<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Delovno-socialni oddelek

Sodba VIII Ips 65/2013
ECLI:SI:VSRS:2013:VIII.IPS.65.2013

Evidenčna številka:VS3005995
Datum odločbe:25.11.2013
Opravilna številka II.stopnje:VDSS Pdp 816/2012
Senat:dr. Aleksej Cvetko (preds.), Miran Blaha (poroč.), Marijan Debelak, Marjana Lubinič, mag. Ivan Robnik
Področje:DELOVNO PRAVO - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:pogodba o zaposlitvi za določen čas - projektno delo - transformacija

Jedro

Toženi stranki s tožnikom ni bilo treba skleniti delovnega razmerja za ves čas trajanja PRP, saj znotraj samega projekta PRP obstaja več programov oziroma projektov, ki trajajo krajše časovno obdobje in so odvisna od financiranja in tehnične pomoči PRP. Zato je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, in tožena stranka ni bila dolžna skleniti s tožnikom delovnega razmerja za nedoločen čas oziroma do dokončanja PRP.

Dejstvo, da je tožnik po vseh pogodbah opravljal delo v istem nazivu, ne pomeni, da gre za identično delo. V skladu z ZJU (79. in 84. člen) je naziv le eden od pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu. Enak oziroma isti naziv zato ne pomeni, da gre v vseh primerih, ko se zahteva tak naziv, tudi za enaka delovna mesta.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke št. 123-62/2005/26 z dne 12. 4. 20011 in odpravi sklep tožene stranke št. 10051-759/2011/3 z dne 15. 6. 2011, ter da se ugotovi, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 31. 3. 2011. Posledično je zavrnilo tudi reparacijski in reintegracijski zahtevek. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je presodilo, da so bile vse pogodbe o zaposlitvi s tožnikom sklenjene zakonito, saj je obstajal zakonski razlog za takšno zaposlitev (začasno povečan obseg dela in projektno delo), tožena stranka pa tudi ni prekoračila z zakonom določenega obdobja zaposlitve za določen čas. V obdobju od 1. 1. 2006 do 30. 12. 2007 je bilo s tožnikom sklenjeno delovno razmerje za določen čas zaradi reševanja velikega števila pritožb zoper upravne odločbe, ki so se nabrale od leta 2000 dalje. Reševanje zaostankov je po svoji naravi trajalo določen čas, do odprave oziroma do sprotnega reševanja pritožb, poleg tega zaostankov ni bilo mogoče odpraviti z angažiranjem obstoječih javnih uslužbencev. V obdobju od 31. 12. 2007 do 30. 9. 2008 je bil razlog za sklenitev dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas vzpostavitev novega sistema financiranja kmetijskih gospodarstev. Za čas od 30. 7. 2008 do 31. 3. 2011 je bilo delo tožnika potrebno v okviru projektnega dela ki se financira iz tehnične pomoči "Programa razvoja podeželja za leto 2007-2013" (v nadaljevanju PRP), vendar ne za celotno obdobje trajanja PRP.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je ugotovitvi, da pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom niso bile sklenjene v nasprotju z zakonom. Pojasnilo je, da isti naziv tožnika v pogodbah o zaposlitvi ne pomeni, da gre za identično delo, pač pa le določitev delovnega mesta po enotnem sistemu pri toženi stranki.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da niso bili izpolnjeni pogoji za sklenitev več pogodbo o zaposlitvi za določen čas po 3. točki prvega odstavka 68. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in naslednji).Vse pogodbe o zaposlitvi so bile s tožnikom sklenjene za identično delovno mesto svetovalca III v Sektorju za neposredna plačila, zato so zaključki sodišča, da je tožnik sprva reševal zaostanke, nato naloge v zvezi z vzpostavitvijo novega sistema financiranja ter pritožbe zoper upravne odločbe in na koncu naloge v okviru projektnega dela, protispisni in neutemeljeni. Iz ocenjevalnih listov namreč izhaja, da je tožnik v celotnem obdobju zaposlitve pri toženi stranki opravljal naloge v skupini za pritožbe, ki so obsegale reševanje primerov na "umrlih" strankah, priprava izpisov za sodelavce, priprava sklepov o vračilu ali zavrnitvi upravne takse ter občasno reševanje pritožb, ne pa tudi preostalih nalog, ki jih je navedlo sodišče v obrazložitvi sodbe. Ne drži ugotovitev sodišča, da je bil PRP zaključen 31. 3. 2011, saj je potreba po delu tožnika še naprej obstajala, glede na to, da je bilo na Zavodu RS za zaposlovanje in v sredstvih javnega obveščanja objavljeno prosto delovno mesto ravno za naloge in dela, ki jih je do prenehanja delovnega razmerja opravljal tožnik. Poleg tega delovno mesto še naprej ostaja sistematizirano in je tožena stranka na to delovno mesto prerazporedila drugega javnega uslužbenca. Sodišče se ni opredelilo do soglasja Ministrstva za kmetijstvo za podaljšanje pogodb o zaposlitvi za določen čas do 31. 12. 2013, ki je zajemalo tudi delovno mesto tožnika. Tožnikova zaposlitev za določen čas je bila torej nezakonita, saj je bil tožnik celotno obdobje, ki je trajalo več kot dve leti, zaposlen na istem delovnem mestu in se zato šteje, da ima pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) vročena toženi stranki, ki v odgovoru predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Revizija sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je bistvena kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju; po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP pa je bistvena kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.

8. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker se sodišče ni opredelilo do soglasja Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano glede podaljšanja pogodb o zaposlitvi za določen čas do 31. 12. 2013, ki je zajemalo tudi delovno mesto tožnika. Očitek revidenta ne drži, saj je sodišče pojasnilo, da zgolj soglasje Ministrstva za kmetijstvo ne zadošča za transformacijo delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas.

9. Nadalje naj se sodišče ne bi opredelilo do navedb tožnika, da je potreba po delu obstajala tudi po prenehanju delovnega razmerja tožnika. Na to kaže dejstvo objave prostega delovnega mesta ravno za naloge in dela, ki jih je do do tedaj opravljal tožnik ter dejstvo, da PRP še vedno traja. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče obrazložilo, da toženi stranki s tožnikom ni bilo treba skleniti delovnega razmerja za ves čas trajanja PRP, saj je štelo, da znotraj samega projekta PRP obstaja več programov oziroma projektov, ki trajajo krajše časovno obdobje in so odvisna od financiranja in tehnične pomoči PRP. Zato je tožnikova pogodba o zaposlitvi prenehala veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena in tožena stranka ni bila dolžna skleniti s tožnikom delovnega razmerja za nedoločen čas oziroma do dokončanja PRP. Tako je pritožbeno sodišče posredno odgovorilo tudi na navedbe v zvezi z objavo prostega delovnega mesta in očitki revidenta niso utemeljeni.

10. Po oceni revidenta je sodišče protispisno presodilo, da je tožnik sprva reševal zaostanke, nato naloge v zvezi z vzpostavitvijo novega sistema financiranja in na koncu naloge v okviru projektnega dela, čeprav iz listin v spisu izhaja, da naj bi bil ves čas trajanja zaposlitve pri toženi stranki zadolžen za opravo istih nalog. Vse pogodbe o zaposlitvi so bile namreč sklenjene za identično delovno mesto svetovalca III v Sektorju za neposredna plačila. Tudi iz ocenjevalnih listov naj bi bilo razvidno, da je v celotnem obdobju zaposlitve pri toženi stranki opravljal naloge v skupini za pritožbe, ki so obsegale reševanje primerov na "umrlih" strankah, priprava izpisov za sodelavce, priprava sklepov o vračilu ali zavrnitvi upravne takse ter občasno reševanje pritožb. Zato naj bi bilo podano nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in listinami v spisu, kar po zatrjevanju revidenta predstavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S takšnimi navedbami revident pod krinko bistvenih kršitev postopka napada dejanske zaključke sodišča prve stopnje glede vsebine dela in nalog tožnika v času trajanja delovnega razmerja in se zavzema za razlago, da je tožnik ves čas opravljal ista dela in naloge svetovalca III. Teh revizijskih navedb ni mogoče upoštevati, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kot je pojasnilo že pritožbeno sodišče, dejstvo, da je tožnik po vseh pogodbah opravljal delo v istem nazivu, ne pomeni, da gre za identično delo. V skladu z ZJU (79. in 84. člen) je naziv le eden od pogojev za opravljanje dela na uradniškem delovnem mestu. Enak oziroma isti naziv zato ne pomeni, da gre v vseh primerih, ko se zahteva tak naziv, tudi za enaka delovna mesta.

11. Tožnik kot revizijski razlog uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava, pri čemer tega revizijskega razloga ne substancira do te mere, da bi ga bilo mogoče preizkusiti. Navaja le, da je sodišče v nasprotju z listinami v spisu in izvedenimi dokazi napravilo dokazni zaključek, da je tožnik pri toženi stranki opravljal različna dela v času trajanja delovnega razmerja, kar naj bi imelo za posledico napačno uporabo materialnega prava. Pri tem samo citira določbe materialnega prava, ki jih sodišče ni uporabilo pravilno (341. člen ZPP), ne da bi ta revizijski razlog podrobneje obrazložil. Zaradi narave revizije kot izrednega pravnega sredstva samo formalno zatrjevanje zmotne uporabe materialnega prava, ki ni vsebinsko konkretizirano in obrazloženo, in ker revizijsko sodišče materialnega prava po uradni dolžnosti ne preizkuša (371. člen ZPP), je revizijski preizkus glede tega revizijskega razloga onemogočen.

12. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.


Zveza:

ZJU člen 68, 79, 84.
Datum zadnje spremembe:
24.02.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYyMjcw