<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sklep II Ips 187/99
ECLI:SI:VSRS:2000:II.IPS.187.99

Evidenčna številka:VS05137
Datum odločbe:08.03.2000
Opravilna številka II.stopnje:VSL I Cp 244/98
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:poravnava v postopku denacionalizacije - sporazum denacionalizacijskega upravičenca in zavezanca brez sodelovanja upravnega organa - pravna narava sporazuma - ničnost

Jedro

Določbe 69. člena ZDen o poravnavi med upravičenci in zavezanci se nanašajo na sporazum, ki ga ti sklenejo pred organom prve stopnje ob spoštovanju prisilnih določb zakona (drugi odstavek 69. člena ZDen).

Izrek

Revizijama se ugodi, odločba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Tožene stranke so dne 27.6.1994 sklenile sporazum o plačilu odškodnine za nacionalizirano zemljišče parc. št. 635/1, vl. št... k.o... ter parc. št. 635/6 in 635/7, vl. št... k.o..., istega dne pa so prve tri tožene stranke s peto toženo stranko sklenile prodajno pogodbo, na katere podlagi je pravica uporabe na navedenih zemljiščih prešla na peto toženo stranko. Tožnik je s tožbo zahteval ugotovitev, da je ničen sporazum o plačilu odškodnine in da je nična tudi omenjena kupoprodajna pogodba, zaradi česar je zahteval vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da se pri parc. št. 635/1 vknjiži pravica uporabe v korist prvega toženca, pri ostalih dveh parcelah pa vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vpisom pravice uporabe v korist M. - I. K. d.o.o..

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ugotovilo, da sta sporazum o plačilu odškodnine z dne 27.6.1994 in prodajna pogodba, sklenjena istega dne, nična le v delu, ki se nanaša na parc. št. 635/6 in 635/7 k.o..., zaradi česar je toženim strankam naložilo vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja le za omenjeni dve parceli, glede parc. št. 635/1 k.o... pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Glede na izdano začasno odredbo pa je po delni ugoditvi predlogu tožeče stranke in ugovoru toženih strank izdalo začasno odredbo, s katero je peti toženi stranki do konca tega postopka prepovedalo odtujiti in obremeniti parc. št. 635/6 in 635/7 k.o... V celoti je upoštevalo določbo 88. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS št. 27/91), po kateri so pravni posli in enostranske izjave volje nične, če se nanašajo na razpolaganje z nepremičnim premoženjem, glede katerega obstoja dolžnost vrnitve. Ker dolžnosti vrnitve glede parc. št. 635/1 k.o... ni ugotovilo (na njej stoji kasneje sezidana stavba), se posledice ničnosti na navedeno zemljišče ne morejo nanašati.

Sodišče druge stopnje pa je deloma ugodilo pritožbam pravdnih strank. Zavrglo je tožbo v delu, s katerim se zahteva ugotovitev, da je sporazum o plačilu odškodnine za nacionalizirano zemljišče ničen. Strinjalo pa se je s sodbo sodišča prve stopnje, ki je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je prodajna pogodba med toženimi strankami nična, kolikor se nanaša na parc.št. 635/6 in 635/7 k.o... in v tem obsegu pritožbe toženih strank zavrnilo. Ugodilo je pritožbi tožeče stranke, da je omenjena prodajna pogodba nična tudi v delu, ki se nanaša na parc. št. 635/1 pašnik v izmeri 1618 m2 in stavbišče v izmeri 193 m2 kot z.k. telo I ter na parc. št. 635/1 stoječo hišo kot z.k. telo II, vse vl. št... k.o... S tem v zvezi je toženim strankam naložilo, da morajo vzpostaviti prejšnje stanje in dovoliti na omenjeni parceli vknjižbo pravice uporabe v korist prve tožene stranke. Ugodilo je tudi pritožbam pravdnih strank proti odločitvi o začasni odredbi tako, da je v tem delu sklep sodišča prve stopnje razveljavilo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo. Odločitev o stroških postopka na prvi stopnji je tako spremenilo, da je odločilo, da pravdne stranke trpijo vsaka svoje stroške postopka.

Proti sodbi in sklepu sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka, vložile pa so jo vse tožene stranke, razen četrtega toženca dr. A. M. Tožeča stranka uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer izpodbija le odločitev, ki se nanaša na tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti sporazuma o plačilu odškodnine za nacionalizirano zemljišče z dne 27.6.1994. Predlaga spremembo izpodbijane sodne odločbe tako, da bo ugodeno tudi temu delu zahtevka, istočasno pa tudi predlogu za izdajo začasne odredbe. Po njenem stališču je napak odločeno tudi o pravdnih stroških.

Sporazum o plačilu odškodnine za nacionalizirana zemljišča z dne 27.6.1994 ni poravnava po 69. členu ZDen v zvezi s 134. členom Zakona o upravnem postopku. Gre za samostojen pravni posel, ki ga je treba obravnavati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ni bil sklenjen v zvezi in zaradi denacionalizacijskega postopka ali v njegovem okviru, še manj pa pred upravnim organom. Ta je izdal le odločbo o delni ustavitvi postopka, ko je bil o tem pravnem poslu obveščen. Upravni organ ne more odločati o ničnosti sporazuma kot pogodbe civilnega prava. Ker pa je prodajna pogodba z dne 27.6.1994 že dokončno ugotovljena kot nična, je z zavrženjem predloga za izdajo začasne odredbe o prepovedi prometa s spornimi nepremičninami oškodovan tožnikov interes. Zaradi ničnosti prodajne pogodbe bi bilo treba dovoliti začasno odredbo zoper toženo stranko S. I. d.o.o..

Tožene stranke, (razen četrtega toženca) uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in prekoračitev tožbenega zahtevka ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlagajo spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke ter ugoditvijo pritožbi tožencev in zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti. Tožeča stranka ni postavila zahtevka na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe glede stavbe na parc. št. 635/1 kot z.k. telesa II. V tem obsegu je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek prekoračilo. Sicer pa o vrnitvi podržavljene nepremičnine po določbah ZDen lahko govorimo le v primeru vrnitve v naravi. Določbe drugega odstavka 88. člena ZDen zato ni mogoče niti ozko niti široko razlagati. Nedopustni pravni posli so tisti, katerih predmet je razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstoja dolžnost vračila v naravi. V konkretnem primeru obveznost vračila nepremičnin parc. št. 635/1, 635/6 in 635/7 k.o... ne obstoji. Gre namreč za zazidano stavbno zemljišče. Parc. št. 635/1 predstavlja fundus k objektu, ki stoji na njem, št. 635/6 pa je pot. Prodajna pogodba med pravdnimi strankami zato ne nasprotuje določbi drugega odstavka 88. člena ZDen. Pravni posel ni ničen.

Na reviziji ni bil podan odgovor, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o revizijah ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Reviziji sta utemeljeni.

V. M. iz B. je po svojem pooblaščencu tožencu dr. A. M. vložila zahtevo za denacionalizacijo premoženja pokojnih M. in D. M. Po uvedbi denacionalizacijskega postopka so dr. A. M. kot pooblaščenec upravičenke ter Javno podjetje K. K., G. p. G. K. in O. p. K. dne 27.6.1994 brez sodelovanja upravnega organa sklenili sporazum o plačilu odškodnine za nacionalizirana zemljišča, ki so predmet te pravde (parc. št. 635/1 brez stavbe in parc. št. 635/6 in št. 635/7). Pooblaščenec upravičenke je prejel odškodnino in v navedenem obsegu zahtevo za denacionalizacijo umaknil. Upravni organ prve stopnje je glede navedenih zemljišč denacionalizacijski postopek ustavil, vendar pa je kasneje na tožnikovo pritožbo organ druge stopnje to odločitev odpravil in zadevo vrnil v ponovno odločanje.

Sodišče druge stopnje je zaradi takega poteka postopka sprejelo pravno presojo, po kateri naj bi opisani sporazum bil sklenjen v okoliščinah iz določbe 69. člena ZDen. Zaradi odprave sklepa o delni ustavitvi denacionalizacijskega postopka po tem stališču denacionalizacijski postopek za sporne nepremičnine ponovno teče. Zato naj bi bil pristojni organ za reševanje dileme o dopustnosti ali nedopustnosti sporazuma upravni organ po določbah Zakona o upravnem postopku. To je sodišču druge stopnje narekovalo odločitev, po kateri je po določbi 3. točke drugega odstavka 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 16. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje, kolikor se nanaša na sporazum o odškodnini, razveljavilo in tožbo v tem obsegu zavrglo. Iz enakih razlogov je zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

Opisana pravna razlaga spornega sporazuma pa je zmotna. Določbe 69. člena ZDen o poravnavi med upravičenci in zavezanci se nanašajo na sporazum, ki ga ti sklenejo pred organom prve stopnje ob spoštovanju prisilnih določb zakona (drugi odstavek 69. člena ZDen). Po določbi tretjega odstavka te zakonske določbe je poravnava sklenjena v obliki zapisnika, sestavljenega pri upravnem organu. Organ prve stopnje nato vključi poravnavo v odločbo o denacionalizaciji. V tem primeru pa je dr. A. M. kot pooblaščenec upravičenke V. M. z denacionalizacijskimi zavezanci sklenil sporazum o plačilu odškodnine za denacionalizirane nepremičnine brez sodelovanja upravnega organa. Procesna posledica sklenitve poravnave je nastopila šele z delnim umikom zahteve za denacionalizacijo. Organ druge stopnje se je zato omejil - ko je odločbo o delni ustavitvi odpravil - le na izjavo o delnem umiku denacionalizacijske zahteve (s stališča, da bi o umiku morali biti pozvani vsi pravni nasledniki M. in D. M.). Razlaga v sklepu sodišču druge stopnje, da je upravni organ pristojen tudi za odločanje o dopustnostni poravnave, je zato pravno napačna. Sporazum z dne 27.6.1994 je pravni posel civilnega prava, katerega veljavnost je treba presojati po določbah ZOR, po določbah ZDen pa le v obsegu tožbene trditvene podlage. Ta pa se sklicuje na ničnost po določbi drugega odstavka 88. člena ZDen.

Tožeča stranka ima torej prav, ko odločitvi sodišča druge stopnje zaradi zavrženja tožbe, ki se nanaša na sporazum o odškodnini, očita ravnanje v nasprotju z določbami ZPP o sodni pristojnosti. Prav ima, da je do take odločitve prišlo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sporazum je posel civilnega prava, ki pa mu tožeča stranka očita, da je bil sklenjen v nasprotju z določbo prvega odstavka 88. člena ZDen: po uveljavitvi ZDen v letu 1991 namreč ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami, glede katerih obstoji dolžnost vrnitve. Vendar pa je namen te prehodne zakonske določbe jasen. Z njo naj bi bilo preprečeno izigravanje dolžnosti vrnitve nacionaliziranega premoženja. Sodišče druge stopnje se - zaradi opisane napačne procesne odločitve - s presojo v tej smeri ni ukvarjalo. Tožene stranke pa trdijo, da je sporazum bil sklenjen v korist denacionalizacijskih upravičencev in ob najugodnejši varianti, ki jo omogoča določba 25. člena ZDen. Ne glede na to pa je stališče tožeče stranke vprašljivo tudi ob uporabi tretjega odstavka 88. člena v zvezi s prvim odstavkom 64. člena ZDen: sporazum je bil namreč sklenjen dne 27.6.1994, rok iz prvega odstavka 64. člena ZDen pa je potekel v 18 mesecih po uveljavitvi ZDen dne 7.12.1991.

Ob nakazanem pravnem izhodišču, da dejanske ugotovitve ne dopuščajo niti uporabe določbe 69. člena, niti določbe 88. člena ZDen, ostaja glede veljavnosti sporazuma o odškodnini odprta samo še uporaba določb ZOR. Pri tem se nakazuje predvsem problem obsega pooblastila dr. A. M. ob sklepanju sporazuma. Če je temu upravičenka V. M. takšno pooblastilo dala - zavzeti bo treba stališče do obsega tožbenih trditev v tej smeri (revizijsko obseg pooblastila ni izpodbijan), namreč ob ostalih dejanskih ugotovitvah sporazumu z dne 27.6.1994 ne bo mogoče očitati napak, zaradi katerih bi mogel biti neveljaven.

Napačna procesna odločitev na drugi stopnji pa terja razveljavitev celotne sodne odločbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 395. člena ZPP). Razlogi za razveljavitev sklepa o zavrženju dela tožbe so že navedeni, nakazano pa je tudi, v katerem obsegu naj sodišče druge stopnje znova odloča. Ker sporazum o odškodnini nima podlage v določbah 69. člena ZDen, bo moralo presoditi njegovo veljavnost po določbah ZOR, vendar brez uporabe določbe 88. člena ZDen. Že nakazani izostanek ovir, ki bi mogle dokazovati elemente neveljavnosti sporazuma, bo mogel utemeljiti njegovo pravno veljavnost. Odločitev o veljavnosti prodajne pogodbe z dne 27.6.1994, sklenjene s peto toženo stranko, nato ne bo mogla biti vprašljiva. Ker določbe 88. člena ZDen ni mogoče uporabiti kot ovire za veljavnost sporazuma o odškodnini, njena uporaba tudi ni možna pri presoji veljavnosti prodajne pogodbe. S tem odpade tudi polemiziranje o širši ali ožji uporabi določb 88. člena ZDen. Veljavnost prodajne pogodbe bo zato mogoče presojati le po določbah ZOR in v skladu s tožbeno trditveno podlago. Pri tem pa naj bo sodišče druge stopnje pri vnovičnem sojenju pozorno na dejstvo, da sporazum o odškodnini ne zajema stavbe na parc. št. 635/1 k.o... in da se tudi tožbeni zahtevek (tudi v obsegu zatrjevane ničnosti prodajne pogodbe) na stavbo ne nanaša.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 166. člena ZPP.


Zveza:

ZDen člen 25, 64, 64/1, 69, 69/1, 88, 88/2, 88/3.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy02Mjcy