<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba I Cp 3464/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:I.CP.3464.2009

Evidenčna številka:VSL0058255
Datum odločbe:02.12.2009
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:enoletni zastaralni rok - zastaranje terjatev upravnika - zastaranje terjatev iz naslova stroškov obratovanja

Jedro

Terjatve upravnikov, dospevajoče v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu, pri čemer začne zastaranje teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo. Enoletni zastaralni rok velja tako za terjatve iz naslova storitev upravljanja, kot za terjatve, s katerimi upravnik uveljavlja stroške dobavljene energije in storitev, ki jih je plačal za etažne lastnike. OZ prekinja prakso, oblikovano na osnovi ZOR, ki specialnega določila o zastaranju terjatev upravnikov ni vseboval.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 6 I 2005/11638 z dne 21.11.2005 razveljavljen v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnjen. Tožeči stranki je naložena obveznost plačila 22,95 € stroškov tožene stranke.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja dovoljene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevku ugodi, podredno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo določanje. Zahteva plačilo stroškov pritožbenega postopka. Zatrjuje absolutno bistveno kršitev postopka, ki naj bi bila storjena s protispisno navedbo sodišča, da tožeča stranka posameznih vtoževanih postavk ni opredelila. Opozarja, da je že predlogu za izvršbo priložila izpis iz knjigovodske evidence, ki opredeljuje posamezne postavke. Ne sprejema niti očitka, da ni opredelila stanovanjskih enot, na kateri se stroški nanašajo. Stanovanjski enoti je opredelila v prvi pripravljalni vlogi, in sicer z bruto in neto površino, v drugi pripravljalni vlogi pa je navedla tudi številki obeh enot. Iz razdelilnikov stroškov je ponovno razvidna površina vsake od enot, tako da je jasno, na kateri enoti se vtoževane postavke nanašajo. Stroški vodenja rezervnega sklada so stroški upravljanja, zato se jih obračunava skupaj z njimi.

Pritožba je utemeljena.

Stanovanjski enoti, katerih stroške iztožuje, je tožeča stranka opredelila v dveh vlogah. Na katero od njiju se posamezen strošek nanaša, pa je razvidno iz kontnega izpiska, ki je priložen predlogu za izvršbo (v spisu list. št. 2 – 4). Iz navedb in tega listinskega dokaza ter razdelilnika stroškov (A82) je razvidno, da gre za stanovanji št. 510 (št. enote 23480, bruto površina 49,66 m2, neto površina 48,41 m2) in št. 509 (št. enote 23482, bruto površina 49,69 m2, neto površina 48,44 m2). Dopis z dne 24.3.2004 (dokaz B5), ki ga je predložila tožena stranka, ne vzbuja dvoma o identiteti stanovanj, kajti tožencu lastno stanovanje je v dopisu očitno opredeljeno z neto površino - 48,44 m2. Kontna kartica in razdelilnik stroškov izkazujeta, da so predmet zahtevka stroški stanovanja št. 510, zapadli 21.3.2003 in 25.4.2003, za stanovanje št. 509 pa tožeča stranka zahteva večje število stroškov, zapadlih od 21.3.2003 do 24.12.2004. To je skladno z navedbo tožeče stranke o tem, kdaj je izvedela za prenos lastništva vsakega od stanovanj. Ni torej mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da tožeča stranka ni navedla, stroške katerega stanovanja iztožuje. Glede na to, da je tožeča stranka navedla vrsto in način delitve stroškov, je nerazumen tudi očitek, da trditvena podlaga glede opredelitve stroškov ni zadostna. Iz kontne kartice je razvidno, da se zaračunavajo stroški vodenja rezervnega sklada in predmet tožbe niso vplačila v rezervni sklad.

Iz sklepa o dedovanju (dokaz B1) je razvidno, da je tožena stranka stanovanji v izmeri 49,66 m2 in 49,69 m2 pridobila – eno v solast, drugo v last. Tožena stranka je navajala, da je stanovanji odtujila. Na njej je dokazno breme, da je z odtujitvijo seznanila tožečo stranko. Iz s strani tožene stranke predloženih listin ni razvidno, da bi tožečo stranko seznanila s prenosom lastništva stanovanja. Na podlagi sporočene številke overitvenega vpisnika tožeča stranka ni mogla pridobiti pogodbe oz. podatkov o novem lastniku, zato je bila za tožečo stranko vsebina toženčevih dopisov z dne 2.4.2004 in 11.2.2004 (dokaza B 6 in B3) nepreverljiva.

Dokument, ki ni skladen z navedbami in dokazi tožeče stranke je listina, ki jo je predložila tožena stranka (dokaz B7). Listina se glasi na ime toženca, izkazuje pa delitev stroškov in poziv k plačilu stroškov za stanovanje št. 510 iz aprila 2004, ko tožeča stranka po njenih navedbah stroškov stanovanja št. 510 ni več zaračunavala tožniku. Glede vsebine te listine se tožeča stranka res ni izjasnila. Ker ta listina potrjuje, da je tožeča stranka v aprilu 2004 toženca še vodila kot plačnika stroškov za stanovanje št. 510, kar bi lahko kazalo, da tožeča stranka evidence nima urejene, bi bila naloga sodišča, da v okviru materialnega procesnega vodstva razčisti, ali je ta listina v zvezi z iztoževano terjatvijo.

Pritožbeno sodišče zato pritrjuje pritožniku, da se sodišče ni poglobilo v predložene listinske dokaze, se do njih ni opredelilo, ampak se pavšalno sklicuje na pomanjkljivo trditveno podlago. Ta pomanjkljivost je povzročila, da se prvostopenjske odločitve ne da preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339. čl. Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) in je izpodbijano sodbo treba razveljaviti (1. odstavek 354. čl. ZPP).

V ponovljenem postopku naj sodišče v okviru materialnega procesnega vodstva od tožeče stranke zahteva pojasnila, kot jih potrebuje za razumevanje predloženih razdelilnikov. Opredeli naj se tudi do trditve tožene stranke, da je tožečo stranko seznanila s prenosom lastninske pravice na stanovanjih. Pri odločitvi o ugovoru zastaranja je treba upoštevati, da terjatve upravnikov, dospevajoče v trimesečnih ali krajših rokih, zastarajo v enem letu, pri čemer zastaranje začne teči po poteku leta, v katerem je terjatev dospela v plačilo (6. točka 1. odstavka in 2. odstavek 355. čl. Obligacijskega zakonika). Enoletni zastaralni rok velja tako za terjatve iz naslova storitev upravljanja, kot za ostale terjatve, s katerimi upravnik uveljavlja stroške dobavljene energije in storitev, ki jih je plačal za etažne lastnike. Gre za specialno določilo, ki prekinja prakso, oblikovano na osnovi Zakona o obligacijskih razmerjih, ki specialnega določila o zastaranju terjatev upravnikov ni vseboval (1).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. čl. ZPP. Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Tako Vesna Kranjc v komentarju Obligacijskega zakonika, GV Založba , Ljubljana 2003, 2. knjiga, stran 488.


Zveza:

OZ člen 355, 355/1, 355/1-6.
Datum zadnje spremembe:
24.09.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ0Mzg2