<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 915/2002
ECLI:SI:VSRS:2002:I.UP.915.2002

Evidenčna številka:VS14529
Datum odločbe:29.08.2002
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:začasna odredba - negativni upravni akt

Jedro

Če je sporna odločba, ki se ne izvršuje (negativni upravni akt), ni možna začasna odredba po 1. odstavku 69. člena Zakona o upravnem sporu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 251/2002 z dne 31.7.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se začasno, do dokončne rešitve upravnega spora, zadrži izvršitev odločbe z dne 28.2.2002, in da se ji dovoli opravljanje zobozdravniške dejavnosti s koncesijo v M. Z navedeno odločbo prve stopnje je bila zavrnjena tožničina zahteva za prenos sedeža koncesije za opravljanje javne zdravstvene dejavnosti na področju zobozdravstva odraslih, iz Občine P. v Mestno občino M. (1. točka izreka), ter tožnici naloženo, da v roku 6 mesecev ponovno zagotovi sedež opravljanja te dejavnosti na območju Občine P., sicer bo koncedent odstopil od pogodbe (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je zahtevo za izdajo začasne odredbe obravnavalo po 1. in po 2.

odstavku 69. člena ZUS. Po presoji prvostopnega sodišča niso podani pogoji za izdajo začasne odredbe niti po 1. niti po 2. odstavku navedene določbe. S 1. točko izreka odločbe se namreč tožnici ne nalaga nobena obveznost in tudi niso potrebna nobena izvršitvena dejanja, zato v tem delu odložitve izvršitve ni mogoče zahtevati. Z 2. točko izreka odločbe je tožnici sicer naložena nedenarna obveznost - odprava pomankljivosti pri opravljanju javne obveznosti odvisna od prostovoljne izpolnitve tožnice, ki je ne more nadomestiti prisilna izvršba. Pravne posledice neizpolnitve naložene obveznosti namreč niso izvršba po ZUP, ampak jih določa Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej, Uradni list RS, št. 9/92, 26/92, 13/93, 45/94, 37/95, 8/96, 59/99, 90/99, 98/99, 31/2000, 45/2001 in 62/2001). Ta v 44. členu namreč določa, da v primeru ugotovitve, da koncesionar ne opravlja janve službe v skladu s predpisi, odločbo o koncesiji in pogodbo o koncesiji, mu koncedent določi rok za odpravo pomankljivosti (1.

odstavek) in če jih koncesionar ne odpravi ima to za posledico odvzem koncesije. Ker se torej sporna odločba ne izvršuje po ZUP, tudi ni možna izdaja začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS. Prav tako iz navedene določbe ZZDej izhaja, da z dokončnostjo izpodbijanega upravnega akta tožeči stranki še ne bo odvzeta koncesija, ampak bo o odvzemu koncesije odločeno v posebnem postopku, če pomankljivosti ne bodo odpravljene. Zato z izpodbijano odločbo ne morejo nastati posledice, ki jih zatrjuje tožnica - izguba vseh pacientov, pacienti pa bi ostali brez izbrane zobozdravnice ter tako brez osnovnega zdravstvenega varstva. Takšne posledice bi lahko tožnici nastale le z odvzemom koncesije, kar pa ni predmet odločanja z izpodbijano odločbo v tem postopku.

Tožnica v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 72. člena ZUS. Navaja, da ji bodo že z zavrnitvijo njene zahteve za prenos sedeža (1. točka izreka odločbe) nastale hujše škodljive posledice in da je prav zato predlagala začasno ureditev stanja v smislu 2.

odstavka 69. člena ZUS. Izpodbijani sklep pa ne vsebuje razlogov, zaradi katerih je sodišče tako zahtevo zavrnilo, sklicuje se samo na podlago in pogoje iz 1. odstavka 69. člena ZUS. Ne strinja se z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da ji s sporno odločbo ne morejo nastati zatrjevane hujše škodljive posledice. Navaja, da je bila prisiljena zahtevati prenos sedeža opravljanja dejavnosti, saj ji je najemodajalec neutemeljeno odpovedal najem poslovnih prostorov. Zato je bila prisiljena iskati drug prostor, ki pa ga na območju P. ni uspela najti. S tem, ko je bila s 1. točko izreka odločbe zavrnjena njena zahteva za prenos sedeža dejavnosti, ji nastajajo hujše škodljive posledice - izguba koncesije in pacientov, ki so nepopravljive. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi ter izda zahtevano začasno odredbo, podrejeno pa, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor, da izpodbijani sklep ne vsebuje razlogov za zavrnitev začasne odredbe ni utemeljen. V izpodbijanem sklepu je namreč sodišče prve stopnje, glede na celotno vsebino zahteve za izdajo začasne odredbe, kot jo je vložila tožnica, in glede na postavljeni zahtevek, zavzelo stališče, da se sporna odločba ne izvršuje in zato začasna odredba po 1. odstavku 69. člena ZUS ni možna. Tako stališče je po presoji pritožbenega sodišča pravilno. Izvršba namreč omogoča prisilno realizacijo pravnega razmerja. Pri zavrnilnih (negativnih) upravnih aktih pa že po naravi stvari ni mogoče ničesar realizirati, saj se prisilno izvršuje le odločba, s katero je stranki naložena kakšna obveznost.

Ker je tožnica predlagala tudi začasno ureditev stanja po 2. odstavku 69. člena ZUS, je sodišče presodilo pogoje za izdajo začasne odredbe na tej pravni podlagi. Po tej določbi lahko sodišče z začasno odredbo uredi sporno pravno mnenje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnica ni verjetno izkazala potrebe po začasni ureditvi stanja, z navajanjem posledic - odvzem koncesije, izguba pacientov in izguba zaslužka, ki bodo tožnici morda nastale na podlagi odločbe, izdane v drugem upravnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZUS člen 69, 69/1.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzI2MA==