<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1996/2017
ECLI:SI:VSLJ:2018:I.CP.1996.2017

Evidenčna številka:VSL00009542
Datum odločbe:28.02.2018
Senat, sodnik posameznik:mag. Matej Čujovič (preds.), Barbara Krpač Ulaga (poroč.), Katarina Marolt Kuret
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:telesni napad - sodelovanje v pretepu - žalitev - verbalni napad - nedopustnost ravnanja (protipravnost) - krivdna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - delež povzročiteljev škode - izključitev protipravnosti zaradi silobrana - neizogibno potrebna obramba - denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - udarec s pestjo v obraz - udarec v lice - zlom nosne kosti

Jedro

Tožnica je toženca z vilicami poskušala zabosti, toženec pa je tožnico večkrat udaril v obraz. Vendar se ni samo branil, temveč je, glede na to, da so bile poškodbe pri tožnici hujše kot pri njem, obrambo, ki bi bila neizogibno potrebna za odvrnitev napada, presegel in se s tem prekomerno odzval. Tako je pravilen zaključek o njegovem soprispevku v višini 60 % in njenem v višini 40 %.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je s tožbo zahtevala odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem 3.000 EUR ter za utrpeli primarni in sekundarni strah 2.000 EUR, skupaj 5.000 EUR. Sodišče prve stopnji ji je po prvi postavki prisodilo odškodnino 2.600 EUR, po drugi postavki 1.000 EUR, skupaj 3.600 EUR. Ker je soprispevek tožnice k nastali škodi določilo na 40 %, je tožencu naložilo, da tožnici izplača odškodnino v višini 2.160 EUR z zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2012, v preostanku je zahtevek tožnice zavrnilo in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Obe pravdni stranki se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede poteka dogodkov na dan 23. 11. 2011, saj je bila ona v tem dogodku napadena in poškodovana, kar je jasno in dokazano z vsemi predloženimi dokazi. Pred in po dogodku ni žalila, izzivala ali provocirala toženca in ni dajala nobenega povoda za medsebojni spor. Toženčeve navedbe glede obravnavanega škodnega dogodka so neresnične in podane z namenom zmanjšanja njegove odgovornosti. Njegova izpoved ni prepričljiva, tudi drugi dokazi ne potrjujejo njegovih navedb. Izvid Splošne bolnišnice ... na dan škodnega dogodka in poročilo PP ... o intervenciji na ta dan nista verodostojna dokaza in ne prikazujeta pravilnega dejanskega stanja. Zato je glede poteka dogodka sodišče pravilno ugotovilo samo dejansko stanje glede napadov toženca na tožnico, zmotno pa je ugotovilo njen soprispevek v višini 40 %, saj ga ni bilo. Nepravilno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede škode, ki jo je utrpela tožnica, saj se je sodišče v svoji obrazložitvi v celoti sklicevalo na izvedensko mnenje izvedenca medicinke stroke, pri tem pa ni pravilno in natančno povzelo njegovih ugotovitev. Iz izvedenskega mnenja in iz medicinske dokumentacije izhaja, da je imela tožnica težave tudi zaradi nastanka ganglija v predelu osnovnega sklepa četrtega prsta, poslabšanja sluha in vida ter zaradi davljenja s požiralnikom, tako da je izkazana vzročna zveza med temi težavami in ravnanji toženca. Odškodnino je sodišče prisodilo prenizko in bi moralo glede na podobne primere sodne takse ugoditi tožbenemu zahtevku v celoti. Glede odškodnine za strah ni ustrezno upoštevalo okoliščin, da je morala tožnica zaradi nasilnih dejanj pobegniti od doma in se nastaniti v varni hiši. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, sodbo spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženec v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da pri njegovem ravnanju ni šlo za silobran, pač pa da se je odzval prekomerno. Vztraja, da se je zgolj branil pred protipravnim napadom s strani tožnice, pri čemer tožnice ni večkrat udaril s pestjo, ampak jo je le enkrat klofnil s plosko roko. Sodišče je dalo preveliko težo izpovedi tožnice, ki je neresnično zatrjevala, da je prejela več udarcev. Prav tako v škodnem dogodku ni utrpela udarnin v predelu prsnice in vratu ter opraskanin podlakti. Ni točen zapis v poročilu PP ... o intervenciji 23. 11. 2011, da je bila tožnica ob dogodku okrvavljena. Edina poškodba, ki bi lahko povzročila krvavitev, je bil zlom nosu, vendar je izvedenec pojasnil, da do krvavitve ni prišlo iz razloga, ker nosna sluznica ni bila prekinjena. Izpoved tožnice, na katero je sodišče oprlo sodbo, je neverodostojna. Sodišče je nepravilno določilo soprispevek tožnika, pri tem pa spregledalo, da ga je tožnica z vilicami skušala zabosti v levo stran vratu ter ga je nato s pestmi tolkla po prsih in praskala. Zaradi tega njegova reakcija ni bila pretirana. Če pritožbeno sodišče ne bo sprejelo njegovih trditev o silobranu, potem je treba tožničin soprispevek oceniti vsaj na 60 %. Višina prisojene odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je previsoka, saj tri dni hudih bolečin, teden dni zmernih bolečin in dva tedna blagih bolečin ter trikratni obisk pri zdravniku ne opravičujejo odškodnine v tako visokem znesku. Pretirano je sodišče ovrednotilo prestani strah tožnice, ki ga ocenjuje kot intenzivnega, pri tem pa ni upoštevalo povoda za škodni dogodek, ki je bil v verbalnem in fizičnem izzivanju s strani tožnice, kar samo po sebi pojmovno izključuje strah tožnice. Zaradi tega bi bila primerna odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti 1.500 EUR, za strah pa skupaj 300 EUR. Tudi toženec predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in tožnici prisodi odškodnino v višini 720 EUR.

4. Obe stranki predlagata, da sodišče na podlagi drugačnega uspeha v pravdi ponovno odloči o stroških postopka ter priglašata pritožbene stroške.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka navedbe v njej, toženec na pritožbo ni odgovoril.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

Dejansko stanje

7. Na pritožbene trditve toženca, da ne drži ugotovitev sodišča, da naj bi šlo za več udarcev s pestjo, pritožbeno sodišče odgovarja, da je sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe res zapisalo, da je šlo za več udarcev in to ne s plosko roko, ampak s pestjo. Iz ugotovitev izvedenca izhaja, da je do zloma nosnih kosti prišlo pri udarcu s strani z zelo majhno verjetnostjo, da bi ta udarec tožnica dobila s plosko roko (klofuto). To pomeni, da je bila poškodba tožničinega nosu povzročena z udarcem s pestjo. V nadaljevanju izvedenec ugotovi, da so udarnine (navedene v množini) nastale s topim predmetom in niso nastale pri padcu. Pri tem navede, da je to lahko bila pest ali pa roka, tudi ploska. Dejansko stanje je bilo v izpodbijani sodbi glede dejstva, da je toženec tožnico udaril večkrat in ne samo enkrat, kot trdi tudi v pritožbi, pravilno ugotovljeno, pri tem je bil vsaj en udarec izveden s pestjo. Razhajanje med izvedenskim mnenjem in ugotovljenim dejanskim stanjem v izpodbijani sodbi glede števila udarcev s pestjo po oceni pritožbenega sodišča ni vplivalo na ugotovitev protipravnosti ravnanja toženca in na njegov soprispevek, saj je sodišče tega določalo tudi na podlagi drugih okoliščin, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

8. Pravdni stranki tudi v pritožbah ne priznavata, da sta obe prispevali k nastanku škodnega dogodka, to je k njunemu sporu, ki je vodil v fizično nasilje, ter nekritično valita krivdo za poškodbe, ki sta jih utrpeli obe, druga na drugo. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da sta bili izpovedi strank glede nastanka škodnega dogodka neprepričljivi in jima sodišče ni moglo slediti, saj obe želita minimizirati svoj prispevek k nastali škodi. Sodišče se je zato v izpodbijani sodbi pravilno oprlo na medicinsko dokumentacijo, ki izkazuje, da sta bila poškodovani obe, in na poročilo PP ... (priloga C 1), iz katerega izhaja, da sta dva policista neposredno po škodnem dogodku opravila intervencijo. Iz poročila izhaja, da je spor zanetila tožnica, potem pa se je pričelo medsebojno fizično obračunavanje. Tožnici je bil izdan plačilni nalog zaradi kršitev javnega reda in miru, tožencu pa je bila izrečena desetdnevna prepoved približevanja. Pritožbeno sodišče ocenjuje navedeno listino za popolnoma verodostojno, saj sta policista ob intervenciji delovala neodvisno od interesov obeh strank, zato v tem delu ni utemeljena pritožbena trditev tožnice, da poročilo ni verodostojni dokaz in ne izkazuje pravilnega dejanskega stanja. Iz istih razlogov ni utemeljena njena pritožba, da ni verodostojen izvid Splošne bolnišnice ... (priloga B 2), v katerem so ugotovili toženčeve poškodbe. Povsem pavšalna je njena pritožbena trditev, da naj bi se toženec v času od škodnega dogodka do časa, ko je bil izdan izvid, poškodoval sam. Tega tožnica ni z ničemer dokazala.

Soprispevek

9. Pritožbi nasprotujeta soprispevku 40 % na strani tožnice in 60 % na strani toženca, kot ga je določilo sodišče prve stopnje. Pravilno je sodišče zaključilo, da sta v obravnavanem dogodku tožnica in toženec drug drugemu prizadejala poškodbe. Da je razmejilo soprispevek obeh, je imelo podlago v medicinski dokumentaciji in izvedenskem mnenju. Iz teh dokazil izhaja, da se toženec ni samo branil, ampak je, glede na to, da so bile poškodbe pri tožnici hujše kot pri njem, obrambo, ki je neizogibno potrebna za odvrnitev napada, presegel in se s tem prekomerno odzval. Pravilno je sodišče ugotovilo njegov soprispevek v višini 60 % in so drugačne pritožbene navedbe neutemeljene. Tudi na tožničini strani je sodišče pravilno ugotovilo soprispevek v višini 40 %, saj iz poročila PP ... nedvoumno izhaja, da je spor zanetila ona in sicer s fizičnim napadom na tožnika. Zato je pravilno odločeno, da mora nositi svoj del odgovornosti. Zato tudi njena pritožba, ko navaja, da ni v ničemer prispevala k nastanku škode, ni utemeljena. Glede zatrjevanj toženca, da je sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo pomembnega dejstva, da je tožnica pričela napad na toženca tako, da ga je z vilicami poskušala zabosti, je iz medicinske dokumentacije res razvidno, da je bila pri tožniku na dan škodnega dogodka na vratu prisotna poševna ravna odrgnina levo spodaj (priloga B 2), vendar pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tudi to dejanje ustrezno zajeto v tožničinem 40 % soprispevku.

Škoda

10. Tožnica v pritožbi navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni pravilno in natančno povzelo ugotovitev izvedenca ter je zmotno ugotovilo, da tožničine težave zaradi ganglija v predelu osnovnega sklepa četrtega prsta, slabšega sluha in vida in poškodbe požiralnika kot posledice davljenja niso v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Tudi v tem delu pritožba ni utemeljena. Izvedenec je v izvedenskem mnenju ugotovil, da slabšega sluha in vida ni mogoče povezati s škodnim dogodkom. Odločitev sodišča v tem delu je pravilna. Nadalje je izvedenec iz medicinske dokumentacije povzel utrpele tožničine poškodbe, in sicer: verjeten zlom nosnih kosti,1 udarnina obraza in nosu, udarnine sprednjega dela vratu in prsnice, opraskanine po levi podlahti, majhna raztrganina zgornje ustnice in ganglij v predelu osnovnega sklepa četrtega prsta. Iz mnenja ne izhaja, da bi imela tožnica težave s požiralnikom, nasprotno, iz medicinske dokumentacije, ki jo je tožnica predložila (priloge od A 3 do A 5), izhaja, da je bil na dan škodnega dogodka njen vrat mehak, na sprednji strani spodaj blaga rdečina, ni bilo hematomov ali tipnih deformacij v globini, govor in požiranje b. p. Nadalje iz izvida z 29. 11. 2011 izhaja, da na vratu ni patoloških rezistenc, iz izvida 1. 2. 2012 pa, da je grlo v mejah normale. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ugotovilo, da s strani tožnice zatrjevano davljenje in posledično težave s požiralnikom niso dokazane, kar pomeni, da nastanka škode ni dokazala.

11. Glede ganglija v predelu osnovnega sklepa četrtega prsta je izvedenec zapisal, da ta redko2 nastane kot posledica poškodbe, posebej v predelu osnovnega členka četrtega prsta, ki je pri udarcih v steno kar zavarovan pred poškodbami zaradi sosednjih sklepov (petega in tretjega). Sodišče se je pri tej zatrjevani poškodbi pravilno oprlo na dejstvo, da je tožnica k zdravniku zaradi bolečine v predelu četrtega prsta leve roke prišla več kot 14 dni po škodnem dogodku (izvid v prilogi A 6) ter je pravilno zaključilo, da ni bilo mogoče ne potrditi ne zanikati, ali je ta poškodba nastala v škodnem dogodku. S tem pa ni dokazana vzročna zveza med utrpelo škodo in škodnim dogodkom.

Višina odškodnine

12. Obe pritožbi izpodbijata prisojeno odškodnino, tožnica navaja, da jo je sodišče odmerilo prenizko, toženec pa, da previsoko. Tožnica je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem zahtevala 3.000 EUR, sodišče je njeno škodo ocenilo na 2.600 EUR, kar je po oceni pritožbenega sodišča ustrezno. Tožnica je imela po ugotovitvah izvedenca tri dni hude, en teden zmerne in dva tedna blage bolečine, potem so izzvenele. Trikrat je bila pri zdravniku3 (priloge od A 3 do A 5). Zdravljenje je trajalo od 23. 11. 2011 do zadnjega obiska pri zdravniku v zvezi s poškodbami iz škodnega dogodka 1. 2. 2012. Tožnica je imela poseg naravnave nosu, rentgensko slikanje, jemala je analgetike, nekaj dni je imelo pekočo bolečino v ustih. Za tovrstne poškodbe je odškodnina v višini 2,5 povprečnih plač popolnoma ustrezna. Sodna praksa, ki jo navaja tožnica v pritožbi, ni primerljiva z njenim primerom. V zadevi II Ips 568/95 je imel oškodovanec poleg zlomljenega nosu zlomljeno zgornjo čeljust, za oboje je bila iz naslova bolečin in nevšečnosti priznana občutno nižja odškodnina kot tožnici v tem primeru, saj je oškodovanec prejel 30.000 SIT.4 V zadevi II Ips 96/99 je oškodovanec iz te postavke zaradi zlomljenega nosu prejel 2.000 EUR odškodnine, torej manj kot tožnica tukaj, ob tem, da je imel še operacijo v tujini. V zadevi II Ips 556/99 poškodbe oškodovanca niso primerljive s poškodbami tožnice, imel je odprt zlom nosnih kosti, hrbtišča nosu, imel je 10 dni hudih bolečin, potrebna je bila operacija. V zadevi II Ips 177/2007 prav tako poškodbe niso primerljive s tožničinimi, saj je imel oškodovanec poleg zlomljenega nosu, še zlom prsta, izvin vratne hrbtenice in druge poškodbe.

13. Ob povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi pravdnih strank zavrnilo kot neutemeljeni. Ker tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Glede na to, da pravdni stranki s pritožbami nista uspeli, je pravilna odločitev sodišča prve stopnje tudi v stroškovnem delu, sami pa nosita pritožbene stroške.

-------------------------------
1 Kasneje se je izkazalo, da je do zloma prišlo, saj je imela tožnica poseg z naravnavanjem nosnih kosti.
2 Izvedencu se je zapisalo redno, kar je po oceni pritožbenega sodišča očitna pisna pomota, saj bi ob takšnem pomenu izgubil pomen celotni stavek.
3 Obiskov pri pregledu okulista zaradi slabšega vida 4. 1. 2012 (kot izhaja iz izvedenskega mnenja) in pri zdravniku zaradi poškodbe četrtega prsta leve roke (izvid v prilogi A 6) ni mogoče povezati s škodnim dogodkom. Tudi obisk pri zdravniku na datum 19. 5. 2012 se ni nanašal na škodni dogodek ampak na tožničine težave z alergijo (izvid v prilogi A 9).
4 V letu 1995, ko je VS RS zadevo prejelo, je bila povprečna plača okoli 67.000,00 SIT, v letu 1997, ko je bila sprejeta odločitev, pa okoli 92.000 SIT.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 171, 179, 179/1, 179/2
Datum zadnje spremembe:
11.06.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE4OTg5