<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 521/2002
ECLI:SI:VSRS:2002:I.UP.521.2002

Evidenčna številka:VS14492
Datum odločbe:09.05.2002
Področje:UPRAVNI SPOR
Institut:začasna odredba

Jedro

Eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi prvega odstavka 69. člena ZUS je izkazana možnost, da bo tožniku z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, ki jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe; izvršitev z zakonom določene obveznosti sama zase ne more predstavljati težko popravljive škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 181/2002-16 z dne 21.3.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, da se začasno, do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu, odloži izvršitev sklepa tožene stranke z dne 21.3.2001, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo plačilo pristojbine za uporabo televizijske radiodifuzne radijske postaje na oddajni točki K. za leto 2001 v znesku 19.500.000,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da predlaga tožeča stranka izdajo začasne odredbe na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS), po katerem lahko sodišče v primeru, če tega ne stori pristojni upravni organ, odloži na tožnikovo zahtevo izvršitev v upravnem sporu izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne sodne odločbe, če bi se z izvršitvijo prizadela tožniku težko popravljiva škoda, odložitev pa ne nasprotuje javni koristi in tudi ni nevarnosti, da bi nasprotni stranki nastala večja nepopravljiva škoda. Tožeča stranka predlaga odložitev izvršitve sklepa, s katerim ji je naloženo plačilo denarne obveznosti po 50. členu Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 30/2001, v nadaljevanju ZTel-1), ki je v primeru neprostovoljnega plačila predmet prisilne izterjave. Da bi ji prisilna izterjava naložene denarne obveznosti povzročila težko popravljivo škodo, tožeča stranka ne zatrjuje.

Škodljiva posledica, ki naj bi jo sodišče preprečilo z izdajo začasne odredbe, je odvzem radijske frekvence na podlagi 48. člena ZTel-1. Odvzem radijskega dovoljenja pa s prisilno izterjavo denarne obveznosti po izpodbijanem sklepu ni povezan. Po 4. točki 2. odstavka 48. člena ZTel-1 se odločba o dodelitvi radijske frekvence razveljavi po uradni dolžnosti v vsakem primeru, če pristojbina kljub opozorilu ni plačana. Zato predlagana začasna odredba ni primeren pravni temelj za preprečitev zatrjevane posledice. Tožeča stranka pa niti ne zatrjuje, da zaradi finančnega stanja ne bi bila sposobna izpolniti obveznosti iz izpodbijanega sklepa, ampak želi s predlagano začasno odredbo uveljaviti pravico do nadaljnje uporabe radijske frekvence, ne da bi izpolnila v zakonu določeno obveznost, ki izhaja iz te pravice. Neutemeljeno je sklicevanje tožeče stranke na odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1139/99-2 z dne 23.12.1999, v kateri se je odločalo v podobni zadevi, vendar ob drugačni vsebini izpodbijanega akta in po prej veljavnem Zakonu o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odl. US, 13/98 - odl. US, 59/99 - odl. US in 36/2000 - odl. US, v nadaljevanju ZTel). Po sedaj veljavnem ZTel-1 je odvzem radijske frekvence določen kot samostojna sankcija za neplačilo obveznosti iz naslova dodeljene radijske frekvence, o čemer se odloča v drugem upravnem postopku.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, razveljavi izpodbijani sklep in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponoven postopek. Ne strinja se s stališčem, da s predlagano začasno odredbo ni mogoče preprečiti razveljavitve odločbe o dodelitvi radijske frekvence. Nespoštovanje izpodbijanega sklepa je podlaga za ukrepanje tožene stranke po uradni dolžnosti, s predlagano začasno odredbo pa bi se takšno ukrepanje preprečilo. S sprejeto odločitvijo se sodišče prve stopnje odmika od sodne prakse v popolnoma enakih primerih.

Določbi o posledicah v primeru neplačila pristojbine sta v obeh zakonih (41. člen ZTel in 48. člen ZTel-1) v bistvu enaki. Odvzem radijske frekvence je sankcija, določena v sedanjem in prejšnjem zakonu. Zoper posamične akte Agencije za telekomunikacije in radiofuzijo Republike Slovenije (v nadaljevanju agencija) ni pritožbe v upravnem postopku, kar pomeni, da bo prišlo do izvršitve prej, preden bi imela tožeča stranka sploh možnost vložiti sodno varstvo zoper odločbo o razveljavitvi dovoljenja za uporabo radijske frekvence. To izhaja tudi iz odločbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 1139/99. Ker so razlogi izpodbijanega sklepa med seboj v nasprotju, je podana bistvena kršitev določb postopka.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka navaja, da ZTel-1 določa dva pogoja za začetek postopka za odvzem radijske frekvence v primeru neplačila pristojbine, in sicer obstoj zapadle in neplačane terjatve in opomin. Glede na vložene tožbe iz prejšnjih let in z upoštevanjem odločb Vrhovnega in Ustavnega sodišča RS o pravici do sodnega varstva, je sprejela stališče, da bo postopek za odvzem radijske frekvence uvedla le proti tistim neplačnikom, pri katerih bodo sklepi o plačilu pristojbine postali ne samo dokončni, temveč tudi pravnomočni. V obravnavanem primeru pa ni začela postopka za odvzem frekvenc. Ugotavlja tudi, da v pravnem redu RS ni bil uveden precendenčni sistem.

Pritožba ni utemeljena.

Eden od pogojev za izdajo začasne odredbe po določbi 1. odstavka 69. člena ZUS je izkazana možnost, da bo tožniku z izvršitvijo v upravnem sporu izpodbijanega akta nastala težko popravljiva škoda, ki jo je mogoče preprečiti z izdajo začasne odredbe. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru ta pogoj ni izpolnjen. Predmet upravnega spora je sklep, s katerim je tožeči stranki naloženo plačilo denarne obveznosti, ki je predvidena v 50. členu ZTel-1, po katerem se za dodeljene radijske frekvence plačuje letna pristojbina. Izvršitev z zakonom določene obveznosti sama zase ne more predstavljati težko popravljive škode, ki jo je treba preprečiti z izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi možnost nastanka težko popravljive škode, ki je, po mnenju tožeče stranke, v razveljavitvi dovoljenja za uporabo radijske frekvence ter v neučinkovitem sodnem varstvu po izvršitvi izpodbijanega sklepa. Odločanje o razveljavitvi dovoljenja za uporabo radijske frekvence je, kot pravilno navaja sodišče prve stopnje, stvar drugega upravnega postopka (48. člen ZTel-1) in zoper odločbo, izdano v tem drugem upravnem postopku, ima tožeča stranka zagotovljeno samostojno sodno varstvo, saj je po določbi 5. odstavka 108. člena ZTel-1 odločitev agencije dokončna v upravnem postopku. Za odvrnitev hujših škodljivih posledic, ki bi nastale zaradi morebitne razveljavitve dovoljenja, pa lahko tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe v drugem upravnem sporu, in sicer v upravnem sporu zoper odločitev o razveljavitvi.

Na drugačno odločitev ne more vplivati niti sklicevanje na enotno sodno prakso. Vrhovno sodišče je s sklepom, na katerega se sklicuje tožeča stranka, sicer res razveljavilo odločitev upravnega sodišča o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe v podobni zadevi, vendar je bil razlog za razveljavitev bistvena kršitev določb postopka, ker sodišče pogoja za izdajo začasne odredbe ni presodilo z vidika možnosti učinkovitega sodnega varstva po tedaj veljavnem zakonu. V obravnavanem primeru pa je, po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje presodilo vse okoliščine, pomembne za odločitev, in svojo odločitev obrazložilo z razlogi, ki so skladni z izrekom in med seboj.

Glede na navedeno uveljavljana pritožbena razloga nista podana.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo na podlagi 73. člena in 68. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZUS člen 68, 69, 69/1, 73.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzIyMw==