<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Upravno sodišče
Upravni oddelek

sodba I U 40/2010
ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.40.2010

Evidenčna številka:UL0004121
Datum odločbe:04.11.2010
Področje:JAVNI USLUŽBENCI - UPRAVNI SPOR
Institut:postopek za novo zaposlitev uradnika - javni razpis - natečajni pogoji - merila izbirnega postopka - strokovna usposobljenost - pravice neizbranega kandidata - pravni interes za tožbo

Jedro

Če stranka uveljavlja kršitev 2. oziroma 4. točke 1. odstavka 65. člena ZJU, ne more uveljavljati odprave sklepa o neizbiri v smislu 1. alineje 1. odstavka 33. člena ZUS-1, kajti s tem si stranka ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ampak bi lahko v mejah 33. člena ZUS-1 glede na konkretne okoliščine primera po (pri)tožbi tožnika uveljavljala (na primer) ugotovitev, da je bila z izpodbijanim aktom kršena določena človekova pravica tožnika.

Ker določilo 59. člena ZJU določa, kaj mora biti vsebina javnega natečaja, je treba pojmovno zvezo „pogoji za opravljanje dela“ (3. točka 1. odstavka 59. člena ZJU) šteti smiselno kot razpisne pogoje.

Pojem „najbolj strokovno usposobljen“ iz 1. odstavka 62. člena ZJU ne pomeni, da sodišče presoja s čim večjo možno objektivnostjo, celovitostjo in natančnostjo, ali je bil res izbran najbolj usposobljen kandidat ali ne, kajti bistveno je, da izbrani kandidat izpolnjuje natečajne pogoje, med tem ko sodišče lahko poseže v vsebinsko izbiro le, če je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka „očitno“ ni dosegel najboljšega rezultata (3. točka 1. odstavka 65. člena ZJU).

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahtevek za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je minister za okolje in prostor na podlagi prvega odstavka 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07-ZJU-UPB3 in 65/08) odločil, da tožnik ni bil izbran v izbirnem postopku za sklenitev delovnega razmerja za uradniško delovno mesto višji svetovalec v kabinetu ministra. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa minister navaja, da je za zasedbo uradniškega delovnega mesta višjega svetovalca v kabinetu ministra organ objavil javni natečaj na spletnih straneh Ministrstva za javno upravo ter pri Zavodu RS za zaposlovanje dne 10. 2. 2009. Na javni natečaj se je prijavilo 128 kandidatov, od katerih je 87 izpolnjevalo razpisane pogoje. Natečajna komisija, imenovana s strani predstojnika organa s sklepom, št. 110-124/2008/74 z dne 17. 2. 2009, je skladno z 61. členom ZJU in s 22. členom Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in v pravosodnih organih (Uradni list RS, št. 139/06), izvedla izbirni postopek med kandidati, ki so izpolnjevali razpisane natečajne pogoje, kar velja tudi za kandidata A.A. Natečajna komisija je v izbirnem postopku določila za metodo preizkusa usposobljenosti kandidatov, ki izpolnjujejo razpisane pogoje, pregled dokumentacije, na podlagi delovnih izkušenj v državni upravi (vladne službe, ministrstva ali upravne enote), pisni preizkus in razgovor, na podlagi katerega je preverila poznavanje vprašanj: kdo lahko pošlje predlog zakona, usklajevanje vladnih gradiv in glavne institucije Evropske unije. Vsak kriterij je bil ovrednoten od 1 do 5 točk, skupaj 15 točk. Natečajna komisija je izbirni postopek izvedla v dveh fazah, v drugo fazo so se uvrstili kandidati, ki so izpolnjevali kriterij delovnih izkušenj v državni upravi (vladne službe, ministrstva ali upravne enote). Natečajna komisija je določila, da se bo s kandidatom, ki bo dosegel največje število točk sklenila pogodba o zaposlitvi. Po opravljenem izbirnem postopku, imenovani A.A. ni bil izbran za razpisano delovno mesto, ker po pregledu dokumentacije ni izkazal delovnih izkušenj v državni upravi (vladne službe, ministrstva ali upravne enote). Izbran/a je bil/a kandidat/ka B.B., ki se je izkazal/a kot najbolj primeren/a za razpisano delovno mesto in je po drugi fazi izbirnega postopka dosegla skupaj 15 točk. Skladno s prvim odstavkom 63. člena ZJU in tretjim odstavkom 24. člena Uredbe o postopku za zasedbo delovnega mesta v organih državne uprave in pravosodnih organih (Uredba) je minister izdal sklep, da tožnik ni bil izbran za razpisano delovno mesto višjega svetovalca.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt pritožnik pravi, da je ministrstvo prvotno v predmetnem izbirnem postopku izdalo sklep opr. št. 110-124/2008/150 z dne 15. 4. 2009, s katerim je odločilo, da se kandidat ne uvrsti v izbirni postopek, ker naj ne bi izpolnjeval pogoja zahtevanih delovnih izkušenj. Zoper ta sklep je kandidat pravočasno, preko svojega pooblaščenca, dne 15. 5. 2009 vložil pritožbo zoper sklep o neuvrstitvi v izbirni postopek. Dne 30. 6. 2009 je poslal pooblaščenec prvo urgenco na ministrstvo, saj pooblaščenec v več kot 30-ih dneh ni prejel odločitve pritožbenega organa v zvezi s pritožbo kandidata. Dne 6. 7. 2009 je pooblaščenec preko e-maila prejel odgovor ministrstva, da je Komisija za pritožbe izdala sklep, da se izpodbijani sklep odpravi in zadeva vrne v ponovno odločanje, da pa je tudi ministrstvo že izdalo sklep, da kandidat v izbirnem postopku ni bil izbran. Pooblaščencu kandidata ni bil vročen niti sklep Komisije za pritožbe niti drug sklep ministrstva o tem, da kandidat ni bil izbran v izbirnem postopku. Šele na ponovno urgenco je ministrstvo dne 30. 9. 2009 odgovorilo in posredovalo izpodbijani sklep pooblaščencu po e-mail sporočilu. Še do danes pa ministrstvo pooblaščencu ni vročilo sklepa Komisije za pritožbe, s katerim je Komisija odpravila sklep o neuvrstitvi kandidata v izbirni postopek. Sklicuje se na določilo 65. člena ZJU, 25. člen Uredbe in 88. člen ZUP. Ministrstvo je sicer moralo tožnika uvrstiti v izbirni postopek, vendar tožnik v prvi fazi izbirnega postopka dejansko ni sodeloval. Z njim ni bil opravljen noben razgovor, nikakršen pisni preizkus, kandidat tudi ni odgovarjal na nobeno od vprašanj, ki jih ministrstvo navaja v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. Dejansko je ministrstvo le formalno in naknadno izdalo sklep, da kandidat ni bil izbran v izbirnem postopku.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi izhaja, da je bila natečajna komisija imenovana s strani predstojnika organa s sklepom št. 110-124/2008/74 z dne 17. 2. 2009. Ker je bil izbirni postopek s strani Komisije za pritožbo razveljavljen in zadeva vrnjena v ponovno odločanje ministrstvu, bi morala biti imenovana tudi nova natečajna komisija in nasploh bi se moral cel postopek izvesti ponovno. Tega ministrstvo ni storilo, temveč je naknadno le formalno izdalo sklep o neizbiri ter zaključilo postopek. Iz objavljenih razpisnih pogojev za zasedbo prostega delovnega mesta ne izhaja, da so bile kot pogoj za zasedbo delovnega mesta predpisane delovne izkušnje v državni službi. Sklicevanje na pogoj, ki ni bil določen v razpisnih pogojih za opravljanje dela, pa nikakor ne more biti podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. Ministrstvo ni vročilo nobene odločbe v predmetnem postopku pooblaščencu kandidata, kar bi moralo storiti skladno z 88. členom ZUP. S tem je ministrstvo storilo tudi bistveno kršitev postopka po 4. točki prvega odstavka 65. člena ZJU. Skladno z 39. členom ZJU in 60. členom ZJU se pri odločanju uporablja ZUP. Le-ta v 2. odstavku 237. člena določa, da gre za bistveno kršitev postopka, če osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v postopku, ta možnost ni bila dana (2. točka) in če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka). S tem je bila kandidatu v celoti odvzeta pravica do nastopanja kot stranka v postopku in do vlaganja pravnih sredstev ter možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah. Izpodbijani sklep je bil vročen preko e-maila in ne osebno kot to določa 87. člen ZUP. Vročitev sklepa pa ni bila opravljena preko informacijskega sistema skladno z 86. členom ZUP. Pritožnik vseeno šteje takšno vročitev za opravljeno in iz previdnosti vlaga predmetno pritožbo, čeprav gre nedvomno za kršitev določb postopka in vročitev tako tudi do danes še ni bila opravljena zakonito in pravilno. Z drugostopenjskim aktom je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja na podlagi 1. točke 2. odstavka 35. člena in prvega odstavka 39. člena ZJU (Uradni list RS, št. 63/07-uradno prečiščeno besedilo in 65/08; v nadaljevanju ZJU) pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnila. V odločbi pravi, da je organ prve stopnje pritožnika z izpodbijanim sklepom vseeno uvrstil v izbirni postopek, kot je to razvidno iz izreka izpodbijanega sklepa, zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, češ da je organ prve stopnje ponovno kršil 2. točko prvega odstavka 65. člena ZJU in mu ni dal možnosti sodelovanja v izbirnem postopku. Omenjene delovne izkušnje niso bile pogoj za razpisano delovno mesto, kot to zmotno domneva pritožnik v svoji pritožbi, temveč merilo izbirnega postopka, zato so neutemeljene pritožnikove navedbe, češ da iz objave javnega natečaja ni razvidno, da bi bile kot pogoj za zasedbo delovnega mesta določene tudi delovne izkušnje v državni službi. Iz dokumentacije je razvidno, da pritožnik resnično nima delovnih izkušenj v državni upravi in se zato utemeljeno ni uvrstil v drugo fazo izbirnega postopka, to je na pisni preizkus znanja in na razgovor.

Drugostopenjski organ se sklicuje na določila 59. člen ZJU, 2. in 3. odstavek 19. člena Uredbe.

Na razgovor so se uvrstili kandidati, ki so dosegli 4,5 ali več od skupno 6 točk na pisnem preizkusu. Nadalje je Komisija za pritožbe iz dokumentacije ugotovila, da je izpodbijani sklep prevzela C.C., stanujoča ..., ki jo je pritožnik pooblastil za vročanje, zato so pritožnikove predmetne navedbe o vročanju neutemeljene. Tudi ob upoštevanju dejstva, da je pritožnik imel takrat pooblaščenca Odvetniško družbo D., ..., navedeno ne predstavlja bistvene kršitve postopka, saj je pritožnik pravočasno vložil pritožbo in tako zaradi tega ni utrpel nobene kršitve svojih pravic iz procesnega ali materialnega prava. Prav tako so neutemeljene pritožnikove navedbe, češ da bi morala biti imenovana nova natečajna komisija in bi se moral nasploh cel postopek voditi ponovno, saj ne v ZJU in ne v Uredbi ni takšne zahteve. Iz dokumentacije in obrazložitve izpodbijanega sklepa pa je tudi razvidno, da je pritožnik bil uvrščen v izbirni postopek, da pa se ni uvrstil v drugo fazo le-tega, ker nima delovnih izkušenj v državni upravi (vladne službe, ministrstva ali upravne enote).

Tožnik v tožbi pravi, da vlaga tožbo zaradi odprave sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. 10051-1045/2009/6 z dne 25. 11. 2009 in zahtevka za odškodnino. Tožnik opisuje proces vročanja in na koncu tega opisa pravi, da je ministrstvo na podlagi urgence posredovalo izpodbijani akt tožniku po elektronski pošti. Meni, da je toženec v izpodbijanem aktu zmotno presodil težo kršitev pravil postopka, saj jim ni pripisoval večjega pomena. Skladno s 25. členom Uredbe se sklepi vročajo kandidatom v skladu z ZUP. Vročanje mu je onemogočalo, da bi učinkovito spremljal potek predmetnega upravnega postopka in imel priložnosti, da se pravočasno in temeljito pripravi na dejanja v postopku. Pooblaščenec ni imel možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za izdajo odločbe. Pravi, da mu je bila kršena pravica iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Zakon vsem udeležencem izbirnega postopka za sklenitev delovnega razmerja omogoča, da enakopravno sodelujejo v izbirnem postopku, kar pomeni, da so pravočasno in celostno obveščeni o poteku postopka, predvsem pa se jim vsa pisanja pravilno vroča. Tožnik meni, da mu je bila kršena z 49. členom URS zagotovljena pravica svobode dela in sicer pravica do dostopa do vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji. Tožnik meni, da je tako merilo za izbor diskriminatorno, saj neupravičeno privilegira zaposlene v javni upravi oziroma posameznike, ki so bili zaposleni v javni upravi, nasproti tistim, ki so delovne izkušnje pridobivali zunaj državne uprave. Določilo 13. odstavka 6. člena ZJU določa, da se kot delovne izkušnje upošteva tudi delo na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero osebo kandidira. Zakon torej nedvoumno in skladno z Ustavo omogoča dostop do delovnih mest v javni upravi vsem, ki izkažejo potrebno znanje in delovne izkušnje, kar pa ni pogojeno zgolj z izkušnjami v državni upravi. Pod točko III. tožbe tožnik pravi, da je z izbranim merilom delovnih izkušenj v državni upravi natečajna komisija izbrala diskriminatorno merilo, ki ga oseba, ki ni bila zaposlena v državni upravi – ne glede na njeno poznavanje delovanja državne uprave in usposobljenosti opravljati tako delo – nikakor ne more izpolniti. Tak kriterij je lahko kvečjemu dopolnilen, nikakor pa ne sme biti odločilno merilo izločanja kandidatov iz izbirnega postopka, saj neupravičeno diskriminira posameznike, ki niso bili nikoli zaposleni v državni upravi. Natečajna komisija v izbirnem postopku ni upoštevala drugih delovnih izkušenj tožnika. Iz priloženega življenjepisa izhaja, da je več kot 5 let opravljal delo na vodilnih delovnih mestih v gospodarskih družbah in je tako opravljal delo na najmanj enaki stopnji zahtevnosti kot se zahteva za delovno mesto, za katero je pritožnik kandidiral.

Da bi bilo zadoščeno pogoju enake obravnave vsakega kandidata, oziroma da bi tožnik dejansko imel enake možnosti za izbiro v izbirnem postopku, bi komisija morala poleg delovnih izkušenj v državni upravi upoštevati tudi delovne izkušnje na primerljivi stopnji zahtevnosti in njegovo usposobljenost za delo v državni upravi preveriti tudi na druge načine, se pravi ga povabiti na pisni preizkus in razgovor. Njegova usposobljenost sploh ni bila predmet ugotavljanja, saj je izbirna komisija neupravičeno dala prednost kandidatom, ki so bili predhodno že zaposleni v javni upravi, ne da bi ugotovila, ali je tožnik, ki je delovne izkušnje nabiral v gospodarstvu, resnično manj usposobljen. Tožnik meni, da zaradi take obravnave ni imel enakih možnosti v izbirnem postopku kot ostali kandidati. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijani sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-1045/2009/6 z dne 25. 11. 2009 odpravi in da se zadeva vrne v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da so pritožnikove navedbe iz III. točke tožbenih navedb o diskriminatornosti delovnih izkušenj v državni upravi (vladne službe, ministrstva ali upravne enote), tožbene novote, ki jih tožnik neupravičeno ni navedel v postopku izdaje upravnega akta, zato jih sodišče po mnenju toženke ne more upoštevati kot tožbene razloge. Iz pritožbe z dne 8. 10. 2009 pa ni razvidno, zakaj omenjene diskriminatornosti delovnih izkušenj v državni upravi (vladne službe, ministrstva ali upravne enote) ni navedel že v tej pritožbi. Podobno stališče je Upravno sodišče Republike Slovenije že zavzelo v svoji pravnomočni sodbi, U 1718/2007-50 z dne 12. 11. 2009. Ne glede na navedeno pa se toženka tudi ne strinja s III. točko tožbenih navedb. V drugo fazo izbirnega postopka so se namreč uvrstili kandidati, ki so imeli delovne izkušnje v državni upravi, ker tožnik le-teh ni imel, se utemeljeno ni uvrstil v drugo fazo izbirnega postopka. Omenjeno merilo izbirnega postopka po mnenju toženke ni diskriminatorno in je utemeljeno z dejstvom, da višji svetovalec opravlja zahtevna dela in naloge v ministrstvu. Poleg tega mora poznati odnose med ministrstvom, vlado, organi v sestavi, da se ga ne uvaja v delo, saj vendarle gre za zahtevno delovno mesto višjega svetovalca v kabinetu ministra. Kot je razvidno iz opisa del in nalog na razpisanem delovnem mestu (izsek iz veljavnega akta o sistemizaciji) se na delovnem mestu opravljajo zahtevna dela in naloge, ki jih tožena stranka v odgovoru tudi našteje. Navedeno podpira tudi opis del in nalog kabineta ministra. Kabinet ministra tako opravlja organizacijske naloge, vezane na opravljanje funkcije ministra, naloge razdeljevanja zadev v reševanje notranjim organizacijskim enota, svetovanje ministru v zadevah iz njegove pristojnosti tako pri oblikovanju politike na delovnih področjih ministrstva kot tudi pri zahtevnih, specializiranih, pospeševalnih in razvojnih nalogah na delovnih področjih ministrstva ter pri usklajevanju strokovnih področij dela znotraj ministrstva. Nadalje je treba pojasniti, da v skladu s tretjim odstavkom 60. člena ZJU določa merila natečajna komisija oziroma pooblaščenec. Tretji odstavek 60. člena ZJU namreč določa, da za vodenje izbirnega postopka predstojnik lahko pooblasti javnega uslužbenca oziroma imenuje komisijo. V konkretnem primeru je glede na navedeno natečajna komisija določila merilo, ki ni diskriminatorno.

V pripravljalni vlogi z dne 12. 3. 2010 tožnik pravi, da ministrstvo ni preverjalo tožnikove usposobljenosti, saj ni preverjalo tožnikovih kvalifikacij na pisnem preverjanju usposobljenosti oziroma razgovoru, kot je to veljalo za druge kandidate, ki so bili uvrščeni v izbirni postopek. Ministrstvo za okolje in prostor ne bi smelo odločati zgolj na podlagi teh meril, ker so diskriminatorne in ne upoštevajo kandidatove dejanske strokovne usposobljenosti za delo. Ministrstvo bi tako moralo, preden je izdalo sklep št. 110-124/2008/167 z dne 8. 6. 2009, dopolniti ugotovitveni postopek in celostno in pravilno ugotoviti tožnikovo dejansko strokovno usposobljenost za delovno mesto s pisnim preizkusom znanja in razgovorom. V izogib ponavljanju se tožnik sklicuje na navedbe v tožbi z dne 8. 1. 2010. Tožnik tudi izrecno zavrača trditev toženke, da so navedbe o vročanju neutemeljene, ker je pisanje prevzela C.C., ki bi jo naj tožnik pooblastil za „vročanje“. Iz priloženega dokaznega gradiva nikakor ni razvidno, da bi tožnik C.C. pooblastil za sprejemanje pisanj. Priložena je zgolj enostranska izjava C.C., ki pa nikakor nima narave pooblastila in iz nje ne izhaja, da je C.C. tudi dejansko bila pooblaščena za sprejemanje pisanj za tožnika. Iz pritožbe tožnika je razvidno, da je že od vsega začetka smiselno zatrjeval neenakopravno oziroma diskriminatorno obravnavo, saj je ves čas trdil, da se v izbranem postopku neupravičeno niso upoštevale njegove delovne izkušnje na isti stopnji zahtevnosti pridobljene izven državne uprave, in da mu Ministrstvo za okolje in prostor ni dalo možnosti sodelovati v postopku. Pri navedbah tožnika gre zgolj za drugačen opis dejanskega stanja, ki ga je tožnik navedel že v pritožbah. Tožnik z merili za izbiro sploh ni bil oziroma niti ni mogel biti seznanjen, zato je očitek toženke iz odgovora na tožbo, da tožnik navedenih argumentov ni navedel že v pritožbi, deplasiran. Iz celotne obrazložitve sklepa ni moč natančno razbrati, kako je natečajna komisija oblikovala merila izbirnega postopka. Šele s sklepom toženke, št. 10051-1045/2009/6 z dne 25. 11. 2009 je bil tožnik podrobno seznanjen s potekom izbirnega postopka, merili za izbor kandidatov in posledično diskriminatorno naravo le-teh. Iz tega izhaja, da je šele v pritožbi na sklep toženke, št. 10051-1045/2009/6 z dne 25. 11. 2009, lahko v celoti opredelil dejansko stanje glede diskriminatornosti meril izbirnega postopka.

Obrazložitev k prvi točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Upravni spor v zadevah neizbire uradnikov v izbirnem postopku po Zakonu o javnih uslužbencih (ZJU, Uradni list RS, št. 56/2002 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) je specifičen. Specifičnost ni v tem, da ZJU določa, da je upravni spor v tovrstnih zadevah možno sprožiti zoper sklep komisije za pritožbe (5. odstavek 65. člena ZJU), kajti to pomeni, da skladno s splošnim konceptom upravnega spora po Zakonu o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010) stranka mora izpodbijati prvostopenjski akt, s katerim je odločeno o neizbiri, ne pa drugostopenjski akt Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja v primeru, da drugostopenjski organ v izreku odloči le, da se pritožba zoper prvostopenjski akt zavrne. Tak je tudi obravnavani primer in ker drugostopenjski akt pomeni le zavrnitev pritožbe, med tem ko je organ s prvostopenjskim aktom odločil o pravno zavarovanem interesu oziroma pravici tožnika v smislu 2. člena ZUS-1, je sodišče – ker stranke ni pozivalo na ustrezno popravo tožbe - smiselno štelo, da tožnik izpodbija prvostopenjski akt.

Specifičnost upravnih sporov po 65. členu ZJU pa je v tem, da ima določba 5. odstavka 65. člena ZJU posebne odločbe glede možnih odločitev upravnega sodišča glede na določbe ZUS-1 in te specialne določbe je treba uporabiti v povezavi z ustaljeno upravno-sodno prakso zlasti Vrhovnega sodišča RS. Po praksi Vrhovnega sodišča RS namreč velja, da mora stranka ves čas postopka izkazovati pravni interes za tožbo v tem smislu, da si s tožbo lahko izboljša svoj pravni položaj. To sicer velja ne samo v postopkih v zvezi z imenovanji javnih uslužbencev (I Up 229/2009 z dne 14. 12. 2009), ampak tudi na drugih pravnih področjih, kot so: imenovanje vršilca dolžnosti dekana (I Up 44472009 z dne 1. 9. 2010), podelitev koncesije (I Up 207/2009 z dne 23. 12. 2009), omejitev gibanja prosilcem za azil (I Up 22/2010 z dne 27. 7. 2010), prepoved dejanj nelojalne konkurence (X Ips 219/2007 z dne 16. 12. 2009). Če tak pravni interes tožnika ni izkazan, preneha pravovarstvena potreba za upravni spor in je treba tožbo zavreči. Zato je v tovrstnih zadevah bistveno, kakšno sodno varstvo stranka uveljavlja oziroma kaj tožeča stranka zahteva od sodišča. Sodišče namreč v upravnem sporu presoja upravni akt v mejah tožbenega predloga, ni pa vezano na tožbene razloge (1. odstavek 40. člena ZUS-1).

To pomeni, da je v konkretni zadevi pomembno, da tožnik zahteva odpravo izpodbijanega akta, pri čemer ne uveljavlja, da je bil izbran kandidat, ki ne izpolnjuje natečajnih pogojev (1. točka 1. odstavka 65. člena ZJU) in tudi ne uveljavlja, da je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka očitno ni dosegel najboljšega rezultata (3. točka 1. odstavka 65. člena ZJU). Tožnik uveljavlja tožbena razloga iz 2. in 4. točke 1. odstavka 65. člena ZJU: da izpolnjuje natečajne pogoje, pa mu ni bila dana možnost sodelovanja v izbirnem postopku in da je prišlo do bistvenih kršitev postopka javnega natečaja oziroma izbirnega postopka. Zakonodajalec je samo za primer iz 1. točke 1. odstavka 65. člena ZJU določil možnost, da sodišče sklep o izbiri razveljavi, da naloži pristojnemu organu razveljavitev akta o imenovanju in pogodbe o zaposlitvi in ponovitev izbirnega postopka. Tega pa sodišče ne more odločiti v primeru, če stranka uveljavlja kršitev 2. oziroma 4. točke 1. odstavka 65. člena ZJU. Iz tega sledi, da v primeru, kot je obravnavani, stranka ne more uveljavljati odprave sklepa o neizbiri v smislu 1. alineje 1. odstavka 33. člena ZUS-1, kajti s tem si stranka ne more izboljšati svojega pravnega položaja, ampak bi lahko v mejah 33. člena ZUS-1 glede na konkretne okoliščine primera po (pri)tožbi tožnika uveljavljala (na primer) ugotovitev, da je bila z izpodbijanim aktom kršena določena človekova pravica tožnika. In to tožnik tudi smiselno uveljavlja v tožbi, ko pravi, da sta mu bili kršeni pravici iz 22. in 49. člena Ustave. Sodišče namreč upoštevajoč dokaj nejasno zakonsko ureditev v 65. členu ZJU glede na ZUS-1 v konkretnem primeru ni razlagalo določila 1. odstavka 40. člena ZUS-1 ozko v tem smislu, da če je stranka uveljavljala odpravo izpodbijanega akta, potem sodišče presoja samo možnost odprave izpodbijanega akta. Ugotovitev kršitve človekove pravice brez odprave akta prinaša namreč manjše pravne učinke na pravno razmerje kot odprava izpodbijanega akta, do katere lahko pride tudi zaradi kršitve ustavnih pravic in ne samo zaradi kršitve zakona Z metodo razlage a maiori ad minus (z večjega na manjše) je torej sodišče vzelo tožbo tožnika v vsebinsko presojo in tožbe ni zavrglo zaradi pomanjkanja pravnega interesa.

Kar zadeva tožbeni ugovor bistvenih kršitev izbirnega postopka zaradi vročanja izpodbijanega akta, je to pomembno samo v razmerju do drugostopenjskega akta. V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da je očitno prišlo do nepravilnosti pri vročanju prvostopenjskega akta, vendar pa tožnik ni izkazal, da so nepravilnosti pri vročanju vplivale na pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) oziroma do enakega dostopa do delovnega mesta (3. odstavek 49. člena Ustave). Po določilu 4. odstavka 65. člena ZJU namreč pritožba neizbranega kandidata zadrži imenovanje izbranega kandidata v naziv in sklenitev pogodbe o zaposlitvi. To pomeni, da je ves čas, ko tožniku izpodbijani sklep ni bil vročen in potem, ko mu je bil vročen po elektronski pošti in se je tožnik s celotno vsebino izpodbijanega akta lahko seznanil in čas, ki je potekel do dokončnosti izpodbijanega akta, učinkovala določba 4. odstavka 65. člena ZJU. S tega vidika posega v pravico iz 22. člena oziroma 3. odstavka 49. člena Ustave ni bilo. Zakaj se tožnik ni imel časa „pravočasno in temeljito pripraviti na dejanja v postopku“ zaradi napak pri vročanju, ni razvidno iz (pri)tožbe, kajti relevantno dejanje po izdaji sklepa o neizbiri je zgolj pritožba zoper sklep o neizbiri. Tožnik pa se je v celoti seznanil z vsebino sklepa o neizbiri, četudi prek elektronske pošte; tožnik tudi ni imel manj časa za pritožbo, kot ta čas opredeljuje zakonski rok in ne drži, da se „ni imel možnosti izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembni za odločbo“, saj ne trdi, da ni bil v celoti seznanjen z vsebino izpodbijanega akta. To pomeni, da napake pri vročanju v konkretnem primeru ne morejo pomeniti bistvenih kršitev določb postopka v smislu 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP v razmerju do izdaje drugostopenjskega akta.

Kar pa zadeva tožbeni ugovor iz 2. točke 1. odstavka 65. člena ZJU, sodišče ugotavlja, da je pristojni organ štel, da tožnik izpolnjuje natečajne pogoje in to med strankama ni sporno, vendar pa tožnik uveljavlja, da mu ni bila dana možnost sodelovanja v izbirnem postopku, ker je bil izločen iz nadaljnje faze izbire zgolj na podlagi dejstva, da ni imel delovnih izkušenj v državni upravi, čeprav to ni bil razpisni pogoj in čeprav bi moral pristojni organ upoštevati tudi 13. odstavek 6. člena ZJU in prepoved diskriminacije. Ta ugovor se torej nanaša na postopek pred izdajo prvostopenjskega akta.

V zvezi s tem sodišče ugotavlja naslednje:

Določilo 59. člena ZJU določa, kaj mora biti vsebina javnega natečaja, vendar ne določa izrecno, da morajo biti sestavni del javnega razpisa natečajni oziroma razpisni pogoji, ki jih morajo izpolnjevati kandidati, da se lahko prijavijo na razpis. Zato je treba pojmovno zvezo „pogoji za opravljanje dela“ (3. točka 1. odstavka 59. člena ZJU) šteti smiselno kot razpisne pogoje; tudi (4. točko) „dokazila, ki jih mora kandidat priložiti prijavi“ je treba uporabiti za interpretacijo, da mora vsebina objave javnega razpisa vsebovati tudi razpisne pogoje, kajti glede na razpisane pogoje morajo kandidati priložiti ustrezna dokazila. Takšna interpretacija 1. odstavka 59. člena ZJU je nujna, kajti brez tega, da bi zakon določal, da morajo biti razpisni pogoji objavljeni, ne bi bilo mogoče uresničevati praivce iz 3. odstavka 49. člena Ustave. To interpretacijo podpira določilo 2. odstavka 63. člena ZJU, ki edino v kontekstu izbirnega postopka omenja pojem „natečajni pogoji“ in tudi 3. alineja 2. odstavka 19. člena Uredbe.

Naslednje relevantno vprašanje je, ali bi „delovne izkušnje v državni upravi“ morale biti razpisni pogoj, ali pa je dopustno, da je te izkušnje pristojni organ upošteval v izbirnem postopku kot pogoj za vstop v nadaljnjo fazo izbire, ko se ugotavlja strokovna usposobljenost kandidatov. Določilo 2. odstavka 61. člena ZJU namreč predvideva možnost opravljanja izbirnega postopka v več fazah, tako da se kandidati postopno izločajo. Za odgovor na navedeno vprašanje je treba upoštevati naravo predmetne upravne zadeve. Pri vsebinski izbiri usposobljenosti kandidatov v državni upravi mora namreč pristojni organ imeti dovolj široko polje proste presoje, kajti sodišče je v izvajanju sodnega nadzora nad kadrovskimi odločitvami v izvršilni veji oblasti zadržano glede presoje materialnih pogojev z vidika ugotavljanja najboljše strokovne usposobljenosti (1. odstavek 62. člena ZJU), med tem ko izvaja strogo presojo glede spoštovanja procesnih pravil. V razpisnih pogojih je bil poleg zahtevane izobrazbe (1. alineja) v drugi alineji določen pogoj „pet let delovnih izkušenj“. Potem, ko je pristojni organ izbral kandidate, ki izpolnjujejo razpisne pogoje, je v fazi nadalnje izbire med kandidati izbral kriterij oziroma merilo delovnih izkušenj v državni upravi. Pravna relevantnost „meril“ v izbirnem postopku je pokrita z določbo 1. odstavka 62. člena ZJU, ki predvideva uporabo posebnih meril v izbirnem postopku, ki so bolj specifična od razpisnih pogojev. Upoštevajoč navedeno pravno podlago in ker merilo delovnih izkušenj v državni upravi ni očitno nerazumno glede na naravo razpisanega uradniškega mesta, sodišče nima podlage za presojo, da so bili razpisni pogoji nezakoniti, oziroma da tožena stranka ne bi smela uporabiti omenjenega merila v izbirnem postopku. Tožena stranka je povsem razumno utemeljila, zakaj so delovne izkušnje v državni upravi pomembne za razpisano delovno mesto. Določilo 13. odstavka 6. člena ZJU ne more vplivati na drugačno odločitev, kajti zaradi narave predmetne upravne zadeve, ko mora biti sodišče (tudi zaradi načela delitve oblasti) zadržano pri presoji zakonitosti vsebinske izbire najbolj usposobljenega kandidata, je bila po oceni sodišča izpodbijana odločitev v mejah polja proste presoje tožene stranke. Pojem „najbolj strokovno usposobljen“ iz 1. odstavka 62. člena ZJU namreč ne pomeni, da sodišče presoja s čim večjo možno objektivnostjo, celovitostjo in natančnostjo, ali je bil res izbran najbolj usposobljen kandidat ali ne, kajti bistveno je, da izbrani kandidat izpolnjuje natečajne pogoje, med tem ko sodišče lahko poseže v vsebinsko izbiro le, če je bil izbran kandidat, ki po merilih izbirnega postopka „očitno“ ni dosegel najboljšega rezultata (3. točka 1. odstavka 65. člena ZJU). Kot že rečeno, tožnik tega niti ne zatrjuje. Zaradi tega tožena stranka ni imela obveznosti, da tretji stavek 13. odstavka 6. člena ZJU uporabi v tem smislu, da tožnika obvezno vključi v nadaljnji izbirni postopek na podlagi ocene, da so delovne izkušnje na vodilnih mestih družb v gospodarstvu na enaki stopnji zahtevnosti kot delovne izkušnje v državni upravi na mestu, primerljivem višjemu svetovalcu v kabinetu ministra. Iz tega sledi, da je tožena stranka imela zakonito podlago, da je uporabila omenjeno merilo v izbirnem postopku in da ima razlikovanje med kandidati, ki imajo delovne izkušnje v državni upravi, in tistimi, ki teh izkušenj nimajo, objektivno in upravičeno podlago v naravi predmetne službe. Ker je tožnik ugovor diskriminacije kljub določilu 3. odstavka 20. člena ZUS-1 podal šele v tožbi, sodišče v potrditev objektivne in upravičene podlage za drugačno obravnavanje kandidatov v obrazložitev ni vključilo še natančnejše utemeljitve tožene stranke iz odgovora na tožbo, zakaj so delovne izkušnje v državni upravi za razpisano mesto pomembne, ki jim tožeča stranka v pripravljalni vlogi namenja le pavšalni odgovor. Zgornja interpretacija in uporaba pravnih pravil v konkretnem primeru se ujema tudi z podzakonskimi določbami iz 3. odstavka 19. člena, 4. odstavka 22. člena ter 3. odstavke 24. člena Uredbe.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).

Obrazložitev k drugi točki izreka:

Po določilu 4. odstavka 25. člena ZUS-1, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka. Na tej podlagi je sodišče v drugi točki izreka odločilo, da se zavrne stroškovni zahtevek tožeče stranke.


Zveza:

ZJU člen 59, 59/1, 59/1-3, 59/1-4, 62, 62/1, 65, 65/1, 65/1-1, 65/1-2, 65/1-3, 65/1-4, 65/5.
ZUS-1 člen 33, 33/1, 33/1-1.
Datum zadnje spremembe:
31.08.2011

Opombe:

P2RvYy0yMDEwMDQwODE1MjU3MDEx