<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 130/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:VIII.IPS.130.2008

Evidenčna številka:VS3003789
Datum odločbe:08.06.2009
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 238/2007
Senat:
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - zagovor - seznanitev z razlogom za odpoved - rok za odpoved

Jedro

Tožena stranka je bila z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanjena najpozneje 29. 8. 2005, saj konkretni razlog navaja že v pisnem opozorilu o nameri izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki v zakonu niti ni predvideno), datiranem na ta dan. Od tega dne je začel teči 15-dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na ugotovitev, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2005 nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zaradi česar jo je tožena stranka dolžna pozvati na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in izplačati plačo in ostale prejemke iz delovnega razmerja. Odločilo je, da stranki nosita vsaka svoje stroške postopka. Ugotovilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR (Ur. l. RS, št. 42/02) podana v zakonitem petnajstdnevnem roku, saj je presodilo, da je bila tožena stranka o tem, da je tožnica iz hude malomarnosti opustila svoje delovne obveznosti po pogodbi o zaposlitvi seznanjena dne 12. 9. 2005, ko se je pri dekanu tožene stranke zglasil tožničin pooblaščenec.

2. Na pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo. Ugotovilo je, da je rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi začel teči že 22. 8. 2005, ko je tožena stranka prejela odločbo prekrškovnega organa iz katere je razbrati, da tožnica ni posredovala podatkov Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ), oziroma najpozneje 29. 8. 2005, ko je bilo tožnici dano pisno opozorilo o nameri izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je bila izredna odpoved pogodbe z dne 22. 9. 2005 podana po poteku petnajstdnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da iz obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje jasno izhaja, da sodišče ni popolnoma prepričano o tem, kdaj naj bi se tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved. Graja zaključek sodišča, da tožena stranka na dan, ko je bil predviden neuspeli zagovor, ni mogla izvedeti nič novega, kar bi odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevalo. Namen zagovora ni v tem, da se tožena stranka seznani z novimi dejstvi, temveč v tem, da se seznani z vsemi dejstvi z namenom, da se potrdijo ali ovržejo navedbe tožene stranke, ki so vsebovane v pisnem opozorilu o nameri izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na zagovoru bi tožnica toženi stranki lahko v celoti in popolnoma pojasnila svoje stališče in ravnanje. Ker tožnica tega ni storila in se je branila z molkom, je šele na ta dan tožena stranka zvedela za razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved. Če se je tožena stranka odločila, da bo tožnici omogočila zagovor, je popolnoma jasno, da pred tem datumom ni razpolagala z vsemi dejstvi, ki so utemeljevala kršitev delovnih obveznosti. S tem, ko tožnica na zagovor ni prišla, je implicitno priznala, da je očitana ravnanja storila. Zaključek sodišča druge stopnje, da se je tožena stranka z razlogi seznanila že 22. 8. 2005 oziroma 29. 8. 2005 je tako napačen. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 1611/2004 iz katere izhaja, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedo prične teči z dnem, ko se je stranka seznanila z zagovorom.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR je eden od razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. ZDR določa v prvem odstavku 110. člena ZDR, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih stranki ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in ob izpolnitvi zahtev iz drugega odstavka 83. člena ZDR. Drugi odstavek 110. člena ZDR določa, da mora izredno odpoved pogodbena stranka podati najkasneje v petnajstih dneh od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

10. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 9. 2005 temelji na očitku, da je tožnica iz hude malomarnosti opustila delovne obveznosti iz svojega delokroga, kar je povzročilo toženi stranki moralno škodo, lahko pa bi prišlo tudi do materialne škode. Tožnica namreč ni mesečno in letno dostavljala podatke matične evidence zavarovancev ZPIZ, kar je bila njena obveznost na podlagi tretje alineje druge točke pogodbe o zaposlitvi.

11. Vrhovno sodišče je že večkrat zavzelo stališče o tem, kdaj prične teči subjektivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je prekluzivnega značaja (1). V vseh odločitvah je zavzelo stališče, da ZDR začetka teka petnajstdnevnega subjektivnega roka iz drugega odstavka 110. člena ne veže na zagovor delavca, temveč na seznanitev z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tudi v sodbi VDSS Pdp 1611/2004, na katero se v reviziji sklicuje tožena stranka, je sodišče zavzelo stališče, da je za začetek roka odločilen dan, ko se je tožena stranka seznanila z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Vprašanje, kdaj se lahko delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je dejansko vprašanje, ki je odvisno od konkretnih okoliščin posameznega primera. Seznanjen je lahko takoj, ko je do razloga dejansko prišlo, lahko pa se z njim seznani kasneje, vse do zagovora delavca, ki je predviden po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR, izjemoma pa tudi kasneje. Če delavec svoje pravice do zagovora ne izkoristi, oziroma če zagovora ni bilo, določbe drugega odstavka 110. člena ZDR ni mogoče razlagati tako, da se je delodajalec z razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanil šele na dan, ko je bil predviden neuspeli zagovor delavca (2). Glede na navedeno stališče, revizijske navedbe o začetku teka roka za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi šele na podlagi neuspelega zagovora, niso utemeljene.

12. Ob izrecni ugotovitvi sodišča druge stopnje, da je dekan tožene stranke že dne 22. 8. 2005 prejel odločbo prekrškovnega organa iz katere izhaja, da tožnica ni posredovala podatkov ZPIZ, oziroma da je dne 29. 8. 2005 tožnici podal pisno obdolžitev, v kateri navaja ugotovljeno kršitev obveznosti iz delovnega razmerja (nepravočasno posredovanje podatkov ZPIZ) in utemeljuje obstoj razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (materialno oškodovanje in okrnitev ugleda tožene stranke ter njenega dekana), je pravilen zaključek sodišča druge stopnje, da se je tožena stranka že takrat seznanila z razlogi, ki izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljujejo.

13. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožena stranka tožnici omogočila dva zagovora in sicer 6. 9. 2005 in 21. 9. 2005, pri čemer se tožnica v nobenem primeru zagovora ni udeležila. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni mogoče šteti, da je rok za podajo odpovedi pogodbe o zaposlitvi začel teči šele z dnem predvidenega zagovora.

14. V izpodbijani sodbi je bilo izrecno ugotovljeno, da je bila tožena stranka z razlogom, ki utemeljuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanjena najpozneje 29. 8. 2005, saj konkretni razlog navaja že v pisnem opozorilu o nameri izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (ki v zakonu niti ni predvideno), datiranim na ta dan. Od tega dne je tako začel teči 15 dnevni rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 110. člena ZDR. Bistvo prekluzivnega roka je, da po njegovem poteku preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved, podana šele 22. 9. 2006, je bila prepozna in zato nezakonita. Glede na povedano je sodišče druge stopnje tožničinemu tožbenemu zahtevku utemeljeno ugodilo.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

---.---

Op. št. (1): Npr. v sklepu VIII Ips 175/2006 z dne 10. 10. 2006, v sodbi VIII Ips 157/2008 z dne 6. 10. 2008, v sodbi VIII 424/2007 z dne 6. 11. 2008.

Op. št. (2): Takšno stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v sodbi in sklepu VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o delovnih razmerjih (2002) - ZDR - člen 83, 83/2, 110, 110/2
Datum zadnje spremembe:
08.04.2019

Opombe:

P2RvYy02MDk2Mw==