<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba in sklep IV U 85/2013
ECLI:SI:UPRS:2013:IV.U.85.2013

Evidenčna številka:UC0030679
Datum odločbe:02.07.2013
Senat, sodnik posameznik:Jasna Šegan (preds.), Majda Kovačič (poroč.), Melita Ambrož
Področje:RAZREŠITVE IN IMENOVANJA - JAVNI USLUŽBENCI
Institut:imenovanje na položaj - imenovanje načelnika upravne enote - razveljavitev odločbe o imenovanju - razveljavitev pogodbe o zaposlitvi - stvarna pristojnost za razveljavitev - predlagatelj razveljavitve

Jedro

Določba 74. člena ZJU je pravna podlaga tudi za razveljavitev odločbe o imenovanju na položaj, kot je bilo to v predmetni zadevi, ne le za razveljavitev odločbe o imenovanju v naziv in pogodbe o zaposlitvi.

Minister je pristojen, da izbere in imenuje načelnika upravne enote, kar glede na 76. člen ZJU pomeni, da lahko tudi predlaga razveljavitev odločbe o njegovem imenovanju na položaj. Tožbeni ugovor, da imata zgolj kandidata, ki sta se prijavila na javni natečaj, možnost začeti takšen postopek, nima pravne podlage, ker 65. člen ZJU v prvem odstavku dopušča to možnost neizbranemu kandidatu v postopku, ki je bil sicer zakonsko pravilno izveden, za kar pa ne gre v spornem primeru, saj kandidatoma sploh ni bila dana možnost udeležbe v postopku izbire.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom, številka 10051-165/2013/3 z dne 27. 3. 2013, je tožena stranka odločila, da se predlogu ministra za notranje zadeve in javno upravo, številka 100-116/2013-1 z dne 26. 3. 2013 ugodi in se: 1. razveljavi odločba o imenovanju A.A. (tožnika v tem sporu) na položaj načelnika Upravne enote B., številka 100-27/2013/11 z dne 12. 3. 2013 in 2. razveljavi pogodba o zaposlitvi A.A. z dne 12. 3. 2013. V zvezi s 1. točko izreka, ki je predmet spora v obravnavani zadevi, tožena stranka v razlogih navaja, da je bilo dne 22. 1. 2013 na spletni strani objavljeno besedilo javnega natečaja za položaj načelnika Upravne enote B. V 15 dnevnem roku določenem v objavi, je po pošti prispela vloga A.A. (tožnika), s katerim je posebna natečajna komisija imenovana s strani Uradniškega sveta dne 14. 1. 2013 opravila razgovor in izdala sklep, številka 01300-96/2012/11 z dne 22. 2. 2013, o izpolnjevanju natečajnih pogojev in primernosti za položaj načelnika Upravne enote B. Z odločbo, številka 100-27/2013/11 z dne 12. 3. 2013, je bil tožnik imenovan na položaj načelnika Upravne enote B. Naknadno je bilo ugotovljeno, da sta za ta položaj, v 15 dnevnem roku za prijavo, na uradni elektronski naslov prispeli še dve vlogi in sicer C.C. in dr. D.D., ki pa nista bili uvrščeni v nadaljnji postopek. Prijavi zaradi napake pri evidentiranju nista bila razvidni iz zadeve, številka 01300-96/2012 (ponovitev javnega natečaja za položajno delovno mesto načelnice oziroma načelnika UE B.) v uradni evidenci Lotus Notes, v katero sicer vpogleda Komisija za odpiranje prijav z namenom, da ugotovi število prijavljenih kandidatov po elektronski pošti. V primeru navedenih dveh kandidatov, kljub pravočasno posredovanima prijavama za zasedbo položaja UE B., ni bil izveden postopek pred posebno natečajno komisija v skladu s 64. členom Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ki določa izpolnitev pogojev prijavljenih kandidatov za položaj. Kar je razlog za razveljavitev tako odločbe o imenovanju na položaj, kot tudi pogodbe o zaposlitvi, vezane na ta položaj. S to odločitvijo komisija sledi ugotovitvi ministrstva za notranje zadeve in javno upravo, da ni bil izveden predpisan postopek posebnega javnega natečaja za zasedbo položaja načelnika UE B.

2. Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. V uvodu navaja ves potek postopka javnega natečaja in obrazlaga izpodbijano odločbo, kar sodišče v sodbo ne povzema. Navaja, da v tem postopku ni bil pravilno uporabljen ZJU. Tožena stranka v razlogih navaja, da naj bi bili po 74. členu ZJU izpolnjeni pogoji za razveljavitev tožnikove odločbe o imenovanju na položaj, kar pa ne drži. Zakon v tem členu omogoča le razveljavitev pogodbe o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv, sklep o imenovanju tožnika na položaj, pa ni ne pogodba o zaposlitvi, niti imenovanje v naziv in je zakon zmotno uporabljen. Odločbe glede na obrazložitev ni mogoče preizkusiti. Iz razlogov izhaja, da naj bi bil postopek izveden pred posebno natečajno komisijo v skladu s 64. členom ZJU, pri čemer gre za napačno uporabo zakona. Komisija je ugotovila, da tožnik izpolnjuje pogoje za položaj, in da je glede na svojo strokovno usposobljenost primeren. Ni mogoče sklepati, da naj ne bi bil izveden zakonsko določen postopek posebnega javnega natečaja, ker je bil ta najprej objavljen (58. člen ZJU), izvedla ga je posebna natečajna komisija (60. člen ZJU), v izbirnem postopku (61. člen ZJU), tožnik je bil v postopku izbran (62. člen ZJU) in mu je bil izdan sklep o izbiri (63. člen ZJU).

3. Za bistveno kršitev določb postopka gre, ker se ni ravnalo po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (dalje ZUP). O razveljavitvi je odločila Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja, ki za takšno odločitev nima zakonske pristojnosti in jo je izdal stvarno nepristojen organ (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), tožniku ni bila dana možnost sodelovati v postopku kot tudi ne možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (2. in 3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Minister ni pristojen, da bi podal predlog za razveljavitev sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ker za to ni pravne podlage. Odločbe se ne da preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ker ni mogoče ugotoviti, kako je organ prišel do dejanskih ugotovitev in kakšne so te ugotovitve. Iz obrazložitve izhaja izključno povzetek predloga, ki ga je podal minister. Odločba nima razlogov o odločilnih dejstev, ki so organ privedli do sklepanja, da so podani pogoji za razveljavitev odločbe. Ni jasno, na kateri naslov naj bi vlogi prispeli in kdaj, ter ali sta bili vlogi popolni. S postopkovnega vidika je imel edino neizbrani kandidat pravico do pritožbe (65. člen ZJU) in s tem pravni interes. Ker pa je bil izbran tožnik, ki izpolnjuje natečajne pogoje, ne bi mogel doseči razveljavitve aktov o imenovanju (peti odstavek), kar vodi k sklepanju, da četudi bi bile ugotovitve tožene stranke resnične, gre za manjše kršitve postopka (drugi odstavek 74. člena ZJU).

4. Dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Tožnik je 15. 4. 2013 na toženo stranko naslovil zahtevo, da mu posreduje fotokopije obeh neupoštevanih vlog, vendar jih do dneva vložitve tožbe ni uspel pridobiti. Trdi, da so ugotovitve komisije v izpodbijanem sklepu neresnične, in da takšnih vlog nikoli ni bilo. Ni mogoče, da vloge, ki so prejete na uradni elektronski naslov, v postopku ne bi bile upoštevane oziroma bi bile spregledane. Meni, da gre zgolj za poskus političnega kadrovanja ob menjavi oblasti. Na svoji spletni strani http://www.mp.gos.si/si/delovnapodrocja/javnauprava(uradniskisvet/posebnenatecajnekomisije/ je tožena stranka objavila sklep Uradniškega sveta, ki je na redni 39. seji dne 8. 4. 2013, imenoval posebno natečajno komisijo za izvedbo postopka javnega natečaja za položaj načelnika Upravne enote B. Razrešil je dolžnosti predsednika E.E. in za predsednika imenoval F.F. Očitno je, da gre za politično mahinacijo nove vlade, novo imenovanega ministra za notranje zadeve in javno upravo dr. G.G. (ki je prisegel dne 20. 3. 2013), saj je bil tožnik edini kandidat v postopku pred komisijo uradniškega sveta (t.j. dne 12. 3. 2013), dve vlogi pa naj bi se pojavili v trenutku, ko je bila imenovana nova vlada. Da gre za politično kadriranje očitno izhaja tudi iz dejstva, da je uradniški svet dne 8. 4. 2013 zamenjal člana poseben natečajne komisije za izvedbo istega – ponovljenega postopka. Navedeno kaže na to, da sta se dve vlogi „našli“ z izključnim namenom, da se onemogoči tožnikova zasedba položaja, na katerega je imenovan. Tožnik predlaga, da sodišče odpravi odločbo tožene stranke v 1. točki izreka, in da odloči, da se mu priznajo stroški postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. Vztraja pri obrazložitvi, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa in odgovarja na posamezne navedbe. Glede tožbenega očitka, da niso pravilno uporabljene določbe ZJU navaja, da ta v tretjem odstavku 74. člena določa, da se pod pogoji iz prvega odstavka 74. člena ZJU razveljavi odločba o imenovanju v naziv. V tem primeru gre za poseben javni natečaj za zasedbo položaja načelnika upravne enote, ki se po drugem odstavku 82. člena ZJU pridobi z odločbo o imenovanju na položaj. Na teh položajih uradniških delovnih mest, se pogodba o zaposlitvi sklepa za določeno čas in se v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZJU, javni uslužbenci ne imenujejo v naziv, ampak se jih imenuje na položaj in za njih odločba o imenovanju na položaj nadomešča odločbo o imenovanju v naziv, zato je predmet razveljavitve odločbe o imenovanju na položaj. Sklicuje se na 7. člen ZJU, ki določa načelo enakopravne dostopnosti delovnih mest v javnem sektorju. Zaposlovanje javnih uslužbencev se izvaja tako, da je zagotovljena enakopravna dostopnost delovnih mest za vse zainteresirane kandidate pod enakimi pogoji in tako, da je zagotovljena izbira kandidata, ki je najbolje strokovno usposobljen za opravljanje nalog na delovnem mestu. Tretji odstavek 74. člena ZJU določa, da se odločbe o imenovanju v naziv razveljavi v primeru, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev, oziroma če pred imenovanjem v naziv ni bil izveden predpisan postopek javnega natečaj. Ker ta ni bil izveden v skladu s 64. členom ZJU, se je odločba o imenovanju tožnika na položaj razveljavila. Iz namena instituta razveljavitve – odprava nezakonitosti – je mogoče sklepati, da je v pristojnosti tožene stranke tudi razveljavitev odločbe o imenovanju na položaj. Položaj je uradniško delovno mesto in podvrženo 7. členu ZJU. Tožena stranka je bila pristojna, da razveljavi to odločbo, ko kateri izmed upravičenih predlagateljev po 76. členu ZJU ugotovi nezakonitosti v postopku. V tem primeru je bil javni interes varovan zgolj v obsegu zasebnega interesa neizbranih in neuvrščenih kandidatov. Dva izmed prijavljenih kandidatov nista bila uvrščena v izbirni postopek, zato je prišlo do kršitve zakona, ker jima ni bila dana možnost sodelovanja v izbirnem postopku, zaradi česar sta res imela oba kandidata v skladu s šestim odstavkom 65. člena ZJU, pravico vložiti tožbo v upravnem sporu iz razloga po 2. točki prvega odstavka 65. člena ZJU. To ni edina zakonita pot za sanacijo navedene kršitve kot to meni tožnik, ker ZJU ravno za primere, ko se nepravilnost ugotovi s strani pristojnih predlagateljev, ureja institut razveljavitve. Ne gre zgolj za manjšo kršitev postopka kot navaja tožnik, saj ni mogoče trditi, da bi bil on izbran tudi v primeru, ko bi bili vsi trije kandidati pravilno uvrščeni v izbirni postopek. Nepravilne so trditve tožnika, da ni imel možnosti sodelovati v postopku, ker mu ZJU razen v primeru, ko je sam predlagatelj, niti ne daje teh pravic. ZJU tudi v prvem odstavku 39. člena določa, da toženka ZUP uporablja samo pri odločanju o pritožbah.

6. Glede dejanskega stanja, ki po mnenju tožnika ni popolno ugotovljeno, tožena stranka še enkrat podrobno navaja okoliščine, ki so nastale po ugotovitvi še dveh kandidatov na prijavljeno delovno mesto javnega natečaja. Navaja, da prijavi zaradi napake pri evidentiranju nista bili razvidni iz zadeve št. 01300-96/2012 (ponovitev javnega natečaja za položajno delovno mesto načelnice oz. načelnika Upravne enote B.) v aplikaciji SPIS 4 v Lotus Notes okolju, v katero sicer vpogleda Komisija za odpiranje prijav z namenom, da ugotovi koliko oz. kateri kandidati so se prijavili na poseben javni natečaj tudi po elektronski pošti, saj sta bili napačno uvrščeni v zadevo 01300-72/2012. V aplikaciji SPIS 4 ima vsak posebni javni natečaj svojo zaporedno številko oz. svojo zadevo. Pod zadevo 01300-72/2012 je bil voden prvi javni natečaj za načelnika UE B., ki je bil objavljen dne 14. 9. 2012, razgovori pa so bili opravljeni že 10. 10. 2012. Ker pristojni minister ni izbral nobenega izmed primernih kandidatov, je podal predlog za ponovitev javnega natečaja za položaj načelnika UE B., ki je bil objavljen 22. 1. 2013, v aplikaciji SPIS 4, pa voden pod številko 01300-96/2012. Ker sta bili obe vlogi, ki sta prispeli dne 6.2.2013 (ki je bil tudi zadnji dan za prijavo) že ob vstopu v sistem s strani glavne pisarne uvrščeni v napačno zadevo, torej v zadevo 01300-7212012, ju pristojne službe niso uvrstile v postopek. Elektronske prijave na vse posebne javne natečaje pridejo v uradni elektronski predal gp.mpju@gov.si, v katerega pa člani Komisije za odpiranje prijav nimajo vpogleda, saj gre za skupen elektronski predal celotnega ministrstva. Glede na to, da je v prvih štirih mesecih leta 2013 na posebne javne natečaje prispelo skupno preko 300 različnih prijav, Komisija za odpiranje prijav oz. strokovna služba, ki vodi postopek posebnega javnega natečaja, ni mogla zaznati napačno uvrščenih vlog. Da sta bili prijavi pravočasni, izhaja iz priloženih izpisov iz aplikacije SPIS 4, kjer je jasno razviden datum prejema 6. 2. 2013. Tožena stranka se ni opredeljevala do ravnanja posameznih javnih uslužbencev oz. ugotavljala krivdne odgovornosti, temveč se je odločila na podlagi dejstva, da pravočasno prispeli prijavi na javni natečaj nista bili uvrščeni v postopek. Okoliščina, ali sta bili prijavi popolni ali ne, po mnenju tožene stranke ni relevantna, saj se v primeru nepopolnih vlog kandidate v skladu s 3. odstavkom devetega člena Poslovnika o delu posebnih natečajnih komisij z dne 10. 12. 2012, pozove na dopolnitev. Glede navedb o političnih odločitvah, se tožena stranka ne opredeljuje, opozarja le, da je do napačne uvrstitve prijav prišlo še v času, ko je bil v.d. ministra za pravosodje in javno upravo, minister, ki je tožnika imenoval na položaj načelnika UE B.

7. V pripravljalni vlogi z dne 19. 6. 2013, v kateri zahteva tudi izdajo začasne odredbe, tožnik prereka navedbe tožene stranke iz njenega odgovora na tožbo. Navaja, da samo dejstvo, da je prišlo do napake pri evidentiranju dveh vlog, ne ustvarja položaja, ki bi terjal odpravo odločbe o imenovanju tožnika na položaj, ker je postopek že bil izveden. Tožena stranka ne navaja, katera oseba je to napako zagrešila, da bi se lahko v tem postopku ugotavljalo dejstva ali je bila napaka dejansko storjena, ali je morebiti prišlo do kasnejšega prilagajanja, po želji za odpravo odločbe o imenovanju tožnika. Tožena stranka naj pojasni, kdo je napako ugotovil in kdaj ter na kakšen način, da bo tožnik lahko predlagal zaslišanje prič. Nepravilna je razlaga tožene stranke v tem, da je imenovanje na položaj glede na določbe ZJU treba razlagati enako kot imenovanje v naziv, ker bi zakon, če bi to želel doseči, to izrecno določil. Glede na navedbe tožene stranke, da sta imela oba kandidata, ki nista bila izbrana, pravico vložiti tožbo v upravnem sporu, je to še dodatni razlog, ki utemeljuje tožnikove navedbe, da bi edino onadva lahko dosegla odpravo nepravilnosti v tem postopku javnega natečaja in tako minister na podlagi zakona za to ni legitimiran.

8. Tožnik zahteva izdajo začasne odredbe na podlagi tretjega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu, ker bi se s tem tožniku izvršila težko popravljiva škoda. V zvezi z imenovanjem na položaj je vezana tudi tožnikova pogodba o zaposlitvi, katere razveljavitev tožnik izpodbija v delovnopravnem sporu. Potreba po začasni ureditvi stanja izhaja že iz narave samega spornega pravnega razmerja, v katerega je posegla tožena stranka z izdajo izpodbijane odločbe, s katero je dosegla predčasno prenehanje položaja tožnika, obenem pa onemogočila njegovo delovno razmerje s toženo stranko, ki je posledica razveljavitve odločbe o imenovanju na položaj. Izbira oziroma imenovanje novega načelnika UE B., bi za tožnika pomenila tako pravno posledico, da vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja verjetno ne bi bila mogoča, čeprav bi v tem sporu uspel. Posledično ne bi bilo mogoče vzpostaviti niti njegovega delovnega razmerja s toženo stranko. Imenovanje novega načelnika bo prehitelo sodno odločitev, tožnika bo posledično prizadela težko popravljiva škoda, ker vzpostavitev prejšnjega pravnega razmerja ne bo več mogoča. Tudi po sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, to predstavlja hujšo škodljivo posledico (tako sklep VS RS II Up 4/2004, I Up 84/2007). Izdaja začasne odredbe je tako upravičena in potrebna, ker je predlagana začasna ureditev v neposredni zvezi s spornim trajajočim pravnim razmerjem. Sklicuje se na načelo pravne države po 2. členu Ustave RS, ker brez začasne ureditve stanja tožnik ne bi mogel učinkovito uveljavljati pravice do kandidiranja in do imenovanja. Teh razmerij ni primerno urejati zgolj z izplačilom odškodnine. Z izdajo začasne odredbe se zagotavlja pravica do sodnega varstva (157. člen Ustave). Pri tem ni poseženo v načelo sorazmernosti, ker javna korist ni prizadeta glede na dejstvo, da upravna enota ves čas vodi v.d. načelnika UE B. H.H., prav tako ne koristi nasprotnih strank. Predlaga, da sodišče odloči o zahtevani začasni odredbi tako, da se do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu IV U 85/2013, zadrži izbira in imenovanje kandidatov za imenovanje načelnika UE B. v okviru vodenja javnega razpisanega postopka za položaj načelnika Upravne enote B., začeta na podlagi objave Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, z dne 17. 6. 2013 na spletni strani Ministrstva za notranje zadeve, in da se mu povrnejo stroški postopka za izdajo začasne odredbe.

9. Tožena stranka v odgovoru na pripravljalno vlogo tožnika in zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da tožnik zahteva, da se do pravnomočnosti odločitve v upravnem sporu zadrži izbira in imenovanje kandidatov na položaj načelnika Upravne enote B. v okviru vodenja javnega razpisanega postopka za položaj načelnika Upravne enote B. z dne 17. 6. 2013, čeprav izbira in imenovanje potencialnih kandidatov sploh ni predmet izpodbijanega akta. Institut začasne odredbe je vezan na sporno pravno razmerje, ki se nanaša na odločbo tožene stranke, tožnik pa v tem primeru veže zahtevo za izdajo začasne odredbe na nov poseben javni natečaj, ki ga je razpisalo Ministrstvo za notranje zadeve. Tožena stranka meni, da tožnik tudi sicer ni izkazal obstoja težko popravljive škode, ker to zatrjuje zgolj pavšalno. Vsaka škoda ni težko popravljiva in bi bila v skladu s sodno prakso nastajajoča škoda v okviru pravnega standarda težko popravljiva škoda takrat, kadar bi jo potencialni zavezanec ne bil sposoben pokriti ali če bi nastala v tolikšni višini in tako, da bi bil tožnik eksistencialno ogrožen, česar pa ne zatrjuje. Meni, da zahteve za izdajo začasne odredbe ni mogoče opirati na težko popravljivo škodo, izvirajočo iz bodočega, še ne nastalega razmerja (Sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije, številka U 200/2007-21, II Upr 58/2007-2). Zakonski pogoj težko popravljive škode ni izkazan, prav tako pa ni potrebe po začasni ureditvi stanja glede na sporno pravno razmerje. Predlaga, da se zahteva za izdajo začasne odredbe kot neutemeljene zavrne in ponovno predlaga zavrnitev tožbe kot neutemeljene.

10. V odgovoru na odgovor tožene stranke in na predlog za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da je v podobnem primeru (sklep Upravnega sodišča RS I U 1642/2012-9), sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe, čeprav predlagatelj funkcije ni več zasedal, pač pa je bila odločba že izvršena in imenovan drug v.d. direktorja, ki je svojo funkcijo tudi opravljal. V tem postopku je sodišče pravilno štelo, da bo postopek imenovanja novega direktorja lahko zaključen pred pravnomočno odločitvijo o sporu, kar bi tožniku povzročila težko popravljivo škodo. Tožnik je res vršilec dolžnosti direktorja Javnega agencije RS za varnost prometa, vendar je bil za to funkcijo imenovan 15. 2. 2013 in največ za 6 mesecev, funkcija mu dne 15. 8. 2013 preneha, s tem pa bo izgubil delovnopravni status, ker ima pogodba o zaposlitvi za dobo največ 6 mesecev. Težko popravljiva škoda pa se kaže v tem, da v primeru, da ne bo imenovan na funkcijo direktorja agencije, ko mu bo delovno razmerje prenehalo, bo ostal brez vsake zaposlitve. Logično je, da izbira in imenovanje potencialnih kandidatov ni predmet izpodbijanega akta, nedvomno pa je predlog vezan na sporno pravno razmerje, ki se nanaša na odločbo tožene stranke. Če odločbe tožene stranke ne bi bilo, tudi do javnega natečaja ne bi moglo priti, ker je bil tožnik imenovan za dobo 5 let. Tožnik predlaga razpis glavne obravnave in prednostno obravnavanje zadeve, glede na okoliščine primera, ki tožniku onemogoča izvrševanje položaja, na katerega je imenovan in s tem zagotovitve pravice do učinkovitega sodnega varstva.

K točki I izreka:

11. Tožba ni utemeljena.

12. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne materialne predpise, zato sodišče v izogib ponavljanju dejanskih in pravnih razlogov za odločitev ne navaja, ker jim v celoti sledi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja:

13. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da 74. člen ZJU omogoča le razveljavitev pogodbe o zaposlitvi in odločbe o imenovanju v naziv, odločba o imenovanju tožnika na položaj pa ni ne pogodba o zaposlitvi, niti imenovanje v naziv, glede na to, da se na posebnih položajih uradniških delovnih mest, na katerih se pogodba o zaposlitvi sklepa za določen čas, v skladu s prvim odstavkom 73. člena ZJU, javni uslužbenci ne imenujejo v naziv, ampak se jih imenuje na položaj in za njih odločba o imenovanju na položaj nadomešča odločbo o imenovanju v naziv. Na tej pravni podlagi, je tako tudi predmet razveljavitve odločba o imenovanju na položaj. Tožbeni ugovor, da je odločbo izdal stvarno nepristojen organ (1. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ker za takšno odločitev Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja nima zakonske pristojnosti, je neutemeljen. Stvarna pristojnost za takšne primere razveljavitve, sicer ni izrecno določena, izhaja pa posredno iz določbe 76. člena ZJU, ki v prvem odstavku določa, da o razveljavitvi odloči komisija za pritožbe na lastno pobudo oziroma predlog samega javnega uslužbenca, uradniškega sveta, predstojnika, Računskega sodišča ali inšpektorja. V obravnavanem primeru je podal predlog za razveljavitev odločbe minister, ki ga je mogoče v spornem primeru enačiti s predstojnikom iz navedene zakonske določbe, pa tudi sicer je minister pristojen, da izbere in imenuje načelnika upravne enote, kar glede na zgornjo navedbo pomeni, da lahko tudi predlaga razveljavitev odločbe o imenovanju na položaj. Tožbeni ugovor, da imata zgolj kandidata, ki sta se prijavila na javni natečaj, možnost začeti takšen postopek nima pravne podlage, ker 65. člen ZJU v prvem odstavku dopušča to možnost neizbranemu kandidatu v postopku, ki je bil sicer zakonsko pravilno izveden, za kar pa ne gre v spornem primeru, saj kandidatoma sploh ni bila dana možnost udeležbe v postopku izbire. Po presoji sodišča ne gre za bistvene kršitve določb ZUP, da tožniku ne bi bila dana možnost sodelovanja v postopku, in da same zakonitosti odločbe, glede na njeno obrazložitev, ni mogoče preizkusiti. V obravnavanem primeru gre za razveljavitev odločbe o imenovanju na položaj, ker ni bil izveden predpisan postopek javnega natečaja, čeprav bi moral biti izveden (prvi odstavek 74. člena ZJU) in gre torej za nepravilnosti v samem postopku, kar pa se nanaša zgolj na nepravilno uporabo predpisnih določb, zato sodelovanje stranke ni zakonsko obvezno. Po presoji sodišča je odločitev v izpodbijani odločbi tudi dovolj obrazložena, tako da ne gre za bistveno kršitev določb upravnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost odločitve.

14. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo odločbe pravilen in na zakonu utemeljen, je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče ni sledilo predlogu za razpis glavne obravnave, ker predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (druga alinea drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

15. Predlog za izdajo začasne odredbe tožeče stranke pa je moralo sodišče zavreči, saj pogojev za njeno vsebinsko presojo ne izpolnjuje več. Predlog za izdajo začasne odredbe tako iz drugega kot tudi tretjega odstavka 32. člena ZUS-1, je mogoče presojati le do trenutka izdaje pravnomočne odločbe o glavni stvari. O tožnikovi tožbi je bilo odločeno na seji dne 2. 7. 2013 in tega dne je sodba v zvezi s tožnikovo tožbo postala pravnomočna. Ker torej tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe procesnih predpostavk ne izpolnjuje več, ga je bilo potrebno zavreči.

K točki III izreka:

16. Sodišče je zavrnilo zahtevo tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.


Zveza:

ZJU člen 73, 73/1, 74, 76.
Datum zadnje spremembe:
11.12.2013

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDYwNjEz