<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 77/2001
ECLI:SI:VSRS:2002:I.UP.77.2001

Evidenčna številka:VS14489
Datum odločbe:04.04.2002
Področje:DENACIONALIZACIJA
Institut:začasna odredba

Jedro

Po 68. členu ZDen se lahko zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim se odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana: ta je verjetno izkazana, kadar izhaja kot verjetno iz listin, na podlagi katerih se uveljavlja denacionalizacija, da gre za osebo, ki je po ZDen upravičenec (9. člen) oziroma upravičenčev pravni naslednik (15. člen) in da je nepremičnine, za katere se zahteva zavarovanje, mogoče vračati v naravi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 800/99-13 z dne 15.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožbo, ki sta jo tožnika vložila zoper odločbo tožene stranke z dne 9.3.1999. S to odločbo je tožena stranka ugodila pritožbi F.R., pravne naslednice F.R. (v nadaljevanju prizadeta stranka), zoper sklep Upravne enote D. z dne 18.3.1998, popravljen s sklepom z dne 15.4.1998, in zadevo vrnila organu prve stopnje v ponovno odločanje. S tem sklepom je organ prve stopnje začasno prepovedal F.R. oziroma vsakokratnemu lastniku parcel št. 397/1, 397/6, 397/16, 397/17, 397/18 in 397/20, vse k.o. M., odtujitev, obremenitev, delitev in vsako drugačno razpolaganje z njimi in odločil, da velja začasna prepoved do pravnomočne rešitve o zahtevi, da se izreče za nično odločba Sekretariata za družbeno planiranje in razvoj občine D. z dne 28.5.1991, s katero sta parceli št. 397/1 in 397/6, obe k.o. M., pozneje razdeljeni do št. 397/20, z arondacijo prešli iz družbene lastnine v upravljanju Kmetijskega poskusnega centra J. v zasebno lastnino F.R.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna. Sporno je, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odl.US RS, 13/93-odl. US RS, 31/93, 24/95-odl. US RS, 20/97-odl.US RS, 23/97-odl. US RS, 65/98-odl. US RS, 76/98-odl. US RS in 60/99-odl.US RS, 66/2000 in 66/2000, v nadaljevanju ZDen). Ta določa, da lahko organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahteve za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami, če je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana. Ta pa je verjetno izkazana, kadar izhaja kot verjetno iz listin, na podlagi katerih se uveljavlja denacionalizacija, da gre za osebo, ki je po ZDen upravičenec (9. člen) oziroma upravičenčev pravni naslednik (15. člen) in da je nepremičnine, za katere se zahteva zavarovanje, mogoče vračati v naravi. V obravnavanem primeru izhaja iz upravnih spisov, da so nepremičnine, za katere se zahteva zavarovanje, v lasti fizične osebe, kar pomeni, da jih ni mogoče vračati v naravi zaradi ovir iz 3. odstavka 16. člena ZDen. Izjema bi bila podana, če bi bilo ugotovljeno, da so prešle iz družbene lastnine na podlagi špekulativnega oziroma fiktivnega pravnega posla ali akta, kar pa v obravnavanem primeru ni izkazano. Nedvomno pa med akte iz 89. člena ZDen ni šteti aktov državnih organov, kot to zmotno zatrjujeta tožnika.

Tožnika se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi njuni pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zatrjujeta, da ima izpodbijana sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, ker je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, materialno pravo pa zmotno uporabljeno. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo toženi stranki, ko je navedlo, da ni izkazano, da so navedene nepremičnine prešle na fizično osebo na podlagi špekulativnega oziroma fiktivnega pravnega akta. Za izdajo začasne odredbe zadostuje namreč verjetnost, kar je najnižja stopnja skladnosti z objektivno stvarnostjo. Kot verjetno pa sta izkazala, da sta pravna naslednika denacionalizacijskega upravičenca in da je navedene nepremičnine mogoče vračati v naravi. Tožena stranka je namreč z odločbo z dne 1.3.1999, izrekla za nično navedeno arondacijsko odločbo. Sklicujeta se na pravne posledice ničnosti in navajata, da je z izrekom ničnosti odpadla ovira za vračilo v naravi iz 3. odstavka 16. člena ZDen. S stališčem, da pri arondacijskih odločbah ne gre za špekulativen pravni akt, se je sodišče prve stopnje opredelilo tudi do vprašanj, ki niso sporna v tem upravnem sporu.

V odgovoru na tožbo navaja prizadeta stranka, da odločba tožene stranke z dne 1.3.1999, še ni pravnomočna, saj je bila s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 863/99 z dne 6.12.2000, odpravljena in zadeva vrnjena toženi stranki v ponoven postopek. Zato se tožnika preuranjeno sklicujeta na pravne posledice ničnosti.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Glede na podatke upravnih spisov se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na določbo 68. člena ZDen in jo pravilno razlaga. Cilj začasne odredbe iz 68. člena ZDen je zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo zaradi vračanja premoženja v naravi. Drži, da je za njeno izdajo dovolj ugotovitev, da je dejanska in pravna podlaga zahteve za denacionalizacijo verjetno izkazana. Vendar izhaja v obravnavani zadevi iz upravnih spisov, da so nepremičnine, za katere zahtevata tožeči stranki izdajo začasne odredbe, v lasti fizične osebe. Tej dejanski okoliščini pritožnika ne ugovarjata. Glede na takšno dejansko okoliščino pa se sodišče prve stopnje utemeljeno sklicuje na določbo 3. odstavka 16. člena ZDen, ki preprečuje vrnitev v naravi, če gre za premoženje, ki je v lasti fizične osebe. Tudi po presoji pritožbenega sodišča bi bila v obravnavani zadevi fizična oseba zavezana k vrnitvi navedenih nepremičnin v naravi le v primeru, če bi bilo ugotovljeno, da so navedene nepremičnine prešle v njeno last na podlagi špekulativnega oziroma fiktivnega pravnega akta ali posla (89. člen ZDen).

Da v obravnavani zadevi ni izkazana špekulativnost oziroma fiktivnost v smislu 89. člena ZDen, je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo toženi stranki. V upravnih spisih namreč ni podatka, da bi bila špekulativnost oziroma fiktivnost ugotovoljena, njenega obstoja pa ne more izkazovati zgolj zatrjevanje, da naj bi bila podana, kot to zmotno navajata pritožnika. Tožbeni ugovor, da naj bi bila podana verjetnost vrnitve premoženja v naravi iz razloga špekulativnosti oziroma fiktivnosti zaradi izdaje navedene arondacijske odločbe, je sodišče prve stopnje zavrnilo s pravnim mnenjem, da med akte, ki jih lahko zadenejo sankcije iz 89. člena ZDen ni šteti aktov državnih organov o arondaciji. S takim pravnim mnenjem se pritožbeno sodišče strinja in dodaja, da v primeru arondacije zemljišč družbene in zasebne lastnine ne gre za prehod družbenega premoženja v zasebno lastnino v smislu transformacije družbene lastnine, saj je namen arondacije v zaokrožitvi zemljišč, kar pomeni, da ostane po njeni izvedbi vrednostno enak obseg družbenega in zasebnega premoženja.

Pritožbeni ugovor, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati odločbo tožene stranke z dne 1.3.1999, o izreku ničnosti navedene arondacijske odločbe, je neupošteven. Ničnost je res takšna napaka upravnega akta, ki je z nobenim pravnim sredstvom niti s potekom določenega časa ni mogoče odpraviti. Vendar ugotovitev ničnosti sama po sebi še ne pomeni ugotovitve špekulativnosti oziroma fiktivnosti v smislu 89. člena ZDen.

Po presoji pritožbenega sodišča tudi ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka upravnega spora, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99), ki se v skladu s 16. členom ZUS primerno uporablja za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.


Zveza:

ZUS člen 73.ZDen člen 68.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNzIyMA==