<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

VSRS sodba VIII Ips 104/2015
ECLI:SI:VSRS:2015:VIII.IPS.104.2015

Evidenčna številka:VS3006606
Datum odločbe:24.11.2015
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 518/2014
Senat:mag. Ivan Robnik (preds.), mag. Marijan Debelak (poroč.), Karmen Iglič Stroligo, Marjana Lubinič, Borut Vukovič
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:dopuščena revizija - premestitev - obrazložitev sklepa o premestitvi - prepis zakonskega razloga

Jedro

Ob izhodišču, da je treba sklep predstojnika o premestitvi in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS obravnavati kot celoto, mora komisija pri zagotavljanju standarda zadostne obrazložitve ob presoji pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep poleg določbe 24. člena ZJU upoštevati tudi določbo 214. člena ZUP, iz katere izhaja, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe. To izhaja tudi iz prvega odstavka 254. člena ZUP, po katerem se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. Standardu obrazloženosti pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca ne zadosti le prepis zakonske opredelitve razloga za premestitev javnega uslužbenca.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o premestitvi tožnika z dne 11. 10. 2010 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 9. 12. 2010. Toženki je naložilo, da tožniku za čas od 20. 10. 2010 do 12. 10. 2012 prizna vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s položajnim dodatkom, ki bi mu pripadale, če ga toženka ne bi nezakonito premestila na drugo delovno mesto. Odločilo je tudi, da stranki krijeta sami svoje stroške postopka.

2. Sodišče je med drugim ugotovilo, da iz sklepa z dne 11. 10. 2010 izhaja, da ga je toženka izdala na podlagi Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) in tožnika z 20. 10. 2010 premestila v A., na delovno mesto policijski svetnik, v uradniškem nazivu policijski svetnik. Šlo je za premestitev brez soglasja javnega uslužbenca „zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa.“ Zoper sklep se je tožnik pritožil in pri tem opozoril na to, da zaradi neobrazloženosti sklepa ni mogoče preizkusiti, itd. Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS (v nadaljevanju komisija) je v sklepu o zavrnitvi pritožbe navedla, da organ prve stopnje razloga za premestitev sicer ni posebej obrazložil, čeprav bi ga na podlagi prvega odstavka 24. člena ZJU moral, vendar komisija kljub temu sklepa ni razveljavila, ker temelji na enem od razlogov za premestitev v prvem odstavku 149. člena ZJU.

3. Sodišče je presodilo, da navedba v obrazložitvi sklepa, da je bila premestitev izvedena zaradi učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa, ne zadošča, saj pomeni le prepis zakonske določbe, brez navedbe konkretnih razlogov, zakaj in na kakšen način je predstojnik prišel do ocene, da bi bilo lahko s premestitvijo tožnika zagotovljeno učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa. V nadaljevanju se je sklicevalo na razloge odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 307/2009 in obrazložilo, da tudi iz drugostopenjskega sklepa ne izhaja, da je komisija preverjala, ali je zatrjevani razlog za premestitev dejansko obstajal in katera so tista dejstva, ki ga utemeljujejo. Na ta način toženka tožniku ni zagotovila pravice do pravnega sredstva oziroma sodnega varstva. V nadaljevanju se sklicuje tudi za zahtevo, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti odpovedni razlog, kar pomeni, da mora ta razlog dejansko obrazložiti in da v sodnem postopku ne more več uveljavljati drugih razlogov (dejstev) za odpoved pogodbe o zaposlitvi; če jih uveljavlja, jih sodišče ne sme upoštevati. Sodišče prve stopnje se sklicuje tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 27/2013.

4. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je zavrnilo pritožbene navedbe glede bistvene kršitve določb postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem priče B., vodje službe generalnega direktorja policije, ki je odgovoren za premestitve tožnika in je bil predlagan za pričo, saj B. ni bil predstojnik, ki je sprejel oceno o potrebnosti premestitve tožnika in ni odločal o njegovi premestitvi. Bistveno je, da razlogi za premestitev vsebinsko niso bili zatrjevani niti v izpodbijanih sklepih niti v odgovoru na tožbo in v pripravljalnih vlogah toženke, z izjemo zatrjevanega obstoja spremembe akta o sistemizaciji delovnih mest, zaslišanje prič pa tudi sicer ni namenjeno odkrivanju novih dejstev. Pritožbeno sodišče se je strinjalo z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da sta izpodbijana sklepa nezakonita že iz razloga, ker ne vsebujeta obrazložitve razloga za premestitev oziroma ciljev, ki se zasledujejo s prerazporeditvijo javnega uslužbenca, temveč povzemata le zakonski tekst 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU. Nato pojasnjuje, da je pomembna vsebinska opredelitev razloga že v prvostopenjski odločbi delodajalca ter poudarja, da vsebinski razlogi za premestitev niso bili pojasnjeni niti v drugostopenjskem sklepu komisije in da toženka niti v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala ustrezne trditvene podlage glede vsebinskih razlogov.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 9/2015-6 z dne 25. 2. 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je neobrazloženost oziroma premajhna obrazloženost sklepa o premestitvi že sama po sebi razlog za nezakonitost takšnega sklepa.

6. Toženka v pravočasni reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in med drugim navaja, da je pritožbeni organ v obrazložitvi sklepa z dne 9. 12. 2010 navedel tudi, da prvostopenjski organ ni posebej obrazložil razloga za premestitev, vendar je ocenil, da ne gre za kršitve takšne narave, ki bi imela za posledico odpravo sklepa. Pri tem se je skliceval na dotedanjo sodno prakso, češ da je premestitev po 3. točki prvega odstavka 149. člena ZJU zakonita, če delodajalec ob izdaji sklepa ve, kakšne cilje zasleduje. Če to v samem sklepu ni navedeno, mora razloge, ki so ga privedli do ocene, da je s premestitvijo javnega uslužbenca mogoče doseči učinkovitejše in smotrnejše delo organa, delodajalec dokazati v primeru spora pred sodiščem. Razlog za premestitev tožnika izhaja iz zakona, postopek premestitve zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa pa zahteva ustrezno hitro reagiranje predstojnika in takojšnje ukrepanje. Obsežnost obrazloženosti je odvisna tudi od specifičnosti okoliščin, predvsem od nestrinjanja delavca, ki je premeščen, njegove subjektivne ocene, da za premestitev ni potreb oziroma njegove ocene o tem, ali je delo že sedaj dovolj učinkovito, pri čemer pa je tudi jasno, da javni uslužbenec za podajo teh ocen ni pristojen. Nato se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1240/2014 in navaja, da tudi okoliščine in pojasnila ter obrazložitve, ki jih je javni uslužbenec deležen že ob posredovanju aneksa k pogodbi o zaposlitvi v podpis, vplivajo na nadaljnjo dodatno obrazloženost sklepa o premestitvi. Po mnenju toženke je tožnik vedel za razloge premestitve, čeprav v izpodbijanem sklepu niso podrobno obrazloženi. Meni, da pravica do pritožbe oziroma učinkovitega pravnega sredstva, ki jo je imel tožnik na podlagi tretjega odstavka 24. člena ZJU, ni zgolj navidezna oziroma popolnoma izvotljena. Opozarja na to, da se odločitev revizijskega sodišča, na katero se sklicujeta sodišči nižje stopnje, ne nanaša na premestitev, temveč na prenehanje delovnega razmerja in nadaljuje s tem, da je namen dvostopenjskega odločanja po ZJU predvsem v tem, da delodajalec preveri pravilnost prvotne odločitve, in ne toliko v tem, da se delavcu že v predsodnem postopku zagotovi neko posebno pravno varstvo. Razloge za premestitev mora delodajalec dokazati v sodnem sporu. Nato navaja, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, in sicer 24. člen ZJU ter 147. člen ZJU v zvezi s 3. točko prvega odstavka 149. člena ZJU. Toženka se je pri izdaji sklepov utemeljeno zanašala na takrat veljavno sodno prakso. Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče, predstavlja sodbo presenečenja. Hkrati opozarja na neenotno sodno prakso in obsežno povzema razloge odločitev pritožbenega sodišča v primerih, v katerih je to sodišče odločilo enako kot v obravnavani zadevi in v primerih, ko so bile odločitve drugačne.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - v nadaljevanju ZDSS-1). V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP).

9. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč je bil tožnik s prvostopenjskim sklepom z dne 11. 10. 2010 premeščen v A., na delovno mesto policijskega svetnika, v uradniškem nazivu višji policijski svetnik. V obrazložitvi tega sklepa je navedeno samo, da se premesti „zaradi zagotovitve učinkovitejšega oziroma smotrnejšega dela organa“. To predstavlja prepis zakonskega besedila razloga za premestitev zaradi delovnih potreb iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ki določa, da se javnega uslužbenca premesti, če „predstojnik oceni, da je mogoče na ta način zagotoviti učinkovitejše oziroma smotrnejše delo organa.“ Komisija je s sklepom z dne 9. 12. 2010 zavrnila tožnikovo pritožbo, pri čemer razen sklicevanja na 3. točko prvega odstavka 149. člena ZJU spet ni pojasnila razloga premestitve. Obrazložila je sicer, da bi posebno obrazložitev moral vsebovati že prvostopenjski sklep o premestitvi, vendar ne gre za kršitev, ki bi imela za posledico odpravo sklepa, saj to tudi ne izhaja iz stališča Višjega delovnega in socialnega sodišča. Nato se je sklicevala na stališče sodišča, da naj bi bila premestitev iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU zakonita, če delodajalec ob izdaji sklepa ve, kakšne cilje zasleduje; če v samem sklepu to ni navedeno, mora razloge dokazati v primeru spora pred sodiščem. Na podlagi teh ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izhajali iz tega, da oba izpodbijana sklepa, razen prepisa zakonskega teksta iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU, ne vsebujeta obrazložitve.

10. Za delavce policije se uporabljajo splošni in posebni predpisi, ki urejajo delovna razmerja, zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje delavcev, če s tem zakonom ni določeno drugače (prvi odstavek 65. člena Zakona o policiji - v nadaljevanju ZPol). Ker v obravnavani zadevi ne gre primer uporabe posebne ureditev po ZPol, je treba uporabiti ZJU.

11. V podobnem, ne pa enakem primeru, je Vrhovno sodišče že odločalo s sklepom VIII Ips 37/2015 z dne 8. 9. 2015. Pojasnilo je, da je javnemu uslužbencu pravica do izjave oziroma učinkovitega pravnega sredstva, s katerim lahko nasprotuje enostranski odločitvi delodajalca (sklepu o premestitvi), zagotovljena v dvostopenjskem postopku pri delodajalcu v obliki pravice do pritožbe. Ker mora biti v skladu s prvim odstavkom 24. člena ZJU sklep, s katerim se odloča o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca, obrazložen in vročen javnemu uslužbencu, ob dejstvu, da je za takšno odločanje predviden dvostopenjski postopek, morebitno pomanjkljivo obrazloženost prvostopenjskega sklepa o premestitvi lahko sanira drugostopenjski organ. Ta organ je v skladu s 35. členom ZJU komisija, ki na podlagi prvega odstavka 39. člena ZJU pri odločanju o pritožbah uporablja zakon, ki ureja splošni upravni postopek. Sklep predstojnika sicer ni upravna odločba, se pa zaradi citirane izrecne določbe v postopku odločanja uporablja Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta (med drugim) v prvem odstavku 251. člena določa, da kadar organ druge stopnje ugotovi, da so bila v postopku na prvi stopnji npr. nepopolno ali zmotno ugotovljena dejstva, dopolni postopek in odpravi omenjene pomanjkljivosti bodisi sam bodisi po organu prve stopnje. V nadaljevanju je sodišče obrazložilo, da sklep predstojnika o premestitvi in sklep komisije kot celota predstavljata odločitev delodajalca o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca; presoja zakonitosti takšne odločitve ne more temeljiti zgolj na prvostopenjski odločbi. Zato ocena sodišča, da prvostopenjski sklep o premestitvi ni (zadosti) obrazložen, še ne zadošča za zaključek, da je premestitev nezakonita.

12. V obravnavani zadevi ne gre za enak primer, saj sta sodišči druge in prve stopnje ugotovili, da sklepa prvostopenjskega in drugostopenjskega organa nista obrazložena, razen kolikor se sklicujeta na zakonski tekst iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU.

13. Kot navedeno mora komisija pri odločanju o pritožbah uporabljati zakon, ki ureja splošni upravni postopek (prvi odstavek 39. člena ZJU). To ob izhodišču, da je treba sklep predstojnika o premestitvi in sklep komisije obravnavati kot celoto, pomeni, da mora komisija pri zagotavljanju standarda zadostne obrazložitve ob presoji pritožbe javnega uslužbenca zoper prvostopenjski sklep poleg določbe 24. člena ZJU upoštevati tudi določbo 214. člena ZUP, iz katere izhaja, kaj mora vsebovati obrazložitev odločbe (1). To izhaja tudi iz prvega odstavka 254. člena ZUP, po katerem se določbe tega zakona, ki se nanašajo na odločbo, smiselno uporabljajo tudi za odločbo o pritožbi. Ob ustrezni razlagi določb ZJU in ZUP v primeru odločanja po vsebini mora torej vsaj organ druge stopnje zagotoviti takšno obrazloženost odločbe, ki ustreza zakonskim zahtevam. Standardu obrazloženosti pisnega sklepa o pravici oziroma obveznosti javnega uslužbenca ne zadosti le prepis zakonske opredelitve razloga za premestitev javnega uslužbenca.

14. V postopku v delovnih in socialnih sporih se uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, če ni z ZDSS-1 določeno drugače (19. člen ZDSS-1). V zvezi z določbami ZPP in načinom uresničevanja ustavnih pravic do enakega varstva pravic in do sodnega varstva (22. in 23. člen Ustave) to napotuje na razlago, da se mora tožnik seznaniti s pomembnimi dejstvi v zvezi z njegovo premestitvijo že pred vložitvijo tožbe, saj jih bo le tako tudi ustrezno prerekal (po tem, ko se bo z njimi sploh seznanil) oziroma jim nasprotoval in tako utemeljil svoj tožbeni zahtevek. Ob tolmačenju toženke, da le ta tudi v drugostopenjskem sklepu ni dolžna ustrezno obrazložiti razlogov za premestitev in da te razloge lahko zatrjuje in dokazuje šele v sodnem postopku (bistveni pa so ti razlogi), bi to pomenilo, da bi lahko tožnik podal ustrezne navedbe (ugovore zoper sklep o premestitvi) šele po odgovoru na tožbo toženke, kar pa je postopkovno nesprejemljivo (2).

15. Neutemeljeno je revizijsko zatrjevanje toženke, da razlog iz 3. točke prvega odstavka 149. člena ZJU zahteva ustrezno reagiranje predstojnika in takojšno ukrepanje. Potreba po hitrem ukrepanju namreč ne more biti upravičen razlog za to, da vsaj drugostopenjska odločba ne bi bila ustrezno obrazložena. Tudi ZJU ne določa takšne izjeme.

16. Revizijske navedbe, da javni uslužbenec ni pristojen za oceno tega, ali za premestitev obstajajo potrebe oziroma ali je delo organa že sedaj dovolj učinkovito in smotrno, zgrešijo bistveno vprašanje, ali je treba uslužbencu zagotoviti pravico, da se sploh seznani s pravno in dejansko podlago premestitve, torej ali premestitev temelji na zakonskem razlogu in dejstvih, ki ga utemeljujejo. Ob zavzetem stališču, da premestitve ni mogoče pojasniti le s prepisom zakonskega razloga, temveč mora biti razlog tudi obrazložen, to sicer ne pomeni zahteve po dolgi in natančni obrazložitvi, temveč po obrazložitvi v skladu z (navedenimi) zakonskimi zahtevami. Ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, da naj bi tožnik vedel za razloge premestitve že ob posredovanju aneksa k pogodbi o zaposlitvi, saj gre za uveljavljanje nedovoljenega revizijskega razloga (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi sicer ne more zadoščati le ustna obrazložitev ob ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi (ali aneksa), temveč obrazložitev v pisnem sklepu delodajalca (prvi odstavek 24. člena ZJU, v povezavi z 39. členom ZJU).

17. Toženka se neutemeljeno sklicuje na „takrat veljavno sodno prakso“; toženka tudi ne navede, da bi bila praksa sodišč druge stopnje do takrat enotna. V drugostopenjskem sklepu sicer omenja le eno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, kar še ne dokazuje takšne sodne prakse. V nadaljevanju toženka tudi sama dovolj nazorno prikaže različno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča (3), vendar pravilno opozarja, da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS do sedaj, oziroma v podobnem primeru do sklepa VIII Ips 37/2015, še ni bilo.

18. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

---.---

Op. št. (1): 1) Obrazložitev odločbe obsega: 1) razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2) ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katero je le-to oprto; 3) razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4) navedba določb predpisov, na katere se opira odločba; 5) razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo; 6) razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (prvi odstavek 214. člena ZUP). Iz petega odstavka istega člena izhaja, da če je pristojni organ po zakonu upravičen zadevo rešiti po prostem preudarku, mora v obrazložitvi poleg podatkov iz prvega odstavka tega člena navesti ta zakon in razloge, zakaj je tako odločil, in kako je uporabil obseg in namen prostega preudarka.

Op. št. (2): Navedeno se npr. nanaša na vprašanja utemeljitve tožbe, popolnosti tožbe, (ne)možnosti izdaje zamudne sodbe, itd.

Op. št. (3): Prav to je bil tudi razlog za dopustitev revizije.


Zveza:

ZJV člen 24, 35, 39, 149, 149/1, 149/1-3. ZUP člen 214, 251, 254.
Datum zadnje spremembe:
15.02.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkwNTIz