<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Višje sodišče v Kopru
Civilni oddelek

VSK sodba Cp 920/2013
ECLI:SI:VSKP:2014:CP.920.2013

Evidenčna številka:VSK0005885
Datum odločbe:20.05.2014
Senat, sodnik posameznik:Beta Žorž (preds.), Nataša Butina Mrakič (poroč.), Aleksandra Ukmar
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:odtujitev stvari ali pravice med pravdo - procesna legitimacija - stvarna legitimacija - prilagoditev tožbenega zahtevka - relevančna teorija

Jedro

V primeru odsvojitve stvari ali pravice med pravdo novejša sodna praksa (VSL II Cp 10/2012, III Ips 17/2002) zagovarja relevančno teorijo, kar pomeni, da je tožnik dolžan zahtevek prilagoditi tako, da zahteva spolnitev v korist pridobitelja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo razveljavilo sklep o izvršbi VL 1 z dne 28.2.2012, s katerim je bilo toženki naloženo plačilo zneska 1.470,79 EUR in tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni več aktivno legitimirana za uveljavljani tožbeni zahtevek, saj je upravičenje do terjatve prenesla na družbo E. d.o.o..

Proti taki odločitvi se pritožuje tožeča stranka. V pritožbi navaja, da je sodišče dne 7.11.2012 obvestila o vstopu nove tožeče stranke v pravdo in pri tem jasno navedla, da se "vsa plačila v predmetnem pravdnem postopku nakazuje na račun tožeče stranke E. d.o.o.". Z zapisom naj bi bila tako sodišče kot tožena stranka obveščena, da je dolžna tožena stranka dolgovani znesek plačati novemu in ne prvotnemu tožniku. V nadaljevanju pritožbe pa še navaja, da določba 190. člena ZPP pomeni, da sprememba v materialnopravnem položaju pravdnih strank nima nobenega vpliva na tožbeni zahtevek, da tožbeni zahtevek ostane isti kljub temu, da pride med pravdo do odtujitve pravice in stranki od tedaj dalje nista več v medsebojnem materialnopravnem razmerju, in da zato sodišče ne bi smelo zavrniti tožbenega zahtevka. V podkrepitev takega stališča se sklicuje na odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 397/2002, II Ips 252/2003 in II Ips 518/2001.

Pritožba ni utemeljena.

Predvsem ne drži, da naj bi tožeča stranka v dopisu z dne 7.11.2012 s tem, ko je bilo v njem navedeno, da naj se "vsa plačila v zgoraj navedeni pravdni zadevi nakazuje na račun nove tožeče stranke E. d.o.o." spremenila tožbeni zahtevek. Tega dopisa namreč ni sestavila in sodišču poslala tožeča stranka, temveč družba E. d.o.o., ki je želela vstopiti v postopek namesto dotedanje tožeče stranke. Na dopisu se nahaja logotip in žig družbe E. d.o.o., ta je tudi navedena kot podpisnica dopisa, ki ga je zanjo podpisala njena direktorica.

Po prejemu navedenega dopisa je sodišče obe stranki (dosedanjo tožečo stranko in toženo stranko) pozvalo, naj sporočita, ali privolita, da v pravdni postopek vstopi nova tožeča stranka, a je tožena stranka izrecno izjavila, da privolitve ne daje. Sodišče je tožečo stranko s tem seznanilo dne 8. januarja 2013, a ta vse do 4.11.2013 ni reagirala s prilagoditvijo tožbenega zahtevka.

Ni dvoma, da je materialnopravna upravičenost tožeče stranke za nadaljnje uveljavljanje tožbenega zahtevka proti toženi stranki prenehala, medtem ko je procesno legitimacijo v skladu s 190. členom ZPP obdržala. Sodna praksa je v zvezi z vprašanjem, kakšna so posledice cesije na potek pravde, v preteklosti sledila deloma relevančni, deloma irelevančni teoriji. Judikati Vrhovnega sodišča RS, ki jih izpostavlja pritožba, res zagovarjajo stališče, da je prvotna tožeča stranka ne le procesno temveč tudi stvarno še naprej legitimirana za pravdo, a gre za odločbe starejšega datuma (iz leta 2001 do 2003), pri čemer pa tudi ne gre prezreti, da so argumentirane predvsem s tem, da je postopek pričel teči na podlagi verodostojne listine, cesija pa je bila sklenjena po izdaji sklepa o izvršbi. Novejša sodna praksa (odločba VSL II Cp 10/2012, III Ips 17/2002 z dne 10.9.2008) zagovarja relevančno teorijo. Tožeča stranka bi po slednji morala tožbeni zahtevek prilagoditi novo nastali materialnopravni situaciji, kar pa je v obravnavani zadevi tožeča stranka kljub temu, da je za prilagoditev imela kar 11 mesecev časa, opustila.

Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in ker tudi pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v okviru razlogov, na katere mora po 350. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, pomanjkljivosti ni ugotovilo, je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).


Zveza:

ZPP člen 190.
Datum zadnje spremembe:
13.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcxMDY3