<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Gospodarski oddelek

VSL sodba II Cpg 600/2016
ECLI:SI:VSLJ:2016:II.CPG.600.2016

Evidenčna številka:VSL0073793
Datum odločbe:22.08.2016
Senat, sodnik posameznik:Milojka Fatur Jesenko
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - IZVRŠILNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:spor majhne vrednosti - sklep o izvršbi - razveljavitev sklepa o izvršbi - obrazložen ugovor - verodostojna listina - relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - trditveno in dokazno breme - izpodbijanje dejanskega stanja - plačilo DDV - obrnjena davčna stopnja

Jedro

Vprašanje, ali gre za verodostojno listino ali ne, bi bilo lahko relevantno zgolj v pogledu odločitve, ali sodišče še nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi ali ne (prim. 437. člen ZPP), pri čemer njegova razveljavitev pomeni le to, da bo sodišče o zahtevku odločilo z drugačnim izrekom (VSL sodba II Cp 1650/2013 z dne 4. 12. 2013). Če sodišče v tem smislu ravna napačno, pa to predstavlja zgolj relativno kršitev določb postopka, ki je v sporu majhne vrednosti glede na izrecno zakonsko določbo ni dopustno uveljavljati. Glede na navedeno tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 183083/2014 z dne 31. 12. 2014 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka), tožena stranka pa je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti pravdne stroške v višini 235,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila (2. točka izreka).

2. Tožena stranka je zoper izpodbijano sodbo vložila pravočasno pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve ustavnih pravic. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Tožeča stranka v tem pravdnem postopku vtožuje odškodnino za škodo, ki ji je nastala zaradi popravila dvižnih vrat (ta se nahajajo na vhodu v skladišče, ki ga je najela tožena stranka), ki jih je poškodoval viličar tožene stranke. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja pri navedbah, da tožeča stranka z verodostojno listino (fakturo), na podlagi katere je bil izdan sklep o izvršbi, ne more zahtevati plačila odškodnine. Sodišče prve stopnje je na te ugovorne navedbe tožene stranke že odgovorilo v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. V pravdnem postopku, ki se izvede v primeru obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ), in v katerem sodišče odloča o utemeljenosti tožbenega zahtevka v višini, kot izhaja iz predloga za izvršbo (torej naj tožena stranka tožeči stranki plača 1.463,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2015 dalje) - kar se tiče utemeljenosti vtoževane terjatve - ni več pomembno, ali je listina, na podlagi katere je tožeča stranka vložila predlog za izvršbo, verodostojna listina v smislu 431. člena ZPP. V kolikor sodišče prve stopnje v kontradiktornem pravdnem postopku ugotovi, da vtoževana terjatev obstoji, jo je tožena stranka dolžna plačati (podobno VSL sodba I Cpg 794/2013 z dme 1. 7. 2014, VSL sodba I Cpg 1104/2011 z dne 8. 3. 2013). Vprašanje, ali gre za verodostojno listino ali ne, bi bilo lahko relevantno zgolj v pogledu odločitve, ali sodišče še nerazveljavljeni del sklepa o izvršbi vzdrži v veljavi ali ne (prim. 437. člen ZPP), pri čemer njegova razveljavitev pomeni le to, da bo sodišče o zahtevku odločilo z drugačnim izrekom (VSL sodba II Cp 1650/2013 z dne 4. 12. 2013). Če sodišče v tem smislu ravna napačno, pa to predstavlja zgolj relativno kršitev določb postopka, ki je v sporu majhne vrednosti glede na izrecno zakonsko določbo ni dopustno uveljavljati. Glede na navedeno tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti.

7. Kljub temu višje sodišče pojasnjuje, da se odločbi VSL sklep I Cpg 509/2012 z dne 8. 5. 2012 in VSL sklep I Cpg 264/2012 z dne 17. 4. 2012 nanašata na drugačno procesno situacijo. Ne obravnavata namreč vprašanja utemeljenosti vtoževane terjatve, temveč vprašanje dopustnosti izdaje predhodne odredbe, ki je ukrep zavarovanja, oziroma, ali je mogoče na podlagi listine, ki ni verodostojna listina, utemeljiti domnevano nevarnost v smislu prve alineje 1. točke prvega odstavka 285. člena ZIZ. Pripomniti velja, da je bila ta zakonska določba z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-148/13-15 z dne 10. 7. 2014 razveljavljena.

8. Tožena stranka tudi v pritožbi vztraja pri ugovornih navedbah, da iz računa (priloga A4 spisa) ne izhaja, da se vsa zaračunana popravila nanašajo na popravilo dvižnih vrat. Sodišče prve stopnje je po prepričanju višjega sodišča pravilno navedlo, da bi morala tožena stranka svoj ugovor bolj konkretizirati. Gre namreč za njeno trditveno in dokazno breme, ki bi ga v konkretnem primeru, ko račun (priloga A4 spisa) vsebuje opis zaračunanih del in porabljen material, tožena stranka lahko izpolnila. Zato tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da bi morala tožeča stranka postavke tega računa povzeti v svojo trditveno podlago in izrecno navesti, koliko znaša vrednost popravila posamičnih poškodb. Pri tem velja pripomniti, da je tožeča stranka tudi sicer konkretizirala dela, ki so bila opravljena, le cen za posamezne storitve oz. materiale ni navedla (prim. list. št. 39 spisa). Tožena stranka torej v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožeča stranka v zvezi z višino vtoževane terjatve ni podala ustrezne trditvene podlage. Tožeča stranka je zatrjevala, da je dvižna vrata popravilo podjetje V., za kar je tožeči stranki izdalo račun št. 0731-14 z dne 30. 5. 2014 v višini 1.199,84 EUR (priloga A4 spisa), ki ga je tožeča stranka skupaj z DDV prefakturirala na toženo stranko (list. št. 26 spisa). Tožena stranka višini terjatve ni konkretizirano ugovarjala, zaradi česar se sodišče prve stopnje s tem tudi ni posebej ukvarjalo, zaradi česar tožena stranka neutemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo višine zahtevka.

9. Neutemeljene so tudi njene pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni predložila potrdila o plačilu računa, saj je sodišče prve stopnje svojo dejansko ugotovitev, da je tožeča stranka račun v celoti plačala, utemeljilo z bančnim potrdilom z dne 2. 7. 2014 (priloga A7 spisa). Izvedeni dokazni postopek pred sodiščem prve stopnje je pokazal, da je vrata skladišča poškodoval viličar tožene stranke, zaradi česar pritožnica ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da vrat ni nikoli poškodovala in da ji ni znano, da bi jih kdo od zaposlenih, oziroma da so bila vrata poškodovana že pred začetkom najemnega razmerja. S temi pritožbenimi navedbami namreč izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, kar v sporu majhne vrednosti ni dopustno. Enako velja tudi za pritožbene navedbe, da iz dokazov, ki jih je tožeča stranka priložila k prvi pripravljalni vlogi, ni razvidno, da bi tožeči stranki nastala škoda, niti to, da bi jo povzročila tožena stranka.

10. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala, da je pisna izjava L. F. (priloga A6 spisa) dana brez kopije osebnega dokumenta in brez poziva sodišča (oz. v nasprotju z določbo 236a. člena ZPP), kar je sodišče prve stopnje upoštevalo in tožečo stranko pozvalo k odpravi pomanjkljivosti prvotne izjave (red. št. 18 spisa). To je tožeča stranka tudi storila (priloga A9 spisa), zaradi česar tožena stranka s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Tožena stranka je v prvi pripravljalni vlogi v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljala tudi, da je prejela fotografijo in prilogo tožeče stranke, ki nista berljivi oz. jasno vidni, kar ponovno navaja v pritožbi in uveljavlja, da je kršena njena pravica do izjave. Višje sodišče v zvezi s temi pritožbenimi navedbami pojasnjuje, da so listine na prilogah od A1-A6 berljive in je njihova vsebina dobro vidna. Da pa bi tožena stranka morebiti prejela izvode slabše kvalitete, pa slednja ni izkazala, zaradi česar s pritožbenimi navedbami v tej smeri ne more uspeti. Tožena stranka tudi neutemeljeno vztraja pri ugovorih, da dokazni predlogi tožeče stranke niso bili ustrezno substancirani, saj je tožeča stranka pojasnila, v zvezi s katerimi dejstvi predlaga njihovo zaslišanje (list. št. 39 spisa). Tožena stranka v pritožbi navaja še, da sodišče prve stopnje v 14. točki obrazložitve povsem zgrešeno razlaga pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, vendar razlogov za takšno stališče ne navede, zaradi česar se višje sodišče do tega tudi ne more opredeliti.

11. V zvezi s skopimi pritožbenimi navedbami tožene stranke, da je tožeča stranka neupravičeno zaračunala DDV, višje sodišče pojasnjuje, da gre glede na neprerekane trditve tožeče stranke za t. i. obrnjeno davčno stopnjo (kar izhaja tudi iz računa V. - priloga A4 spisa), kar pomeni, da je DDV morala obračunati in plačati prejemnica dobave oz. storitev - tožeča stranka, zaradi česar ji mora tožena stranka povrniti tudi ta znesek.

12. Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene trditve, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).


Zveza:

ZIZ člen 62, 62/2. ZPP člen 339, 339/1, 437, 458, 458/1.
Datum zadnje spremembe:
14.10.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk4NTY4