<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Civilni oddelek

VSK Sodba I Cp 26/2019
ECLI:SI:VSKP:2019:I.CP.26.2019

Evidenčna številka:VSK00023797
Datum odločbe:14.05.2019
Senat, sodnik posameznik:Mirela Lozej (preds.), Tatjana Markovič Sabotin (poroč.), mag. Mojca Kete Ujčič
Področje:DRUŠTVA - LOVSTVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - USTAVNO PRAVO
Institut:odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - nezakonita izključitev - lovsko društvo - kršitev pravice do združevanja - okrnitev osebnostne pravice - razžalitev dobrega imena in časti - denarna odškodnina za duševne bolečine - pravična denarna odškodnina - gotova bodoča škoda - osebnostne pravice

Jedro

Osebnostne pravice spadajo med temeljne pravice in svoboščine, ki jih varuje že Ustava, ki nekatere osebnostne pravice tudi našteva, v 35. členu pa je vsebovana generalna klavzula (zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete, zasebnosti in drugih osebnostnih pravic). Ne obstajajo numerus clausus osebnostnih pravic, saj se ustvarjajo vedno novi vidiki posegov v osebnost. Osebnostne pravice so po naravi pravice, ki imajo civilno naravo, kar vključuje tudi pravico do odškodnine. Pravica do združevanja je tudi po presoji pritožbenega sodišča osebnostna pravica (v sodni praksi v določenih zadevah višja sodišča menijo nasprotno – prim. odločbe VSL I Cp 2623/2017, VSL I Cp 863/2017), ima ne le politični, pač pa tudi civilni aspekt in je v primeru kršitve ob izpolnitvi pogojev oškodovanec upravičen do odškodnine (da ima taka pravica civilni aspekt, je zavzelo stališče že Evropsko sodišče za človekove pravice – prim. sodba z dne 4.7.2017 – application no. 38458/2015 – točka 55).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in sodba delno spremeni tako, da se znesek 4.020,00 EUR nadomesti z zneskom 2.520,00 EUR, sicer se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in sodba v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 276,10 EUR stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika ter toženi stranki naložilo, da mu plača 4.020,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2016 dalje do plačila, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Odločilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo sta pritožbo vložili obe pravdni stranki.

3. Tožena stranka izpodbija sodbo, kolikor dosojeni znesek presega 300,90 EUR in izrek o stroških. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku nad zneskom 300,90 EUR zavrne ter tožeči stranki naloži v povračilo stroške postopka, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne ponovno v obravnavanje in odločanje sodišču prve stopnje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Po mnenju pritožnice tožnik ni upravičen do plačila odškodnine za pretrpljene duševne bolečine in tudi ne za premoženjsko škodo v znesku 720,00 EUR (stroški kopiranja revije Lovec). Sodba razlogov o odločilnih dejstvih nima oziroma so nejasni in medsebojno nasprotni. Preizkus ni možen, podana je kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Res je, da je bil tožnik nezakonito izključen iz lovske družine in je podan temelj odškodninske odgovornosti po 179. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), v povezavi s členom 42 Ustave RS, saj je bila tožniku okrnjena osebnostna pravica do združevanja, kar sodišče tudi povzema pod točko 7. obrazložitve sodbe. Zatem pa sledi tožbenim navedbam o posegu v čast in dobro ime tožnika z ugotovitvijo, da je bila okrnjena tožnikova čast in dobro ime ter mu pripada odškodnina tudi iz tega naslova. Gre za dve obliki nepremoženjske škode in se sodišče do tega ne opredeli, torej kolikšen znesek je prisodilo tožniku za vsako od njiju, sodbe zato tudi v tem delu ni mogoče preizkusiti.

5. Zatem navede, katera ključna dejstva izhajajo iz razlogov sodbe:

1. Tožnik je bil izključen iz članstva LD G. (tožene stranke) z odločbo disciplinske komisije z dne 24.10.2012, katero je potrdil občni zbor dne 29.12.2012, ponovno pa je bil reintegriran v začetku leta 2016;

2. Tožnik je bil izključen zaradi izvajanja skupinskega lova mimo pravil tožene stranke;

3. Tožnik je bil član tožene stranke od leta 2009, v zadnjih treh letih pred izključitvijo je uplenil le 2 srnjaka, aktivni člani tožene stranke sicer uplenijo letno 6 do 7 kosov divjadi;

4. Po ponovni včlanitvi v začetku leta 2016 pa vsaj do obravnave dne 18.6.2018 tožnik ni bil na lovu ter do spomladi 2018 ni "nastrelil puške";

5. Tožnik se ni udeleževal občnih zborov tožene stranke, skupnih lovov od oktobra do januarja ter lovskih posvetov niti pred izključitvijo niti v zadnjih dveh letih po reintegraciji;

Ugotoviti je treba, za katere aktivnosti je bil tožnik v času izključitve prikrajšan, saj je upravičen do odškodnine le, če stopnja in trajanje bolečin to opravičujejo, kot je to določeno v 179. členu OZ. Dejavnosti članov v lovski družini so razdeljene v tri sklope in sicer društvena dejavnost, družabne aktivnosti in gojitveno-varstvena dejavnost ter izvajanje lova, kar v nadaljevanju pritožba razčleni. Izpostavi, da je tožnik glede neudeležbe organiziranih dogodkov in akcij povedal, da ga to ni zanimalo, in hkrati tudi, da je v času skupnih lovov od oktobra do januarja vsako nedeljo vozil turiste na relaciji P.-T.. Pojavlja se vprašanje verodostojnosti, saj je tedaj "mrtva sezona". V treh letih pred izključitvijo bi se lahko udeležil vsaj enega skupnega pogona, katerih je vsako zimo od 12 do 14, če bi ga to zanimalo. Sodišče povzame tožnikovo izpovedbo napačno, saj povzame le del, ko je izpovedal, da se teh dejavnosti ni udeleževal zaradi službe. Tožnik se tudi po reintegraciji ni udeleževal skupnih in individualnih lovov. Izpovedal je, naj ne bi imel ključa omarice in da mu ga je šele sedaj dal F., zakoniti zastopnik pa je izpovedal, da je ključ v omarici in poudaril, da tožnik od njega ni zahteval ključev. To pa sicer ni bistveno, saj po predpisih ni smel loviti, ker je šele v letu 2018 opravil "nastrelitev puške". Navedenih dokazov sodišče niti ne omenja. Ugotavlja le, da je okoliščino, da tožnik od reintegracije leta 2016 ni lovil, zakrivila s svojim ravnanjem tožena stranka. Tožnik je izpovedoval, da mu lovstvo veliko pomeni in je zato trpel v času izključitve duševne bolečine. Sicer je on skrbel za ohranjanje narave, ko je opazoval živali, lepo je biti v naravi, zanimalo ga je spreminjanje narave, kako se živali obnašajo..., a vse to bi lahko počel v času izključitve. Lahko bi se brez puške udeležil skupinskega lova, šel v pogon tudi s psom, s člani krmil divjad, kjer je predvideno, lahko bi se povzpel na prežo,.... Zmoten je zaključek sodišča, da je bil tožnik globoko prizadet v času izključitve. Sodišče še ugotavlja, da je bil zmanjšan ugled tožnika med sovaščani in lovskimi kolegi. Tožnik je neresnično izpovedal, da je bil izključen zaradi krivolova, to se mu nikoli ni očitalo. Le zaradi izključitve njegov ugled ni mogel biti prizadet, sploh pa ne v taki meri, da bi bil zaradi okrnitve časti in dobrega imena upravičen do odškodnine. Za tak zaključek ne obstaja ne dejanska ne pravna podlaga. Sodišče se pravilno sklicuje na teorijo adekvatne vzročnosti, a tožniku vseeno prizna odškodnino iz naslova prizadetosti ugleda. Za to ne navede prepričljivih razlogov. Omenja tožnikovo vznemirjenost, kar je narekovalo prekinitev obravnave med njegovim zaslišanjem, ob tem pa prezre, da se je to zgodilo takrat, ko je izpovedoval, da je tedaj zbolela tudi mati (sredi leta 2014 je nato tudi umrla). Tožnik je bil res prizadet in trpel intenzivne duševne bolečine, vendar očitno zato, ker je prišlo do posledic zaradi posebnih specifičnih ali nepričakovanih okoliščin (prim. tudi VS RS v pravnem mnenju VS034458). Kot pravno upošteven vzrok je šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Pritožba zaključi, da tožnik zgolj zaradi izključitve ni mogel trpeti bolečin, ki bi ga opravičevale do plačila odškodnine, posebej glede na intenzivnost (sklicuje se na sodno prakso, sodbo VSL I Cp 1639/2017 z dne 26.7.2017 in sodbo VSL I Cp 1258/2012). Tudi če bi se upoštevale ugotovitve sodišča, je odškodnina bistveno pretirana.

6. Graja tudi odločitev o prisoji zneska 1.020,90 EUR na račun materialne škode, sodišče zneska 720,00 EUR ne bi smelo priznati. Gre za strošek kopiranje revije Lovec. Kljub večkratnim ugovorom tožene stranke tožnik ni izkazal višine zatrjevane škode. Ravno obratno, iz izvedenih dokazov izhaja, da mu škoda ni nastala. Iz odškodninskega zahtevka z dne 21.3.2016 izhaja, da tožnik od tožene stranke zahteva, naj mu dostavi glasila Lovec za leta 2012 do vključno 2015, sicer bo zahteval odškodnino v znesku kopiranja revij. V tožbi tožnik navaja, da "si bo moral glasila očitno skopirati". Tekom postopka, ko sta se pravdni stranki skušali poravnati, je tožena stranka poskušala navedena glasila pridobiti na Lovski zvezi Slovenije, vendar to ni bilo mogoče (izpoved zastopnika). V svoji izpovedi je tožnik najprej zatrdil, da si je napravil tudi ftc revije Lovec za tri leta. Revija naj bi imela okoli 100 strani. Revije naj bi si kopiral sproti in sicer jih je potegnil s spletne strani Lovske zveze Slovenije in jih sprintal v fotokopirnici. Ker je bila ta njegova izpoved nasprotna vsem prejšnjim navedbam, ga je pooblaščenec tožene stranke vprašal, zakaj ni predložil računov za kopiranje, na kar je odgovoril "ker sem mislil, da se bomo lahko zmenili, da se bo kopiral Lovec ali da se ga bo nabavilo". Eni nelogičnosti je sledila druga, navedene nasprotujoče si izjave pa dokazujejo, da mu škoda ni nastala. Sicer pa je revija na spletu dosegljiva vsakomur, kjer je iz decembrske številke 2014 razvidno, da je letnik imel 654 strani (torej okrog 55 v povprečju in ne 100, kot to napačno zatrjuje tožnik),.. Ob teh dejstvih, ko tožnik škode, še manj pa njene višine ni izkazal, mu sodišče prisodi 720,00 EUR (60 strani krat 12 mesecev krat 4 leta krat 0,25 EUR) ter navede, da "si bo moral tožnik revije očitno kopirati". Iz izvedenih dokazov izhaja, da bi za leto 2012 tožnik lahko uveljavljal le kopiranje decembrske številke (ostanejo še leta 2013, 2014 in 2015), pa tudi sam je izpovedal, da naj bi kopiral revije za tri leta, a mu je sodišče prisodilo odškodnino za kopije revij za 4 leta, pa še za te ni znano, ali si jih bo kopiral.

7. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in priglaša stroške pritožbe. Sodišče je z neposrednim zaslišanjem ugotovilo, kako zelo močno je tožnika prizadela nezakonita izključitev. Še sedaj se sooča z govoricami in dvomljivimi pogledi. Je občutljiv človek, zato je to zanj še toliko bolj stresno in neprijetno. Tega tožena stranka ni prerekala. Zato je sodišče neupravičeno trajanje posledic omejilo zgolj na tri leta. Tudi ni v zadostni meri upoštevalo ugotovljenih dejstev, npr. da je zaradi spraševanj strank o predmetnem dogodku kot šofer avtobusa zamenjal delodajalca, kar priča o pritiskih v lokalni skupnosti, kjer gre za podeželsko okolje in imajo tovrstni dogodki kot je nezakonita izključitev iz lovske družine večje in daljnoročnejše posledice. Prihaja do bistveno večje socialne izključenosti. Tožnikov ugled je bil hudo prizadet tudi zaradi članka v Slovenskih novicah, v katerem je bilo izpostavljeno, da je bil tožnik izključen iz LD, kar je pomenilo, da se je takrat širom Slovenije izvedelo za tožnikovo izključitev in so tožnika s tem v zvezi kontaktirali tudi znanci iz oddaljenih krajev in ga spraševali, kako to, da so ga izključili, ali ni več lovec, ipd., kar je tožnika dodatno prizadelo. Sodišče je s svojo odločitvijo, češ da ni podana vzročna zveza, v prvi vrsti kršilo tožnikovo pravico do sodelovanja v postopku, saj gre za odločitev presenečenja. Tožena stranka vzročne zveze v navedeni smeri sploh ni osporavala, zaradi česar tožeča stranka tudi ni podala dodatnih navedb in dokaznih predlogov, saj je glede na to, da je šlo za neprerekana dejstva, upravičeno štela, da je za stranki nesporno, da gre za posledice predmetnega škodnega dogodka, kar bi upoštevaje določbo 214. člena ZPP moralo upoštevati tudi sodišče. Prvostopenjsko sodišče tudi ob neposredni obravnavi zahtevka ni izpostavilo, da vzročno zvezo ocenjuje kot problematično, čeprav bi moralo za zagotovitev poštenega sojenja tožečo stranko o tem seznaniti, v okviru dolžnosti materialnoprocesnega vodstva to vprašanje s tožečo stranko razčistiti tekom postopka.

8. Tožena stranka je koncesionar, upravlja z državnim loviščem, uresničuje tudi javni interes in kot taka lahko pričakuje določeno mero medijske pozornosti. Do pretrganja vzročne zveze lahko pride le tedaj, ko je vzrok neodvisen in ga ni mogoče predvideti, za kar pa v konkretnem primeru ne gre. Tožena stranka je tožnika nezakonito izključila iz LD, o aktu izključitve je poročal tudi eden izmed najbolj branih slovenskih časopisov, kar je tudi po ugotovitvah sodišča povzročilo, da so bili z izključitvijo tožnika seznanjeni širom Slovenije, zaradi česar je tožnik še dodatno in bolj intenzivno trpel duševne bolečine, kar bi se moralo ustrezno upoštevati pri odmeri odškodnine. Če bi sodišče tožnika seznanilo s tem, da vzročno zvezo vidi kot problematično, bi tožnik predložil tudi dodatni članek iz P. z naslovom "Je bil tarča požiga lovec?" z dne 4.6.2013, kjer novinarka l. D. navaja, da v LD G. sumijo, da so bili tudi tokrat na delu nekateri izmed bivših članov,...., vse zavoljo maščevanja zaradi izobčenja iz LD.... Iz navedenega je sklepati, da je tožena stranka tudi sama dajala podatke novinarjem o spornih izključitvah, kar bi lahko omenjena novinarka tudi potrdila, tako da vzročna zveza v konkretnem primeru ni izključena. Sodišče bi glede na navedbe pravdnih strank moralo upoštevati, da so tudi posledice zaradi omembe izključitve tožnika v časopisnem članku v vzročni zvezi s predmetnim škodnim dogodkom ali ob drugačnem stališču tožečo stranko seznaniti s svojim stališčem in ji omogočiti pravico do izjave. Opozori še, da je uspeh tožnika nadpolovičen, ob upoštevanju vseh okoliščin primera (tega sodišče niti ne pojasni) bi moralo odločiti, da tožena stranka tožniku povrne vse stroške postopka.

9. Tožena stranka je odgovorila na tožnikovo pritožbo in priglasila stroške. Meni, da je pritožba neutemeljena. Tožena stranka ni tožeče stranke nikoli ne neposredno niti posredno prek medijev obtoževala zažiganja, mazanja koče,…, zato ne more biti odgovorna za morebitne zatrjevane škodljive posledice ter sta to v svoji izpovedbi potrdili tudi zaslišani priči D. F. in M. V.. Nasprotno, lovci so tožnika poznali kot umirjenega fanta in kakršnokoli negativno razmišljanje o njem ni prišlo v poštev nikoli.

10. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške.

11. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

12. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo odškodnino zaradi kršitve osebnostne pravice do združevanja in tudi zaradi razžalitve časti in dobrega imena (179. člen OZ) v skupni višini 3.000,00 EUR.

13. Tožena stranka v pritožbi meni, da stopnja bolečin in njihovo trajanje odškodnine ne opravičujejo, a ji ni pritrditi. Osebnostne pravice spadajo med temeljne pravice in svoboščine, ki jih varuje že Ustava, ki nekatere osebnostne pravice tudi našteva, v 35. členu pa je vsebovana generalna klavzula (zagotavlja nedotakljivost človekove telesne in duševne integritete, zasebnosti in drugih osebnostnih pravic). Ne obstajajo numerus clausus osebnostnih pravic, saj se ustvarjajo vedno novi vidiki posegov v osebnost. Osebnostne pravice so po naravi pravice, ki imajo civilno naravo, kar vključuje tudi pravico do odškodnine. Pravica do združevanja je tudi po presoji pritožbenega sodišča osebnostna pravica (v sodni praksi v določenih zadevah višja sodišča menijo nasprotno – prim. odločbe VSL I Cp 2623/2017, VSL I Cp 863/2017), ima ne le politični, pač pa tudi civilni aspekt in je v primeru kršitve ob izpolnitvi pogojev oškodovanec upravičen do odškodnine (da ima taka pravica civilni aspekt, je zavzelo stališče že Evropsko sodišče za človekove pravice – prim. sodba z dne 4.7.2017 – application no. 38458/2015 – točka 55).

14. Sodišče prve stopnje je odločilne okoliščine primera ugotovilo ter podalo potrebne razloge, ter uveljavljena postopkovna kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP ni podana. Med drugim je ugotovilo tudi, da sta bila dva razloga, da se tožnik ni udeležil večine aktivnosti (prostovoljne) v času pred izključitvijo, in sicer je bil omejen s službenimi obveznostmi (pritožba tožene stranke le ugiba, da zaradi zimske sezone službenih obveznosti ni imel, s čimer ne more izpodbiti dokazne ocene), poleg tega so te aktivnosti za tožnika predstavljale postransko zadevo oz. bile zanj postranskega pomena (list. številka 8 sodbe – torej je izpoved tožnika celovito ocenjena, tudi v delu, ko je povedal, da ga to ni zanimalo). Je pa tožnik vedno poravnal članarino in opravil obvezne ure, bil je rad lovec, od otroštva je bil povezan z lovstvom, lovec je bil že njegov oče, stari lovci so mu pripovedovali zgodbe o lovu in lovstvo dojema kot poseben način stika z naravo in predstavlja del njegovega življenja, ki mu veliko pomeni. Prav zato, ker je bila izključitev zanj občutljiva tema, kar je ugotovilo tudi prvostopenjsko sodišče (do prekinitve je prišlo ob tožnikovi izpovedbi tako o bolezni v družini, kot tudi o izključitvi iz lovske družine), je jasno, da so trditve pritožbe, da bi se tožnik kljub izključitvi lahko aktivno vključil v dejavnosti društva, neutemeljene. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik trpel duševne bolečine zaradi triletnega omejevanja ustavno zagotovljene pravice do združevanja, kar je posledica nezakonitega ravnanja tožene stranke, ki ga je nezakonito izključila iz društva, ter mu gre odškodnina kot moralno zadoščenje.

15. Strinjati se je tudi z zaključkom sodbe, da nezakonita izključitev načeloma ne pripelje do objave članka, sploh ne na način, ko se omenja tožnika v povezavi z dogodkom, ki z razlogi za izključitev ni povezan (opisoval se je dogodek politja lovskega doma s krvjo uplenjenega divjega prašiča). Tožnik te razloge graja in trdi, da bi, če bi ga sodišče seznanilo s tem, da vzročno zvezo vidi kot problematično, predložil tudi dodatni članek iz P. z naslovom "Je bil tarča požiga lovec?" z dne 4.6.2013, kjer novinarka l. D. navaja, da v LD G. sumijo, da so bili tudi tokrat na delu nekateri izmed bivših članov,...., vse zavoljo maščevanja zaradi izobčenja iz LD...., iz česar je sklepati, da je tožena stranka tudi sama dajala podatke novinarjem o spornih izključitvah. Pregled spisa pokaže, da se je tožena stranka v odgovoru na tožbo branila tudi s trditvijo, da škoda ni nastala, in da pisanje o izključitvi ni tak poseg, ki bi opravičeval odškodnino, kar pomeni, da je podala jasen ugovor in bi tožnik glede na navedeno navedbe lahko dopolnil (to procesno prepozno stori v pritožbi, ko navaja še en članek in trdi, da je tožena stranka novinarki posredovala netočne podatke - 337. člen ZPP). Ker torej tožnik ni (pravočasno) določno opredelil (in ne dokazal) protipravnega ravnanja tožene stranke, iz katerega bi izvirala posledica, prizadetost časti in dobrega imena, mu odškodnina za to obliko škode ne gre, ter so v tem obsegu sodbeni razlogi materialno zmotni in pritožba toženke utemeljena (s tem je odgovorjeno tudi na očitek o potrebi po razmejitvi odškodnine glede obeh oblik priznane škode po višini v sodbi).

16. Po 179. členu OZ oškodovancu pripada pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja in trajanje bolečin to opravičujejo ter je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od pomena prizadete dobrine, namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Sodišče prve stopnje je pri presoji višine odškodnine upoštevalo tako subjektivne kot objektivne okoliščine ter odškodnino umestilo v okvir odškodnin, ki se prisojajo v primerljivih zadevah in to tudi določno obrazložilo. Po eni strani je upoštevalo, da je bil tožnik relativno pasiven pri izvajanju aktivnosti društva oz. je aktivnosti, ki mu veliko pomenijo (npr. sprehodi v naravo,…), lahko tudi sicer izvajal, po drugi pa tudi, da je izključitev trajala več let. Po presoji pritožbenega sodišča je, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, zlasti pa trajanje in intenzivnost pretrpljenih duševnih bolečin (upoštevaje, da je bil tožnik pred izključitvijo dokaj pasiven član društva), kot tudi načelo individualizacije ter objektivne pogojenosti odškodnine, odškodnina odmerjena v previsokem znesku. Primerna odškodnina bi znašala 1.500,00 EUR, več pa ne, kar je skladno tudi s sodno prakso (v primerljivih zadevah, npr. v zadevi VSL I Cp 1639/2017 je bil priznan znesek 2.000,00 EUR za obdobje prek 6 let, ko je oškodovanec zapadel v depresijo in užival zdravila, v zadevi VSL I Cp 1258/2012 je bil priznan znesek 3.000,00 EUR za obdobje prek 5 let in to invalidom z zoženo možnostjo združevanja, v delno primerljivi zadevi VSK I Cp 132/2017 je bil tožniku, ki je bil zelo aktiven član društva, priznan znesek 1.000,00). Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo glede odločitve o nepremoženjski škodi delno spremenilo tako, da znaša odškodnina za nepremoženjsko škodo 1.500,00 EUR in se torej v izreku znesek 4.020,00 EUR nadomesti z zneskom 2.520,00 EUR.

17. Neutemeljena je pritožba tožene stranke, ko napada znesek prisojene odškodnine za premoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je po oceni dokazov ugotovilo, da je bil tožnik zaradi izključitve prikrajšan za štiri letnike revije Lovec, vsak letnik obsega 12 številk s povprečnim obsegom številke 60 strani, ter upoštevaje ceno barvnega kopiranja za stran zaključilo, da tožniku iz tega naslova pripada 720,00 EUR odškodnine. Pavšalna kritika pritožbe, da tožnik ni izkazal višine škode, ne drži. Tožnik je res povedal, da si je napravil fotokopije revije Lovec za tri leta, ugotovljeno pa je, da kljub izrecnemu pozivu tožene stranke ni prejel štirih letnikov glasila, z zaključkom, da si bo očitno moral skopirati tudi nadaljnji četrti letnik. Tožnik je večino revij kopiral, toženo stranko je pozival, da mu določene revije dostavi, zato prepriča prvostopenjski zaključek, ki mu verjame, da si bo kopiral še en letnik revije. Premoženjska škoda je vsak poseg v premoženjski položaj drugega, kršitev je pravno priznana premoženjska škoda, ko povzroči zmanjšanje premoženja ali prepreči njegovo povečanje (132. člen OZ), tudi bodoča škoda, če je po normalnem, običajnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (gotova bodoča škoda, 182. členu OZ) ter se po 165. členu OZ odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Ker si bo tožnik, da se vzpostavi položaj kot bi bil, če ne bi prišlo do izključitve, kopiral še izvode revije za eno leto, je škoda izkazana v obsegu, kot je priznana.

18. Pritožbeno sodišče, ki uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, je glede na zgoraj razloženo pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo delno spremenilo sicer pa pritožbo tožene tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo v preostalem izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (358. in 353. člen ZPP), saj je glede na dejanske ugotovitve materialno pravo delno zmotno uporabljeno.

19. Ne glede na delni uspeh tožene stranke s pritožbo pritožbeno sodišče ni poseglo v odločbo o stroških sodišča prve stopnje. Tožena stranka se je namreč v postopku branila z navedbami, da ni podana njena odgovornost in tudi škoda ni izkazana, kar se ni potrdilo, po višini pa je tožnik uspel delno. Glede na delni uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku in neuspeh tožnika s pritožbo je pritožbeno sodišče glede stroškov pritožbenega postopka odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 276,10 EUR stroškov pritožbenega postopka, odmerjenih glede na vrednost spora v delu, ko je s pritožbo uspela (187,5 odvetniških točk oz. 112,00 EUR, povečano za 22% DDV, to je 163,60 EUR za sestavo pritožbe ter 112,50 EUR takse - 165. člen ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 35, 42, 42/2.
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 132, 165, 179, 179/1, 179/2.
Datum zadnje spremembe:
20.08.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMwOTI4