<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sodba I Up 601/99
ECLI:SI:VSRS:2001:I.UP.601.99

Evidenčna številka:VS13715
Datum odločbe:04.04.2001
Področje:DENACIONALIZACIJA - LASTNINJENJE
Institut:začasna odredba

Jedro

Če je bilo že pravnomočno odločeno s sklepom o zahtevi za izdajo začasne odredbe po 10. do 12. členu ZLPP in je bila le-ta izdana zavezancu, s prepovedjo vsakršnega razpolaganja s poslovnim prostorom in izločitvijo iz lastninskega preoblikovanja, ni mogoče kasneje na podlagi 68. člena ZDen, ali morda 292. člena ZUP, v isti denacionalizacijski zadevi vlagati nove zahteve za začasne odredbe za isti poslovni prostor.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 604/97-8 z dne 14.4.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 6.3.1997. S to odločbo je tožena stranka odpravila sklep o začasni odredbi Upravne enote L., Izpostava C. z dne 19.6.1996, s katerim je navedeni prvostopni organ ugodil predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe in je do pravnomočne rešitve zahteve za denacionalizacijo prepovedal podjetju D. d.o.o. iz L., ki ga zastopa odvetnik J.G., prodajo, oddajo v najem oziroma vsakršno obremenitev ali razpolaganje s poslovnim prostorom v izmeri 249 m2 v pritličju stavbe na ... stoječe na parc. št. 311/2, vl. št. 74, k.o. L.m.. V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče meni, da ni utemeljen tožbeni ugovor, da je pravno zmotno stališče tožene stranke, da je prvostopni organ bistveno kršil pravila postopka in temeljno načelo pravnomočnosti s tem, ko je pri izdaji sklepa o začasni odredbi, ki je postal pravnomočen dne 16.3.1993 (prvi sklep), nato odločil o isti stvari s tem, da je izdal še sklep o začasni odredbi z dne 19.6.1996 (drugi sklep). Prvostopno sodišče se sklicuje na določbe 2., 3. in 12. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), 68. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in 9. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP).

Prvostopno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru iz listovnih podatkov upravnega spisa izhaja, da se je zahtevek tožeče stranke z dne 12.6.1996 skliceval in opiral na določbo 68. člena ZDen. Predmet navedenega zahtevka je bila izdaja začasne odredbe, o kateri pa organ prve stopnje ne izda odločbe, ampak po izrecni določbi 68. člena ZDen lahko izda sklep, in sicer zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Iz enakih razlogov lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. ZLPP (Uradni list RS, št. 55/92, 7/93, 31/93, 32/94 - odločba Ustavnega sodišča RS in 1/96) je posebej uredil zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij kot kasnejši zakon v primerjavi z ZDen (lex posterior). Poleg tega pa je ZLPP, glede na ZDen, tudi posebni predpis (lex specialis), kot to izhaja iz določbe 9. člena ZLPP, ki določa, da se z ZLPP ureja zavarovanje zahtevkov za vračanje premoženja v procesih lastninskega preoblikovanja podjetij, ki jih v skladu s predpisi o denacionalizaciji, predpisi o zadrugah in drugimi predpisi, ki urejajo vračanje premoženja, uveljavljajo upravičenci in njihovi pravni nasledniki po teh predpisih do podjetij, ki se preoblikujejo po ZLPP, oziroma do njihovih sredstev. Prvostopno sodišče meni, da, v nasprotju s tožbenim ugovorom, da je tožeča stranka želela zavarovati nepremičnino, ki je predmet denacionalizacije, z drugim sredstvom, o katerem še ni bil izdan sklep o začasni odredbi, pa iz listovnih podatkov upravnega spisa, tako iz predloga za izdajo začasne odredbe, kot iz sklepa o začasni odredbi z dne 19.6.1996, izhaja, da je vložen oziroma izdan na podlagi določbe 68. člena ZDen. Na podlagi navedenega prvostopno sodišče ne more sprejeti tožbenega ugovora, da naj bi, glede na določbo 12. člena ZUP, postala pravnomočna samo odločba, ne pa tudi sklep, saj institut formalne pravnomočnosti upravnih aktov ni vezan na njihovo poimenovanje, ampak se formalna pravnomočnost veže na dopustnost njihovega izpodbijanja s pritožbo v upravnem postopku oziroma s tožbo v upravnem sporu. Glede na navedeno, po presoji prvostopnega sodišča, ni utemeljen in nima opore v zakonu ugovor tožeče stranke, da se med enim upravnim postopkom lahko izda več začasnih odredb, kolikor se nanašajo na isto stvar. Prvostopno sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke pravilen in da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato je zavrnilo tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS).

Tožeča stranka v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Dodaja, da vpis začasne odredbe v sodni register nima po obsegu istih pravnih posledic kot vpis v zemljiško knjigo. Prepričana je, da je podlaga začasnih odredb varstvo zahtevka, o katerem še ni bilo pravnomočno odločeno, kar je nujno vezano na vpis teh odredb v javno knjigo. Zato je, po njenem mnenju, pravno zmotno sklepanje prvostopnega sodišča, ki meni, da ni zakonske osnove, da se med enim upravnim postopkom lahko izda več začasnih odredb, kolikor se nanašajo na isto stvar. Dejstvo je, da sta bila predlagana zahtevka različna ter je ista materialna podlaga le navidezna in zgolj rezultat napačne uporabe določb ZDen in ZLPP. Ker sta bili začasni odredbi izdani na podlagi različnih zakonov, ZDen in ZLPP, ki ne urejata iste materije, je sklicevanje na načeli posebnega in kasnejšega zakona po njenem mnenju deplasirano. Zato meni, da lahko upravni organ ob vsakem času (če so izpolnjene zakonske predpostavke) izda eno ali več začasnih odredb, bodisi hkrati ali sukcesivno (primerjaj določbe 266. in 268. člena Zakona o izvršilnem postopku oziroma sedaj 271. in 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Po njenem mnenju ni videti razumnega razloga, ki bi v upravnem postopku narekoval ureditev tega vprašanja drugače in na bolj restriktiven način. Opozarja na stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je v svoji odločbi, št. U-I-147/93-9 z dne 19.1.1995, Uradni list RS, št. 18/95, posebej poudarilo, da je določba 68. člena ZDen, ki zadeva uporabo instituta začasne odredbe, v odnosu do 292. člena ZUP širša. Po mnenju ustavnega sodišča sklep organa prve stopnje lahko vsebuje kakršnekoli odredbe, s katerimi se bo dosegel namen zavarovanja koristi in pravnih interesov upravičencev in se lahko nanaša na vse vrste premoženja. Po njenem mnenju je namreč ustavno sodišče uporabilo množino, kar negira pravno opredelitev prvostopnega sodišča, po katerem ne bi bilo možno med enim upravnim postopkom izdati več začasnih odredb. Predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prvostopnega sodišča in o stvari odloči tako, kot je predlagala v svojem predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 12.6.1996.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča je pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se pridružuje razlogom prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi in jih ne ponavlja.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni pravilno sklepanje tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano odločbo, da je mogoče v upravnem postopku izdati več začasnih odredb, tudi po tem, ko je prvostopni organ s sklepom o začasni odredbi z dne 24.2.1993, ki je postal pravnomočen dne 16.3.1993, odločil o predlogu za izdajo začasne odredbe tožeče stranke z dne 31.12.1992 na podlagi določb 10. do 12. člena ZLPP. V tem sklepu je prvostopni organ prepovedal zavezancu v postopku denacionalizacije, proizvodnemu in trgovskemu podjetju za domačo in umetno obrt D., notranja in zunanja trgovina, d.o.o., L., ob lastninskem preoblikovanju podjetja vsakršno razpolaganje s poslovnim prostorom v izmeri 249 m2 v pritličju zgradbe ... s tem, da je zavezanec dolžan navedeno nepremičnino popisati in izločiti iz lastninskega preoblikovanja ter jo uporabljati kot dober gospodar, kot tudi odločil, da ta začasna odredba velja do pravnomočnosti odločitve o zahtevi tožeče stranke za denacionalizacijo. Po mnenju pritožbenega sodišča ta pravnomočni sklep zadošča in ni mogoče na podlagi 68. člena ZDen, ali morda tudi 292. člena ZUP, v isti denacionalizacijski zadevi vlagati nove zahteve za začasne odredbe, kar je pravilno in zakonito ugotovilo prvostopno sodišče, saj to ne omogočajo določbe 9. do 12. člena ZLPP, ki so bile uporabljene že pri prvem sklepu z dne 24.2.1993.

Glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZDen člen 68.ZUP člen 292.ZLPP člen 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xNjQ0Nw==