<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1295/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1295.2017

Evidenčna številka:VSL00006441
Datum odločbe:20.12.2017
Senat, sodnik posameznik:Zvone Strajnar (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Irena Veter
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:krivdna odškodninska odgovornost - deljena odgovornost - soprispevek oškodovanca - telesni napad - verbalni napad - žalitev - odškodnina za nepremoženjsko škodo - višina odškodnine za nepremoženjsko škodo - zelo lahka telesna poškodba - dokazna ocena - dokazni standard

Jedro

Četudi je tožnica toženca žalila, je toženec ne bi smel udariti in telesno poškodovati. Ne gre za deljeno odgovornost, za škodni dogodek je v celoti odgovoren toženec. Praviloma fizično nasilje ni dopustna reakcija na verbalne žaljivke. Ob tem je treba imeti pred očmi tudi okoliščino, da je tožnica starejša ženska, toženec pa torej od nje mlajši, močnejši moški in da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica pri tožencu povzročila kakšen afekt ali ga kakorkoli pozivala (izzivala) k telesnemu napadu.

Denarna odškodnina predstavlja satisfakcijo za poškodovanca, zato je zgrešen pritožbeni očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče priznati višjo odškodnino, ker je toženec po poklicu učitelj.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki naj sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče tožbenemu zahtevku v I. točki izreka delno ugodilo in odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 1.635,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 2. 2010 dalje. V II. točki izreka je za znesek 6.619,00 EUR zavrnilo tožbeni zahtevek.1 O stroških pravdnega postopka je napovedalo izdajo posebnega sklepa, ko bo znana njihova višina (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno odločitev se pritožujeta obe pravdni stranki, nominalno iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Tožnica jo izpodbija v zavrnilnem delu (II. točka izreka), toženec pa v ugodilnem delu (I. točka izreka). Predlagata spremembo odločitve njima v korist, podredno pa tožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

3. Tožnica se strinja z zaključkom prvostopenjskega sodišča glede pravnega temelja (odškodninska odgovornost toženca), kot tudi glede obsega ugotovljene premoženjske škode, graja pa prenizko višino odškodnine. Navaja, da bi moralo sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine, saj je toženec z udarcem nesorazmerno posegel v njeno telesno integriteto. Pri višini odškodnine je treba upoštevati tudi načelo pravičnosti, saj je toženec učitelj na srednji šoli, posledično pa je njegovo ravnanje še toliko bolj nedopustno.

4. Toženec pa navaja, da dejansko stanje ni bilo ugotovljeno pravilno, saj se tožnice ni dotaknil, kaj šele, da bi jo s komolcem udaril v glavo. Ni logično, da bi skušala tožnica pobrati kumaro, ki jo je v smer toženca vrgel prav njen mož, S. Ž. Ni mogoče z gotovostjo trditi, da je toženec udaril tožnico, verjetnost kot dokazni standard pa ne zadostuje. Tudi je fizikalno nemogoče, da bi toženec udaril tožnico na mesto za njenim levim ušesom in to s svojim desnim komolcem, ko pa sta v trenutku udarca stala nasproti. Z opravljeno rekonstrukcijo dogodka ob zasliševanju izvedenca medicinske stroke je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, saj je bil dokaz izveden po uradni dolžnosti brez predlogov pravdnih strank, s tem pa je bilo kršeno razpravno načelo. Mnenje izvedenca medicinske stroke iz obravnavane zadeve se v bistvenem razlikuje od mnenja izvedenca medicinske stroke, ki je bil postavljen v kazenskem postopku, v katerem je bil toženec nato oproščen. V pritožbi podrejeno uveljavlja, da je šlo vsaj za deljeno odgovornost obeh pravdnih strank, saj ga je tožnica toženca žalila, zmerjala in silila na njegovo zemljišče. Pri tem se sklicuje na sodno prakso. Navaja še, da je odškodnina za nepremoženjsko škodo previsoka. Primarnega strahu po toženčevem mnenju pri tožnici sploh ni bilo, prav tako pa ni bil v ugotovljenem obsegu podan sekundarni strah.

5. Obe pravdni stranki sta podali odgovor na pritožbo nasprotne stranke in se obe zavzeli za njeno zavrnitev ter opredelili nadaljnje pravdne stroške.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo odločilna dejstva, na njihovi podlagi pravilno uporabilo materialno pravo, bistvenih kršitev postopka pa pri tem ni storilo.

8. Ni sporno, da sta pravdni stranki soseda, prebivata v večstanovanjski hiši in sta že dalj časa v konfliktnem medsosedskem odnosu. Ni tudi sporno, je bila povod za škodni dogodek 16. 9. 2009 kumara, ki je tožničinemu možu padla z balkona na tla. To je videl toženčev sin, kar je takoj povedal tožencu. Enako je bila s strani moža nemudoma obveščena tudi tožnica. Kumaro so si toženec, njegov sin in tožničin mož nekajkrat podali, nakar je prišla tožnica, ki je hotela kumaro pobrati s tal, kjer je obležala na zemljišču, ki je v uporabi toženca. Sporno je bilo, ali je toženec tožnico res udaril in če, kakšna škoda ji je bila povzročena ter ali je zanjo v tem primeru sokriva tudi sama.

9. Prvostopenjsko sodišče je na vsa ta vprašanja odgovorilo pravilno in svojo odločitev prepričljivo pojasnilo.

10. Isti dogodek je bil obravnavan tudi v kazenskem postopku, kjer je bil toženec na prvi stopnji sicer spoznan za krivega, pritožbeno sodišče pa je nato sodbo spremenilo in toženca obtožbe oprostilo. S premoženjskopravnim zahtevkom je bila tožnica napotena na pravdo.2

O temelju (pritožba toženca)

11. Očitek storjene kršitve razpravnega načela zaradi izvedbe dokaza z rekonstrukcijo ni upošteven, saj ne gre za absolutno bistveno kršitev, toženec pa rekonstrukciji ob njeni izvedbi ali kasneje pred sodiščem prve stopnje ni nasprotoval in ni uveljavljal kršitev določb pravdnega postopka (286.b člen ZPP).

12. Očitek, da je dejansko stanje ugotovljeno napačno, tudi ne drži. Prvostopenjsko sodišče je zanesljivo ugotovilo, da je tožničina poškodba nastala s toženčevim udarcem in ovrglo toženčevo tezo, da se je tožnica sama udarila v podest. Svojo dokazno oceno je jasno, natančno, dosledno in v celoti prepričljivo obrazložilo. Verjelo je izpovedbi tožnice in ob upoštevanju izvedenskega mnenja zaključilo, da je toženec tožnico s komolcem udaril v predel glave za levim ušesom v trenutku, ko je tožnica glavo zasukala v desno in tožencu izpostavila levi, stranski del svoje glave. Glede na izvedensko mnenje je izključilo možnost udarca tožnice v podest, izpovedi toženca in njegovega sina v tem delu ni sledilo.3 Mnenje izvedenca medicinske stroke iz kazenskega postopa, na katerega se sklicuje toženec, nima enake teže, saj tožnica v tistem postopku ni bila stranka,4 vsebinsko pa je bilo z vidika mehanizma nastanka poškodbe tisto mnenje prepričljivo izpodbito oz. nadgrajeno z rekonstrukcijo ter izvedenskim mnenjem v obravnavani zadevi. Res je izvedenec govoril o večji ali manjši verjetnosti mehanizma nastanka poškodbe, vendar je njegovo mnenje sodišče prve stopnje pravilno ocenilo v povezavi z drugimi dokazi, zlati zaslišanjem prič in strank ter po uspehu celotnega postopka odločilo z zadostnim dokaznim standardom - prepričanostjo. Ta je podana, ko o obstoju nekega dejstva ne dvomi noben v življenjskih zadevah povprečno izkušen človek.

13. Pravilna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da ne gre za deljeno odgovornost, torej za soprispevek tožnice k nastanku škode (171. člen Obligacijskega zakonika; OZ). Prvostopenjsko sodišče je sicer ugotovilo, da je tožnica toženca žalila in z njim verbalno obračunavala5 ter silila po kumaro na del, ki je v uporabi toženca, a je pravilno zaključilo, da to ni upravičen razlog za uporabo fizične sile. Četudi je tožnica toženca žalila, je toženec ne bi smel udariti in telesno poškodovati. Morebitno satisfakcijo za žalitve in varstvo pred vznemirjanjem posesti bi moral toženec poiskal na drug način, ki bi bil sorazmeren in ne bi bil protipraven. Tudi sodna praksa, na katero se sklicuje, tožencu tu ne more pomagati, saj je stališče novejše sodne prakse nekoliko drugačno; Praviloma fizično nasilje ni dopustna reakcija na verbalne žaljivke.6 Ob tem je treba imeti pred očmi tudi okoliščino, da je tožnica starejša ženska, toženec pa torej od nje mlajši, močnejši moški in da ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica pri tožencu povzročila kakšen afekt ali ga kakorkoli pozivala (izzivala) k telesnem napadu.

O višini (pritožba obeh strank)

14. Sodišče prve stopnje je tožničino škodo pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeni očitek obeh strank, da je pri tem zmotno uporabilo materialno pravo (1. in 2. odst. odst. 179. čl. OZ), je zato brez podlage. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožničine telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (I. skupina), za pretrpljeno nepremoženjsko škodo pa je prejela približno eno in pol neto povprečnih neto plač v RS, kar je glede na podobne primere ustrezno, ne odstopa ne navzdol ne navzgor. Stranki se na konkretno drugačno sodno prakso tudi ne sklicujeta, prav tako pa tudi ne izpodbijata dejanskih ugotovitev o telesnih bolečinah in nevšečnostih, ki jih je pretrpela tožnica.

15. Pritožbeni očitek tožnice, da bi moralo sodišče priznati višjo odškodnino, ni utemeljen, saj je le-ta odmerjena ustrezno in ob upoštevanju narave poškodbe, pomena prizadete dobrine ter sodne prakse v podobnih škodnih primerih. Tožnica ni navedla sodne prakse, ki bi v skladu z načelom objektivne pogojenosti višine odškodnine utemeljevala drugačen zaključek. Denarna odškodnina predstavlja satisfakcijo za poškodovanca, zato je zgrešen pritožben očitek, da bi moralo prvostopenjsko sodišče priznati višjo odškodnino, ker je toženec po poklicu učitelj.

16. Neutemeljena pa je tudi toženčeva graja, da je višina odškodnine previsoka. Zaključek prvostopenjskega sodišča je pravilen tudi glede obstoja in obsega primarnega in sekundarnega strahu. Temelji na izvedenskem mnenju in izpovedbi tožnice. Glede na ugotovitev, da je tožnica že od prej imela težave s sluhom in se je bala, da je toženčev udarec v bližino njenega ušesa vplival tudi na njen sluh, je pravilna tudi odločitev glede obsega sekundarnega strahu, saj je treba oškodovanca vedno vzeti takšnega, kot je.

17. Pritožbeni očitki pravdnih strank se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo napak, jo je potrdilo, pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pravdni stranki morata sami kriti stroške svojih neuspelih pritožb (1. odst. 154. čl. ZPP) in odgovorov na pritožbo nasprotne stranke.

-------------------------------
1 Prvostopenjsko sodišče je s popravnim sklepom P 162/2014, z dne 20. 3. 2017, odpravilo pisno pomoto glede matematičnega izračuna zavrnilnega dela izreka (II. točka izreka), česar pravdni stranki ne izpodbijata.
2 Sodba Okrajnega sodišča v Škofji Loki I K 7301/2010 in sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 7301/2010.
3 Izvedenec je glede na telesno višino tožnice in toženca ter njuno telesno pozicijo tik pred udarcem ocenil, da je ugotovljena poškodba lahko posledica takega udarca. Tudi se ni bilo treba tožnici, da bi dobila tako poškodbo, skloniti, kot je to drugače ugotovil izvedenec v kazenskem postopku. Ocenil je še, da je glede na zaokroženo obliko udarnine v obliki 2 × 2 cm večja verjetnost, da je udarnina posledica udarca s komolcem, kot pa udarca tožnice v podest. V primeru slednjega bi bila udarnina, ali bolj podolgovate oblike ali pa bi bile prisotne odrgnine, česar pa v obravnavani zadevi ni bilo.
4 Izvedenec v kazenskem postopku je ocenil, da bi taka poškodba s komolcem lahko nastala na način, da bi tožnica šla mimo toženca in se sklonila, nato pa bi bil mogoč toženčev udarec s komolcem leve roke nazaj v levi predel tožničine glave.
5 Z besedami "srbjanarji, ciganarji, mamilarji."
6 Zgolj v izjemnih primerih, ko so podane posebne okoliščine, je možno žaljenje/izzivanje s strani oškodovanca opredeliti kot njegov krivdni soprispevek k nastanku škodnega dogodka. Sodba VS RS II Ips 600/2000 se nanaša na prometno nesrečo, sodba II Ips 656/96 obravnava ravnanje tožeče stranke, ki je izzivala in toženca zrevoltirala, v zadevi II Ips 258/97 je šlo za spopad dveh moških, podobno v sodbi II Ips 96/99, ko je tožnik izzival toženca, sodba II Ips 383/99 pa je zavrnjena revizija toženca, ki je uveljavljal višji delež tožničine sokrivde. Primerjaj tudi sodbe tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cp 2111/2014, I Cp 1571/2017, I Cp 166/2017.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 171, 179, 179/1, 179/2
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8
Datum zadnje spremembe:
13.02.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE1MDUy