<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 63/2007
ECLI:SI:VSRS:2008:VIII.IPS.63.2007

Evidenčna številka:VS3003329
Datum odločbe:17.06.2008
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - vinjenost na delovnem mestu - rok za odpoved

Jedro

Za ugotovitev zakonitosti in pravilnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pomemben razlog (opravičevanje) tožnikovega pitja.

Na pravočasnost odpovedi ne bi moglo vplivati dejstvo, da tožnikov pooblaščenec odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dobil. To dejstvo bi lahko vplivalo le na tek roka za vložitev zahteve za ugotovitev zakonitosti pred pristojnim sodiščem.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14.7.2004, ker je nezakonita, da se ugotovi, da ima tožnik sklenjeno pri toženi stranki delovno razmerje, da mu to ni prenehalo 14.7.2004 in da ga je tožena stranka dolžna sprejeti nazaj na delo za nedoločen čas in mu za čas od prenehanja delovnega razmerja priznati pravico do plače in plačati davke in prispevke z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zoper sodbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da se sodišče ni opredelilo do navedbe, da tožnik ni bil onesposobljen za delo, saj delovnih nalog ni imel in je samo sedel in nič delal. To predstavlja bistveno kršitev postopka. Navajal je, da tožena stranka tožniku v postopku ni ničesar očitala glede pooblastila, pa tožnikov pooblaščenec nikoli ni prejel sklepa tožene stranke z dne 14.7.2004. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila v tožnikovem primeru drastična, saj tožnik pred tem dogodkom ni storil nobene kršitve delovnih obveznosti. V postopku ni bilo ugotovljeno in tega tožena stranka ni zatrjevala, da delovnega razmerja med strankama ni več mogoče nadaljevati. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Po določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe glede tovrstnih navedb ni preizkušalo.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da izpodbijana sodbe ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, ki ji jih očita revizija in da je zato ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izpodbijana sodba ima kot odgovor na tožnikove stalne očitke, da je razlog tožnikovega pitja alkohola razloge na strani tožene stranke, ker tožniku ni zagotovila njegovemu zdravstvenemu stanju ustreznega dela, jasno zapisano, da ni pomembno, iz kakšnih razlogov je tožnik užival alkohol. Če bi mu bile kršene pravice iz delovnega razmerja, bi pač moral ustrezno in v okviru zakonskih možnosti ukrepati. Glede na povsem jasno opredelitev sodišča v zvezi z očitanim stanjem pri toženi stranki v povezavi s pitjem, o očitani bistveni kršitvi seveda ne more biti govora.

Sodišče v izpodbijani sodbi ni zmotno uporabilo materialnega prava (na kar pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti).

Po določbi 2. alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Uradni list RS, št. 42/2002) so razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delavca, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja. Zakon tudi določa v 110. členu ZDR, da je izredno mogoče odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in najkasneje v roku 15 dni od seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, ob izpolnitvi zahtev drugega odstavka 83. člena ZDR.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z očitkom, da je huje kršil delovne obveznosti, ker je bil 30.6.2004 v času, ko je moral delati, vinjen. Hujšo kršitev delovnih obveznosti v primeru vinjenosti predvideva že pravilnik tožene stranke o ugotavljanju psihofizičnih sposobnosti delavcev na delovnem mestu zaradi uživanja alkohola, mamil in drugih psiho aktivnih snovi. Močna alkoholiziranost je bila tožniku dokazana z ustreznim preizkusom.

Pri obravnavanju izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo upoštevano, da sta podana oba pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR, kar je sodišče druge stopnje pravilno upoštevalo, spoštovan pa je bil tudi prekluzivni rok iz drugega odstavka 110. člena ZDR, s čemer se sodišče druge stopnje sicer niti ni več ukvarjalo. Iz (sklepa) odpovedi pogodbe o zaposlitvi je namreč razvidno, da je tožena stranka ugotovila, da kaže tožnik tako neodgovoren odnos do dela, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati. Tej ugotovitvi tožnik ni ugovarjal, do konca glavne obravnave pa ni predlagal izvedbe kakšnih dokazov, ki bi ugotovitev delodajalca v tej smeri izpodbila. Zato tovrsten ugovor v reviziji ni sprejemljiv.

Revizijsko sodišče povsem soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da razlog (opravičevanje) tožnikovega pitja za ugotovitev zakonitosti in pravilnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne more biti relevanten, zato revizijsko sodišče v tej smeri ni zavzelo nobenega stališča. To ne bi bilo potrebno niti v primeru, če bi res šlo za kršitev pogodbenih obveznosti s strani delodajalca, kar pa sploh ni bilo niti predmet zatrjevanja niti dokazovanja v tem postopku.

Pooblaščenec tožnika je navajal, da nikoli ni sprejel sklepa tožene stranke z dne 14.7.2004 in da zato sklep (pravilno odpoved) ni bila dana v roku 15 dni iz 110. člena ZDR. Ker je tožnikova kršitev delovnih obveznosti bila storjena 30.6.2004, je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi 14.7.2004 vsekakor dana v prekluzivnem roku 15. dni, ki ga določa drugi odstavek 110. člena ZDR. Na pravočasnost odpovedi ne bi moglo vplivati dejstvo, da tožnikov pooblaščenec odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni dobil. To dejstvo bi lahko vplivalo le na tek roka za vložitev zahteve za ugotovitev zakonitosti pred pristojnim sodiščem, ki pa sploh ni sporen, saj je bila tožba (vložil jo je tožnikov pooblaščenec) na sodišče vložena pravočasno (že 28.7.2004).

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

ZDR člen 110, 110/2, 111, 111/1, 111/1-2.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0yNzExMw==