<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Mariboru
Gospodarski oddelek

VSM sklep I Cpg 27/2015
ECLI:SI:VSMB:2015:I.CPG.27.2015

Evidenčna številka:VSM0022336
Datum odločbe:05.02.2015
Senat, sodnik posameznik:Janez Polanec (preds.), Danica Šantl Feguš (poroč.), Alenka Kuzmič
Področje:ZAVAROVANJE TERJATEV
Institut:začasna odredba - zavarovanje denarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe - subjektivna nevarnost

Jedro

Po stališču sodne prakse, tudi tiste po letu 2008 (sklep VSL II Cp 2520/2013 z dne 2. 10. 2013, sklep VSL I Cp 2357/2012 z dne 19. 9. 2012, sklep VSL I Cpg 1006/2011 z dne 6. 10. 2011, sklep VSL I Cp 1946/2012 z dne 9. 7. 2012), ni dvoma, da mora upnik v postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanja denarne terjatve zatrjevati (in izkazati) konkretno in subjektivno ravnanje dolžnika v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve terjatve, ki pripelje do objektivne posledice - do stanja, ko je oziroma bo izterjava ogrožena. V tem kontekstu niso (nujno) mišljena samo aktivna ravnanja dolžnika, saj (načeloma) tudi opustitve lahko vplivajo na njegov premoženjski položaj in pripeljejo do stanja, ko je oziroma bo izterjava ogrožena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve z vsebino, ki je razvidna iz točke I izreka. V točki II izreka je odločilo, da upnik sam krije svoje stroške postopka zavarovanja.

2. Upnik z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. Sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Najprej poudarja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je upnikova denarna terjatev verjetno izkazana. Ne soglaša pa s presojo sodišča prve stopnje, da ni podan drugi pogoj za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ. TRR dolžnika je blokiran, kar pomeni, da sredstva dolžnika ne zadostujejo za poplačilo njegovih obveznosti. V primeru, da bo banka pomotoma nakazana sredstva „sprostila“, jih bo dobil tisti upnik, ki je prvi v vrsti za rubež denarnih sredstev na TRR dolžnika. Očitno sodišče prve stopnje ne pozna gospodarske situacije v R Sloveniji, še posebej v Mariboru in se ne zaveda, da v večini primerov blokada TRR pomeni, da gospodarski subjekt ne izpolnjuje pogojev, ki jih pri poslovanju zahteva pozitivna zakonodaja, konkretno Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Kratkoročna plačilna nesposobnost običajno preide v dolgoročno plačilno nesposobnost, kapitalsko neustreznost in insolventnost.

Sodišče prve stopnje svoje nasprotno stališče utemeljuje z odločbami iz leta 1994 do 2007. Gre za časovno obdobje z drugačno gospodarsko situacijo v R Sloveniji. Za pritožnika je bistveno, da ni šlo za poravnavo obveznosti iz naslova poslovnega sodelovanja med upnikom in dolžnikom, ampak je dolžnik prejel pomotoma nakazan znesek s strani pravnega subjekta, ki z dolžnikom od 31. 8. 2014 ni bil več v nobenem pravnem razmerju. Prezadolžen in „blokiran“ dolžnik pomotoma prejeti denarni znesek upniku ni vrnil, pa čeprav je bil pozvan, da to stori. S takšnim subjektivnim ravnanjem, z opustitvijo podpisa izjave pri banki, da dovoli vračilo pomotoma nakazanega denarja, je dolžnik po mnenju pritožnika izkazal svoje aktivno ravnanje v smeri onemogočanja poplačila upnika. Te okoliščine je sodišče prve stopnje napačno ocenilo, v posledici tega pa zmotno uporabilo tudi materialno pravo.

Ob koncu pritožnik še poudarja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve, da ni zatrjeval, da dolžniku z izdajo začasne odredbe ne bo nastala nobena škoda. V točki III predloga, tretji odstavek, je navedel, da dolžnik z izdajo začasne odredbe ne bo utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku. Res je, da predloga v tem delu ni konkretiziral, dejstvo pa je, da gre itak za denar, ki ga dolžnik zaradi blokade TRR ne bo prejel, zaradi tega pa v primeru, če se mu denar ne izroči, tudi ne more pretrpeti nobenih neugodnih posledic.

Upnik predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, v korist upnika pa odloči o stroških postopka zavarovanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Po tako opravljenem preizkusu ugotavlja, da v postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena procesna kršitev. Pritožbena graja v tej smeri je le pavšalna, omenjena v uvodu odločbe, sodišče druge stopnje pa tudi v okviru uradnega preizkusa zadeve ni ugotovilo obstoja nobene procesne kršitve.

5. Tudi po oceni sodišča prve stopnje ni dvoma, da je terjatev upnika verjetno izkazana, kar pomeni, da je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe iz prvega odstavka 270. člena ZIZ. Prav tako sodišče druge stopnje, v nasprotju s pritožbo, soglaša z zaključki izpodbijanega sklepa v točki 5 obrazložitve, da ni izpolnjen drugi pogoj za izdajo začasne odredbe - verjeten obstoj nevarnosti uveljavitve terjatve iz drugega odstavka 270. člena ZIZ(1).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da upnik za presojo, da obstoji predpostavka za izdajo začasne odredbe iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, ni ponudil zadostne trditvene podlage. Zgolj blokada TRR namreč ne izkazuje verjetnega obstoja nevarnosti, ki ogroža bodočo izvršbo. Upnik drugih podatkov v zvezi s premoženjskim in finančnim stanjem dolžnika ni ponudil, po pravilnih ugotovitvah izpodbijanega sklepa pa na strani dolžnika (tudi) ni zatrjeval nobenih subjektivnih okoliščin, takšnega ravnanja s premoženjem, ki meri na izigravanje upnika.

7. Po stališču sodne prakse, tudi tiste po letu 2008 (sklep VSL II Cp 2520/2013 z dne 2. 10. 2013, sklep VSL I Cp 2357/2012 z dne 19. 9. 2012, sklep VSL I Cpg 1006/2011 z dne 6. 10. 2011, sklep VSL I Cp 1946/2012 z dne 9. 7. 2012), ni dvoma, da mora upnik v postopku izdaje začasne odredbe za zavarovanja denarne terjatve zatrjevati (in izkazati) konkretno in subjektivno ravnanje dolžnika v smeri onemogočanja oziroma oteževanja uveljavitve terjatve, ki pripelje do objektivne posledice - do stanja, ko je oziroma bo izterjava ogrožena. V tem kontekstu niso (nujno) mišljena samo aktivna ravnanja dolžnika, saj (načeloma) tudi opustitve lahko vplivajo na njegov premoženjski položaj in pripeljejo do stanja, ko je oziroma bo izterjava ogrožena.

8. Takšnih subjektivnih okoliščin na strani dolžnika pa upnik v predlogu ni zatrjeval.

9. V predlogu za zavarovanje (točka III) je navedel le, da dolžnik ne želi prostovoljno naročiti banki (dolžnikovemu dolžniku), da vrne pomotoma nakazana denarna sredstva na račun upnika, v nadaljevanju pa, da je nevarnost iz drugega odstavka 270. člena ZIZ izkazana z blokado TRR (če sodišče ne bo izdalo začasne odredbe, bo dolžnikov dolžnik v primeru „sprostitve“ denarnih sredstev, pomotoma nakazana sredstva nakazal na račun tistega upnika, ki prvi v vrsti čaka na poplačilo).

10. Upnik se je torej, kot je že bilo navedeno, skliceval na trenutno nelikvidnost dolžnika (blokada TRR), drugih podatkov o njegovem premoženjskem stanju pa ni „razkril“, kar seveda za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po pravilni presoji sodišča prve stopnje ne zadošča.

11. V pritožbi želi upnik prikazati, da je subjektivno ravnanje dolžnika, ki bi lahko imelo za posledico, da je oziroma bo izterjava terjatve ogrožena, izkazano z njegovo opustitvijo, ko ni podpisal izjave, da dovoli vračilo pomotoma nakazanega denarja. S takšnim stališčem ni mogoče soglašati. Ravnanje dolžnika, ki takšne izjave ni podpisal (če bi tako ravnal, bi v bistvu „priznal“ pomotno nakazilo; banka bi denar nakazala na račun upnika in tožba sploh ne bi bila potrebna), namreč ni mogoče pravno opredeliti kot (takšnega) razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bi bila verjetno izkazana nevarnost uveljavitve terjatve iz drugega odstavka 270. člena ZIZ.

12. Prav tako drži zaključek sodišča prve stopnje v točki 7 obrazložitve, da upnik morebitne neznatne nevarnosti iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ ni zatrjeval oziroma se nanjo skliceval, tako da so nasprotni pritožbeni ugovori v tej smeri neutemeljeni.

13. Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker upnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

___________________________________

Op. št. (1): Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem, uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.


Zveza:

ZIZ člen 270, 270/1, 270/2.
Datum zadnje spremembe:
31.03.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3MDA0