<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 69/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:VIII.IPS.69.2011

Evidenčna številka:VS3005535
Datum odločbe:04.09.2012
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 1193/2010
Področje:DELOVNO PRAVO
Institut:izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev delovnih obveznosti

Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je bilo ravnanje tožnika tako, da ga je možno opredeliti kot hujšo kršitev in da vrsta njegovih opustitev in grobo kršenje pravil kaže, da je bila kršitev storjena naklepoma. Zato ne more biti uspešno revizijsko prizadevanje, da je šlo pri spornem nakupu le za neustrezno ravnanje (kot sicer mestoma navede sodišče druge stopnje), saj je tožena stranka dokazala, da je šlo za nameren obid internih pravil oziroma za njihovo grobo kršenje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 11. 11. 2008. Posledično je zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami) z očitkom, da je v nasprotju z internimi akti tožene stranke omogočil nakup prednostnih delnic H.. Sodišče ni sledilo tožnikovemu zatrjevanju, da bi očitana kršitev kvečjemu lahko pomenila le napačno poslovno odločitev, saj je ugotovilo, da je tožnik nakup izvedel z grobim kršenjem pravil, ki določajo postopek za odločanje o prodaji oziroma nakupu kapitalskih naložb. Sodišče je ugotovilo tudi, da je bilo zaradi tožnikovega ravnanja zaupanje tožene stranke v njegovo delo omajano do te mere, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s stališčem sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, saj temelji na utemeljenih očitkih, da je tožnik obšel vrsto pravil, vsebovanih v internih aktih tožene stranke. Zato je pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, da je tožnikovo ravnanje ob nakupu spornih delnic pomenilo hujšo kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila storjena naklepoma.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da očitano ravnanje ne pomeni razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj ne predstavlja ne kršitve splošnih aktov delodajalca ne pogodbenih obveznosti, temveč je ravnanje tožnika pomenilo poslovno odločitev. Pravilnost svoje odločitve je neuspešno želel dokazati z izvedencem finančne stroke. Zato je nepravilno stališče sodišča druge stopnje, da neizvedba predlaganega dokaza ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, iz razloga, ker je izredna odpoved zakonita že s tem, da je tožnik kršil z internimi predpisi določen postopek odločanja o nakupu delnic in vprašanje o nastanku materialne škode ni odločilno v tem sporu. Ker tožena stranka hujšo kršitev utemeljuje s tem, da je tožnik izvedel škodljivi nakup, je bila z opustitvijo predlaganega dokaza tožniku odvzeta možnost dokazati svoje trditve o pravilnosti odločitve, s čimer je zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Glede na dejstvo, da so bila pravila tožene stranke tako ohlapna in da se je pri toženi stranki oblikovala praksa mimo pravil, ter ob dejstvu, da je imel tožnik izrecno pravico odločiti se samostojno o nakupu delnic, kljub nasprotovanju taktičnega odbora (TO), meni, da njegovo ravnanje ne predstavlja razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka in napačna uporaba materialnega prava je po mnenju revidenta podana tudi s tem, da je sodišče ves čas postopka mešalo delovne obveznosti, ki so spadale v pristojnost tožnika in pristojnosti upravljalca premoženja R.. Razlog za izredno odpoved ne more biti kršitev nejasnih in ohlapnih pravil, pri čemer niti ni moč ugotoviti ali predmetno ravnanje sploh predstavlja kršitev. Sodišče druge stopnje navaja, da je tožnik ravnal neustrezno, ko je od predsednika uprave pridobil podpis za nakup vrednostnih papirjev, še pred odločanjem na seji TO. Za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi se zahteva hujša kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti in ne le neustrezno ravnanje. Tožena stranka ni dokazala, katera pravila določajo, kakšen je vrstni red podpisovanja, še manj pa, da bi katerokoli pravilo določalo, da se nalog za nakup vrednostnih papirjev mora podpisati po tem, ko je predsednik uprave seznanjen z mnenjem TO. V celoti napačno in v nasprotju z vsebino zapisnikov in listinami v spisu je stališče sodišča, da je tožnik sprejel odločitev o nakupu, še preden je bila odločitev obravnavana na seji TO, saj se po mnenju sodišča takšna odločitev lahko realizira šele potem, ko TO odloča, kar ne drži. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki je po mnenju tožnika vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe je tudi ta, da se sodišče druge stopnje do vseh pritožbenih navedb ni opredelilo.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

7. Tožnik v reviziji smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi nastala zaradi zavrnitve dokaznega predloga po postavitvi izvedenca finančne stroke. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče druge stopnje, je ob pravilni presoji sodišča prve stopnje, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita že iz razloga, ker je tožnik kršil postopek odločanja o nakupu delnic, ki je bil določen v internih predpisih tožene stranke, je sodišče v skladu s 287. členom ZPP utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca finančne stroke, saj dejstvo ali je zaradi spornega nakupa delnic nastala toženi stranki materialna škoda, ni odločilno. Predlagani dokaz tožnika je sodišče torej utemeljeno zavrnilo iz razloga, ker se s tem dokazom se ne bi ugotavljalo dejstvo, ki bi bilo pomembno za odločitev, kar pomeni, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana.

8. Iz vsebine ostalih revizijskih navedb ni mogoče ugotoviti, katero bistveno kršitev tožnik uveljavlja, zato revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni moglo preizkusiti. V kolikor tožnik navaja, da je podana bistvena kršitev določb postopka, ki naj bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe s tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb, revizijsko sodišče ugotavlja, da se je sodišče druge stopnje izčrpno in pravilno opredelilo do vseh odločilnih pritožbenih navedb v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP, zatorej so tudi tej revidentovi očitki neutemeljeni.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Predmet spora predstavlja vprašanje, ali tožnikovo ravnanje, ki je povezano z nakupom prednostnih delnic H., predstavlja hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti, storjeno naklepoma ali iz hude malomarnosti in pomeni odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, s katerim tožena stranka utemeljuje izredno odpoved.

11. Sodišči nižje stopnje sta presodili, da so bili očitki tožene stranke utemeljeni, saj sta ugotovili, da je tožnik, kot direktor oddelka za upravljanje premoženja, odločitev za nakup spornih delnic sprejel sam in z grobim kršenjem internih aktov tožene stranke poskrbel za izpeljavo celotnega posla. Tožnik ni ravnal v skladu s prvim odstavkom 4. člena Navodil o razmejevanju konflikta interesov pri upravljanju premoženja skladov, ki določa, da odločitev o nakupu ali prodaji naložbe sprejme TO na predlog upravljalca premoženja, pri čemer mora biti predlog utemeljen z ustrezno dokumentacijo. Tretji odstavek 6. člena istih Navodil pa določa, da je končna odločitev v pristojnosti direktorja oddelka za upravljanje premoženja, v primeru, da ne pride do konsenzualnega dogovora glede naložbenega predloga. Pristojnost direktorja oddelka za upravljanje premoženja, da sprejme končno odločitev o nakupu, se lahko realizira šele potem, ko jo obravnava TO. S tem, da je tožnik odločitev o nakupu sprejel, še preden je bila odločitev o nakupu obravnavana na seji TO, je ravnal v nasprotju s citiranimi navodili. Prav tako je bilo ugotovljeno, da je še pred sejo TO pridobil podpis predsednika uprave na dveh naročilih za nakup delnic H. s tem, da ga je spravil v zmoto, da so vsi predpisani postopki že opravljeni in ne da bi ga opozoril, da zadeva še ni bila obravnavana na TO ter na izrazito odklonilno mnenje oddelka za analize in negativno mnenje zunanje institucije, ki je opravila cenitev. V zvezi s tem je tožena stranka tožniku utemeljeno očitala kršitev tudi Pravilnika o pooblastilih in podpisovanju. Nepravilnosti pri izvedbi nakupa delnic je ugotovil oddelek za notranjo revizijo tožene stranke in tudi Računsko sodišče. Revidentovo nestrinjanje z gornjimi dejanskimi ugotovitvami predstavlja nedovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

12. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nakupa delnic H. je bila podana tudi upravljalcu premoženja G. R., ki je bil tožniku podrejen. Sodišči nižje stopnje sta pravilno ugotovili in razmejili, v čem je bila tožnikova odgovornost pri izpeljavi spornega posla, zato so neutemeljeni revizijski očitki, da sodišči nižje stopnje nista razmejili soprispevka R. pri spornem poslu. Neutemeljene so tudi revizijske navedbe, da so bila pravila tožene stranke nejasna in ohlapna. Sodišči nižje stopnje sta ugotovili prav nasprotno; da med pravili ni bilo razhajanj in da je tožnik vsa interna pravila, ki jih je s svojim ravnanjem kršil, poznal, saj je sam sodeloval pri njihovi pripravi.

13. Revizijsko sodišče zato soglaša s presojo, da je bilo ravnanje tožnika tako, da ga je možno opredeliti kot hujšo kršitev in da vrsta njegovih opustitev in grobo kršenje pravil kaže, da je bila kršitev storjena naklepoma. Zato ne more biti uspešno revizijsko prizadevanje, da je šlo pri spornem nakupu le za neustrezno ravnanje (kot sicer mestoma navede sodišče druge stopnje), saj je tožena stranka dokazala, da je šlo za nameren obid internih pravil oziroma za njihovo grobo kršenje. Ob tem ne gre prezreti tudi ugotovitev sodišč nižje stopnje, da v kolikor bi prišlo do uradne seznanitve analitikov s tožnikovo odločitvijo, bi bila lahko tudi uprava seznanjena o neprimernosti naložbe, glede na to, da je bila ponujena cena skoraj trikrat višja od uradne cenitve. Ni mogoče slediti niti revizijskim navedbam, da je sporni nakup predstavljal le poslovno odločitev, ki je sodila v okvir tožnikovih pristojnosti, saj je bilo ugotovljeno, da je tožnik kršil predpise, ki določajo poti preverjanja ustreznosti naložbe in s tem zaradi spornega nakupa delnic izgubil zaupanje tožene stranke v smislu določbe prvega odstavka 110. člena ZDR.

14. Glede na navedeno sta sodišči nižje stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi, saj je bila le-ta tudi po presoji revijskega sodišča zakonita.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.


Zveza:

ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-2.
Datum zadnje spremembe:
30.11.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQ5MzM1