<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

Sklep I Up 272/2008
ECLI:SI:VSRS:2009:I.UP.272.2008

Evidenčna številka:VS1012147
Datum odločbe:16.12.2009
Opravilna številka II.stopnje:Sklep UPRS U 402/2008
Področje:JAVNI USLUŽBENCI - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina po ZJU - pravočasnost zahtevka

Jedro

Stranka, ki želi prejeti odškodnino po petem odstavku 65. člena Zakona o javnih uslužbencih, mora ta zahtevek postaviti že v tožbi, s katero izpodbija upravni akt.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (1. točka izreka sklepa) je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 2. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožnikovo tožbo z dne 6. 3. 2008, s katero je zahteval od sodišča prve stopnje, naj naloži toženi stranki plačilo treh najnižjih mesečnih bruto plač strokovnega sodelavca na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije, s sklicevanjem na določbo petega odstavka 65. člena Zakona o javnih uslužbencih – ZJU (Ur. l. RS, št. 32/2006 – prečiščeno besedilo).

2. V tožbi navaja, da je sodišče prve stopnje s sodbo, št. U 444/2007 z dne 4. 2. 2008, ugotovilo, da je bila njegova tožba zoper sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 21. 2. 2007, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 29. 1. 2007, utemeljena in zato predlaga, da mu sodišče prve stopnje prisodi odškodnino.

3. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa (1. točka izreka sklepa) sodišče prve stopnje meni, da ni pravilno tožnikovo stališče, da lahko s posebno tožbo uveljavlja zahtevo za plačilo odškodnine po določbi petega odstavka 65. člena ZJU, ne da bi zahteval hkrati tudi odpravo akta. Meni tudi, da mora stranka uveljavljati plačilo odškodnine, če želi, da sodišče odloči po določbi petega odstavka 65. člena ZJU, hkrati s tožbo, v zakonsko določenem roku za vložitev tožbe oziroma najkasneje do odločitve o tožbi, s katero se izpodbija akt tožene stranke. V obravnavanem primeru bi zato moral tožnik zahtevo za plačilo odškodnine postaviti in določiti v tožbi z dne 8. 3. 2007, s katero je izpodbijal sklep navedene komisije z dne 21. 2. 2007. Iz sodnih spisov izhaja, da tožnik plačila odškodnine ni zahteval v tožbi z dne 8. 3. 2007 in da je sodišče o aktu navedene komisije odločilo 4. 2. 2008. Zato je tožnikova tožba, z zahtevo po plačilu odškodnine, v obravnavanem upravnem sporu z dne 6. 3. 2008 vložena po izteku 30-dnevnega roka in po izdaji sodbe z dne 4. 2. 2008, kar pomeni, da je vložena prepozno in jo je zato sodišče prve stopnje zavrglo (2. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

4. Zoper izpodbijani sklep (1. točka izreka sklepa) tožnik vlaga pritožbo. V pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Meni, da je napačno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral že v tožbi z dne 8. 3. 2007 v zadevi U 444/2007 postaviti zahtevek za odškodnino v višini najmanj ene in največ treh najnižjih mesečnih bruto plač za delovno mesto, za katero se je potegoval; oziroma najkasneje do odločitve o tej tožbi. Po njegovem mnenju bi mu sodišče prve stopnje „lahko“, kljub izostanku takega zahtevka, po zakonski določbi petega odstavka 65. člena ZJU prisodilo odškodnino, pa je ni. Zato je v novi tožbi izrecno zahteval odškodnino v navedeni višini. Meni, da njegova nova tožba ni prepozna in da jo lahko vloži kadarkoli, ob upoštevanju, da sodišče prve stopnje ni uporabilo zakonske možnosti, da bi lahko samo prisodilo odškodnino. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbi in naloži plačilo zahtevane odškodnine v navedeni višini toženi stranki oziroma podrejeno, da ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, naj se zadeva odstopi Ustavnemu sodišču Republike Slovenije, glede na to, da je Vrhovno sodišče tožena stranka in ne more hkrati odločati.

5. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla, da nima dodatnih navedb v obravnavani zadevi in da ne vlaga posebnega odgovora na pritožbo. Sicer pa meni, da je pritožba neutemeljena.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Tožnikov predlog, naj se zadeva odstopi Ustavnemu sodišču Republike Slovenije kot pristojnemu glede na to, da je Vrhovno sodišče tožena stranka in ne more hkrati odločati o tej zadevi, po mnenju pritožbenega sodišča ni upošteven. Tožnik je že v tožbi zaradi plačila odškodnine navedel kot toženo stranko Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Tožnik ne more ugovarjati pristojnosti Vrhovnega sodišča v tej zadevi, saj ima ta podlago v določbi 127. člena Ustave RS, 1. in 2. točke 106. člena Zakona o sodiščih (Ur. l. 19/94 in 45/95) in drugega odstavka 82. člena ZUS-1. Zato ni mogoče v tem primeru enačiti pristojnosti Vrhovnega sodišča, ki odloča o tožnikovi pritožbi v tej zadevi, s statusom tožene stranke (Republike Slovenije, ki jo zastopa Vrhovno sodišče) kot tožnikovega možnega delodajalca.

8. Tožnik je v prvotni tožbi (U 444/2007) pred sodiščem prve stopnje izpodbijal sklep predsednika Vrhovnega sodišča z dne 29. 1. 2007, kot tudi sklep navedene komisije z dne 21. 2. 2007 iz razloga, ker sta neobrazložena in se jih ne da preizkusiti. Tožnik je takrat predlagal, da se sklep navedene komisije z dne 21. 2. 2007 odpravi in zadeva vrne v ponovni postopek. Ni pa uveljavljal plačila navedene odškodnine po petem odstavku 65. člena ZJU. Po tej določbi je zoper sklep komisije za pritožbe dovoljen upravni spor. V primeru, da upravno sodišče ugotovi, da je tožba utemeljena, lahko prisodi prizadetemu odškodnino v višini najmanj ene in največ treh najnižjih mesečnih bruto plač za delovno mesto, za katero se je potegoval, v primeru iz 1. točke prvega odstavka tega člena (je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev) pa lahko upravno sodišče sklep o izbiri razveljavi in odškodnino odmeri glede na težo kršitve in glede na posledice, ki jih je utrpel tožnik.

9. Pritožbeno sodišče meni, da je določbo petega odstavka 65. člena ZJU v delu, ki pravi, da ko upravno sodišče ugotovi, da je tožba utemeljena, lahko prisodi prizadetemu odškodnino v višini najmanj ene in največ treh najnižjih mesečnih bruto plač za delovno mesto, za katero se je potegoval, treba razumeti tako, da sodišče o zahtevi za plačilo odškodnine odloča hkrati, ko odloča o utemeljenosti tožbe zoper odločitev navedene komisije. To dejansko pomeni, da bi moral tožnik uveljavljati plačilo navedene odškodnine, če je želel, da sodišče prve stopnje odloči po določbi petega odstavka navedenega člena hkrati s prvo tožbo (ki jo je vložil dne 8. 3. 2007), in sicer v zakonsko določenem roku za vložitev tožbe oziroma najkasneje do odločitve o tej tožbi, s katero je izpodbijal le akt tožene stranke. Zato je utemeljeno stališče sodišča prve stopnje, da bi moral tožnik v obravnavanem primeru zahtevo za plačilo navedene odškodnine postaviti že v tožbi z dne 8. 3. 2007, s katero je izpodbijal sklep navedene komisije z dne 21. 2. 2007 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča Republike Slovenije kot možnega delodajalca z dne 29. 1. 2007. Iz sodnih spisov izhaja, da tožnik plačila navedene odškodnine v tožbi z dne 8. 3. 2007 ni zahteval, pa bi ga moral glede na določbe 33. in 67. člena ZUS-1.

10. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, s katero je tožbo z dne 6. 3. 2008 zavrglo kot prepozno, po mnenju pritožbenega sodišča utemeljena in ima svojo podlago v določbi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

11. Po mnenju pritožbenega sodišča, je glede na že navedena stališča, neupoštevno tudi tožnikovo stališče v pritožbi, da samostojna tožba, z zahtevkom za plačilo navedene odškodnine, ne more biti prepozna, glede na zakonske določbe o zastaralnih rokih in glede na določbo petega odstavka 65. člena ZJU, pa naj bo razlaga te določbe kakršnakoli že je, saj tega ne dopušča sama določba tega odstavka in razlaga njene vsebine. Sodišče prve stopnje namreč ne more odločati, če v tožbi, poleg zahtevka za odpravo izpodbijanega sklepa navedene komisije, tožnik ne uveljavlja tudi tožbenega zahtevka, da mu sodišče prve stopnje prisodi navedeno odškodnino, saj tega ne dopuščajo navedene določbe ZUS-1 (33. in 67. člen).

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (1. točka izreka sklepa) sodišča prve stopnje.


Zveza:

ZJU člen 65, 65/5.
URS člen 127.
ZS člen 106, 106-1, 106-2.
ZUS-1 člen 33, 67, 76, 82, 82/2.
Datum zadnje spremembe:
07.07.2010

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjQ1MjY4