<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sklep I U 1789/2014
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.1789.2014

Evidenčna številka:UL0010259
Datum odločbe:27.11.2014
Senat, sodnik posameznik:Andrej Kmecl (preds.), Nataša Smrekar (poroč.), mag. Tatjana Steinman
Področje:JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI SPOR
Institut:javni natečaj - izbira na delovno mesto direktorja javne agencije - imenovanje direktorja javne agencije - tožba v upravnem sporu - izpodbojna tožba - pravni interes

Jedro

Sodišče meni, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe. Z imenovanjem novega direktorja je bil namreč izpodbijani sklep že pred vložitvijo tožbe konzumiran na način, da za direktorja ni bil imenovan tožnik kot neizbrani kandidat. Zato si z naknadnim predlogom, naj se sklep odpravi in postopek ponovi, ne more več izboljšati pravnega položaja. Z drugimi besedami: tožnik s predlagano odpravo spornega sklepa, ponovitvijo postopka in z morebiti zanj drugačnim (ugodnim) sklepom o izbiri ne more več doseči, da bi bil predlagan v imenovanje, saj je novi direktor že imenovan (vpis v ustrezne evidence je le posledica tega imenovanja).

Izrek

I. Tožba se zavrže.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom odločila, da tožnika ne izbere za zasedbo delovnega mesta direktorja Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS (v nadaljevanju ARRS).

Tožnik je zoper navedeni sklep vložil tožbo, v kateri predlaga, naj ga sodišče odpravi, zadevo vrne ARRS v ponovni postopek in ji naloži, naj ponovi javni natečaj za izbiro kandidata za zasedbo delovnega mesta direktorja te javne agencije. Zahteva povračilo pravdnih stroškov (pravilno: stroškov upravnega spora). Poleg tega sodišču predlaga izdajo začasne odredbe, s katero naj do ponovitve javnega natečaja zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa, tako da je tožnik še naprej upravičen opravljati delo vršilca dolžnosti (v. d.) direktorja, ter odloči, da začasna odredba stopi v veljavo takoj, velja pa še 30 dni po pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe, izdane v tej zadevi. K I. točki izreka

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila zanj izboljšanje pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

Izpodbijani sklep je bil izdan v postopku javnega natečaja za imenovanje direktorja javne agencije. Za ta postopek Zakon o javnih agencijah (v nadaljevanju ZJA) v prvem odstavku 19. člena določa, da direktorja javne agencije imenuje in razrešuje ustanovitelj na predlog sveta javne agencije na podlagi javnega natečaja /.../, v prvem odstavku 21. člena pa, da javni natečaj za imenovanje direktorja izvede svet javne agencije (v konkretnem primeru upravni odbor – 16. člen sklepa o ustanovitvi ARRS ter 12. in 17. člen statuta ARRS) v skladu z določbami zakona, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev. Zoper odločbo o izbiri ni pritožbe, dovoljen pa je upravni spor.

ZJA torej pri izvedbi postopka imenovanja direktorja napotuje na določbe Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) o javnem natečaju. Po presoji sodišča je treba v primeru, kot je obravnavani, uporabiti tiste določbe ZJU, ki urejajo javni natečaj za položaje generalnih direktorjev, generalnih sekretarjev, načelnikov upravnih enot itn. (četrti odstavek 60. člena ZJU), torej določbe o posebnem javnem natečaju (64. člen ZJU). Direktor obravnavane javne agencije je namreč tako kot osebe, imenovane na omenjene položaje, odgovoren pristojnemu ministru in vladi (drugi odstavek 21. člena ZJA), slednja pa ga kot predstavnica ustanovitelja tudi imenuje (prvi odstavek 8. člena ZJA v zvezi s tretjim odstavkom 2. člena sklepa o ustanovitvi ARRS). Za tak javni natečaj pa je predviden enostopenjski postopek, v katerem je dopusten upravni spor zoper sklep organa o (ne)izbiri kandidata (šesti odstavek 65. člena ZJU, enako prvi odstavek 21. člena ZJA), ne pa tudi zoper akt, ki ga v nadaljevanju postopka izda pristojni funkcionar oz. vlada – iz prvega odstavka 64. člena ZJU izhaja, da o svoji odločitvi kandidate le obvesti. Tako stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 183/2009 (8. točka obrazložitve).

Ni sporno, da je bil novi direktor ARRS na podlagi javnega natečaja, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, že imenovan, in sicer z odločbo Vlade RS z dne 29. 10. 2014 (akt o imenovanju), torej pred vložitvijo tožbe v tej zadevi (11. 11. 2014). Prav tako ni sporno, da je bil tožnik seznanjen z omenjenim aktom o imenovanju, saj v tožbi navaja, da je tudi zoper njega vložil tožbo v upravnem sporu (iz U vpisnika tega sodišča izhaja, da gre za zadevo I U 1788/2014, v kateri je bila tožba s sklepom z dne 19. 11. 2014 zavržena).

To pomeni, da je bil postopek javnega natečaja, v katerem je bil izdan izpodbijani sklep, zaključen pred vložitvijo tožbe z imenovanjem novega direktorja. Ker je tožnik kljub temu s tožbo zahteval odpravo spornega sklepa in vrnitev zadeve v ponovni postopek s ponovitvijo javnega natečaja, do česar zaradi neizpodbojnosti akta o imenovanju niti ne more priti, ga je sodišče pozvalo, naj pojasni svoj pravni interes za vložitev izpodbojne tožbe.

Tožnik v odgovoru navaja splošna pravna stališča o pravnem interesu oziroma pravovarstveni potrebi za vodenje sodnega postopka. Sklicuje se na izpisek AJPES z dne 24. 11. 2014, iz katerega izhaja, da je še vedno vpisan kot direktor tožene stranke, in na svoj status vršilca dolžnosti od 1. 9. 2014 dalje do imenovanja novega direktorja, najdalj za 6 mesecev, kar pa se izteče 1. 3. 2015. Ponavlja razloge za izdajo začasne odredbe in poudarja, da se bodo v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku vzpostavile možnosti za njegovo zakonito nadaljevanje mandata v. d. direktorja in njegovo kandidaturo na ponovnem – poštenem natečaju za direktorja na podlagi razpisa, ki bo objavljen po razveljavitvi obstoječega. Poudarja, da ne zahteva imenovanja, želi pa, da se izpelje pošten in zakonit postopek javnega natečaja. Meni, da ima v primeru uspeha s tožbo možnost zahtevati odpravo odločbe Vlade RS z dne 29. 10. 2014, ki jo izpodbija v upravnem sporu I U 1788/2014. Ker izpodbija omenjeno odločitev, v AJPES pa je še vedno vpisan kot direktor in s tem zakoniti zastopnik, mu ni jasno, kako bo novi direktor lahko opravljal funkcijo.

Sodišče meni, da tožnik z omenjenim ni izkazal pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe. Z imenovanjem novega direktorja je bil namreč izpodbijani sklep že pred vložitvijo tožbe konzumiran na način, da za direktorja ni bil imenovan tožnik kot neizbrani kandidat. Zato si z naknadnim predlogom, naj se sklep odpravi in postopek ponovi, ne more več izboljšati pravnega položaja. Z drugimi besedami: tožnik s predlagano odpravo spornega sklepa, ponovitvijo postopka in z morebiti zanj drugačnim (ugodnim) sklepom o izbiri ne more več doseči, da bi bil predlagan v imenovanje, saj je novi direktor že imenovan (vpis v ustrezne evidence je le posledica tega imenovanja). Da v takem primeru ni mogoče doseči vzpostavitve prejšnjega stanja, izhaja tudi iz sklepa Ustavnega sodišča RS Up-1165/06 z dne 12. 7. 2006 (5. točka obrazložitve). Poleg tega iz odgovora tožene stranke na predlagano začasno odredbo izhaja, da novi direktor že opravlja delo, zato bi ga bilo treba tudi razrešiti. Razlogi za predčasno razrešitev so taksativno našteti v prvem odstavku 23. člena ZJA (med drugim če ne izpolnjuje pogojev za imenovanje, česar tožnik ne zatrjuje), med njimi pa ni predvidena razrešitev zaradi ugotovljenih nezakonitosti v postopku javnega natečaja. Tožnik tako tudi v tem pogledu nima pravnega interesa za odločanje o postavljenem zahtevku, saj si z njim ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Na ta interes po presoji sodišča ne more vplivati niti okoliščina, da je po preteku svojega direktorskega mandata pri ARRS nadaljeval z delom kot v. d. direktorja, saj je bilo to v vsakem primeru časovno omejeno do imenovanja novega direktorja, če ta ne bi bil imenovan, pa najdlje do 1. 3. 2015.

Ker je v tožnikovi dispoziciji, kakšen zahtevek bo uveljavljal, sodišče le dodaja, da je v primerih, kot je obravnavani, mogoče vložiti tožbo, s katero stranka zahteva ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v njene pravice ali pravne koristi (ugotovitvena tožba iz druge alineje prvega odstavka 33. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), zanjo pa mora posebej izkazati pravno korist. Ta je pri ugotovitveni tožbi drugačna, kot jo v obravnavani zadevi zasleduje tožnik (izvedba ponovnega in zakonitega postopka za isto delovno mesto).

Ker si torej tožnik s predlagano odpravo „izvršenega“ sklepa ne more izboljšati pravnega položaja, je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

K II. točki izreka

ZUS-1 v 32. členu določa, da sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z njegovo izvršitvijo tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek).

Navedeno pomeni, da je procesna predpostavka za odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe obstoj dopustne tožbe v upravnem sporu. Ker je bilo zanjo ugotovljeno, da v obravnavanem primeru ni dovoljena, je sodišče zavrglo tudi predlog za izdajo začasne odredbe.

K III. točki izreka

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.


Zveza:

ZJA člen 19, 19/1. ZJU člen 64. ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-1, 36, 36/1, 36/1-6.
Datum zadnje spremembe:
28.05.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc4ODUz