<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba II Cp 1669/2009
ECLI:SI:VSLJ:2009:II.CP.1669.2009

Evidenčna številka:VSL0059413
Datum odločbe:21.10.2009
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina za nepremoženjsko škodo - nezakonit odvzem prostosti

Jedro

Kot napako ali nezakonito delo organa v smislu 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP je šteti tudi pripor, v katerem je bil tožnik potem, ko so nastopili pogoji za odpravo pripora in ta ni bil odpravljen.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

:

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati 6.500,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2005 dalje do plačila in ji povrniti 157,47 EUR stroškov postopka, nastalih pred sodiščem prve stopnje. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožili obe pravdni stranki.

a) Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe. Bistvo pritožbenih navedb je, da je zmotno ugotovljeno, da pripor tožnika ni bil neutemeljen od 9. 9. 2003 do 12. 9. 2003. Pri dosoji višine odškodnine je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, kršeno je določilo 8. člena ZPP, materialno pravo pa napačno uporabljeno. Neupravičeno ni upoštevana škoda tožnika ob priprtju in za prve tri dni pripora. Premalo je upoštevana medijska odmevnost zadeve. Nepravilno je stališče, da tožena stranka ne odgovarja za karikature, komentarje in javno izražena mnenja. Nepravilen je zaključek, da ni dokazano, da je bil deskriditiran kot župan in da je bil njegov ugled v okolici močno porušen. Ni upoštevano, da je bil tožnik obremenjen, ker je bilo njegovo opravljanje funkcije župana ohromljeno. Niso dovolj upoštevane razmere v priporu, ki mu niso omogočile dostojnega bivanja: nekvaliteta ležišča, dostop do WC-ja, hrana je bila servirana v aluminijastih posodah. Kot župan je odstopal od drugih sozapornikov in ni vedel, kako naj se vede. Brez razloga se tožniku ni verjelo, da ni vedel, kako je z ženo in otroci in da se je bal za družino, mater in sestro. Premalo je upoštevano, da je imel majhna otroka, da je žena izgubila mleko in zato ni mogla dojiti. Določena dejstva je sodišče povzelo, ni pa jih ocenilo in se ne ve v kakšnem smislu jih je upoštevalo, kar je bistvena kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Priznana odškodnina je prenizka, če se upoštevajo primeri II Ips 279/97, II Ips 382/95 in II Ips 38/93. Neutemeljeno je zavrnjen obrestni del zahtevka za čas od 9.9.2003 do 1.8.2005.

b) Tožena stranka v pritožbi izpodbija obsodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga zavrženje tožbe, podredno zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistvo pritožbenih navedb je, da niso izpolnjeni zakonski pogoji iz 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP za prisojo denarne odškodnine. Ni zadosti, da je bil tožnik neutemeljeno priprt, ker bi se moralo ugotoviti, da je šlo za napako oziroma nezakonito delo sodišča. Pripor ni bil nezakonit. Napačna odločitev ne predstavlja napake oziroma nezakonitega dela sodišča. Sklicuje se na pravno mnenje, objavljeno v Pravnih mnenjih Vrhovnega sodišča RS 2/95. Ni ugotovljena protipravnost ravnanja sodišča. Ker sodba glede protipravnosti ni obrazložena, je podana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Za pravno podlago bi moralo sodišče vzeti 1. točko 1. odstavka 542. člena ZKP in v tem okviru ugotoviti, kakšna je bila usoda kazenskih postopkov, opr. št. K 36/2006 in K 34/2006 Okrožnega sodišča v X. Prisojena odškodnina je previsoka. Tožnik ni dokazal nobenih hujših posledic. Bojazen, da mu bodo v priporu kaj storili, in glede ugrabitve otrok, ni bila utemeljena. Tožnik je po dogodku postal še bolj prepoznaven. Z ničemer ni izkazal, da bi pripor kakorkoli vplival na njegovo psiho.

c) Stranki sta vložili vsaka svoj odgovor na pritožbo nasprotne stranke, v katerem pojasnjujeta svoje stališče in podajata argumente za svoje pritožbene navedbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

Dejansko stanje, ki je podlaga za odločitev v tej zadevi, je: preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v X. je dne 11. 9. 2003 po zaslišanju osumljenega B. ustno naznanil odreditev pripora, ki ga je zoper osumljenca predlagal okrožni državni tožilec v X. zoper osumljenega B. iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dne 12. 9. 2003 pa je izdal pisni sklep, opr. št. Kpd 768/03, da se zoper osumljenega B. odredi pripor iz pripornega razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Po zaslišanju soosumljenega M. B. in priče I. Š., ki sta bili opravljeni dne 12. 9. 2003, je preiskovalni sodnik predlagal odpravo pripora zoper osumljenega B., s čimer se okrožni državni tožilec ni strinjal, zaradi česar je o njunem nestrinjanju senat Okrožnega sodišča v X. s sklepom z dne 13. 9. 2003 opr. št. Ks 495/2003, na podlagi 206. člena ZKP, odločil, da se predlogu preiskovalnega sodnika za odpravo pripora zoper osumljenega B. ne ugodi. S sklepom z dne 16. 9. 2003 opr. št. Ks 503/2003 in Ks 504/2003, pa je senat Okrožnega sodišča v X. pritožbi zagovornika osumljenega B. zoper sklep preiskovalnega sodnika z dne 12. 9. 2003, opr. št. Kpd 768/2003, o odreditvi pripora deloma ugodil in sklep razveljavil tudi po uradni dolžnosti ter zadevo vrnil preiskovalnemu sodniku v novo odločitev. S sklepom z dne 17. 9. 2003 opr. št. Kpr 159/03 je preiskovalni sodnik odločil, da se zoper osumljenega B. pripor, ki teče od 9. 9. 2003 od 8.55 ure dalje, odredi iz razloga po 2. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v X. je s sklepom z dne 18. 9. 2003, opr. št. Ks 514/2003, pritožbo zagovornika osumljenega B., vloženo zoper sklep preiskovalnega sodnika z dne 17. 9. 2003, opr. št. Kpr 159/2003, zavrnil kot neutemeljeno. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 298/2003 z dne 7.10.2003 pravnomočni sklep preiskovalnega sodnika Okrožnega sodišča v X. z dne 17. 9. 2003, opr. št. Kpr 159/2003 v zvezi s sklepom senata Okrožnega sodišča v X. z dne 18.9.2003, opr. št. Ks 514/2003, spremenilo tako, da je pripor tožnika z dnem 7. 10. 2003 odpravilo.

Tožnik v tej pravdi zahteva odškodnino na podlagi določila 3. točke 542. člena ZKP, v katerem je določeno, da ima tisti, komur je bila zaradi napake ali nezakonitega dela organa neutemeljeno odvzeta prostost ali je bil dalj pridržan v priporu ali zavodu za prestajanje kazni ali ukrepa, pravico do povrnitve škode. Tožnik ima v takem primeru pravico do odškodnine ne glede na izid kazenskega postopka, in to takoj, ko je škoda nastala.

Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da bi sodišče kot pravno podlago v tej zadevi moralo vzeti določilo 1. točke 1. odstavka 542. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je bil pripor zoper tožnika dne 9. 9. 2003 zakonito odrejen in da je zakonito trajal do 12. 9. 2003, ko sta bila zaslišana soosumljeni M. B. in priča I. Š.. V tem času je obstajal utemeljen sum, da je tožnik storil kaznivo dejanje in priporni razlog iz 2. točke 1. odstavka 201. člena ZKP. Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožnika, da je bil pripor nezakonit tudi v tem času.

Po zaslišanju soosumljenega M. B. in priče I. Š. Dne 12. 9. 2003 bi moral biti pripor tožnika odpravljen, in sicer na podlagi določila 2. odstavka 201. člena ZKP, ker je odpadel priporni razlog, iz katerega je bil odrejen. Pripor je bil odpravljen šele 7. 10. 2003. Pripor je tako trajal 26 dni dlje, kot bi smel trajati. Kot napako ali nezakonito delo organa v smislu 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP je šteti tudi pripor, v katerem je bil tožnik potem, ko so nastopili pogoji za odpravo pripora in ta ni bil odpravljen. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke na podlagi določila 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP, za čas od 12. 9. 2003 do 7. 10. 2003, v trajanju 26 dni, ko bi pripor tožnika moral biti odpravljen, a ni bil, in to zaradi napake oziroma nezakonitega dela organa (preiskovalnega sodnika oziroma izvenobravnavnega senata Okrožnega sodišča v X.).

Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik neutemeljeno priprt od 12. 9. 2003 do 7. 10 .2003 (drugi odstavek stran 6 obrazložitve), je v celotnem kontekstu obrazložitve izpodbijane sodbe šteti kot ugotovitev glede izpolnitve vseh zakonskih znakov določbe 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je bila tožniku odvzeta prostost oziroma da je bil dalj časa pridržan zaradi napake oziroma nezakonitega dela organa. Očitana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Določilo 3. točke 1. odstavka 542. člena ZKP je specialno določilo glede odškodninske odgovornosti države za delo njenih organov. Pravno mnenje v zadevi Vrhovnega sodišča RS II Ips 406/95 zato v tej zadevi ni uporabno.

Pritožbi neutemeljeno izpodbijata višino prisojene odškodnine.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vse relevantne okoliščine, jih pravilno ocenilo in tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino. Pritožbeno sodišče se v tem delu v celoti sklicuje na razloge, navedene v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Na posamezne pritožbene navedbe pa je odgovoriti:

- do kršitve 8. člena ZPP ni prišlo. Bolj celovite dokazne ocene, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, ni moglo narediti. Dokazna ocena presega standard dobre obrazloženosti;

- medijsko odmevnost zadeve, tožnikovo opravljanje funkcije župana, tožnikovo prizadetost zaradi ločitve od družine in drugega sorodstva, občutek ponižanosti v priporu (spalne razmere, serviranje hrane, dostop do sanitarij), je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri upoštevalo;

- pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka ne more odgovarjati za način medijskega izražanja, ker gre za ravnanje drugih, za ravnanje katerih tožena stranka ne odgovarja. Večjo medijsko odmevnost tožnikovega pripora pa je sodišče upoštevalo. Pri tem pa je upoštevati, da se v danem primeru odloča le o prisoji odškodnine od 12. 9. 2003 dalje, ne pa tudi za prve tri dni pripora, ko je bila vest o tožnikovem priprtju had trick novica;

- kako je upoštevalo vsa ugotovljena dejstva, je sodišče prve stopnje povedalo v 4. odstavku na strani 10 obrazložitve izpodbijane sodbe. Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožnika, da je sodišče določena dejstva le povzelo, ni pa povedalo, kako jih je upoštevalo. V izpodbijanem drugem odstavku na strani 10 je sodišče prve stopnje zgolj ocenjevalo, katera dejstva štejejo za dokazana, katera pa ne štejejo za dokazana. Očitana bistvena kršitev postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podana;

- v zadevi II Ips 279/97 je bilo tožniku za 59 dni pripora priznano 10.200,00 EUR (2.444.551,00 SIT); v zadevi II Ips 382/95 je bilo občinskemu funkcionarju za 35 dni pripora priznano 5.007,00 EUR (1.200.000,00 SIT). Očitek, da je prisojena odškodnina tožniku, v primerjavi s tema dvema primeroma, nesorazmeroma nizka, ne drži. Tretji primer, navajan v pritožbi II Ips 38/93, pa ni primerljiv s tožnikovim primerom, ker gre za odškodnino za pripor osebi, ki je bila pred tem že štirikrat obsojena in dvakrat na prestajanju zaporne kazni. Lastnosti in položaj odškodovancev sta tako različna, da ju ni moč primerjati.

- Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnik trpel na vseh področjih, tako na ugledu, časti, zaradi omejitve prostosti, zaradi omejitve osebnih in družinskih stikov s člani družine in drugim sorodstvom, zaradi nemožnosti opravljanja javne funkcije in da je pripor čutil kot krivičen, neprijeten in omejujoč. Neutemeljena je zato pritožbena navedba tožene stranke, da je prisojena odškodnina previsoka, ker tožnik ni izkazal nobenih hujših posledic.

Pri dosoji odškodnine pravilno ni bila upoštevana bojazen tožnika, da mu bodo v priporu kaj storili in bojazen glede možnosti ugrabitve otrok.

Da je tožnik po dogodku postal bolj prepoznaven ne zmanjšuje tožnikovega upravičenja do prisojene odškodnine.

Zamudne obresti so posledica zamude, ki nastane v primeru, ko rok izpolnitve ni določen, takrat ko upnik ustno ali pisno ali z začetkom kakšnega postopka zahteva od dolžnika, da svojo obveznost izpolni (2. odstavek 299. člena OZ). Tožnik je sam navajal, da je plačilo odškodnine od tožene stranke zahteval 2. 8. 2005. Sodišče prve stopnje je zato pravilno priznalo zamudne obresti od tega dne dalje, višji obrestni del zahtevka pa zavrnilo kot neutemeljen.

V pritožbi uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Pritožbi je bilo zato zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pravdni stranki s pritožbama nista uspeli, zato mora vsaka kriti svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).


Zveza:

ZKP člen 542, 542/1, 542/1-3, 542/3.
Datum zadnje spremembe:
17.02.2010

Opombe:

P2RvYy02NDg1MQ==