navaja, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi nepravilno zavrnilo prvi del tožbenega zahtevka po 9., 11., 27., 33., 37., 38. in 39. alineji prvotnega zahtevka za izpodbijanje. Navedena zavrnitev se nanaša na del vsebine tožbenega zahtevka oziroma na obliko izreka sodbe in sicer je sodišče v navedenih točkah zavrnilo del tožbenega zahtevka, ki se je glasil "prodaja blaga in". Pritožnica meni, da je takšna zavrnitev zmotna in da bi moralo sodišče v izreku razveljaviti tudi "prodajo blaga". Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje iz tožbenega zahtevka (v delu, ki mu je sicer pretežno ugodilo) zgolj izpustilo zapis "prodaja blaga in" (s pojasnilom, da zavoljo jasnosti izreka), razveljavilo pa je učinek prenosa lastninske pravice na toženko z izročitvijo premičnih stvari po tožničinem računu (z opredeljenimi številkami računov) in učinek nadomestne izpolnitve plačila s kompenzacijo (opredeljeno z datumi in številkami dokumentov), s čimer je toženka prejela plačilo svojih terjatev po računih (prav tako opredeljenih s številko računa in zneskom). Zakonska posledica uspešne uveljavitve izpodbojnega zahtevka je razveljavitev pravnih učinkov pravnega dejanja (v razmerju med stečajnim dolžnikom in osebo, v korist katere je bilo opravljeno), ne pa razveljavitev pravnega dejanja samega. S tem se pokaže odločitev sodišča prve stopnje kot pravilna. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče sklicuje na sodbo prvostopenjskega sodišča v točkah 28 in 47 obrazložitve. Pritožnica ne more uspeti z izpostavljanjem primera iz sodne prakse, kjer je sodišče odločilo drugače, saj ena sama odločba ne more predstavljati ustaljene sodne prakse. Poleg tega sprememba sodbe, kot jo predlaga pritožnica, ne bi pomenila izboljšanja njenega pravnega položaja. Tudi iz tega razloga je pritožba v tem delu brezpredmetna.

6. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe izhaja, da se tožnici v ponovljenem sojenju (zaradi načela prepovedi reformatio in peius) lahko prisodi le še glavnica v višini 340.856,41 EUR in zakonske zamudne obresti (zzo) od 16. dne od prejema (prve) sodbe dalje (prvo sodbo je toženka prejela 25. 3. 2013, torej lahko zzo tečejo od 10. 4. 2013 dalje), in ker je tožnica zzo, ki se v stečajnem postopku priglašajo do začetka stečaja, ki se je nad toženko pričel 14. 11. 2014, očitno kapitalizirala, je znesek lahko utemeljen le v višini zgoraj omenjene glavnice s kapitaliziranimi zzo do začetka stečaja. Izračun pokaže, da zzo od 10. 4. 2013 do 14. 11. 2014 znašajo 45.595,85 EUR. Ker pa je sodišče upoštevalo razveljavljeni del prve sodbe in prijavo terjatve v stečaju (kjer je tožnica prijavila 357.309,83 EUR glavnice in 11.564,44 EUR obresti), kar mora sodišče upoštevati, je tožnici lahko prisodilo le še 340.856,11 EUR glavnice (po razveljavljenem delu prve sodbe) in (v stečaju prijavljenih) 11.564,44 EUR obresti, kar skupaj znaša 352.420,85 EUR. Presežni tožbeni zahtevek v višini 16.453,42 EUR je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj glavnica v tolikšni višini zaradi prepovedi reformatio in peius tožnici ne more pripadati, za obresti pa tudi ne gre, saj jih je v stečaju prijavila le v višini 11.564,44 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici pravilno presodilo seštevek glavnice 340.856,41 EUR, upoštevajoč prepoved reformatio in peius, in kapitalizirane obresti v višini 11.564,44 EUR, upoštevajoč prijavo terjatve v stečajnem postopku nad toženo stranko, skupno je torej pravilno ugotovilo obstoj terjatve v višini 352.420,85 EUR. Pritožnica navaja, da če je sodišče ugotovilo, da je bila terjatev tožeče stranke do tožene stranke na dan začetka stečaja tožene stranke celo še višja, kot je navedeno v tožbenem zahtevku, bi moralo tožbenemu zahtevku na obstoj terjatve v višini 368.874,27 EUR ugoditi v celoti. Vendar pritožba nima prav. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelo prepovedi reformatio in peius, uzakonjeno v 359. členu ZPP, glede vtoževane glavnice. Glede kapitaliziranih obresti pa je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo četrti odstavek 300. člena ZFPPIPP, po katerem prerekana terjatev, koliko presega prijavo terjatve, v razmerju do stečajnega dolžnika preneha. V tej luči se pokaže odločitev sodišča prve stopnje kot pravilna.

7. Pritožnica napada kot zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožeči stranki nagrada za narok v ponovljenem sojenju ne pripada. Vendar nima prav. Za še eno nagrado za postopek zaradi ponovljenega sojenja v določbah Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT) ni podlage. Po drugem odstavku 14. člena ZOdvT lahko odvetnik prejme nagrado v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrado na vsaki stopnji. Člen 19 ZOdvT določa, da v primeru, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, predstavlja postopek pred tem sodiščem novo stopnjo. Vendar je treba upoštevati pri tem opombo št. 3 k tretjemu delu tarife, ki v točki 4 izrecno določa, da v primeru, če se zadeva vrne na nižje sodišče, ki se je z zadevo že ukvarjalo, se že nastala nagrada za postopek pred tem sodiščem všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Tožnica bi bila upravičena do morebitne razlike odvetniške nagrade za ponovljeni postopek samo v primeru, če bi bila nagrada višja. V konkretni zadevi pa nagrada ni višja, zato se všteje v celoti. Da je bil tak namen zakonodajalca, izhaja iz obrazložitve Predloga Zakona o odvetniški tarifi k 14. in 19. členu ter opombi št. 3 v Poročevalcu DZ št. 28/2008, str. 60, 62 in 76. Takšno je tudi stališče večinske sodne prakse, npr. odločbe VSL I Cp 1638/2014, VSL II Cp 603/2016, VSL I Cp 2574/2017, VSL II Cp 68/2013. Končno takšno stališče izhaja tudi iz odločb, na katere se sklicuje pritožnica, in sicer VSL II Cp 238/2013 in VSL II Cp 2105/2012.

8. Pritožbeni razlogi so se izkazali za neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrditi (353. člen ZPP).

9. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje pritožbene stroške.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 359
Zakon o odvetniški tarifi (2008) - ZOdvT - člen 14, 14/2, 19
Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 300, 300/4
Datum zadnje spremembe:
23.05.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDI4NjM1