<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 13/2014
ECLI:SI:VSRS:2014:VIII.IPS.13.2014

Evidenčna številka:VS3006173
Datum odločbe:12.05.2014
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 853/2013
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), Marjana Lubinič (poroč.), Miran Blaha, mag. Marijan Debelak, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:prenehanje pogodbe o zaposlitvi - policija - obsodba za kaznivo dejanje - ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja

Jedro

ZPol prenehanje delovnega razmerja strogo veže na izdajo ugotovitvenega sklepa. Šele z izdajo takega sklepa delavcu preneha delovno razmerje. Če predstojnik sklepa ne izda, delavcu delovno razmerje ne preneha.

Po tretjem odstavku 24. člena ZJU pritožba zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja ne zadrži izvršitve, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Gre za določbo, ki vsebuje splošno pravilo, medtem ko že sam ZJU vsebuje nekaj izjem, med drugim izjeme iz prvega odstavku 154. člena ZJU ter glede na 3. točko prvega odstavka 154. člena ZJU izjeme, ki so določene v področnih zakonih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 2. 2. 2012, v presežku (za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 11. 2011, za trajanje delovnega razmerja od 3. 2. 2012 dalje, za vrnitev na delo, za vpis delovne dobe in za obračun ter izplačilo plač, ki bi jih prejel, če bi delal, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi), pa je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bil tožnik s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju I K 600/2010 z dne 23. 6. 2010, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru II Kp 600/2010 z dne 18. 6. 2011, zaradi kaznivega dejanja izsiljevanja izjave po prvem odstavku 271. člena v zvezi s 25. členom Kazenskega zakonika (KZ, Ur. l. RS št. 63/94 in naslednji), pravnomočno obsojen na eno leto zapora. Okrožno sodišče na Ptuju je sodbo posredovalo toženi stranki 8. 11. 2011, le-ta pa jo je prejela 10. 11. 2011. Ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja je direktor Generalne policijske uprave izdal 24. 11. 2011, tožnik pa se je zoper sklep pritožil. Ker je po sklepu pritožba zadržala izvršitev, sklep druge stopnje pa je bil tožniku vročen (po pooblaščencu) 25. 1. 2012, bi mu lahko delovno razmerje prenehalo s tem dnem. Ker pa je tožnik dejansko delal vse do 2. 2. 2012, je sodišče trajanje delovnega razmerja določilo do tega dne.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču, da so pogoji za izdajo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja nastopili šele, ko je sodišče poslalo pravnomočno sodbo Generalni policijski upravi in ne pred tem, ne glede na to, da je Policijska uprava M. posredovala toženi stranki kazensko sodbo že v avgustu 2011.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo, s katero uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da bi moralo sodišče uporabiti 68. člen Zakona o policiji (ZPol, Ur. l. RS št. 49/98 in naslednji) v povezavi s 154. členom Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 in naslednji). Ta določa, da javnemu uslužbencu delovno razmerje preneha s sklepom, ki ga izda predstojnik, najkasneje pa 15. dan po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu. Zakon o policiji (ZPol,) ne določa, v kakšnem roku je treba izdati ugotovitveni sklep, zato gre po revidentovem mnenju za praznino, ki jo je treba zapolniti z uporabo 154. člena ZJU tudi v zvezi s 65. členom ZPol. Rok iz ZJU je prekluzivni, saj bi nasprotno tolmačenje delavce puščalo v negotovosti in omogočalo neomejene manipulacije delodajalca. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da depeša z dne 12. 8. 2011, ki jo je Policijska uprava M. posredovala toženi stranki, ne pomeni seznanitve s pravnomočno sodbo. Z upoštevanjem tega datuma se lahko ugotovi, da je bil prvostopenjski sklep z dne 24. 11. 2011 izdan z več kot trimesečno zamudo. Datum prejema sodbe izhaja tudi iz predloga za začetek postopka odpovedi z dne 12. 8. 2011, ki mu je bila pravnomočna sodba priložena. Revident meni, da je tožena stranka z izdajo sklepa o prenehanju delovnega razmerja šele 24. 11. 2011 zamudila prekluzivni rok iz 154. člena ZJU. Nadalje navaja, da ga je tožena stranka iz zavarovanja odjavila kar dvakrat, in sicer najprej 25. 1. 2012, nato pa še 2. 2. 2012. Ker je bil v delovnem razmerju vse do 2. 2. 2012, torej tudi po tem, ko naj bi mu po zatrjevanju tožene stranke delovno razmerje že prenehalo meni, da se je ponovno vzpostavilo za nedoločen čas. Ko je po prvi odjavi iz zavarovanja ugotovila, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju, mu je tožena stranka zavarovanje naknadno podaljšala do 2. 2. 2012 in tako poskušala sanirati situacijo, ki jo je povzročila. Meni, da napake tako ni mogoče popraviti. Če je podlaga za odjavo obstajala 25. 1. 2012, je 2. 2. 2012 ni bilo. Sodišču prve stopnje zaradi ugotovitve, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki do 2. 2. 2012, očita zmotno uporabo materialnega prava, sodišču druge stopnje pa bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je zaključilo, da je s tem pač napaka popravljena. Kot absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka revizija izpostavlja tudi dejstvo, da tožena stranka ni predlagala zaslišanja takratnega generalnega direktorja policije o tem, kdaj je prejel pravnomočno sodbo. On je pravzaprav edini, ki bi lahko verodostojno potrdil to pravno relevantno dejstvo. Meni, da je dokazno breme v zvezi s tem na toženi stranki in ker je sodišče brez izvedbe tega dokaza ugotovilo datum in ga štelo za dokazanega, se to dejstvo ne more šteti za dokazano in je tožbeni zahtevek v celoti utemeljen.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Revizija uvodoma uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar v nadaljevanju ne konkretizira nobene. Zato izpodbijane sodbe z vidika tako uveljavljanega revizijskega razloga ni mogoče preizkusiti.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Tožena stranka je pri ugotavljanju prenehanja delovnega razmerja tožniku zagrešila sicer nekaj napak, ki pa nimajo takih posledic, kot jih zatrjuje revizija. Določba drugega odstavka 68. člena ZPol je jasna. Delavcu policije preneha delovno razmerje z dnem, ko Generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izda ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da zakon ne določa roka, v katerem mora Generalna policijska uprava na podlagi pravnomočne sodbe izdati ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja. Sploh ne nekakšnega prekluzivnega roka, po poteku katerega bi se, če ugotovitveni sklep ne bi bil izdan, na novo vzpostavilo delovno razmerje. Stališče sodišča druge stopnje, da so nastopili pogoji za izdajo ugotovitvenega sklepa šele, ko je Generalna policijska uprava prejela pravnomočno sodbo od sodišča, je pravilno. Da se je to zgodilo 10. 11. 2012 iz izpodbijane sodbe jasno izhaja. Gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano. Vsako nasprotovanje tej ugotovitvi pomeni nedovoljeno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja (in ne bistvene kršitve, ki jo skuša prikazati revizija).

10. Po prvem odstavku 68. člena ZPol v zvezi z 2. točko prvega odstavka 67. člena ZPol mora sodišče pravnomočno sodbo poslati Generalni policijski upravi, če je bil delavec policije obsojen zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti oziroma obsojen na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot tri mesece. Šele tako prejeta pravnomočna sodba je podlaga za izdajo ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

11. Določbe 154. člena ZJU ni mogoče uporabiti za napolnitev zatrjevane „pravne praznine“ iz 68. člena ZPol. O pravni praznini sploh ni mogoče govoriti, saj je ta v skladu s 3. členom Zakona o sodiščih (ZS, Ur. l. RS št. 19/94 in naslednji) podana, kadar se (civilna) zadeva ne da rešiti na temelju veljavnih predpisov; tedaj upošteva sodnik predpise, ki urejajo podobne primere. Take situacije pa v obravnavanem primeru nimamo. Tudi uporaba 65. člena ZPol ne pride v poštev, saj je bilo treba po tej določbi splošne predpise (v tem primeru ZJU) uporabiti le, kadar gre za vprašanje, ki ga ZPol ne ureja. V obravnavanem primeru je mogoče zadevo rešiti na podlagi veljavnih predpisov, in sicer drugega odstavka 68. člena ZPol, ki ga, ker ureja vprašanje načina prenehanja delovnega razmerja, ni treba „dopolnjevati“ s 154. členom ZJU.

12. Da gre v ZPol za specialno ureditev, izhaja tudi iz tega, da ZJU prenehanje delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe ureja drugače kot ZPol, in sicer, da delavcu v primeru pravnomočne obsodbe za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, na nepogojno kazen več kot šest mesecev zapora, preneha delovno razmerje z dnem izdaje ugotovitvenega sklepa oziroma najkasneje v 15. dneh po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu. To pomeni, da po določbah ZJU delovno razmerje preneha s sklepom, ki ga izda predstojnik, če predstojnik takega sklepa ne izda, pa v 15. dneh po vročitvi pravnomočne sodbe delodajalcu. ZPol za prenehanje delovnega razmerja določa drugačne pogoje (obsodba za naklepno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti oziroma obsodba na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot tri mesece) in prenehanje delovnega razmerja strogo veže na izdajo ugotovitvenega sklepa. Šele z izdajo takega sklepa delavcu preneha delovno razmerje. Če predstojnik sklepa ne izda, delavcu delovno razmerje ne preneha.

13. Predstojnik je ugotovitveni sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe izdal 24. 11. 2011. S tem dnem bi mu morala tožena stranka na podlagi 68. člena ZPol zaključiti delovno razmerje. Po tretjem odstavku 24. člena ZJU pritožba zoper odločitev o pravici oziroma obveznosti iz delovnega razmerja ne zadrži izvršitve, razen v primeru prenehanja delovnega razmerja. Gre za določbo, ki vsebuje splošno pravilo, medtem ko že sam ZJU vsebuje nekaj izjem, med drugim izjeme iz prvega odstavku 154. člena ZJU ter glede na 3. točko prvega odstavka 154. člena ZJU izjeme, ki so določene v področnih zakonih. Eden od takih področnih zakonov je ZPol. Ker je dan prenehanja delovnega razmerja v drugem odstavku 68. člena ZPol izrecno določen (z dnem izdaje ugotovitvenega sklepa), se določba o zadržanju izvršitve sklepa iz tretjega odstavka 24. člena ZJU ne uporablja. Vendar pa je bilo ravnanje tožene stranke, ki je izvršitev kljub temu zadržala, v tožnikovo korist in je tožnik kljub izdanemu ugotovitvenemu sklepu ostal v delovnem razmerju še do 2. 2. 2012. Zato je sodišče, kljub temu, da je zavrnilo zahtevek za razveljavitev ugotovitvenega sklepa, lahko odločilo le tako kot je, torej da je tožniku priznalo trajanje delovnega razmerja do datuma, do katerega je tudi dejansko trajalo, to je do 2. 2. 2012. Napaka, ki jo je tožena stranka zagrešila v tožnikovo korist, ni vplivala na zakonitost prenehanja delovnega razmerja.

14. Neutemeljeno je revidentovo stališče, da je delovno razmerje lahko trajalo le do 24. 11. 2011 in ker mu takrat ni prenehalo, se je z naslednjim dnem ponovno vzpostavilo. Za kaj takega v 16. členu ZDR, na katerega se sklicuje, ni podlage. Obstoj delovnega razmerja po 24. 11. 2011 ni sporen in elementi delovnega razmerja so tudi dejansko obstajali, vendar le do 2. 2. 2012. Samo zato, ker tožniku delovno razmerje ni prenehalo na dan izdaje ugotovitvenega sklepa, ampak je trajalo vse do 2. 2. 2012 ter je do tega dne dejansko delal, pa ni mogoče govoriti o ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja. Na to pravilno presojo nižjih sodišč ne vpliva niti dejstvo, da je tožena stranka tožnika najprej odjavila iz zavarovanja s 24. 11. 2011, nato pa zaradi dejanskega delovnega razmerja zavarovanje podaljšala do 2. 2. 2012. Odjava iz zavarovanja sama po sebi nima za posledico prenehanja delovnega razmerja, ampak je povezava obratna: s prenehanjem delovnega razmerja preneha tudi zavarovanje.

15. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.


Zveza:

ZPol člen 65, 68.
ZJU člen 24, 154.
Datum zadnje spremembe:
05.08.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDY4MjUy