<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba in sklep II Ips 69/2011
ECLI:SI:VSRS:2013:II.IPS.69.2011

Evidenčna številka:VS0016110
Datum odločbe:04.07.2013
Opravilna številka II.stopnje:VSK Cp 240/2010
Senat:Anton Frantar (preds.), Ziba Trampuš (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, dr. Mateja Končina Peternel, Aljoša Rupel
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
Institut:povrnitev premoženjske škode - enkratno plačilo namesto rente - kapitalizirana renta - mesečna renta - obstoj škode - dovoljenost revizije - ponavljajoča se bodoča terjatev - vrednost spornega predmeta - zavrženje revizije

Jedro

Ugotovitev obeh sodišč, da premoženjskega prikrajšanja ni, pomeni, da manjka eden od osnovnih elementov odškodninske terjatve – sam obstoj škode. Že iz tega razloga je presoja obeh sodišč o neutemeljenosti zahtevka za plačilo rente materialnopravno pravilna.

Predmet podrejenega zahtevka je ponavljajoča bodoča dajatev – mesečna renta, zato se v skladu s 40. členom ZPP vrednost ugotavlja s seštevkom dajatev, vendar največ za dobo petih let. Pri tem se vrednost določi po stanju ob vložitvi tožbe in se za bodoče dajatve štejejo vse tiste, ki zapadejo po tem datumu. Izračun na podlagi teh izhodišč pokaže, da vrednost bodoče mesečne rente, upoštevaje tudi že zapadle rente, ne presega praga za dovoljenost neposredne revizije.

Izrek

Revizija proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku se zavrže, sicer se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v drugem sojenju zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za plačilo 68.629,18 EUR kot v enkratnem znesku kapitalizirane rente in podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo 26.298,74 EUR kot vsote mesečne rente po 243,50 EUR, ki je zapadla do konca leta 2009, ter za plačevanje 275,65 EUR mesečne rente od 1. 1. 2010 dalje.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni in direktni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga procesnih kršitev iz 2. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Pomembnejše revizijske trditve bo revizijsko sodišče povzelo v nadaljevanju, ko bo hkrati nanje odgovorilo.

4. Revizija je bila vročena toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku ni utemeljena, proti odločitvi o podrejenem tožbenem zahtevku pa ni dovoljena.

6. Tožnik se je v prometni nesreči 10. 8. 1999 telesno poškodoval kot sopotnik v osebnem avtomobilu. Zaradi posledic teh poškodb je bil z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju ZPIZ) z 19. 6. 2001 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in mu je bila priznana pravica do dela na njegovem delovnem mestu gradbeni tehnik – komercialist II s polovico delovnega časa. Delovno razmerje pri takratnem delodajalcu družbi C. d.o.o. mu je prenehalo, ves čas pa je prejemal nadomestilo pri Zavodu za zaposlovanje in pri ZPIZ. Kasneje se je zaposlil pri družbi Ž. d.o.o., kjer je delal tudi v času izdaje prvostopenjske sodbe. Zaradi razlike v dohodkih, ki jih je prejel in ki bi jih prejel, če ne bi bil telesno poškodovan, je primarno zahteval, da mu toženka namesto rente izplača enkratno vsoto, podrejeno pa, da mu plačuje mesečno rento v določenih zneskih. Sodišči sta oba tožbena zahtevka zavrnili, glavnega zato, ker niso podani resni razlogi v pomenu petega odstavka 188. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), podrejenega pa med drugim tudi zato, ker tožnik zatrjevanega premoženjskega prikrajšanja ni dokazal (razlogi pritožbene sodbe na koncu tretje in na začetku četrte strani).

7. Tožnik v reviziji izrecno ne napada presoje, da niso podani resni razlogi iz petega odstavka 188. člena ZOR za izplačilo enkratne vsote namesto rente ali tako imenovane enkratne kapitalizirane rente, s procesnimi in materialnopravnimi razlogi pa izpodbija presojo o neobstoju premoženjskega prikrajšanja. Ker je obstoj premoženjske škode eden od pogojev za enkratno kapitalizirano rento in za mesečno rento, je revizijsko sodišče sicer štelo, da tožnik izpodbija odločitev o obeh zahtevkih, vendar je odločilo, da izpodbijanje odločitve o podrejenem tožbenem zahtevku ni dovoljeno.

8. Ker je v tej zadevi sodišče prve stopnje sodbe izdalo po uveljavitvi novele ZPP-D, je treba upoštevati sedaj veljavno ureditev revizijskega postopka. Iz 367. člena ZPP izhaja, da je neposredna ali direktna revizija dovoljena, če vrednost revizijsko izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 EUR ali če zakon tako določa. Pri vrednosti nad 2.000 do 40.000 EUR mora stranka najprej vložiti predlog za dopustitev revizije in šele, če revizijsko sodišče njenemu predlogu ugodi, lahko vloži tudi revizijo. Revizijsko sporna vrednost glede glavnega zahtevka izpolnjuje pogoj za dovoljenost neposredne revizije, ne pa tudi glede podrejenega zahtevka. Predmet tega zahtevka je ponavljajoča bodoča dajatev – mesečna renta, zato se v skladu s 40. členom ZPP vrednost ugotavlja s seštevkom dajatev, vendar največ za dobo petih let. Pri tem se vrednost določi po stanju ob vložitvi tožbe in se za bodoče dajatve štejejo vse tiste, ki zapadejo po tem datumu.(1) Tožnik je podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljal mesečno rento, postavil v vlogi, ki jo je predložil na naroku 28. 9. 2004 in z njo naknadno z glavnim zahtevkom za izplačilo enkratnega zneska kumuliral še podrejeni tožbeni zahtevek. Za čas od 28. 9. 2004 do 28. 9. 2009, torej za obdobje petih let, znaša vsota zahtevane mesečne rente 14.610 EUR (60 mesecev po 243,50 EUR). Temu znesku je treba prišteti še rento, ki jo je v enakih mesečnih zneskih zahteval za čas od 1. 12. 2000 do 28. 9. 2000 kot datuma, ko je s spremembo tožbe uveljavljal tudi podrejeni tožbeni zahtevek, torej znesek 11.201 EUR (46 mesecev po 243,50 EUR). Vsota obeh navedenih zneskov 25.811 EUR ne presega 40.000 EUR, torej zneska iz drugega odstavka 367. člena ZPP, ki je pogoj za vložitev neposredne revizije. Daljšega obdobja glede na 40. člen ZPP ni mogoče upoštevati(2), zato je tožnikova revizija v tem delu nedovoljena.

9. V zvezi z revizijo proti odločitvi o glavnem tožbenem zahtevku revizijsko sodišče najprej poudarja, da je vprašanje, ali je zaradi posledic telesnih poškodb prišlo do spremembe na slabše v tožnikovih prejemkih, dejanske narave. Negativnega odgovora obeh sodišč zato sedaj ni več mogoče neposredno izpodbijati, saj so stranke in revizijsko sodišče vezani na prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP. Tudi posredno izpodbijanje v preobleki procesnih ali materialnopravnih kršitev ni dovoljeno.

10. Tožnik se glede pravilne uporabe materialnega prava najprej sklicuje na splošno določbo 164. člena OZ (prav 185. člena ZOR) o dolžnosti odgovorne osebe, da vzpostavi stanje, kot je bilo pred nastankom škode, hkrati pa ugotavlja, da zaradi trajnosti njegove invalidnosti to ni mogoče. S temi razlogi tožnik meša premoženjsko in nepremoženjsko škodo (za slednjo je pred vložitvijo tožbe prejel odškodnino na podlagi izvensodne poravnave). Že pritožbeno sodišče mu je pravilno pojasnilo, da njegova sposobnost opravljati svoje delo le polovičen čas še ne predstavlja (premoženjske) škode, saj se mora odraziti kot premoženjsko prikrajšanje. Vendar tožnik ni dokazal, da bi zaslužil več, če ne bi bilo škodnega dogodka, kot zasluži sedaj. Na tem mestu revizijsko sodišče dodaja, da je tožnik sam v drugem odstavku na tretji strani svoje revizije ob graji drugih razlogov navedel, da bi v primeru, če bi ostal v delovnem razmerju pri prejšnjem delodajalcu, prejemal bistveno nižji dohodek, kot ga dosega sedaj pri družbi Ž. d.o.o. Ugotovitev obeh sodišč, da premoženjskega prikrajšanja ni, pomeni, da manjka eden od osnovnih elementov odškodninske terjatve – sam obstoj škode (prvi odstavek 154. člena ZOR). Že iz tega razloga je presoja obeh sodišč o neutemeljenosti zahtevka za plačilo rente materialnopravno pravilna.

11. Tudi z nadaljnjo trditvijo, da naj bi bila škoda dokazana z dopolnilnim izvedenskim mnenjem, tožnik nedovoljeno izpodbija nasprotno dejansko ugotovitev, da škoda ni dokazana. Neutemeljeno je njegovo sklicevanje na ponudbo v izvensodnih pogajanjih za delno plačilo te škode, saj take ponudbe, če niso bile sprejete, strank ne vežejo, dane pa so praviloma ob poznavanju manj dejstev in v izogib dolgoletnemu pravdanju. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na razlog prvostopenjskega sodišča o natančnosti izvedenskega mnenja ter graja odgovora pritožbenega sodišča o pisni pomoti (natančno namesto netočno). Z navedenimi razlogi je pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo na tožnikove trditve o nelogičnosti razlogov prvostopenjske sodbe, ni pa samo odpravilo napake, kot skuša prikazati revizija, ki pri tem še zatrjuje, da je tako prišlo do nadaljnje procesne kršitve. Pisno napako lahko v skladu s 328. členom ZPP odpravi le prvostopenjsko sodišče, in sicer kadarkoli, torej tudi po pravnomočnosti sodbe.

12. Tožnik obema sodiščema očita procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da nista pojasnili, v čem so pomanjkljivosti izvedenskega mnenja, zaradi česar naj ne bi bilo mogoče preizkusiti presoje o nedokazanosti prikrajšanja na osebnem dohodku. Izvedenskemu mnenju sta ugovarjali obe pravdni stranki, razlogi prvostopenjskega sodišča o utemeljenosti teh ugovorov pa se nahajajo v prvem in drugem odstavku na šesti strani sodbe, zato so drugačne revizijske trditve napačne.

13. Tožnik pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na njegove pritožbene trditve o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To povezuje z datumi izdaje odločbe o invalidnosti in odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Razlogi sodišč naj bi bili v nasprotju z odločbo o invalidnosti. Revizijsko sodišče pojasnjuje, da je tožnik v pritožbi na te okoliščine opozoril le v smeri graje dejanske ugotovitve in materialnopravne presoje. Procesne kršitve je navedel le v uvodu pritožbe z besedami o nerazumljivosti in deloma protispisnosti obrazložitve, česar pa v nadaljevanju ni konkretiziral. Zato v tej smeri pritožbeno sodišče ni bilo dolžno nobenega posebnega odgovora. Revizijska opredelitev navedene procesne kršitve v prvostopenjski sodbi pa ni utemeljena že zato, ker ne gre za odločilne razloge.

14. Tožnik pritožbenemu sodišču očita procesno kršitev iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi se mu glede na razloge odločb iz prvega in drugega pritožbenega sojenja pojavil utemeljen dvom v nepristranskost določene članice pritožbenega senata, ki je sodelovala v obeh pritožbenih sojenjih v tej zadevi, razlogi obeh pritožbenih odločb pa so si celo nasprotni. V prvem pritožbenem odločanju je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da do sedaj ugotovljena dejstva govorijo v prid tožnikovi pravici do rente, v drugem pa je bilo odločeno drugače. Tožnik pri teh izvajanjih prezre, da je navedena procesna kršitev podana le, če je pri izdaji sodeloval sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen (1. do 5. točka prvega odstavka 70. člena ZPP) oziroma ki je bil s sklepom predsednika sodišča izločen. Takega položaja pa tožnik niti ne zatrjuje. Njegove trditve nakazujejo na odklonilni razlog iz 6. točke drugega odstavka 70. člena ZPP, ki ni zajet med izključitvenimi razlogi, naštetimi v 2. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, do izločitve s sklepom predsednika sodišča pa tudi ni prišlo. Pri tem revizijsko sodišče pojasnjuje, da tudi sicer sprememba stališča (prvostopenjskega ali drugostopenjskega) sodnika sama po sebi ne utemeljuje dvoma v njegovo nepristranskost. Taki primeri v sodni praksi niti niso redkost, saj se v ponovljenem sojenju lahko spremenijo tako dejanske ugotovitve kot tudi ali pa samo materialnopravna presoja.

15. Revizijsko sodišče je zato na podlagi 377. in 378. člena ZPP odločilo kot v izreku te odločbe, ki zajema tudi odločitev o tožnikovih revizijskih stroških.

---.---

Op. št. (1): Zobec v Ude et al.: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, strani 218, 219, GV Založba, Ljubljana 2010.

Op. št. (2): II Ips 169/2012.


Zveza:

ZOR člen 154, 154/1, 188, 188/5. ZPP člen 40, 70, 70/2-6, 339, 339/2-2, 339/2-14, 367, 367/2, 377.
Datum zadnje spremembe:
16.09.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDU3MzY3