<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 10/2012
ECLI:SI:VSLJ:2012:II.CP.10.2012

Evidenčna številka:VSL0072922
Datum odločbe:01.08.2012
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:stvarna legitimacija - procesna legitimacija - odtujitev stvari med pravdo - odstop terjatve med pravdo - prilagoditev tožbenega zahtevka - (i)relevančna teorija

Jedro

Določba 190. člena ZPP pomeni(le), da odtujitev terjatve med pravdo nima vpliva na procesno razmerje dotedanjih pravdnih strank, ki še naprej ostaneta stranki postopka. Pravdno upravičenje pa je treba razlikovati od stvarne legitimacije, ki sodi v vsebino odločitve sodišča in ne predstavlja procesne predpostavke za njegovo odločanje. Stvarna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti. Utemeljenost zahtevka je tako lahko podana zgolj, če tožniku pripada pravica iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti tožencu. Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije pa se presoja po materialnem, ne pa procesnem pravu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2158 I 8421/2007 z dne 7. 3. 2008 še v 1. in 3. točki izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Tožeči stranki je naložilo povračilo stroškov tožene stranke v višini 903,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (II. točka izreka izpodbijane sodbe).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(1) pritožuje tožeča stranka. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v vsakem primeru pa toženi stranki naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe o stroških do plačila. Meni, da se je sodišče prve stopnje postavilo na stališče o pravilnosti uporabe relevančne teorije v obravnavanem primeru, pri čemer pa je zgolj povzelo komentar ZPP v zvezi z določbo 190. člena in navedlo, da je prevladujoče stališče tisto, po katerem mora tožnik spremeniti tožbeni zahtevek in ga prilagoditi nastali odsvojitvi terjatve. Takšna obrazložitev je po njenem mnenju nezadostna, predvsem pa neutemeljena. Tudi navedba sodišča, da je takšna večinska sodna praksa, brez konkretizacije odločitev, v katerih naj bi prišla do izraza, ne zadostuje. Razen tega meni, da sodišče pri odločanju sploh ni vezano na sodno prakso, ampak le na ustavo in zakon, pri čemer se sklicuje na 125. člen Ustave Republike Slovenije. Tudi v primeru, ko bi dejansko obstajale odločitve, omenjene v izpodbijani sodbi, takšno dejstvo ne bi preprečevalo ustrezno argumentiranih drugačnih odločitev. Tožeča stranka tako opozarja, da glede spremembe tožbenega zahtevka in prilagoditve nastali odsvojitvi terjatve ne obstaja enotna sodna praksa. Stališča glede nujnosti prilagoditve zahtevka v primeru odstopa terjatve med pravdo pa si nasprotujejo tudi v pravni teoriji. Poudarja, da je sama vedela, da je bila sporna terjatev odstopljena, a je po pregledu sodne prakse ugotovila, da prilagoditev zahtevka ni potrebna. V pravni teoriji (prim. Juhart, Ude, Wedam-Lukič, Triva, Dika) pa je skoraj enotno stališče, da pomeni odtujitev stvari ali pravice singularno pravno nasledstvo pridobitelja po odsvojitelju in sodba, ki jo sodišče izda po odtujitvi stvari ali pravice, učinkuje tudi za singularnega pravnega naslednika. Opozarja tudi, da je prilagoditev tožbenega zahtevka, kadar gre za odstop terjatve med pravdo, dopustna v sodni praksi, nikakor pa ni obvezna po zakonu. Takšna kogentna določba ne obstaja. V zvezi s stališčem sodišča, da je v obravnavanem primeru edino uporabljiva relevančna teorija, pa sodišču očita kršitev dolžnosti materialnega procesnega vodstva, ker je že tekom postopka ni opozorilo na dolžnost prilagoditve tožbenega zahtevka. Sklicuje se tudi na načelo ekonomičnosti, saj meni, da bi sprememba tožbenega zahtevka zgolj zavlekla sodni postopek. Dodaja, da na pogoj smotrnosti opozarja tudi teoretik A. Galič v komentarju pravdnega zakona.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje ter tožeči stranki naloži plačilo priglašenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za odločitev o pritožbi je ključno vprašanje, ali je bila tožeča stranka zaradi odtujitve vtoževane terjatve med pravdo dolžna prilagoditi tožbeni zahtevek tako, da bi plačilo zahtevala v korist pridobitelja terjatve. V obravnavanem primeru namreč tega ni storila, zato je sodišče prve stopnje njen zahtevek zavrnilo zaradi pomanjkanja stvarne legitimacije.

6. V obravnavani zadevi ni dvoma, da je tožeča stranka navkljub odtujitvi vtoževane terjatve med pravdo, tj. po vložitvi tožbe, zadržala aktivno procesno legitimacijo. Navedeno namreč povsem jasno izhaja iz 190. člena ZPP, v skladu s katerim dejstvo, da katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, ni ovira, da se pravda med istima strankama ne dokonča. Na prvi pogled manj jasen pa je odgovor na vprašanje, ali je tožeča stranka zaradi takšnega materialnopravnega nasledstva dolžna prilagoditi zahtevek tako, da zahteva spolnitev v korist pridobitelja. Tožeča stranka ima sicer prav, da je vprašanje v teoriji in sodni praksi sporno, vendar sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe, da je takšna prilagoditev za utemeljenost zahtevka potrebna.

7. Po presoji sodišča druge stopnje pomeni določba 190. člena ZPP (le), da odtujitev terjatve med pravdo nima vpliva na procesno razmerje dotedanjih pravdnih strank, ki še naprej ostaneta stranki postopka. Povedano drugače, navedeni člen ureja zgolj pravdno upravičenje. Le-tega pa je treba razlikovati od stvarne legitimacije, ki sodi v vsebino odločitve sodišča in ne predstavlja procesne predpostavke za njegovo odločanje. Stvarna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti. Utemeljenost zahtevka je tako lahko podana zgolj, če tožniku pripada pravica iz materialnopravnega razmerja ravno nasproti tožencu. Vprašanje aktivne in pasivne legitimacije pa se presoja po materialnem, ne pa procesnem pravu.

8. Ne more biti sporno, da ima nosilec materialnopravnega upravičenja tudi pravdno upravičenje. Včasih pa je na podlagi posebnega predpisa pravdno upravičenje preneseno na druge osebe. Pravica v materialnem smislu in pravdno upravičenje se v takšnih primerih ločita in pripadata dvema različnima osebama. Tisti, na katerega je preneseno pravdno upravičenje, se tako pravda v svojem imenu, vendar za tujo materialno pravico. Njegovo pravdno upravičenje je tako izraz materialne pravice, vendar v bistvu predstavlja „golo možnost, doseči meritorno odločitev o sporni pravici“.(2) Eden izmed opisanih primerov ločitve materialnega in pravdnega upravičenja je tudi odtujitev predmeta pravde po vložitvi tožbe. Odsvojitelj v pravdi je le-to upravičen voditi še naprej v lastnem imenu, čeprav materialna pravica ni več v njegovi premoženjski sferi. Cedent tako ostane subjekt procesnopravnega razmerja, čeprav zaradi cesije ni več subjekt materialne pravice.

9. Ureditev, v skladu s katero sodba veže tudi naslednike, ki so po nastopu litispendence postali pravni nasledniki pravdnih strank, zatorej ne more biti argument za interpretacijo 190. člena ZPP na način, da le-ta ureja tudi materialnopravne učinke cesije terjatve. Razširitev subjektivnih mej pravnomočnosti je namreč zgolj posledica z zakonom določenega zadržanja pravdnega upravičenja pri cedentu (zaradi varstva slednjega), ne pa njegov vzrok.

10. Glede na to, da je v primerih ločitve stvarne in pravdne legitimacije na aktivni strani tožnik kot odsvojitelj po naravi stvari seznanjen z odsvojitvijo in njenim pridobiteljem, se sodišče druge stopnje pridružuje mnenju teoretikov Juharta in Galiča, kakor tudi stališču, izraženem v odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 17/2002 z dne 10. 9. 2008, da je zaradi zgoraj opisane spremembe v subjektih spornega materialnopravnega razmerja tožnik dolžan prilagoditi zahtevek tako, da izpolnitev zahteva v korist pridobitelja, če naj bo njegovemu zahtevku ugodeno. Potreba po prilagoditvi zahtevka tako ne izhaja iz procesnega zakona, temveč jo narekujejo določbe materialnega zakona, ki med drugim opredeljujejo upravičence in zavezance iz materialnopravnih razmerij.

11. Iz pritožbenih trditev ni jasno, na katero kršitev meri tožeča stranka z očitkom, da sodišče prve stopnje svojega stališča o dolžnosti prilagoditve zahtevka ni zadostno obrazložilo. Argument, da sodišče ni navedlo primerov sodnih odločb, za katere je menilo, da utemeljujejo ugotovitev o obstoju večinske sodne prakse, lahko namreč izpodbija (le) utemeljenost razlogov sodišča prve stopnje, do katerih pa se je sodišče druge stopnje že opredelilo v predhodnih točkah obrazložitve.

12. Sodišče druge stopnje zavrača tudi očitek pritožbe, da sodišče prve stopnje ni opravilo dolžnega materialnega procesnega vodstva, ker tožeče stranke ni poučilo o dolžnosti prilagoditve zahtevka skladno z zavzetim stališčem v sodbi. Na odločilnost vprašanja o dolžnosti prilagoditve zahtevka je namreč s svojimi ugovori tekom postopka o dolžnosti izpolnitve (edino) pridobitelju terjatve zadostno opozorila že tožena stranka, sodišče pa bi – tako kot je že sámo v izpodbijani sodbi pravilno pojasnilo – z dodatnim opozarjanjem tožeče stranke na prilagoditev zahtevka poseglo v siceršnje ravnotežje pravdnih strank v postopku.

13. Materialno procesno vodstvo namreč ne sme poseči v dolžno nepristranskost sodišča. Poučevanje stranke, kako naj oblikuje zahtevek, pri čemer je iz pritožbenih trditev očitno, da je bila ta stranka seznanjena s pravno podlago, v zvezi s katero je bila dolžnost prilagoditve zahtevka sporna, kakor tudi z dejstvom, da je sodna praksa glede navedenega vprašanja neenotna (kar izrecno poudarja v pritožbi), pa bi takšno nepristranskost sodišča porušilo v korist tožeče stranke. Le-ta bi se zanjo neugodni odločitvi nenazadnje lahko izognila z eventualno kumulacijo primarnega in podrednega zahtevka. Z vztrajanjem pri (edinem) prvotnem zahtevku pa je prevzela tveganje zanjo neugodne odločitve, ki ravno zaradi strankine seznanjenosti z neenotno sodno prakso glede navedenega vprašanja in torej možnostjo različnih odločitev sodišča ne more predstavljati sodbe presenečenja.

14. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožeče stranke na načelo ekonomičnosti. Za prilagoditev zahtevka tako, da bi tožeča stranka zahtevala izpolnitev v korist pridobitelja, namreč ne bi potrebovala soglasja tožene stranke. Takšna prilagoditev bi bila – ravno nasprotno – smotrna zato, ker bi olajšala morebitno kasnejšo izterjavo s pravnomočno sodbo ugotovljene terjatve. Obenem pa bi zagotovila seznanjenost tožene stranke z odstopom terjatve in posledično njeno možnost, da že tekom pravde v skladu z materialnimi pravili o cesiji (glej člene 417 do 426 Obligacijskega zakonika – OZ)(3) uveljavlja zoper tožečo stranko tudi ugovore, ki jih ima zoper pridobitelja.

15. Pritožbeno navajanje, da napogoj smotrnosti (kot ga razume tožeča stranka) opozarja tudi teoretik Galič(4), zanemarja celotno besedilo prispevka, iz katerega izhaja, da avtor v njem kot smotrno označuje prevladujoče stališče, po katerem je treba glede potrebe po prilagoditvi tožbenega zahtevka razlikovati primere, ko pride do odsvojitve na strani toženca (in se zagovarja irelevančna teorija), ter primere, ko pride do odsvojitve na strani tožnika (in se zagovarja relevančna teorija).

16. Ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere opozarja pritožba, niti tistih, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Glede na to, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženi stranki pa sodišče druge stopnje stroškov z odgovorom na pritožbo ni priznalo, saj glede na svojo vsebino v ničemer ni pripomogel k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP).

-------------------------------------------

(1)Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl..

(2)Tako Rosenberg, povzet po Juhart, Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 185.

(3)Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl..

(4)Pravdni postopek: zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 234.


Zveza:

ZPP člen 190.
Datum zadnje spremembe:
16.10.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ3Mjgx