<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 2577/2016
ECLI:SI:VSLJ:2017:II.CP.2577.2016

Evidenčna številka:VSL0080257
Datum odločbe:31.03.2017
Senat, sodnik posameznik:Mojca Hribernik
Področje:USTAVNO PRAVO - LOKALNA SAMOUPRAVA - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki - plačilo komunalnih storitev - cena komunalnih storitev - pravna narava občinskega sklepa - predpis - posamični akt

Jedro

Sklep o prilagoditvi cen komunalnih storitev z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja št. 22-1/2013 je posamični akt in ne podzakonski predpis. Njegova vsebinska in postopkovna presoja ni v pristojnosti pravdnega sodišča.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- v II. točki izreka tako, da se glasi: "Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 220211/2013 z dne 9. 1. 2014 ostane v veljavi tudi v preostalem delu prvega in v tretjem odstavku izreka."

- v II. (pravilno III.) točki izreka tako, da se glasi. "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 116,22 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti 93,82 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 220211/2013 z dne 9. 1. 2014, zaradi delnega umika razveljavi v delu prvega odstavka izreka sklepa, in sicer za 136,95 EUR ter se postopek v tem delu ustavi (I. točka izreka)(1). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 220211/2013 z dne 9. 1. 2014, se razveljavi tudi v preostalem delu prvega in v tretjem odstavku izreka in se tožbeni zahtevek v tem delu zavrne (II. točka izreka). Tožnik je dolžan tožencu v roku osmih dni povrniti 87,20 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. - pravilno III. - točka izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo v II. točki izreka spremeni in sklep o izvršbi vzdrži v veljavi v preostalem znesku (torej za neumaknjeni del) in posledično sklep o stroških spremeni tako, da toženec povrne tožniku vse pravdne stroške, vključno pritožbene, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče šele na naroku podalo naziranje o tem, da se nagiba k stališču "exceptio illegalis", torej po tem, ko je tožnik že v celoti izgubil možnost, da bi predstavil svoje stališče. Sodišče je opustilo ustrezno materialno procesno vodstvo. Če bi sodišče zaslišalo vsaj stranke, bi lahko marsikatero nejasnost razjasnilo na samem naroku, gre za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Cp 2728/2015 med istima strankama (za drugo obdobje neplačila javne službe ravnanja z odpadki) presojalo iste ugovore (domnevno nezakonitega Sklepa o prilagoditvi cen komunalnih storitev) iz iste pravne podlage ter ugotovilo in odločilo, da "sodišče, ki obravnava spor med pravdnima strankama, ni pristojno, da odloča o veljavnosti ali neveljavnosti aktov, ki jih je sprejel občinski svet". Gre torej za judikatno preizkušeno stališče. Nadalje pritožba navaja, da domnevna neskladnost z uredbo ni nezakonitost. Sodba Sklepa o prilagoditvi cen komunalnih storitev ni primerjala z zakonom, temveč z drugim podzakonskim aktom, to je Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, kar pa presega pooblastila, ki jih Ustava daje pravdnemu sodišču. Sodišče ne more odreči uporabe podzakonskega akta (Sklepa), ker naj bi bil neskladen z drugim podzakonskim predpisom (Uredbo). Sodišče ne ponudi zakonske podlage (konkretnega zakonskega določila), s katerim naj bi bil sklep neskladen. Za presojo skladnosti posamičnega podzakonskega akta (Sklepa) s splošnim podzakonskim predpisom (Uredbo) je pristojno upravno sodišče, in sicer v roku, preden postane akt pravnomočen. Pravdno sodišče v okviru presoje, ali je uporabnik komunalnih storitev plačal svoje obveznosti ali ne, presoje skladnosti upravnih aktov ne more izvajati, ampak je na njih vezano (primerjaj sodbo VSL II Cp 2728/2015). Institut exceptio illegalis je namenjen zagotavljanju materialne zakonitosti, ne pa postopkovne pravilnosti. Sodišče se do višine cene sploh ne opredeljuje, temveč odreče uporabo Sklepa o prilagoditvi cen komunalnih storitev iz razloga, ker naj elaborat o oblikovanju cene ne bi bil izdelan oziroma sprejet (sodišče uporabi oba glagola, čeprav ni jasno, od kod naj bi izhajala obveznost sprejetja elaborata). Vprašanje kršitve postopka sprejemanja oblastnih odločitev lokalnih skupnosti se presoja v ustavnopravnem postopku presoje ustavnosti in zakonitosti ter skladnosti aktov ter v upravnem postopku za posamične akte (157. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS). Zbode zaključek sodišča, da toženec ugovarja, da elaborat pred sprejetjem sklepa ni bil izdelan in ker tožnica navedbi ni ugovarjala, po drugem odstavku 214. člena ZPP sodišče to šteje za dokazano. Sodišče ne more presojati veljavnosti občinskega Sklepa na podlagi tega, katera dejstva so prerekana, ampak mora po uradni dolžnosti preveriti veljavnost tega predpisa. Pristojnost urejanja postopka sprejemanja oblastnih odločitev lokalne skupnosti je podeljena lokalni skupnosti, kar uredi občinski svet s poslovnikom (140. člen URS, 29. in 36. člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS). Država v to pristojnost ne more posegati, sicer pa v sporu o pristojnosti odloča Ustavno sodišče (sedma alineja prvega odstavka 160. člena URS). Uredba o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja ne more predpisati procedure sprejemanja oblastnega akta Občini Trzin, temveč samo materijo (vsebino), kakšna naj bo cena (1. člen Uredbe). Sodišče zmotno interpretira 5. člen Uredbe. Izvajalec (tožnica) na podlagi elaborata predlaga ceno in jo predloži v potrditev občinskemu svetu Občine Trzin. Uredba ne zahteva, da ga predloži (elaborat), temveč da jo predloži, torej ceno. Tožnica je elaborat izdelala in ga predložila v obravnavo skupščini JKP P., d.o.o., ki je po 8. členu Odloka o javnem komunalnem podjetju P., d. o. o. (Uradni vestnik 3/2012) pristojna za potrjevanje cenikov za uporabo javnih dobrin v skladu s predpisi. Ko je obravnavano ceno skupščina obravnavala in jo podprla, jo je tožnica predlagala v potrditev Občini Trzin. Prilaga se sklic 22. redne seje, ki ga je za 24. 4. 2013 objavil župan in gradivo za sejo (št. 22-1/2013), v katerem je od 12. strani dalje občinska uprava povzela podatke iz elaborata in jih posredovala svetnikom. Ceno komunalne storitve določi izvajalec javne službe, ko ugotovi utemeljene stroške, in ne občina. Zato jo mora tudi elaborirati in to je namen 5. člena Uredbe. Občinski svet daje na to ceno samo soglasje in ne more oblikovati cene komunalne storitve. Zoper odločitve so v skladu z Ustavo RS predvideni postopki, vendar nihče ne more predpisati, kakšno mora biti gradivo (in ali sploh mora biti gradivo) za posamezno točko seje občinskega sveta, ker o tem lokalna samouprava odloča avtonomno. Večina občinskih svetnikov ni imela nobene pripombe na gradivo, odločitev o uskladitvi cene so sprejeli, do danes večina svetnikov ni odločila drugače v smeri spremembe cene (Sklepa). Ne gre za nova dejstva in dokaze o dejanskem vprašanju (plačila opravljenih storitev), temveč za vprašanje postopka sprejemanja občinskih oblastnih odločitev in s tem veljavnosti materialnega prava, ki ga mora sodišče upoštevati po uradni dolžnosti in o tem vprašanju prekluzije ni. Tožnik je v tožbi trdil, da toženec za maj, junij, julij, avgust, september in oktober 2013 ni plačal računov za opravljene storitve odvoza odpadkov. Toženec je trdil, da redno plačuje tožnici vse stroške, za kar pa ni predložil nobenega dokaza, tožnica pa negativnih dejstev ne more dokazovati drugače kot z računovodskimi izpiski, ki jih je predložila v spis in iz katerih izhaja, da plačil ni bilo. Toženec je trdil, da ne more plačevati storitev, ki se opirajo na nezakonit sklep o prilagoditvi cen komunalnih storitev, kar pa ne pomeni, da neplačilo toženec priznava, saj tožnica v tožbi uveljavlja, da zahteva plačilo prav na podlagi tega sklepa. Sodišče iz navedenega zaključi, da "tožnica tega ni prerekala, kar naj bi po drugem odstavku 214. člena ZPP pomenilo, da naj bi tožnica dejstvo vseh plačil priznala", kar pa je popolnoma zgrešeno stališče. Tožnica je kot materialno podlago svoji prvi vlogi z dne 20. 11. 2014 navedla zlasti občinski Odlok o ravnanju z odpadki v Občini Trzin, vendar se sodišče do tega vira sploh ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec je vložil pravočasen odgovor na pritožbo in predlagal, da se pritožba zavrne kot neutemeljena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Konkretni spor predstavlja spor majhne vrednosti. Odločba, s katero je bil končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožnik (javno komunalno podjetje) se pri zaračunavanju višine neplačanih komunalnih storitev opira na Sklep o prilagoditvi cen komunalnih storitev z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja št. 22-1/2013, ki ga je Občinski svet Občine Trzin sprejel na svoji 22. redni seji 24. 4. 2013 (v nadaljevanju Sklep)(2). Toženec meni, da predmetni Sklep ne more biti podlaga za veljavno obračunavanje (sporne) višine komunalnih stroškov v tem postopku.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo:

- tožnik je javno podjetje, ki izvaja gospodarsko javno službo ravnanja z odpadki, to je obveznost zbiranja, odvoza in ravnanja z odpadki;

- tožnik dejavnost v Občini Trzin izvršuje redno in v skladu s predpisi v Občini Trzin, kjer živi toženec in je uporabnik storitev ravnanja z odpadki;

- Občina Trzin je v Uradnem vestniku št. 6/09 20. 7. 2009 objavila Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Trzin in potem še Spremembe in dopolnitve predmetnega Odloka v Uradnem vestniku št. 2/2010 z dne 19. 3. 2010;

- tožnik ni prejel nobene reklamacije oziroma zavrnitve računov;

- skupina volivcev Občine Trzin – S. je zoper Občino Trzin 5. 6. 2013 vložila tožbo zaradi razveljavitve Obvestila župana Občine Trzin št. 042-1/2013-2 z dne 15. 5. 2013 o nedopustnosti pobude za vložitev zahteve za razpis referenduma, ki se vodi pred Upravnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I U 923/2013;

- iz uradnega pojasnila Ministrstva za kmetijstvo, Direktorata za javne službe varstva okolja in investicije v okolje z dne 4. 12. 2013 izhaja, da ima Sklep o prilagoditvi cen komunalnih storitev z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja št. 22-1/2013, na podlagi katerega je tožnica tožencu zaračunavala komunalne storitve, bistvene pomanjkljivosti;

- dopis župana Občine Trzin št. 22-1/2013 z dne 2. 4. 2013 (gre za gradivo občinskemu svetu Občine Trzin z naslovom Prilagoditev cen komunalnih storitev z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja), ki predstavlja edino gradivo občinskim svetnikom Občine Trzin pred sprejemom predmetnega Sklepa, sploh ni vseboval elaborata;

- Nadzorni odbor Občine Trzin je izdal zapisnik z dne 11. 11. 2013, kjer je iz sklepa št. 3 razvidno, da je Sklep, ki ga je Občinski svet Občine Trzin sprejel 24. 4. 2013 v okviru 1. točke seje, v nasprotju z Uredbo in kot takšen nezakonit.

8. Po presoji višjega sodišča je v konkretnem primeru odločilno to, da je sodišče prve stopnje Sklep o prilagoditvi cen komunalnih storitev z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja št. 22-1/2013 zmotno opredelilo kot podzakonski predpis(3). Predmetni sklep je po presoji višjega sodišča po svoji naravi posamični akt(4) in ne podzakonski predpis. Sklep namreč določa konkretne cene komunalnih storitev, in sicer na način EUR/m³ oziroma EUR/kg.(5) Gre torej za cenik, ki določa višino cene javne dobrine in ne gre (šele) za normiranje načina oblikovanja in obračunavanja komunalnih storitev, kar bi po svoji naravi (lahko) predstavljalo predpis(6).

9. Predmeten sklep je torej po svoji naravi posamičen akt, ki ga je sprejel Občinski svet Občine Trzin. Občinski svet v skladu z 28. členom ZLS predstavlja organ občine. O zakonitosti dokončnih posamičnih aktov organov občine odloča v upravnem sporu pristojno sodišče, kar izhaja iz 69. člena ZLS, ustavno podlago pa predstavlja 157. člen URS. Smiselno enako stališče, in sicer, "da predmetno sodišče ni pristojno, da odloča o veljavnosti oziroma neveljavnosti aktov, ki jih je sprejel občinski svet", pa je naslovno sodišče, Višje sodišče v Ljubljani, tudi že zavzelo v primerljivem primeru med istima pravdnima strankama, in sicer v sodbi II Cp 2728/2015 z dne 26. 11. 2015.

10. Iz četrtega odstavka 149. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1) izhaja, da občina zagotovi izvajanje obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja, skladno s predpisi vlade (tretji odstavek 149. člena ZVO-1) in predpisi, ki urejajo gospodarske javne službe. (Tudi) na podlagi navedenega člena je Občinski svet Občine Trzin sprejel Odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Trzin, ki v četrtem členu določa, da so stroške javne službe dolžni plačevati uporabniki javne službe(7). Ne drži, da se sodišče prve stopnje do zadevnega Odloka ni opredelilo. V 7. točki obrazložitve je navedlo, da tudi zadevni odlok predstavlja pravno podlago za odločitev v tem sporu.

11. Že sodišče prve stopnje je (pravilno) presodilo, da je toženec kot uporabnik komunalnih storitev dolžan opravljene komunalne storitve plačati. Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, na katero je višje sodišče vezano, je, da so bile na podlagi predmetnega Sklepa obračunane vtoževane komunalne storitve, cene po so po sklepu stopile v veljavo 1. 5. 2013, torej v obdobju pred zapadlostjo vtoževanih računov. Ker predmetni Sklep velja (sodišče prve stopnje pa je v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo), je višje sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo v celoti, kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka (peta alineja 358. člena ZPP). Toženec je tožniku, javnemu komunalnemu podjetju, dolžan plačati stroške opravljenih in (deloma še) neplačanih komunalnih storitev.

12. Res je sodišče prve stopnje zapisalo, da "toženec zatrjuje, da je tožniku plačal vse upravičene stroške iz naslova komunalnih storitev, česar tožnik ni prerekal", vendar je iz 10. točke obrazložitve odločbe sodišča prve stopnje razvidno, da je to povezano z (zmotnim) razlogovanjem sodišča prve stopnje, da Sklep in na podlagi Sklepa obračunane cene ne veljajo. "Plačilo vseh stroškov" se torej nanaša na prej, torej pred predmetnim Sklepom veljavne cene. Zato nadaljnja obravnava teh navedb, ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da zahtevek temelji na predmetnem Sklepu, ob tem, da pritožnik utemeljeno izpostavlja, da toženec plačil (v celoti) ni izkazal(8), ni potrebna.

13. Ker vsebinska in postopkovna presoja predmetnega Sklepa, zatrjevana predvsem v zvezi z (ne)obstojem elaborata v skladu z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja in v zvezi z zatrjevanim nezakonitim ravnanjem župana v zvezi z nerazpisom referenduma v zvezi s pobudo za razpis referenduma(9), ter v zvezi z naziranjem sodišča prve stopnje o skladnosti "Sklepa z Uredbo", ni v pristojnosti pravdnega sodišča, se višje sodišče do teh navedb dodatno ne opredeljuje iz razloga nerelevantnosti.

14. Ker je višje sodišče pritožbi ugodilo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, tudi ni potrebna nadaljnja obravnava pritožbenih očitkov o sodbi presenečenja in opustitvi (sicer pritožbeno nekonkretiziranega) "zaslišanja" v zvezi z materialno pravnimi zaključki.

15. Sprememba odločitve o glavni stvari je terjala tudi spremembo stroškovne odločitve pred sodiščem prve stopnje. Tožnik je z zahtevkom uspel v celoti, zato mu je toženec dolžan povrniti stroške postopka (154. člen ZPP). Tožnik je delno umaknil tožbo, vendar šele po tem, ko je toženec delno izpolnil zahtevek (158. člen ZPP), zato mora toženec plačati pravdne stroške tudi v z zvezi s tem delom(10). Stroški so odmerjeni v skladu s predloženim stroškovnikom (list. št. 92), in sicer nagrada za postopek po tar. št. 3100 v višini 22,10 EUR, nagrada za narok po tar. št. 3102 v višini 20,40 EUR, 8,5 EUR po tar. št. 6002 (20 % nagrade), povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007, skupaj torej 62,22 EUR. Iz razloga nekonkretiziranosti in neizkazanosti pa višje sodišče ni priznalo izdatkov po tar. št. 6000. K temu je višje sodišče prištelo še plačano sodno takso za tožbo v višini 54,00 EUR, skupaj torej 116,22 EUR, ki jih je toženec dolžan povrniti tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz druge alineje I. točke izreka.

16. Tožnik je s pritožbo uspel, zato mu je toženec dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Višje sodišče je tožniku v skladu s predloženim stroškovnikom na 7. strani pritožbe priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 v višini 27,20 EUR, 5,44 EUR (20 % nagrade) po tar. št. 6002, povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007, kar skupaj znese 39,82 EUR. K temu je prištelo še plačano sodno takso za pritožbo v višini 54,00 EUR. Skupaj gre za znesek 93,82 EUR, ki ga je toženec dolžan plačati tožniku v roku 8 dni, v primeru zamude s plačilom s pripadajočimi (in zahtevanimi) zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz II. točke izreka.

17. Toženec z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločanju višjega sodišča, zato ta ni bil potreben in toženec sam krije stroške, ki so mu nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).

18. V skladu s petim odstavkom 458. člena ZPP je v zadevi odločila sodnica posameznica.

-------------

Op. št. (1): Zoper prvo točko izreka (sklep) pritožba ni bila vložena.

Op. št. (2): Uradni vestnik Občine Trzin št. 3/2013 z dne 30. 4. 2013.

Op. št. (3): Sodišče prve stopnje je presodilo, da je Sklep nezakonit, saj v nasprotju z Uredbo o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja dvignil cene komunalnih storitev, ne da bi bil dvig cene upravičen z izdelanim elaboratom, ki bi moral biti izdelan v zvezi s prilagoditvijo cen komunalnih storitev pred sprejemom Sklepa.

Op. št. (4): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-88/10 z dne 22. 11. 2012, objavljena v Uradnem listu RS, št. 97/2012, 11. točka obrazložitve: Pristojnosti glede določitve načina in pogojev opravljanja javnih služb so med državo in občino razdeljene. To pomeni, da metodologija (za oblikovanje cen storitev) ne določa neposredno cen komunalnih storitev, ampak vsebuje le kriterije za njihovo določitev, sama določitev konkretnih cen pa ostaja v pristojnosti občin. Iz tega logično sledi, da občina kot ustanoviteljica javnih podjetij ob določanju cene komunalnih storitev s svojim posamičnim aktom ni popolnoma avtonomna oziroma ni avtonomna do te mere, da ji ne bi bilo treba spoštovati predpisov, ki sodijo v pristojnost države, ker zadeve, ki jih državni predpisi urejajo, presegajo zgolj lokalni pomen (140. in 141. člen URS).

Op. št. (5): Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča U-I-166/99 z dne 22. 3. 2001, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 37/2001, 14. točka obrazložitve: Kolikor vsebuje le seznam cen, ne pa tudi odločitev o politiki cen, cenik javnih dobrin ni predpis, o katerega ustavnosti ali zakonitosti bi lahko v skladu s prvim odstavkom 21. člena Zakona o ustavnem sodišču odločalo Ustavno sodišče, temveč je konkreten akt poslovanja. Primerjaj tudi sklep Ustavnega sodišča U-I-164/93 z dne 16. 9. 1993, OdlUS II, 74.

Op. št. (6): Smiselno primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/94 z dne 8. 10. 1998, objavljeno v Uradnem listu RS, št. 73/1998, predvsem 11. točko obrazložitve.

Op. št. (7): Primerjaj tudi 10. točko obrazložitve VSL sodba I Cp 2894/2015 z dne 24. 2. 2016, ki sicer ne predstavlja primerljivega primera s konkretno presojanim.

Op. št. (8): Toženec je na naroku izrecno potrdil, da je plačal (zgolj) nesporni del vtoževane terjatve, obračunane po cenah, ki so veljale pred sprejetjem Sklepa z dne 24. 4. 2013 (list. št. 90).

Op. št. (9): Ob tem, da iz prilog A 16 in A 17 izhaja, da je Upravno sodišče tožbo tožeče stranke S. zavrglo s sklepom I U 923/2013 z dne 8. 7. 2013. Pritožbo tožeče stranke zoper navedeni sklep pa je zavrglo Vrhovno sodišče s sklepom I Up 366/2013 z dne 9. 7. 2014.

Op. št. (10): Primerjaj VSL sklep I Cp 1978/2016 z dne 22. 11. 2016.


Zveza:

URS člen 140, 141, 157. ZUstS člen 21. ZPP člen 154, 158, 339, 339/2, 458, 458/1. ZLS člen 28, 69. ZVO-1 člen 149, 149/3, 149/4.
Datum zadnje spremembe:
22.05.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDA2NzE1