<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL Sodba I Cp 1639/2017
ECLI:SI:VSLJ:2017:I.CP.1639.2017

Evidenčna številka:VSL00002043
Datum odločbe:26.07.2017
Senat, sodnik posameznik:dr. Peter Rudolf (preds.), Mojca Hribernik (poroč.), Dušan Barič
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:izrek sodbe - pritožba zoper (zavrnilni) del sodbe, ki ni zajet v izreku - dopolnilna sodba - pritožba kot predlog za dopolnitev sodbe - odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic - izključitev iz lovske družine - pravica do združevanja - pravična denarna odškodnina - okrnitev osebnostne pravice - denarna odškodnina za duševne bolečine

Jedro

V primeru, ko izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje le obsodilni del, ne pa tudi zavrnilnega, iz obrazložitve pa izhaja, da gre za nehoteno opustitev, pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe. Pritožbeno sodišče je zato štelo, da pritožba tožeče stranke predstavlja predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Odmerjena odškodnina v znesku 2.000,00 EUR predstavlja pravično denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostne pravice do združevanja, ki je nastala zaradi nezakonite izključitve iz lovske družine.

Izrek

I. Pritožbi zoper dopolnilno sodbo v zvezi s sodbo se delno ugodi in se dopolnilna sodba spremeni tako, da se v celoti pravilno glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh plačati (še) 500,00 EUR, v presežku 1.000,00 EUR do vtoževanih 3.000,00 EUR pa se tožbeni zahtevek zavrne."

Sicer se pritožba zavrne in izpodbijana dopolnilna sodba v zvezi s sodbo potrdi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 93,47 EUR pritožbenih pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. S sodbo z dne 10. 11. 2016 je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.500,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (I. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe je tožnik vložil pravočasno pritožbo "iz vseh pritožbenih razlogov" in predlagal, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s prisojo tudi zakonskih zamudnih obresti od 8. 4. 2011 dalje ter z ustrezno spremembo odločitve o stroških pravdnega postopka.

3. Tožnik se je torej pritožil zoper zavrnilni del sodbe, ki pa ga izrek ne vsebuje. V primeru, ko izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje le obsodilni del, ne pa tudi zavrnilnega, iz obrazložitve pa izhaja, da gre za nehoteno opustitev (kot je to v konkretnem primeru), pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe (325. do 327. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbeno sodišče je tako štelo, da takšna pritožba predstavlja predlog za izdajo dopolnilne sodbe, zato je spis vrnilo sodišču prve stopnje, ki je v nadaljevanju postopka izdalo izpodbijano dopolnilno sodbo, s katero je razsodilo, da se sodba z dne 10. 11. 2016 v točki I izreka dopolni tako, da se doda besedilo: "V presežku 1.500,00 EUR do vtoževanih 3.000,00 EUR se tožbeni zahtevek zavrne."

4. Zoper dopolnilno sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotnega in nepopolnega ugotovljenega dejanskega stanja ter predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, torej še za 1.500,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, spremeni pa tudi odločitev o stroških pravdnega postopka. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje bolj upoštevati sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju P 104/2006 z dne 11. 3. 2011, s katero so bili nezakoniti sklepi tožene stranke razveljavljeni in odločeno, da je dolžna tožnika ponovno polnopravno včlaniti, kar je tožnik dosegel šele v izvršilnem postopku. Sodišče je ugotovilo visoko stopnjo prizadetosti tožnikovih osebnostnih pravic, ki jih je z nezakonitim ravnanjem povzročila tožena stranka. Glede na ugotovljeno je prisojena odškodnina v višini 1.500,00 EUR nesorazmerno nizka. Prisojeno bi mu moralo biti vsaj 10.000,00 EUR, najmanj pa 3.000,00 EUR kot v primerljivi zadevi VSL I Cp 1258/2012. Sodišče ni odločilo o postavljenem obrestnem zahtevku. V posledici je napačna odločitev tudi o stroških pravdnega postopka.

5. Pritožba zoper dopolnilno sodbo v zvezi s sodbo je delno utemeljena.

6. S sodbo Okrajnega sodišča v Kočevju P 104/2006 z dne 12. 3. 2011 je bilo ugotovljeno, da postopek izključitve tožnika iz lovske družine ni bil zakonit. Nezakonito je bil izključen v obdobju od 9. 9. 2006 do 28. 11. 2012 (pri čemer je včlanitev dosegel šele v izvršilnem postopku). Kršena je bila torej njegova pravica do združevanja (42. člen URS). Na tej podlagi od tožene stranke zahteva plačilo 3.000,00 EUR odškodnine.

7. V skladu z določbo prvega odstavka 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ) oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja in trajanje bolečin to opravičujejo. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 11. 2016 tožniku prisodilo 1.500,00 EUR odškodnine1, v preostalem delu pa tožbeni zahtevek z dopolnilno sodbo zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik izkazal, da je trpel duševne bolečine, ki jih je intenzivno doživljal, da je bil zaradi izključitve "resno, globoko ter močno prizadet", kar se je kazalo kot depresivnost ves čas izključitve. Težave je blažil z zdravilom apaurin, ki mu ga je večinoma predpisoval dežurni zdravnik. Čustveno prizadetost je podoživljal še na glavni obravnavi, ko je izpovedoval s prizadetostjo v glasu, solzan, pri čemer je celo zapadel v jok. Sodišče pa mora pri odločanju o višini odškodnini za nepremoženjsko škodo upoštevati tudi v drugem odstavku 179. člena OZ uzakonjeno načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki od sodišča terja, da mora paziti na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, ter poleg ostalega, upoštevati tudi sodno prakso v primerih podobnih nepremoženjskih škod. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da obstaja le ena odločba, ki se nanaša na odmero odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi kršitve pravice do združevanja in sicer sodba VSL I Cp 1258/2012. Vsakemu od tožnikov - invalidom distrofikom, je bila iz naslova duševnih bolečin zaradi nezakonite izključitve, ki je trajala 5 let in 9 mesecev, priznana odškodnina v višini 3.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje je ob primerjavi z navedeno zadevo v tej tožniku priznalo 1.500,00 EUR odškodnine, višji tožbeni zahtevek pa z izpodbijano dopolnilno sodbo zavrnilo. Pri tem je upoštevalo, da je šlo v zadevi I Cp 1258/2012 za invalide, ki imajo zožene možnosti združevanja v različne oblike združenj, da so tožniki trpeli hude duševne bolečine, da je tožnik v tej zadevi svoje interese po združevanju kompenziral s članstvom v ribiški družini. Pritožbeno sodišče soglaša, da je pri odmeri odškodnine v tej zadevi potrebno upoštevati, da je šlo v primerljivi zadevi za invalide, katerih možnost vključevanja v različna društva je omejena. Vendar je iz odločbe I Cp 1258/2012 razvidno, da so bili tudi ti tožniki vključeni v drugo invalidsko organizacijo, katere vidni člani so bili ter da je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje v tej zadevi, tudi tožnik zaradi izključitve "resno, globoko ter močno prizadet", zato pritožbeno sodišče meni, da je odškodnina v višini 1.500,00 EUR, le nekoliko prenizka odškodnina. Upoštevajoč tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti, po mnenju pritožbenega sodišča v konkretnem primeru pravično odškodnino predstavlja odmena v višini 2.000,00 EUR.

8. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in dopolnilno sodbo ustrezno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in v preostalem delu dopolnilno sodbo v zvezi s sodbo potrdilo (358., 353. člen ZPP). Pri tem izpostavlja, da je s tem potrjena tudi odločitev v sodbi P 31/2015 z dne 10. 11. 2016, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka. Ker se je pritožba tožnika zoper to sodbo štela kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, se je tožnik zoper odločitev o pravdnih stroških vsebovano v sodbi, lahko pritožil le s pritožbo zoper dopolnilno sodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s pritožbo v tem delu ne more biti uspešen. Gre za odločitev o stroških celotnega postopka, v katerem je tožnik vtoževal 10.000,00 EUR odškodnine, uspel pa je z zneskom 2.000,00 EUR. Odločitev o tem, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, je glede na celoten uspeh torej v njegovo korist, zato je pritožbeno sodišče tudi v tem obsegu pritožbo zavrnilo in odločitev potrdilo. Tudi ta odločitev je vsebovana v odločitvi, da se v preostalem delu pritožba zoper dopolnilno sodbo v zvezi s sodbo zavrne ter dopolnilna sodba v zvezi s sodbo potrdi.

9. Z odločbo I Cp 407/2015 z dne 8. 4. 2015 je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika zoper (prvotno) sodbo z dne 11. 11. 2014 delno ugodilo, sodbo razveljavilo za znesek 3.000,00 EUR, kakor tudi izrek o stroških in v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo v preostalem nerazveljavljenem delu potrdilo. Potrdilo je torej tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi celotnega tožbenega zahtevka glede plačila zakonskih zamudnih obresti. Sodišče prve stopnje je zato v nadaljevanju lahko odločalo le še o tožbenem zahtevku na plačilo glavnice 3.000,00 EUR (brez obresti). V tem obsegu je šlo za napako pritožbenega sodišča (sodnice poročevalke), ki bi moralo sodbo razveljaviti za znesek 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 8. 4. 2011 dalje do plačila in ne le za znesek 3.000,00 EUR. Pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju odločati tudi o obrestnem delu zahtevka, je zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10. 11. 2016 v korist tožnika kljub temu odločilo, da je tožena stranka v primeru zamude s plačilom glavnice 1.500,00 EUR, dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Ker pa je odločitev že postala pravnomočna, vanjo pritožbeno sodišče ni poseglo. Je pa ob delni ugoditvi pritožbi zoper dopolnilno sodbo tožniku lahko priznalo le še 500,00 EUR glavnice, ne pa tudi obresti. Po delni spremembi dopolnilne sodbe, ob upoštevanju sodbe z dne 10. 11. 2016, je torej tožena stranka dolžna tožniku v 15 dneh plačati 2.000,00 EUR glavnice, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obresti od zneska 1.500,00 EUR od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

10. Tožnik je s pritožbo uspel z zneskom 500,00 EUR, njegov uspeh je bil torej 1/3. Skupaj je priglasil za 280,00 EUR stroškov2, tako da mu je tožena stranka dolžna povrniti 93,47 EUR pritožbenih pravdnih stroškov (280,40 : 3). Odločitev temelji na določbi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Stroške predloga za izdajo dopolnilne sodbe tožnik nosi sam, saj ne gre za pravdne stroške v smislu določbe 151. člena ZPP, ki bi mu jih bila dolžna povrniti tožena stranka.

-------------------------------
1 Sodba je v tem delu (v I. točki izreka) že postala pravnomočna, saj se zoper ugodilni del sodbe tožena stranka ni pritožila.
2 150,00 EUR iz naslova sodne take, 110,40 EUR nagrade za pritožbeni postopek in 20,00 EUR iz naslova materialnih stroškov.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 42
Datum zadnje spremembe:
11.10.2017

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDExNTI0