<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Ljubljani
Civilni oddelek

VSL sodba in sklep II Cp 1607/2015
ECLI:SI:VSLJ:2015:II.CP.1607.2015

Evidenčna številka:VSL0070902
Datum odločbe:11.06.2015
Senat, sodnik posameznik:Irena Veter (preds.), dr. Vesna Bergant Rakočević (poroč.), Zvone Strajnar
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:ponovljeno sojenje pred drugim sodnikom - nova obravnava - spremenjen senat - dodelitev zadeve drugemu sodniku - napotki pritožbenega sodišča - plačilo najemnine - plačilo uporabnine - uporaba tujega stanovanja - neupravičena obogatitev - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka

Jedro

Ker sodnik v ponovljenem sojenju ni upošteval večine napotkov pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 6. 11. 2013 (II Cp 905/2013) in za to ni navedel nobenih razlogov, je pritožbeno sodišče odredilo, da zadevo v novem sojenju obravnava drug sodnik (356. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožbi toženke se delno ugodi, pritožbi tožnice pa v celoti in se izpodbijana sodba razveljavi v 13., 21., 22., 23., 24., 32., 33., 34., 35., 36., 37., 38., 39., in 40. alineji I. točke ter v II. in III. točki in se v tem delu zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

II. V preostalem delu se pritožba toženke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem delu I. točke potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

IV. Nova glavna obravnava se opravi pred drugim sodnikom.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku dovolilo spremembo tožbe (I. tč. sklepa), umik ugovora pobotanja tožene stranke do višine 6000,00 EUR vzelo na znanje in postopek v tem obsegu ustavilo (II. tč. sklepa), ugovor pobotanja tožeče stranke v višini 6000,00 EUR pa je zavrnilo (III. tč. sklepa). Razsodilo je, da je toženka dolžna v roku 15 dni od izdaje sodbe plačati tožnici 11.230,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih zneskov (I. tč. sodbe), višji ali drugačen zahtevek tožnice pa je zavrnilo (II. tč. sodbe). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 4080,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude (III. tč. sodbe).

2. Obe stranki se pritožujeta le zoper odločitev sodišča, zajeto v sodbi, zato je bila le slednja predmet pritožbenega preizkusa. Obe tudi priglašata pritožbene stroške.

3. Tožnica predlaga, naj pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v I. tč. znesek 11.230,75 EUR nadomesti z zneskom 15.584,41 EUR, za zadnjo alinejo pa doda nove alineje, in sicer 6 zneskov po 290,00 EUR, z zamudnimi obrestmi od 6. 10., 6. 11. in 6. 12. 2012 ter 6. 1., 6. 2. in 6. 3. 2013 dalje do plačila, v III. tč. pa znesek 4080,22 EUR nadomesti z zneskom 5024,02 EUR in odloči, da je toženka dolžna tožnici povrniti tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi opozarja, da je prvostopenjsko sodišče spremembo tožbe dovolilo in v obrazložitvi tudi pravilno povzelo vse razširitve tožbenega zahtevka tožnice, vključno z zadnjo za uporabnine od oktobra 2012 do marca 2013 (6 zneskov po 290,00 EUR) skupaj z zamudnimi obrestmi, nato pa tožnici teh zneskov brez navedbe razlogov ni prisodilo, s čimer je zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Nadalje obrazloženo izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu.

4. Toženka predlaga, naj se sodba spremeni tako, da se zahtevek tožnice zavrne oziroma naj se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Opozarja, da je obrazložitev sodbe nejasna in je ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ne loči jasno med obdobjem, ko bi morala toženka tožnici plačevati najemnino ter obdobjem, ko gre za uporabnino. Sodišču očita, da ne pojasni posameznih postavk, ki ji jih nalaga v plačilo v I. tč. sodbe (kaj ti zneski predstavljajo in kakšna je njihova pravna podlaga). Dalje naj sodišče ne bi upoštevalo dokazil toženke o plačilu najemnin za meseca marec in april 2010 (B5 in B6) v skupnem znesku 600 EUR, čeprav dejstvo, da gre za plačilo najemnin prav za navedeno obdobje, izhaja iz tega, da so bila plačila izvedena v času njihove zapadlosti (30. 4. 2010), pri čemer ni šlo za plačilo preteklih najemnin (iz izpisa bančnega računa (B18) je razvidno, da sta bili najemnini za november in december 2009 plačani z nakazilom 15. 12. 2009 (580 EUR), za januar 2010 (290 EUR) z nakazilom 28. 1. 2010, za februar 2010 pa preko položnice, s katero tožnica, kot že pojasnjeno tekom postopka, ne razpolaga). Sodbe po mnenju toženke ni mogoče preizkusiti tudi v delu, kjer ugotavlja, da najemnine niso bile plačane „na roke“, češ da bi se za to stranki morali najprej srečati, kar naj ne bi bilo dokazano, čemur pritožnica nasprotuje. Glede iztoževanih zneskov iz naslova neupravičene obogatitve navaja, da tožnica ni izkazala svojega prikrajšanja in njene obogatitve, saj naj ne bi dokazala, da bi lahko sporno stanovanje po prenehanju najemnega razmerja s toženko oddala komurkoli drugemu. Od meseca maja 2012 je bilo namreč v takšnem stanju, da ga ni bilo možno oddajati ali uporabljati. Sodišče naj bi tudi po njenem napačno odločilo tudi o pravdnih stroških.

5. Tožnica je na pritožbo toženke odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, priglasila pa je tudi stroške odgovora. Toženka na pritožbo tožnice ni odgovorila.

6. Pritožba tožnice je utemeljena v celoti, pritožba toženke pa delno.

7. Glede očitka toženke o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi z zneski najemnin in uporabnin, naloženih v plačilo toženki, prvostopenjska sodba dovolj obrazložena, da jo je v tem delu mogoče preizkusiti. Iz obrazložitve sodbe je mogoče razbrati, da je sodišče toženi stranki v celotnem obdobju od marca 2010 do septembra 2012 naložilo v plačilo najprej zneske najemnin, po izteku najemne pogodbe 31. 7. 2011, ko je toženka od 1. 8. 2011 dalje brez podlage še uporabljala tožničino stanovanje, pa zneske uporabnin, vse v višini 290,00 EUR mesečno in z zapadlostjo vsakega 5. dne v mesecu, prisojene skupaj z zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženke, da sodišče ne loči jasno med obdobjem plačevanja najemnine in uporabnine, saj je sodišče obdobji jasno razmejilo s trenutkom prenehanja pravne podlage za toženkino uporabo spornega stanovanja. Tožnici je bila za obdobje od marca 2010 do julija 2011 torej dosojena zahtevana najemnina za bivanje v spornem stanovanju, od avgusta 2011 dalje pa uporabnina, torej terjatev iz naslova neupravičene obogatitve.

8. Glede očitka toženke, da sodišče ni upoštevalo njenih dokazil o plačilu najemnine za mesec marec in april 2010, pritožbeno sodišče sprejema oceno prvostopenjskega sodišča. Iz bančnih izpiskov, ki jih je predložila toženka (B5, B6, B7) ni mogoče ugotoviti, za kateri mesec naj bi toženka s posameznimi nakazili plačala najemnino. Toženka ni dokazala, da je najemnini za mesec januar in februar 2010 pred spornim nakazilom plačala, zgolj okoliščina zapadlosti najemnin za mesec marec in april 2010 pa sama po sebi še ni dokaz, da bi plačilo, izvršeno v tem času, predstavljalo ravno plačilo navedenih dveh najemnin.

9. Pritožbeno sodišče sprejema tudi oceno sodišča prve stopnje, da toženka ni uspela dokazati svojih navedb o plačevanju najemnine „na roke“. Tudi če bi se stranki res osebno srečali, to še ne bi pomenilo dokaza o plačilu, dokazno breme tega dejstva pa je na toženki.

10. Neutemeljen je tudi očitek toženke, da tožničino prikrajšanje zaradi slabega stanja stanovanja pojmovno ni bilo možno. Zadostuje, da je tožnica izkazala toženkino realno in konkretno obogatitev (stanovanje je imela v posesti in ga je imela možnost uporabljati, pri čemer ni nujno, ali ga dejansko tudi je), lastno prikrajšanje (stanovanja ni imela v posesti in zato ni imela možnosti njegove uporabe), vzročno zvezo med obogatitvijo in prikrajšanjem (ki je očitna) ter to, da tožnica v prikrajšanje ni privolila (vložila je tožbo za izpraznitev); o tem to pritožbeno sodišče že v sklepu 6. 11. 2013 (16. tč. obrazložitve).

11. Prvostopenjska sodba je tudi dovolj obrazložena glede dosojenega zneska stanovanjskih stroškov v višini 1828,28 EUR (stroški upravnika M., d. d.) skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (14. alineja I. tč. sodbe), saj je ta znesek preverljiv (3. odst. na str. 19 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, da je tožnica to terjatev uspela dokazati. Tožnica je že v tožbi izrecno navedla, da se ta nanaša na plačilo stroškov upravljanja, vzdrževanja, obratovanja in uporabe skupnih delov in etažnih enot. Ocena sodišča prve stopnje v tem delu je torej pravilna.

12. Toženka pa ima prav tam, kjer opozarja na nerazumljivost sodbe glede zneskov stanovanjskih stroškov, od kateri naj bi tekle zamudne obresti, ki so navedeni 13., 21., 22, 23., 24., 32., 33., 34., 35., 36., 37., 38., 39., 40. alineji I. tč. sodbe. Ti se namreč razlikujejo od tistih, navedenih v obrazložitvi sodbe, kar onemogoča preizkus pravilnosti in zakonitosti tega dela odločitve. Iz obrazložitve ni jasno razvidno, kako je prvostopenjsko sodišče do posameznih zneskov prišlo in kdaj naj bi ti zapadli v plačilo, posledično pa ni pojasnjen začetek teka zamudnih obresti. Izpodbijana sodba je zato v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

13. Tudi tožnica se utemeljeno sklicuje na kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, in sicer glede odločitve o iztoževanih zneskih uporabnin za obdobje od oktobra 2012 do marca 2013, zahtevanih z razširitvijo tožbenega zahtevka na naroku z dne 15. 9. 2014 (šestkrat po 290 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi). Sodišče je namreč v I. tč. sklepa dovolilo spremembo tožbe, torej tudi zadnjo omenjeno razširitev tožbenega zahtevka, navedenih zneskov pa nato ni zajelo v ugodilnem delu sodbe (I. tč. sodbe), iz česar sledi, da je zahtevano plačilo teh zneskov zavrnilo z II. tč. sodbe. Vendar pa sodišče razlogov za zavrnitev ni navedlo oziroma iz obrazložitve sodbe izhaja, kot da je bilo zahtevku tožnice glede najemnin in uporabnin ugodeno v celoti, kar pomeni da pravilnosti in zakonitosti sodbe v zavrnilnem delu ni mogoče preizkusiti.

14. Odločitev prvostopenjskega sodišča je mogoče preizkusiti in potrditi v I. tč. sodbe glede prisojene glavnice 11.230,75 EUR ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov najemnin oziroma uporabnine, o katerih je sodišče odločilo v 1. do 12., 15. do 20., 25. do 31. ter 41. do 45. alineji I. tč. sodbe, in od stanovanjskih stroškov v višini 1828,28 EUR (14. alineja I. tč. sodbe). V obrazložitvi sodbe so razlogi za te zneske (tudi za šest zneskov iz zadnje dovoljene razširitve tožbenega zahtevka tožnice na naroku 15. 9. 2014; skupno torej 36 zneskov po 290 EUR), skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, ter za 1828,28 EUR stanovanjskih stroškov z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja utemeljenost tožničine terjatve v višini (več kot) 11.230,75 EUR, kar je omogočilo potrditev odločitve v tem obsegu.

15. Pritožbeno sodišče je torej na podlagi navedenega tožničini pritožbi ugodilo, delno pa tudi pritožbi toženke in sodbo v delu, kot je pojasnjeno zgoraj (posledično pa tudi glede stroškov), razveljavilo (1. odst. 354. čl. ZPP) ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na naravo in obseg kršitev teh ne more sámo odpraviti. Ker razpravljajoči sodnik v že ponovljenem sojenju ni upošteval večine napotkov pritožbenega sodišča iz sklepa z dne 6. 11. 2013 (II Cp 905/2013) in za to ni navedel nobenih razlogov, je pritožbeno sodišče odredilo, da zadevo v novem sojenju obravnava drug sodnik (356. čl. ZPP).

16. Prvostopenjsko sodišče naj v novem sojenju odloči o še odprtih tožbenih zahtevkih tožnice (glede stanovanjskih stroškov in zamudnih obresti od zadnjih šestih iztoževanih zneskov uporabnin), pri čemer naj se opredeli do vseh relevantnih navedb tako tožnice kot toženke ter jasno navede razloge za svojo odločitev, tako da bo v celoti (tudi glede pravdnih stroškov) možen preizkus njene pravilnosti in zakonitosti.

17. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo delno razveljavilo, je odločitev o stroških pritožbenega postopka v skladu s 3. in 4. odst. 165. čl. ZPP pridržalo za končno odločbo.


Zveza:

ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 356. OZ člen 190, 198.
Datum zadnje spremembe:
14.09.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzgzODEy