<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

Sodba IV Ips 67/2011
ECLI:SI:VSRS:2011:IV.IPS.67.2011

Evidenčna številka:VS2005775
Datum odločbe:21.09.2011
Področje:PREKRŠKOVNO PROCESNO PRAVO - PREKRŠKI - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:postopek o prekršku - bistvena kršitev določb postopka - nerazumljivi razlogi - razlogi o odločilnih dejstvih - obrazložitev sodbe - storilec prekrška - voznik - lastnik vozila - imetnik pravice uporabe vozila

Jedro

Sodišče mora v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo, zlasti tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva in niso očitno neutemeljene.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno sojenje.

Obrazložitev

A.

1. Prekrškovni organ DARS d. d., je zoper D. S. izdal plačilni nalog

zaradi prekrška po enajsti alineji prvega odstavka 77. a člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC) in mu izrekel globo

v višini

300

EUR

. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Domžalah zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Vrhovna državna tožilka vlaga zoper pravnomočno sodbo

zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Navaja, da je obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, izrek in obrazložitev sodbe pa sta v nasprotju s podatki v spisu oziroma, da sodba nima razlogov, zakaj je kot storilec prekrška kaznovan D. S., ko pa je lastnik vozila pravna oseba S. d. o. o., njena odgovorna oseba je A. S., voznik pa P. Š.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) vročena storilcu, ki je izjavil, da se strinja z navedbami iz zahteve, saj meni, da za prekršek ni odgovoren.

B.

4. Iz 22. člena Ustave Republike Slovenije izhaja pravica vsakogar do obrazložene sodne odločbe. Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka. Od sodišča zahteva, da se seznani z navedbami strank, prouči njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se v obrazložitvi svoje odločbe opredeli do vseh tistih navedb, ki so za odločitev bistvene in niso očitno neutemeljene (odločba Ustavnega sodišča Up-672/03 z dne 30. 9. 2005). Ta dolžnost sodišča izhaja tudi iz določbe drugega odstavka 167. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1, v skladu s katero mora sodišče v obrazložitvi sodbe oceniti navedbe zahteve za sodno varstvo, še zlasti tiste, ki se nanašajo na odločilna dejstva in niso očitno neutemeljene.

5. V obravnavanem primeru sodišče tej zahtevi ni zadostilo. Obdolženec je v zahtevi za sodno varstvo zoper plačilni nalog primarno „uveljavljal ugovor pasivne legitimacije“ s trditvijo, da vozila ni vozil on, niti ni lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila. Na to navedbo, ki se nanaša na odločilno dejstvo v zvezi z odgovornostjo storilca, je sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe odgovorilo, da ni podan dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in da niso podani razlogi za razveljavitev plačilnega naloga. V petem odstavku na drugi strani (in nato ponovno v šestem odstavku na tretji strani) sodbe je zapisalo svoje ugotovitve, do katerih je prišlo na podlagi pregleda spisa. Najprej je sodišče ugotovilo, da je storilec (to je glede na tretjo alinejo 48. člena ZP-1 D. S.) s tovornim vozilom prevozil cestninsko postajo, pri tem pa registrska številka vozila ni bila enaka zapisu na elektronski napravi za cestninjenje. V nadaljevanju istega odstavka pa je sodišče zapisalo, da je prekrškovni organ pozval pravno osebo S. d. o. o., ki je lastnik vozila oziroma imetnik pravice uporabe vozila, naj se izjavi o prekršku in sporoči podatke o vozniku, ki je v času ugotovljenega prekrška vozil vozilo. Ker lastnik podatkov o vozniku ni sporočil, je prekrškovni organ izdal plačilni nalog zoper lastnika vozila oziroma imetnika pravice uporabe vozila.

6. Odgovornost storilca D. S. za prekršek naj bi torej po eni strani temeljila na dejstvu, da je v času storitve prekrška vozil tovorno vozilo, po drugi strani pa prekrškovni organ in sodišče navajata, da je bil plačilni nalog izdan zoper lastnika vozila oziroma imetnika pravice uporabe vozila. Citirane navedbe

sodišča so ne le same s seboj v nasprotju, temveč so tudi v nasprotju s podatki spisa, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ni mogoče razbrati, na podlagi česa je sodišče ugotovilo, da je prekrškovni organ pravilno odločil, ko je izdal

plačilni nalog zoper D. S. Ta namreč glede na podatke spisa ni ne lastnik vozila ne odgovorna oseba pravne osebe, ki je lastnica vozila, prav tako prekrškovni organ v obravnavanem postopku očitno ni mogel ugotoviti, kdo je v času prekrška vozil tovorno vozilo, s katerim je bil storjen prekršek (v nasprotnem primeru lastnika vozila ne bi pozival, naj sporoči podatke o vozniku). Ker se citirane navedbe sodišča nanašajo na odločilno dejstvo, to je odgovornost storilca za

prekršek, in je bila pravilnost tega dejstva izpodbijana z zahtevo za sodno varstvo, sodišče pa glede tega dejstva ni podalo razumljivih razlogov, je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (8. točka prvega odstavka 155. člena v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1).

7. Vrhovno sodišče

je zato zahtevi vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo okrajnemu sodišču v novo sojenje.


Zveza:

ZP-1 člen 48, 48-3, 59, 59/3, 155, 155/1-8, 167, 167/2.
URS člen 22.
Datum zadnje spremembe:
22.02.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjYyODcw