<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

UPRS sodba I U 663/2013
ECLI:SI:UPRS:2014:I.U.663.2013

Evidenčna številka:UL0009170
Datum odločbe:25.01.2014
Senat, sodnik posameznik:mag. Slavica Ivanović Koca (preds.), Bojana Prezelj Trampuž (poroč.), Adriana Hribar Milič
Področje:JAVNI USLUŽBENCI
Institut:načelnik upravne enote - javni natečaj - izpolnjevanje natečajnih pogojev - diskrecijska pravica - polje proste presoje

Jedro

V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega razpisa za opravljanje določenega dela, sodišče, glede na že uveljavljeno upravno-sodno prakso opravlja strogo presojo izpodbijanega akta z vidika spoštovanja procesnih in materialnih pravnih pravil, medtem ko je sodišče v presoji izpolnjevanja dejanskih (razpisnih) pogojev s strani kandidatov strogo le v tistem delu, v katerem razpisani pogoji izhajajo iz zakona ali splošno sprejetih standardov in so objektivizirani. Presoja zakonitosti izbire glede drugih pogojev oziroma kriterijev, ki niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega mesta, pa je zadržana. Splošno sprejeti standardi v konkretnem primeru so Standardi, ki jih je na podlagi prvega odstavka 178. člena ZJU sprejel uradniški svet. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšnem aktu le, če je odločitev tožene stranke nerazumna. Tožena stranka mora namreč imeti določeno polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje na najvišje strokovno politične funkcije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Posebna natečajna komisija Uradniškega sveta za izvedbo javnega natečaja za položaj načelnika Upravne enote A. ugotovila, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje, glede na svojo strokovno usposobljenost pa ni primeren za položaj načelnika Upravne enote A.. V obrazložitvi navedenega sklepa se sklicuje na 60. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ki določa, da javni natečaj za položaje načelnikov upravnih enot izvaja posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje Uradniški svet (v nadaljevanju Posebna natečajna komisija). Slednja je ugotovila, da tožnik izpolnjuje vse natečajne pogoje za položaj načelnika Upravne enote A., zaradi česar ga je uvrstila v izbirni postopek, v katerem je ocenila primernost tožnika za položaj načelnika Upravne enote A. Strokovno usposobljenost kandidatov je Posebna natečajna komisija preverila na podlagi Standardov strokovne usposobljenosti z merili za izbiro in metodami preverjanja usposobljenosti uradnikov na položajih v državni upravi (v nadaljevanju Standardi). V sklopu Standardov je ocenjevala izkušnje in menedžerske sposobnosti tožnika, pri čemer ga je ocenila z oceno „neustrezno“ po elementu „Sposobnost vodenja“. Posledično je tožnika v prvem sklopu standardov „Izkušnje in menedžerske sposobnosti“ ocenila skupno kot „neustrezen“. V drugem sklopu Standardov „Strokovna znanja“ je tožnika ocenila kot „ustrezen“. Na podlagi tako opravljenega izbirnega postopka ter na podlagi Standardov je tožnika ocenila kot neprimernega za položaj načelnika Upravne enote A.

Tožnik navedeni sklep izpodbija. V tožbi pojasnjuje, da je bil 7. marca 2013 na podlagi pravočasno oddane vloge za javni natečaj za položaj načelnika Upravne enote A. vabljen na razgovor, na katerem je Posebna natečajna komisija preverjala strokovno usposobljenost kandidatov. Dne 15. 3. 2013 je tožnik prejel obvestilo Ministra za pravosodje in javno upravo, da za položaj načelnika Upravne enote A. ni primeren. Tožnik je 19. 3. 2013 na Ministrstvo za pravosodje in javno upravo naslovil zahtevek za izdajo sklepa Posebne natečajne komisije glede (ne)primernosti za imenovanje načelnika Upravne enote A. Dne 21. 3. 2013 je bil tožniku vročen izpodbijani sklep. Tožnik navaja, da je zadnjih 15 let uspešno opravljal funkcijo vodenja Upravne enote A. Ne strinja se z oceno Posebne natečajne komisije, ki ga je pri elementu „Sposobnost vodenja“ ocenila z oceno „neustrezno“. Sam meni, da je njegova sposobnost vodenja odlična, na kar naj bi kazale vodstvene izkušnje preteklih let, na podlagi katerih je zadnjih 15 let uspešno vodil Upravno enoto A., na kar kažejo tudi rezultati njegovega dosedanjega dela. V letih, ko je bil na položaju načelnika Upravne enote A., se je stalno izobraževal in izpopolnjeval, predvsem iz področja managementa in vodenja. Tožnik pa je tudi v dvomu, ali so v komisiji strokovnjaki za oceno menedžerskih in vodstvenih sposobnosti kandidata. Le na podlagi 10 minutnega razgovora, ki ga je s tožnikom izvedla Posebna natečajna komisija, po mnenju tožnika ni mogoče postaviti natančne ocene, da je tožnik po tem standardu neustrezen za položaj načelnika Upravne enote A., saj dokazila in izkušnje kažejo ravno nasprotno.

Tožnik se sicer sklicuje na dosedanjo sodno prakso, v kateri se je izoblikovalo stališče, da mora tožena stranka imeti zaradi zagotavljanja učinkovitosti upravnega sistema široko polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje javne uslužbence na najvišje položaje, pri tem pa sodišče ugotovi nezakonitost odločb ali sklepov le, če je odločitev upravnega organa nerazumna. V konkretnem primeru je po mnenju tožnika odločitev Posebne natečajne komisije nerazumna. Slednja je tožnika ocenila kot neprimernega zaradi pomanjkanja sposobnosti vodenja ter iz razloga, da tožnik nima jasnih in uresničljivih ciljev, hkrati pa je vizijo tožnika v prvem sklopu standardov ocenila kot ustrezno. Kot argument za neprimernost je komisija navedla, da tožnik ni prepričal komisije glede sposobnosti strateškega in razvojnega mišljenja ter sposobnosti optimizacije in racionalizacije postopkov, v oceni drugega sklopa pa je komisija tožnikove navedbe glede reorganizacije delovanja upravne enote ocenila kot ustrezno. Tožnik meni, da je ocena Posebne natečajne komisije popolnoma nerazumna. Meni tudi, da v komisiji ni bilo strokovnjaka za oceno tovrstnih sposobnosti kandidata, še posebej zato, ker je že iz predloženih dokazil in preteklih delovnih izkušenj mogoče ugotoviti, da tožnik izpolnjuje pogoje iz tega sklopa standardov. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in naloži toženi stranki, da ponovi celoten postopek javnega natečaja. Predlaga tudi, da se odpravijo vse odločbe in sklepi, ki jih je izdala tožena stranka v tem postopku ter tudi odločba o izbiri kandidata B.B. za načelnika Upravne enote A. in akt o njegovem imenovanju. Tožena stranka naj Ministru za pravosodje in javno upravo predloži nov seznam primernih kandidatov za položaj načelnika Upravne enote A., izmed katerih bo lahko minister ponovno izbral najprimernejšega kandidata po lastni presoji.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo tožnikove navedbe zavrača. Pojasnjuje, da je pri elementu „Sposobnost vodenja“ v skladu s Standardi pri tožniku ugotavljala delovno prožnost in razvijanje organizacijske klime. Sklicuje se na obrazložitev izpodbijanega sklepa, iz katerega izhajajo razlogi, zaradi katerih je tožnikovo sposobnost vodenja ocenila z oceno „neustrezno“. Tožnik navaja le, da se z navedbami v izpodbijanem sklepu ne strinja, pri čemer se opira izključno na svoje dosedanje izkušnje in rezultate dela. Dejstvo, da je tožena stranka ocenila vizijo tožnika kot ustrezno, še ne pomeni, da bi morala oceniti kot ustrezne tudi vodstvene sposobnosti. Vizija je osredotočena na prednostne naloge organa in ne izkazuje a priori tudi sposobnosti vodenja. Zgolj udeležba na seminarjih na področju menedžmenta in vodenja, na kar se sklicuje tožnik, še ni dovolj za dokazovanje sposobnosti vodenja. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Sodišče se z razlogi izpodbijanega sklepa strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Glede tožbenih ugovorov pa dodaja:

V predmetni zadevi gre za izbirni postopek na podlagi javnega natečaja po določilu četrtega odstavka 60. člena ZJU. Iz slednjega med drugim izhaja, da javni natečaj za položaj načelnikov upravnih enot izvaja posebna natečajna komisija, ki jo za vsak primer posebej imenuje uradniški svet. V tovrstnih postopkih izbire javnih uslužbencev na podlagi določila prvega odstavka 64. člena ZJU posebna natečajna komisija po opravljenem javnem natečaju ugotovi, kateri kandidati, ki izpolnjujejo pogoje, so glede na svojo strokovno usposobljenost primerni za položaj. Kandidatom, ki se ne uvrstijo na seznam, pa se o tem izda poseben sklep. Tožnik se je prijavil na javni natečaj za položaj načelnika Upravne enote A.. Tožnik izpodbija predmetni sklep po šestem odstavku 65. člena ZJU, po katerem je zoper tak sklep dovoljen upravni spor, neizbrani kandidat pa lahko med drugim uveljavlja, če tako sam meni, da je primeren za tak položaj.

V zadevah, kjer gre za odločanje o izbiri najboljših ponudnikov na podlagi javnega razpisa za opravljanje določenega dela, sodišče, glede na že uveljavljeno upravno-sodno prakso opravlja strogo presojo izpodbijanega akta z vidika spoštovanja procesnih in materialnih pravnih pravil, medtem ko je sodišče v presoji izpolnjevanja dejanskih (razpisnih) pogojev s strani kandidatov strogo le v tistem delu, v katerem razpisani pogoji izhajajo iz zakona ali splošno sprejetih standardov in so objektivizirani. Presoja zakonitosti izbire glede drugih pogojev oziroma kriterijev, ki niso natančno določeni ali objektivizirani s predpisi ali splošno sprejetimi standardi, ampak gre za profesionalne kriterije, ki so vezani na potrebe in naravo razpisanega mesta, pa je zadržana. Splošno sprejeti standardi v konkretnem primeru so Standardi, ki jih je na podlagi prvega odstavka 178. člena ZJU sprejel uradniški svet. Zadržana presoja pomeni, da sodišče ugotovi nezakonitost v takšnem aktu le, če je odločitev tožene stranke nerazumna. Tožena stranka mora namreč imeti določeno polje proste presoje pri ocenjevanju primernosti kandidatov glede na razpisne pogoje, ko kadruje na najvišje strokovno politične funkcije.

Ob upoštevanju omenjenih pravil o strogosti presoje tovrstnih izpodbijanih aktov je po presoji sodišča izpodbijani sklep zakonit. Tožnik, ki mu je sicer poznana upravno-sodna praksa v tovrstnih zadevah, v predmetni zadevi uveljavlja, da je izpodbijani sklep očitno nerazumen. Pri tem se sklicuje, da je zadnjih 15 let uspešno vodil Upravno enoto A. ter da se je v tem času stalno izobraževal in izpopolnjeval. Tudi po presoji sodišča dejstvo, da je tožnik že 15 let vodil Upravno enoto A. ter se v tem času izobraževal in izpopolnjeval, samo po sebi še ne more biti razlog, zaradi katerega bi bil izpodbijani sklep nerazumen. Tožnik razen s sklicevanjem na pretekle delovne izkušnje in na svoje izobraževanje z ničemer drugim ne dokazuje kriterija „Sposobnost vodenja“. Po presoji sodišča gre pri navedenem kriteriju za profesionalni kriterij, ki je vezan na potrebe in naravo razpisanega položaja mesta javnega uslužbenca. Interpretacija tega kriterija je po mnenju sodišča deloma tudi v prosti presoji tožene stranke, zaradi česar sodišče pri presoji, ali tožnik izpolnjuje navedeni kriterij, pušča določeno polje interpretacije toženi stranki. Argumenti, ki jih je pri presoji tega kriterija navedla tožena stranka, so po presoji sodišča povsem razumni, tožnikovi ugovori, ki se s tem ne strinja, pa neutemeljeni.

Sodišče zavrača kot pavšalne in z ničemer izkazane navedbe, da v Posebni natečajni komisiji ni bilo strokovnjaka za oceno tovrstnih sposobnosti kandidata. Iz priloženih listin izhaja, da je Uradniški svet s sklepom z dne 21. 1. 2013 imenoval Posebno natečajno komisijo za izvedbo postopka javnega natečaja za položaj načelnika Upravne enote A.. Izpodbijani sklep pa je izdal predsednik Posebne natečajne komisije. Tožena stranka zato po presoji sodišča ni odločila očitno nerazumno, kriterije, ki jih je uporabila pri oceni kriterija „Sposobnost vodenja“ izhajajo iz Standardov ter iz njene ocene. Po mnenju sodišča je sklop „Izkušnje in menedžerske sposobnosti“, kamor sodi tudi kriterij „Sposobnost vodenja“ dovolj pojasnjen in prepričljiv. Sodišče se tudi strinja z mnenjem tožene stranke iz odgovora na tožbo, da dejstvo, da je tožena stranka ocenila vizijo tožnika kot ustrezno, če ne pomeni, da bi morala oceniti kot ustrezne tudi vodstvene sposobnosti.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, Ker tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.


Zveza:

ZJU člen 60, 178.
Datum zadnje spremembe:
10.12.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDczMDA1