<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba I Ips 51275/2010
ECLI:SI:VSRS:2015:I.IPS.51275.2010

Evidenčna številka:VS2007394
Datum odločbe:19.02.2015
Opravilna številka II.stopnje:Sodba VSK II Kp 51275/2010-56
Senat:Branko Masleša (preds.), Maja Tratnik (poroč.), Marko Šorli, Barbara Zobec, Vesna Žalik
Področje:KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi - nedovoljen dokaz - pravice obrambe - zavrnitev dokaznega predloga - izčrpanje pravnih sredstev - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - presoja pritožbenih navedb - kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - grožnja - ogrožanje varnosti

Jedro

Medtem ko je kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B glede na predpisano kazen milejše od kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, je za kaznivo dejanje grožnje v kvalificirani obliki, storjeno po drugem odstavku 135. člena KZ-1B, predpisana enaka kazen kot za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 135. členu KZ-1, in torej spremenjeni zakon za storilca ni milejši.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se delno ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba spremeni v pravni opredelitvi tako, da se dejanje, opisano pod točko II izreka, pravno opredeli kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. V ostalem se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Kopru je S. P. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) (točka I izreka) in kaznivega dejanja nasilja v družini po prvem odstavku 191. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) (točka II izreka) ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen po štiri mesece zapora ter enotno kazen 10 mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Višje sodišče v Kopru je zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika in hkrati po uradni dolžnosti spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v pravni opredelitvi tako, da je dejanje, opisano pod točko II izreka, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B, za to dejanje določilo kazen tri mesece zapora ter določeno enotno kazen znižalo na devet mesecev zapora.

2. Zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje sodišču prve stopnje oziroma da sodbo spremeni in obsojenca oprosti.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovorila vrhovna državna tožilka. Meni, da zahteva ni utemeljena, ker zagovornik ocenjuje verodostojnost prič ter skozi celotno zahtevo polemizira z zaključki sodišča v zvezi z izpovedbami prič, s tem pa uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Kršitev določb postopka zaradi zavrnitve dokazov, ki jih je predlagal obsojeni in ker se sodba nezakonito opira na izpovedbo priče D. T., zagovornik obrazloži z zmotno oziroma nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Očitek glede spremembe pravne opredelitve ni utemeljen, ker je višje sodišče, ki ni sprejelo pravne opredelitve kaznivega dejanja iz sodbe sodišča prve stopnje, presodilo, da ima očitano dejanje vse zakonske znake kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1 in v obrazložitvi svojo odločitev ustrezno utemeljilo.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v vlogi z dne 17. 10. 2014 navaja, da šteje odgovor za nepravilen. Zahteva za varstvo zakonitosti korektno povzema izpovedbe prič in jih natančno in konkretno primerja z razlogi sodbe, saj drugače preizkusa zatrjevane kršitve ni mogoče opraviti.

B.

5. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi, in ne presoja vprašanj kot so pravilnost dokazne ocene sodišča ter njegovih zaključkov glede obstoja ali neobstoja pravno relevantnih dejstev. Zagovornik sicer uvodoma navaja, da vlaga izredno pravno sredstvo zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vendar večji del navedb v zahtevi predstavlja podajanje ocene izvedenih dokazov (verodostojnost prič T. P., A. G., D. P. in D. T., plačilna naloga z dne 8. 8. 2008 in 28. 9. 2008, obvestilo zdravnika SBI z dne 18. 8. 2009, obvestilo o telesni poškodbi z dne 8. 8. 2008, zdravniška potrdila z dne 18. 8. 2009, 19. 1. 2009 in 21. 1. 2009) in lastnih zaključkov glede dokazanosti posameznih dejstev (potek dogodkov 8. 8. 2008 in 28. 9. 2008; navzočnost priče D. P.; ali je bil 4. 1. 2009 obsojenec z A. G.; razlog močenja postelje; prestrašenost otrok), nasprotovanje dokazni oceni sodišča in poskus vzbuditi dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani pravnomočni sodbi.

6. V ta sklop navedb sodi tudi trditev vložnika, da je sodišče izpovedbi prič A. G. in D. P. ocenilo kot neverodostojni zaradi njunih osebnih razmerij z obsojencem, kar je po mnenju vložnika neustavni razlog pri presoji dokaza. Kljub temu je treba pojasniti, da ocena sodišča o verodostojnosti priče temelji ne le na objektivnih dejstvih in zaznavah (notranja skladnost in skladnost z drugimi dokazi, logičnost in razumljivost vsebine izpovedbe), temveč tudi na subjektivnih okoliščinah, kot so osebne lastnosti priče, torej tudi njena osebna razmerja do oškodovanca, obdolženca in drugih udeleženih oseb. Sodišče je v konkretnem postopku oba izpostavljena dokaza izvedlo neposredno na glavni obravnavi, jih ocenilo in svojo presojo ustrezno obrazložilo.

7. Zagovornik nadalje navaja, da so bile obsojencu med postopkom kršene pravice iz prvega odstavka 16. člena in iz 17. člena ZKP ter ustavna pravica do izvajanja dokazov v svojo korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije, ker sodišče ni prebralo SMS sporočil in elektronskih pisem, ki jih je oškodovanka pošiljala obsojencu in priči A. G.; ni pogledalo slik oškodovanke, ki jih je obsojeni vložil v spis; ni prebralo povzetka razgovora delavke Centra za socialno delo z mladoletnim R. z dne 6. 10. 2008; in ni prebralo zdravniškega potrdila z dne 19. 1. 2009.

8. Skladno z določbami zakona, na katere se sklicuje zagovornik, ima obdolženec med postopkom pravico navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist. Dokazne predloge mora podati na predobravnavnem naroku, kasneje pa le, če navede utemeljene razloge, zakaj jih ni podal na tem naroku (4. točka tretjega odstavka 285.a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 329. člena ZKP). O tem, kateri od predlaganih dokazov se bodo v dokaznem postopku izvedli, odloča sodišče. Po ustaljeni sodni praksi(1) mora sodišče ugoditi predlogu in izvesti dokaz, če je le-ta materialno-pravno ali procesno-pravno relevanten in če je njegov obstoj in pravno relevantnost obramba utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče zavrne dokazni predlog, če je očitno, da ne more biti uspešen, če predlog strank za izvedbo dokaza ni konkretiziran, se ne nanaša na odločilno dejstvo, ali če obramba ni s konkretnimi navedbami izkazala določene stopnje verjetnosti, da bi predlagani dokaz ustvaril dvom in vplival na presojo o obstoju odločilnega dejstva, glede katerega je sodišče sklepalo na podlagi že izvedenih dokazov.

9. V obravnavanem primeru je sodišče v dokaznem postopku prebralo zdravniško potrdilo z dne 21. 1. 2009 (l. št. 22) in s tem izvedlo ta dokaz, medtem ko je ostale tri zgoraj naštete dokazne predloge zavrnilo, ker je ocenilo, da predlagani dokazi ne bi v ničemer doprinesli k razjasnitvi stvari. Takšno presojo je kot pravilno sprejelo višje sodišče in dodalo, da fotografije glede na datum nastanka ne morejo dokazati, da oškodovanka ni dobila v opisu kaznivega dejanja navedenih poškodb, njena navezanost na obsojenca, ki jo je obramba želela dokazati z SMS sporočili in elektronsko pošto, pa ne dokazuje, da obdolženi ni storil očitanih kaznivih dejanj. Poleg tega je povzetek razgovora z dne 6. 10. 2008 obramba priložila vlogi pred zadnjim narokom za glavno obravnavo, pri tem pa ni utemeljila, zakaj tega dokaznega predloga ni podala že na predobravnavnem naroku. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče presodilo, da z zavrnitvijo dokaznih predlogov, ki jih izpostavlja zahteva za varstvo zakonitosti, sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do izvajanja dokazov v svojo korist.

10. Vložnik na več mestih v zahtevi očita sodišču prve in druge stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ta procesna kršitev je podana, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje sam sebi ali razlogom sodbe; ali če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju; ali če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Obširne analize izvedenih dokazov, povzemanje vsebine izpovedb in listin ter primerjave slednjih z razlogi in dokaznimi zaključki izpodbijane sodbe, vsebinsko ne utemeljujejo zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, temveč skozi zatrjevano kršitev izražajo nestrinjanje vložnika z dejanskim stanjem, ugotovljenim v izpodbijani pravnomočni sodbi. Večine nasprotij, ki jih na ta način zatrjuje, zagovornik ni navajal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, in jih Vrhovno sodišče skladno z določbo petega odstavka 420. člena ZKP tudi iz tega razloga ni presojalo.

11. Pogoj materialne izčrpanosti v zvezi z uveljavljano kršitvijo določb kazenskega postopka je podan zgolj glede očitka protispisnosti pri povzemanju izpovedbe priče D. T. in zatrjevanega nasprotja med izrekom sodbe in njenimi razlogi. Na obe trditvi je odgovorilo že pritožbeno sodišče. V razlogih sodbe sodišča prve stopnje ni zapisano, da se je priča sam, z lastno zaznavo prepričal o oškodovankinih poškodbah kot to prikazuje vložnik. Sodišče je v obrazložitvi povzelo izpovedbo priče, iz katere izhaja, da je o dogodkih in poškodbah izvedel od oškodovanke, obstajala pa so tudi obvestila o poškodbah. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni precejšnjega nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini izpovedbe priče D. T. in samim zapisnikom o zaslišanju te priče. Prav tako izrek ne nasprotuje razlogom sodbe glede kaznivega dejanja, opisanega v točki I.1 izreka. Sodišče je v razlogih sodbe pojasnilo, na podlagi katerih dokazov je presodilo, da je obsojeni storil v izreku opisano kaznivo dejanje. Zgolj to, da pri povzemanju in presoji vsebine dokazov ter opisu dejanskega stanja sodišče ni uporabilo istih besed v enakem zaporedju kot v izreku, ne predstavlja nikakršnega nasprotja med izrekom in razlogi sodbe.

12. Nasprotja ni niti med razlogi sodbe sodišča druge stopnje. Zagovornik ob zatrjevanju procesne kršitve med seboj primerja razloge, ki se nanašajo na dve različni vprašanji, to je na vprašanje zavrnitve predloga obrambe, da se vpogleda v fotografije, na eni strani in na očitek protispisnosti pri povzemanju izpovedbe priče D. T. na drugi strani, ter na ta način poskuša prikazati nasprotje med razlogi, ki ga ni.

13. Očitek, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitev pravic obrambe, ker se sodišče posredno sklicuje in opira sodbo na nedovoljen dokaz, to je na razgovor kriminalista T. z mladoletnimi otroki, pri katerem ni bil prisoten zakoniti zastopnik ali predstavnik socialnega skrbstva, ni utemeljen. Sodišče ni niti posredno oprlo sodbe na dokaz, za katerega vložnik meni, da je nedovoljen, niti se na njega (vsebinsko) ne sklicuje. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe zgolj povzelo izpovedbo kriminalista, iz katere izhaja, da se je za ukrep prepovedi približevanja odločil na podlagi opravljenih poizvedb, tudi razgovora z otroci. Glede na razloge sodbe tako ni razumne podlage za zaključek, da je sodišče oprlo sodbo na vsebino razgovora oziroma na izjave otrok.

14. V izpodbijani pravnomočni sodbi je sodišče pojasnilo, da so se obravnavani nasilni dogodki odvijali v prisotnosti mladoletnih otrok, ki sta bila zaradi videnega močno prestrašena. Pri tako majhnih otrocih je prestrašenost namreč logična in samoumevna posledica nasilja, ki se v njihovi prisotnosti izvaja nad materjo, zato je ni potrebno utemeljevati še z dodatnimi okoliščinami. Izpodbijana pravnomočna sodba ima o tem zakonskem znaku razumne razloge. Navedba zagovornika, da je zaključek sodišča o močenju postelje protispisen, ker naj bi se sodišče sklicevalo na zdravniško potrdilo z dne 21. 1. 2009, iz katerega ne izhaja razlog močenja, nima podlage v razlogih sodbe, saj se sodišče v njih ne sklicuje na omenjeno listino, niti ne navaja njene vsebine. Z navedbami, da je zaključek sodišča nedokazan, in s povzemanjem ter analiziranjem vsebine zdravniških potrdil z dne 21. 1. 2009 in 19. 1. 2009, pa vložnik uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

15. Iz nadaljnje navedbe zahteve, da sodišče ni označilo zdravniškega potrdila z dne 19. 1. 2009 kot dokazno listino, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev kazenskega postopka iz 371. člena ZKP, ni razvidno, katera določba kazenskega postopka naj bi bila kršena, zaradi česar tega očitka ni mogoče preizkusiti. Vrhovno sodišče ob tem ugotavlja, da je navedena listina vložena v spis med list. št. 107 in 108 in jo je sodišče v dokaznem postopku tudi prebralo. Zagovornik je v pritožbi podobno kot v zahtevi navedel le, da sodišče zdravniškega potrdila ni niti označilo kot dokazno listino. Na takšno pritožbeno navedbo višje sodišče ni bilo dolžno odgovoriti, saj sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 395. člena ZKP in ustaljeno sodno prakso(2) ni dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti, ter navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene.

16. Pritrditi pa je zahtevi za varstvo zakonitosti, da je odločitev višjega sodišča glede spremembe pravne opredelitve dejanja, opisanega pod točko II, nepravilna, ker ob storitvi kaznivega dejanja veljavni KZ-1 ni določal kaznivega dejanja grožnje. Za storilca kaznivega dejanja se uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (prvi odstavek 7. člena KZ-1) oziroma zakon, ki je za storilca milejši, če se je po storitvi kaznivega dejanja zakon spremenil (drugi odstavek 7. člena KZ-1). Ob storitvi kaznivega dejanja, to je 4. 1. 2009, je bilo v 135. členu KZ-1 določeno kaznivo dejanje ogrožanje varnosti, ki ga je storil, kdor je ogrozil varnost kakšne osebe z grdim ravnanjem ali z resno grožnjo, da bo napadel njeno življenje ali telo. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1B) je bil citirani člen naslovljen „Grožnja“ in spremenjen tako, da v prvem odstavku inkriminira dejanje, storjeno z resno grožnjo in s predpisano denarno kaznijo ali zaporom do šestih mesecev; v drugem odstavku pa inkriminira dejanje, storjeno na več alternativnih izvršitvenih načinov, med katerimi je grdo ravnanje, s predpisano denarno kaznijo ali zaporom do enega leta. Medtem ko je kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1B glede na predpisano kazen milejše od kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1 (tako tudi sodba Vrhovnega sodišča I Ips 67912/2010 z dne 14. 3. 2013), je za kaznivo dejanje grožnje v kvalificirani obliki, storjeno po drugem odstavku 135. člena KZ-1B, predpisana enaka kazen kot za kaznivo dejanje ogrožanje varnosti po 135. členu KZ-1, in torej spremenjeni zakon za storilca ni milejši (sodbi I Ips 6079/2009 z dne 31. 1. 2013 in I Ips 44584/2011 z dne 5. 12. 2013).

17. Iz opisa kaznivega dejanja v točki II izreka in v pravnomočni sodbi ugotovljenega dejanskega stanja izhaja, da je obsojeni z drugim grdo ravnal tako, da je pričel kričati na ženo, jo prijel za obe roki in porival, v posledici česar se je udarila v levo ramo in utrpela zvin in razteg. Opisano dejansko stanje ustreza zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Ker je ob storitvi kaznivega dejanja veljala ta določba KZ-1, bi jo višje sodišče moralo uporabiti, saj kasneje spremenjeni zakon za storilca ni milejši. S tem, ko je kaznivo dejanje pravno opredelilo kot grožnjo po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1B, je v nasprotju s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo (4. točka 372. člena ZKP).

C.

18. Glede na naravo ugotovljene kršitve kazenskega zakona je Vrhovno sodišče delno ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in na podlagi drugega odstavka 426. člena ZKP pravnomočno sodbo spremenilo tako, da je kaznivo dejanje, opisano v točki II izreka, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. V ostalem, torej tudi v odločbi o kazni, določeni za to kaznivo dejanje, ostane izpodbijana pravnomočna sodba nespremenjena.

19. Ker druge kršitve, na katere se sklicuje zahteva, niso podane, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v tem delu zavrnilo.

----

(1) Na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 35/2005 z dne 31. 3. 2006, I Ips 353/2007 z dne 10. 7. 2008, I Ips 344/2007 z dne 22. 11. 2007.

(2) Na primer sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007, I Ips 422/2006 z dne 7. 6. 2007, I Ips 139/2008 z dne 28. 8. 2008, I Ips 19521/2010 z dne 16. 2. 2012 in I Ips 50574/2010 z dne 16. 1. 2014 in druge.


Zveza:

ZKP člen 371, 371/1-8, 371/1-11, 371/2, 372, 372-4, 395, 395/1, 420, 420/2, 420/5. KZ-1 člen 7, 135, 135/1, 135/2. KZ-1B.
Datum zadnje spremembe:
29.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc5MDQw