<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba X Ips 114/2011
ECLI:SI:VSRS:2012:X.IPS.114.2011

Evidenčna številka:VS1014042
Datum odločbe:05.12.2012
Opravilna številka II.stopnje:Sodba in sklep UPRS I U 2184/2009
Področje:UPRAVNI POSTOPEK - GRADBENIŠTVO
Institut:gradbeno dovoljenje - obnova upravnega postopka - dovoljena revizija - presežen obseg obnove postopka

Jedro

Obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, če pa gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP, pa je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranka. To pa pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v tem primeru z gradbenim dovoljenjem) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredno, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se 3. točka izreka sodbe in sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 2184/2009-14 z dne 29. 12. 2010 spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba tožene stranke, št. 35108-299/2006-27-KB z dne 19. 11. 2009, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v znesku 758,40 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

III. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom (1. in 2. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 42. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), združilo v skupno obravnavanje in odločanje postopka po tožnikovi (v nadaljevanju revidentovi) tožbi I U 2184/2009 in I U 2194/2009 ter sklenilo, da se zadevi vodita pod številko I U 2184/2009 (1. točka izreka sodbe in sklepa) ter na podlagi 4. točke prvega dostavka 36. člena ZUS-1 zavrglo revidentovo tožbo zoper sklep Upravne enote Kranj, št. 351-254/2006-89 z dne 8. 9. 2009, s katerim je bilo ugodeno predlogu A. A., B. B. in C.C. (v nadaljevanju strank z interesom) za vrnitev v prejšnje stanje in dovoljena vrnitev v prejšnje stanje za vložitev pritožbe zoper Odločbo Upravne enote Kranj, št. 351-254/2006-63 z dne 16. 5. 2008, s katero je prvostopenjski upravni organ v obnovljenem postopku, ki je bil obnovljen iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) med drugim odločil, da revidentu izdano gradbeno dovoljenje istega upravnega organa, št. 351-292/2005-1433 z dne 19. 7. 2005, za nadomestno gradnjo stanovanjske hiše na zemljišču 111 k. o. D., ostane v veljavi. Z izpodbijano sodbo (3. točko izreka sodbe in sklepa) pa je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo v preostalem delu, to je zoper odločbo tožene stranke, št. 35108-299/2006-27-KB z dne 19. 11. 2009. Z navedeno odločbo je tožena stranka odpravila odločbo Upravne enote Kranj, št. 351-254/2006-63, z dne 16. 5. 2008, s katero je bilo v obnovljenem postopku določeno, da revidentu izdano gradbeno dovoljenje ostane v veljavi (1. točka izreka); razveljavila odločbo Upravne enote Kranj, št. 351-292/2005-1433, z dne 19. 7. 2005, o izdanem gradbenem dovoljenju (2. točka izreka); zavrnila revidentov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja (3. točka izreka) in odločila, da stroški postopka niso nastali (4. točka izreka). Tožena stranka je ugotovila, da izdano gradbeno dovoljenje ni skladno s prostorskim aktom, in sicer: 13. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za Dobrave (Ur. l. RS, št. 74/94, 27/96, 6/2001 in Uradni vestnik Gorenjske, št. 5/97, 23/98 in Uradno glasilo Občine preddvor, št. 6/98 in 2/2002, v nadaljevanju PUP Dobrave), glede oblike in naklona strehe (enokapnica naklona 8°, namesto dvokapnice naklona 36° do 45°) in 33. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih Škofjeloško hribovje, ki se uporablja za določanje gradbenih parcel in funkcionalnih zemljišč (Ur. l. RS, št. 74/94, 27/96 in 6/2001, v nadaljevanju PUP Škofjeloško hribovje), glede širine funkcionalnega zemljišča (1,1 metra do 1,5 metra, namesto 2,5 metra).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke. Dodatno je navedlo, da obravnavana gradnja zaradi premajhnega odmika direktno posega tudi v sosednjo nepremičnino in s tem v koristi strank z interesom, ki so z vidika nepravilne uporabe prostorskih aktov izkazale poseg v svoj pravni položaj.

3. Revident je zoper sobo (3. točko izreka sodbe in sklepa ) vložil revizijo. Glede njene dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da tožena stranka in sodišče prve stopnje nista presodila, ali „neskladna“ gradnja posega v pravice in pravne koristi strank z interesom (predlagateljev obnove), v čem posega in na kakšen način so stranke z interesom to izkazale. V obnovljenem postopku se je le ponovno presojala zakonitost gradbenega dovoljenja v smislu 66. člena ZGO-1. Obnova postopka pa taki presoji ni namenjena. Strinja se s presojo upravnega organa prve stopnje, da gradnja ne posega v pravice ali pravne koristi strank z interesom. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Podrejeno predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke ter potrdi odločbo Upravne enote Kranj. Zahteva plačilo stroškov postopka skupaj z zamudnimi obrestmi.

4. Stranke z interesom v odgovoru na revizijo ponavljajo pritožbene navedbe. Navajajo, da je gradbeno dovoljenje izdano v nasprotju s prostorskim aktom. Ni upoštevana oblika in naklon strehe in širina funkcionalnega zemljišča. Zaradi naklona strehe, ki je skoraj ravna, prihaja do osončenja sosednjih zemljišč. Ker vhod v stanovanjsko hišo ne upošteva širine funkcionalnega zemljišča, je služeča pot bistveno bolj obremenjena in je okrnjena njena dosedanja uporaba. Predlagajo zavrženje oziroma zavrnitev revizije. Priglašajo stroške odgovora na revizijo.

5. Tožena stranka odgovora na revizijo ni posredovala.

K I. točki izreka:

6. Revizija je utemeljena.

7. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Revident je zatrjeval, kar izhaja tudi iz listin upravnih spisov, da v obravnavanem objektu, ki ga je zgradil na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja, živi in da zanj predstavlja edini stanovanjski prostor, zato ima odločitev, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, zanj zelo hude posledice. Ker je revizija dovoljena po tej določbi, se Vrhovno sodišče do izpolnjevanja pogojev za dovoljenost po drugih določbah ni opredeljevalo.

8. V obravnavani zadevi je sporno, ali sta tožena stranka (ki je izdano gradbeno dovoljenje razveljavila in zavrnila zahtevo za njegovo izdajo) in sodišče prve stopnje (ki je taki odločitvi pritrdilo) prekoračila s sklepom o dovolitvi obnove postopka določen obseg odločanja v obnovljenem postopku.

9. Po določbi prvega odstavka 268. člena ZUP je treba v sklepu o dovolitvi obnove postopka določiti tudi, v katerem obsegu naj se postopek obnovi. Obnova je torej dovoljena le v obsegu, navedenem v izreku sklepa o njeni dovolitvi, in tega obsega ni dovoljeno preseči. V nasprotnem primeru bi se tudi lahko poseglo v pravnomočno (ali dokončno) odločbo v delu, v katerem obnova ni dovoljena. Tak poseg pa ni samo v nasprotju z ZUP, temveč tudi v nasprotju z 158. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Po tej določbi je namreč mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

10. Obnova postopka po ZUP ni dovoljena zaradi pomanjkljivo ali napačno ugotovljenega dejanskega stanja ali pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava, če pa gre za obnovo postopka po 9. točki 260. člena ZUP pa je dovoljena le zaradi varovanja pravic ali pravnih koristi osebe, ki v prvotnem postopku ni sodelovala kot stranka. To pa pomeni, da je dovoljena le v obsegu, kolikor bi se z odločbo (v tem primeru z gradbenim dovoljenjem) posegalo v z zakonom določene pravice take osebe ali pa v njene pravne koristi, to je neposredne, na zakon ali drug predpis oprte osebne koristi. Tako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v svoji odločbi X Ips 516/2007 z dne 8. 12. 2010.

11. V tem primeru je prvostopenjski upravni organ s sklepom, št. 351-254/2006-14112-25 z dne 21. 7. 2006, dovolil obnovo postopka v obsegu, da se kot stranke v postopek vključi predlagatelje obnove postopka (stranke z interesom). Postopek, končan s pravnomočnim gradbenim dovoljenjem, je bil torej obnovljen zaradi varovanja pravic in pravnih koristi predlagateljev obnove postopka, ki so s Strokovnim mnenjem ..., Julij 2006 (v katerem je navedeno, da vplivno območje zaradi osenčenja sega na sosednje nepremičnine in da bo v času gradnje močno obremenjena dovozna pot, v času obratovanja pa ni pričakovanih vplivov) izkazali, da vplivno območje nameravane gradnje sega na njihova zemljišča. V obnovljenem postopku je nato prvostopenjski upravni organ izdano gradbeno dovoljenje pustil v veljavi. Tožena stranka pa je po pritožbi strank z interesom izdano gradbeno dovoljenje razveljavila in zahtevo za njegovo izdajo zavrnila, ker izdano dovoljenje ni skladno z določbami prostorskega akta (13. členom PUP Dobrave, glede oblike in naklona strehe in 33. členom PUP Škofjeloško hribovje, glede širine funkcionalnega zemljišča). Pri tem pa tožena stranka ni določno navedla, v katere pravice oziroma pravne koristi strank z interesom naj bi bilo z izdanim dovoljenjem poseženo. Iz njene obrazložitve pa izhaja, da je gradbeno dovoljenje razveljavila zaradi napačne uporabe materialnega prava, zaradi česar pa obravnavana obnova ni bila in tudi ne bi smela biti dovoljena. Odločitev tožene stranke zato ni pravilna.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je toženi stranki pritrdilo in dodatno navedlo, da obravnavana gradnja zaradi premajhnega odmika neposredno posega v sosednjo nepremičnino in s tem v pravne koristi strank z interesom.

13. V obravnavani zadevi je bilo namreč v obnovljenem postopku ugotovljeno, da je na podlagi spornega gradbenega dovoljenja zgrajena stanovanjska hiša na parc. št. 111 k. o. ..., zgrajena ob oziroma vzporedno z asfaltirano dovozno potjo, ki predstavlja edini dovoz iz javne ceste na zahodni strani do stanovanjskih objektov v lasti strank z interesom na vzhodni strani. Ta dovozna pot v širini 2,36 m, se nahaja na severni strani stanovanjske hiše in poteka do polovice širine po parc. št. 111 v lasti revidenta. Ostala polovica njene širine pa poteka po parc. št. 222 v lasti stranke z interesom. Od roba te asfaltne poti je stanovanjska hiša na zahodni strani poti od te poti oddaljena 1,5 m in na vzhodni strani 1,1 m. Ob dovozni poti, to je na severni strani stanovanjske hiše, v širini odmika hiše od roba dovozne poti, ima revident urejeno pešpot v širini 1,5 metra, ki vodi do osebnega vhoda prav tako na severni strani stanovanjske hiše. Stranke z interesom so v obnovljenem postopku zatrjevale, da naj bi bil zaradi premajhnega odmika stanovanjske hiše od dovozne poti povečano osenčenje njihovih nepremičnin in da bo motena oziroma ovirana uporaba dovozne poti, ker se osebni vhod v stanovanjsko hišo nahaja ob dovozni poti.

14. Glede na zgoraj opisano v upravnem postopku ugotovljeno relevantno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), pa ni mogoče pritrditi sodišču prve stopnje, da naj bi bilo zaradi premajhnega odmika direktno poseženo v sosednjo nepremičnino in s tem v pravne koristi strank z interesom. Odmik stanovanjske hiše od sosednje nepremičnine je namreč, ob upoštevanju širine dovozne poti in odmika stanovanjske hiše od roba te poti, na zahodni strani več kot 2,5 metra, na vzhodni strani pa 2.28 metra. To, da ima revident ob dovozni poti urejen osebni prehod v širini 1,5 m in osebni vhod v stanovanjsko hišo, pa po presoji Vrhovnega sodišča, glede na ugotovljene odmike, tudi ne posega v pravico strank z interesom do vožnje po obstoječi dovozni cesti. Zato v obravnavani zadevi, glede na v postopku ugotovljeno dejansko stanje, stranke z interesom, ki so zatrjevale, da se osebni vhod v stanovanjsko hišo nahaja na dovozni poti in bo zato motena oziroma ovirana uporaba te poti, niso izkazale, da izdano gradbeno dovoljenje posega v njihove (osebne) pravice ali pravne koristi.

15. Ker stranke z interesom niso izkazale, da naj bi, zaradi nespoštovanja določb prostorskega akta o širini funkcionalnega zemljišča, izdano gradbeno dovoljenje poseglo v njihove pravice ali pravne koristi, sta tožena stranka in sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabila materialno pravo.

16. Vrhovno sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. V ponovljenem postopku je tožena stranka vezana na stališče Vrhovnega sodišča v tej sodbi glede posega v pravice in pravne koristi zaradi kršitve določb o odmiku oziroma širini funkcionalnega zemljišča. V ponovljenem postopku naj zato v obsegu dovoljene obnove presodi ostale pritožbene navedbe.

K II. točki izreka:

17. Revident je z revizijo v celoti uspel, zato mu je tožena stranka dolžna na podlagi drugega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 in z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik) ter 25. členom Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT) povrniti stroške postopka v višini 758,40 EUR v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. Vrhovno sodišče je revidentu priznalo naslednje stroške: sestava tožbe po Pravilniku v znesku 350,00 EUR, sestava revizije v znesku 282,00 EUR (ODT tar. št. 330 ob upoštevanju vrednosti spornega predmeta 3.500,00 EUR, ker vrednost v tožbi in reviziji ni bila navedena), skupaj 632,00 EUR povečano za 20 % DDV (v znesku 126,40 EUR), kar znaša 758,40 EUR. Ostalih priglašenih stroškov za sestavo tožbe in sestavo revizije Vrhovno sodišče, glede na citirane določbe ZOdvT in Pravilnika, revidentu ni priznalo.

18. Ker je revident z revizijo uspel, bo o vračilu zahtevanih sodnih taks na podlagi 37. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v zvezi z opombo c k točki 6.1. takse tarife odločilo sodišče prve stopnje.

K III. točki izreka:

19. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).


Zveza:

ZUS-1 člen 83, 83/2-3, 94, 94/1.
ZUP člen 260, 260-9, 268, 268/1.
Datum zadnje spremembe:
26.02.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDUxOTQ2