<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Strokovni članki

Evidenčna števlika:VS00003136
Vrsta:Članki
Datum objave:01.06.2017
Publikacija:Pravosodni bilten (PB), št. 2/2017, str. 117
Država:Slovenija
Jezik:slovenščina
Institut:materialnopravni pobot - procesni pobot - predpravdni pobot - pobotna izjava - ugovor zaradi pobota - pogoji za pobot - vzajemnost medsebojnih terjatev - likvidnost terjatve - vračunavanje s pobotom - dospelost terjatve - učinki pobota - dogovor o pobotu - izrek sodbe pri pobotnem ugovoru
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
Avtor:Tadeja Zima Jenull

Besedilo

Materialnopravni in procesnopravni vidiki pobota(1)

Celotno besedilo

1. UVOD

Pobotanje je v pravdnem postopku pogosto vprašanje, ki se največkrat najprej zastavi, in sicer, ali stranka uveljavlja ugovor ugasle pravice, ki ga je mogoče opredeliti kot materialnopravno pobotanje, ali pa vlaga procesno pravni ugovor zaradi pobota. Stranke v postopku namreč nenatančno uporabljajo oba pojma, in še to običajno hkrati, ne da bi izrecno opredelile, za kakšno vrsto pobotanja gre. Zato mora sodišče najprej razmejiti, ali stranka uveljavlja materialni ali procesni pobot.

Materialnopravno pobotanje kot način prenehanja obveznosti je urejeno v 311. do 318. členu Obligacijskega zakonika (OZ).(2) V praksi se za to vrsto pobota uporabljata dva izraza, in sicer predpravdni in izvenpravdni pobot. Vsebinsko je primernejši izraz izvenpravdni pobot, saj je lahko uveljavljen pred in med postopkom. Izraz predpravdni pobot kaže na napačno razumevanje pojma materialnopravnega pobota. Zmotno je sklepanje, da materialnopravnega pobotanja ni mogoče uveljavljati med pravdnim postopkom. Dejanje, na podlagi katerega nastane izvenpravdni pobot, imenujemo pobotna izjava. Dejanje, s katerim imetnik pobotne terjatve v pravdi uveljavlja izvenpravdni pobot, pa ugovor izven pravdnega pobota.

Procesni ugovor zaradi pobota je urejen v tretjem odstavku 319. v zvezi z drugim odstavkom 324. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).(3) Dejanje, s katerim imetnik pobotne terjatve uveljavlja procesni pobot, imenujemo ugovor zaradi pobota.

Pobot je treba ustrezno opredeliti tudi z vidika strank, torej upnika in dolžnika, ki hkrati nastopata v obrnjenih pravnih (procesnih) položajih. Upnik, ki kot stranka uveljavlja svojo terjatev, ima položaj tožeče stranke, dolžnik, ki uveljavlja izvenpravdni ali procesni ugovor zaradi pobota, ima položaj tožene stranke. Vendar pa takoj, ko tožena stranka v postopku izjavi svojo voljo in uveljavi izvenpravdni ali procesni ugovor zaradi pobota, nastopa hkrati tudi kot upnik (tožeča stranka), nasprotna stranka, proti kateri je uveljavljena ena ali druga vrsta ugovora, pa je v položaju dolžnika, (tožena stranka), čeprav je tožeča stranka v pravdnem postopku.

Testen s terminološkega vidika opozarja,(4) da naj bi bil tisti, ki zahteva izpolnitev svoje terjatve, kompenzat, tisti, ki svojo terjatev uveljavlja (stavi) v pobot, pa kompenzant. Terjatev prvega naj bi bila pasivna, terjatev drugega pa aktivna.(5) To poimenovanje se v slovenski praksi in literaturi ni uveljavilo, usmerjanje pozornosti na aktivnost oziroma pasivnost pa lahko tudi zavede glede na to, da je „kompenzant“ sicer res aktiven pri dejanju pobota, pobot pa je vendarle sredstvo, s katerim se brani pred tistim, ki je sicer pasiven pri pobotu, vendar (aktivno) uveljavlja svojo terjatev.

V nadaljevanju bodo skupaj obravnavani primeri materialnopravnega in procesnega pobotanja. Hkrati bo opozorjeno na njihove razlike in posebnosti ter na katere okoliščine pri razlikovanju med njima je treba biti pri odločanju še zlasti pozoren. Navedeni bodo tudi najbolj značilni primeri posameznih procesnih položajev pri materialnopravnem in predvsem pri procesnem pobotanju v pravdnem postopku. Pobotanje v izvršilnem postopku bi preseglo zastavljeno temo in v tem prispevku ne bo obravnavano.

2. POGOJI ZA (MATERIALNOPRAVNI) POBOT

Pobotanje je oblika prenehanja obveznosti, kjer prenehata dve ali več obveznosti v medsebojnem razmerju med dvema strankama z različnih pravnih naslovov. Pobot ima dvojno vlogo. Dolžnik, ki da pobotno izjavo, izpolni svojo obveznost in doseže izvršitev svoje terjatve. Pobot ima torej izpolnitveno in izvršitveno vlogo. Gre za vrsto zasebne izvršbe.(6) Da se terjatve lahko medsebojno pobotajo, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: vzajemnost (311. člen OZ), istovrstnost (311. člen OZ), zapadlost obeh terjatev (311. člen OZ) ter po stališču teorije in sodne prakse še iztožljivost (prvi odstavek 314. člena OZ, pobotanje z zastarano terjatvijo) in likvidnost.(7) V nadaljevanju so obravnavani pogoji za pobot, ki so v praksi povzročali največ težav.

2.1 Vzajemnost

Vzajemnost pomeni le, da stranki druga drugi hkrati dolgujeta in ena od druge medsebojno terjata. Vzajemnosti ni mogoče ožiti na sinalagmatičnost, torej da bi morali imeti stranki upnika in dolžnika isti izvor obveznosti.(8)

Delna izjema od vzajemnosti je ureditev pobota pri obveznostih z več solidarno zavezanimi dolžniki (396. člen OZ) ali več solidarno upravičenimi upniki (408. člen OZ). Če gre za solidarnost na upniški strani, je sodišče razložilo določbo drugega odstavka 427. člena ZOR(9) (sedaj drugi odstavek 408. člena OZ) tako, da solidarnost velja, ko tožbeno terjatev uveljavlja kakšen drug od solidarnih upnikov in tudi tedaj, ko to terjatev uveljavljajo vsi (solidarni) upniki. Tudi v tem primeru lahko torej dolžnik (imetnik pobotne terjatve) stavi to terjatev v pobot do višine tistega dela (tožbene) terjatve, ki (v notranjem razmerju) pripada upniku, ki je njegov dolžnik.(10)

Zastavlja se vprašanje. če sta se stranki s “pogodbo o pobotu“ dogovorili, da bosta pobotali terjatve, ki niso bile vzajemne. Največkrat gre za terjatev do fizične osebe, ki je bila edini družbenik in hkrati poslovodja, ta pa je ponudil v pobot terjatev, ki jo je imela do njegovega upnika njegova (enoosebna) družba.(11) Pogoja vzajemnosti s pogodbo ni mogoče izključiti. Pogodba o pobotu terjatev, kadar ni vzajemnosti, je dogovor o tem, kako bo prišlo do pobota. Vendar brez sodelovanja tretjega, ki ima pobotno terjatev (upnika enoosebne družbe), te ni mogoče veljavno žrtvovati za nadomestno izpolnitev tožbene terjatve.

Vzajemnost pa je podana, kadar je (ista) oseba v enem razmerju (npr. terja) kot fizična oseba, v drugem (isti osebi dolguje) pa samostojni podjetnik, ki je tudi fizična oseba.

2.2 Likvidnost

Izraz likvidnost terjatve pomeni, da je ta določena in nesporna.(12) Testen opozarja, da OZ (enako kot prej ZOR) med pogoji za pobot ne navaja tudi likvidnosti. Ne glede na to del teorije zahteva, naj bo terjatev (največkrat ni izrecno rečeno, katera) tudi likvidna. Tudi v odločitvah sodišč se zahteva likvidnost. Da morata biti (obe) terjatvi (enako?) likvidni, določa francoski Code civil (paragraf 1291).(13) ODZ je v paragrafu 1438 zahteval še, da morajo biti terjatve resnične. To naj bi bilo samo po sebi umevno,(14) to (nepotrebno) določbo pa nekateri povezujejo z likvidnostjo.

Zahtevo po likvidnosti je mogoče logično zagovarjati le glede pobotne terjatve: oviro za pobot ima tisti, ki ga uveljavlja. Dolžniku bi težko preprečevali, da za izpolnitev nelikvidne tožbene terjatve žrtvuje svojo likvidno (nesporno in določeno) terjatev. Če to stori s pobotno izjavo izven pravde, je problem nelikvidnosti tožbene terjatve razrešen, saj izvenpravdni pobot praviloma pomeni konkludentno priznanje dolga (obstoja tožbene terjatve).(15) Pri procesnem pobotu bi toženec lahko nelikvidni (torej sporni ali nedoločeni) tožbeni terjatvi nasprotoval in uveljavljal v pobot svojo likvidno pobotno terjatev. V omenjenem procesnem položaju bi toženec lahko vložil eventuelni pobotni ugovor.

Del teorije navaja, naj se likvidnost zahteva le pri izvenpravdnem pobotu. , medtem ko v pravdi pa ugovor nelikvidnosti ni mogoč. Sodišče mora višino terjatev ugotoviti v dokaznem postopku. Če gre za sporno terjatev, jo je treba najprej dokazati. Če gre za nečisto terjatev, torej terjatev, katere temelj ni sporen, ni pa določena njena višina, je najprej treba doseči njeno likvidnost. Če višine terjatve ni mogoče ugotoviti, pobotanje ni mogoče.(16)

Testen meni prav nasprotno in svoje stališče pojasnjuje z razlogi, navedenimi v nadaljevanju. Če sploh, je zahtevo za likvidnost (pobotne terjatve) mogoče logično utemeljiti in izpeljati – odprto ostaja vprašanje, kako (morda z delno sodbo) -– le pri procesnem pobotu. Zahteva za likvidnost naj prepreči, da bi se odlagala izpolnitev obstoječih likvidnih (tožbenih) terjatev zaradi razčiščevanja, ali obstaja tudi (nelikvidna) pobotna terjatev. Pri izvenpravdnem pobotu uveljavlja toženec ugovor ugasle pravice –, kar je podobno, kot bi navajal, da je tožbeno terjatev plačal. Sodišče se odgovoru na to trditev ne more izogniti, pa naj bo presoja njegove utemeljenosti še tako zapletena: gre za vprašanje, ali tožbena terjatev (še) obstaja ali ne.

Testen pušča odprto vprašanje, ali je po slovenskem pravu za pobot sploh mogoče zahtevati, naj bo(sta) terjatev (terjatvi) tudi likvidni (o tem nekaj v nadaljevanju pri obravnavi možnosti odločitve z delno sodbo). O tem, katera terjatev mora biti – če sploh -– tudi likvidna in ali naj pogoj velja pri izvenpravdnem ali pri procesnem pobotu, pa je odgovor naslednji: likvidnost je pojmovno mogoče zahtevati samo glede pobotne terjatve, in to samo v primeru procesnega pobota. Takšno logično izpeljavo elegantno povzema opis ureditve pobota v rimskem pravu: „Rimsko pravo, ki je pobot dojemalo predvsem kot procesno možnost, je vrh tega zahtevalo, da je mogoče terjatev, ki jo želimo uveljavljati v pobot, hitro in brez težav ugotoviti in dokazati (t. i. likvidnost terjatve).)”.(17)

Z vprašanjem likvidnosti se je Vrhovno sodišče že ukvarjalo.(18) V izvenpravdnem pobotu naj bi bila nelikvidna pobotna terjatev. Sodišče prve stopnje pobota ni upoštevalo, češ da tožena stranka „ni imela resnične terjatve, ki bi jo lahko uveljavljala v pobot“. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo potrdilo in glede pobotne terjatve izreklo, da njen obstoj „ni izkazan“ ter da „terjatev ni likvidna, saj je sporna“. Vrhovno sodišče je navedlo, da ZOR in OZ pogoja likvidnosti ne določata, v nadaljevanju še, da se je v slovenskem pravnem prostoru uveljavilo Cigojevo stališče, ki je z izrazom nelikvidna terjatev razumel terjatev, ki je sporna ali še ni določena in pa, da pojem nelikvidnosti nima povsem jasno določene vsebine. Sklenilo je, da stališče nižjih sodišč glede na zakonske določbe o obligacijskem (to je izven pravdnem) pobotu ni sprejemljivo, v nadaljevanju pa, da je treba v novem sojenju preučiti še drug vidik „spornosti“ pobotne terjatve, ki ga lahko na kratko povzamemo kot problem iztožljivosti (šlo je za vprašanje, ali ni pobotna terjatev vključena v sporazum o vprašanjih nasledstva in drugih nasledstvenih vprašanj).

Če povzamemo: tožena stranka je uveljavljala izvenpravdni in („iz razloga procesne previdnosti“) tudi procesni pobot (o usodi tega ugovora glej v nadaljevanju pri pristojnost). Prvostopenjsko sodišče veljavnosti izvenpravdnega pobota ni priznalo, češ da ni izpolnjen pogoj likvidnosti, ker je terjatev sporna, oziroma ker je tožnica ni priznala. Vrhovno sodišče je opozorilo na to, da ZOR likvidnosti ne določa med pogoji za pobot, da pa sta ga „glede na Cigojevo stališče pretežno sprejeli sodna praksa in literatura“, ker izraz likvidnost nima jasno določene vsebine, pa da je treba biti pri njegovi uporabi previden. Iz literature je sodišče povzelo sklep, da bi strogo razumevanje likvidnosti lahko pripeljala do sklepa, da je mogoče samo pobotanje s terjatvijo, ki je ugotovljena s pravnomočno sodbo. V nadaljevanju se je osredotočilo na vprašanje, ali naj bi bila terjatev nelikvidna že zato, ker je tožeča stranka ni priznala. Pravilno opozarja, da je takšno stališče v neposrednem nasprotju z določbo 337. člena ZOR: po tej razlagi bi pri izvenpravdnem pobotu ne bi šlo več za enostranski pravni posel.

2.2.1. Likvidnost in delna sodba

Z likvidnostjo je povezano tudi vprašanje, ali se lahko o tožbeni terjatvi, kadar je le odločitev o tej zrela za razsodbo, odloči z delno sodbo.

Z delno sodbo je mogoče odločiti le o tožbeni, ne pa tudi o pobotni terjatvi. Pobotni ugovor se upošteva šele, če je utemeljen tožbeni zahtevek utemeljen. Vprašanje glede delne sodbe se prav tako zastavlja samo pri procesnem pobotu – Pri izven pravdnem, medtem ko se pri izvenpravdnem pobotu se z učinkom pravnomočnosti odloča samo o tožbeni terjatvi. Odločitev o (tožbeni) terjatvi ne more biti zrela za razsojo, dokler sodišče ni sposobno odločiti o ugovoru ugasle pravice (toženec ugovarja, da je terjatev plačal). Zato se vprašanje glede delne sodbe lahko zastavlja samo pri procesnem pobotu.

Na prvi pogled se ponuja odgovor, da delna odločitev (samo o tožbeni terjatvi, ki je že pojmovno lahko le ugodilna) ni mogoča, saj odločitev o ugovoru zaradi pobota (manjkajoči del) lahko pomeni prav to, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

Sodna praksa odločanju z delno sodbo ni naklonjena. V eni od odločb je sodišče zavzelo jasno odklonilno stališče do takšne možnosti.(19) Ugotovilo je, da je prvostopenjsko sodišče v izreku ugodilo delu tožbenega zahtevka, obenem pa ni odločilo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota, niti ni odločilo, da pobotni ugovor morda ni dopusten. Zato je upoštevalo pritožbeni očitek, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj o pobotnem ugovoru nima razlogov (in tudi ne odločitve). Pritožbe tudi ni mogoče šteti kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe, s katero naj sodišče odloči (le) še o pobotnem ugovoru, saj je prikazani izrek sodbe prve stopnje mogoč le pod pogojem, da ugovor pobota ni dopusten, ali da terjatev, ki je uveljavljena zaradi pobota, ne obstaja –, torej v določenem obsegu že prejudicira odločitev o pobotnem ugovoru.

V drugem primeru pa je sodišče utemeljilo, da je o obeh „zahtevkih“, to je o tožbenem zahtevku in o pobotnem ugovoru, treba odločiti v okviru ene odločitve.(20) Sklicevalo se je na procesno teorijo in navedlo, da je ena odločitev utemeljena s tretjim odstavkom 324. člena ZPP, ki za tak primer predpisuje vsebino izreka sodbe, in tudi tretji s tretjim odstavkom 319. člena ZPP, po katerem postane pravnomočna tudi odločitev o pobotnem ugovoru. Šlo je za primer, ko je prvostopenjsko sodišče sicer pravilno oblikovalo izrek sodbe, v katerem je ugotovilo, da pobotna terjatev ne obstaja. Pritožbeno sodišče je ugotovilo nepravilnost sodbe samo glede te odločitve, razveljavilo pa sodbo v celoti, pri čemer je nakazalo, da pritožbeni očitki glede ugotovitve obstoja tožbene terjatve niso utemeljeni. Omembe vredna je obrazložitev v delu, ki se nanaša na to terjatev. Pritožbeno sodišče je izreklo, da sicer „ … sodi, da pritožba ni bila uspešna pri izpodbijanju odločitve v prvem delu zahtevka (to je glede tožbene terjatve), na konkretne pritožbene navedbe v tej zvezi ne bo odgovarjalo, da zadeve ne prejudicira in s tem ne zmanjša postulacijskih in dispozitivnih pravic strank v ponovljenem postopku. Tudi ne bi bilo logično … ob razveljavitvi odločbe nizati razloge o delni neutemeljenosti pritožbe in pravilnosti sodne odločitve.“ Sodišče v tem primeru očitno ni dopustilo možnosti delne sodbe.

Del teorije se v takih primerih vendarle zavzema za možnost izdaje delne sodbe v takih primerih. Ta je ravno nevarnost, ki je v praksi zelo pogosta, da stranke uveljavljajo v pobot terjatve, katerih ugotavljanje je lahko zelo dolgotrajno in zapleteno (torej nelikvidnost pobotne terjatve). Z možnostjo izdaje delne sodbe naj bi bila uresničena zahteva za uveljavitev pravice do sodnega varstva.(21) Utemeljitev za takšno stališče je tudi posebna ureditev v nemškem in avstrijskem pravu.

Ob dejstvu, da slovensko pravo takšne posebne ureditve nima, možnost izdaje delne sodbe nekako ostaja nedoločena: kako naj ravna sodišče v nadaljevanju, če tožena stranka ne vloži (nasprotne) tožbe, kaj je z izvršbo …? Testen ponuja (sam poudarja, da ne do konca domišljeni) razmislek, da bi zakon kot procesni pogoj za uveljavljanje ugovora zaradi pobota določil likvidnost pobotne terjatve – z možnostjo zavrženja ugovora zaradi pobota. Zoper ta sklep pa bi imel toženec možnost pritožbe.

2.2 Vračunavanje

Tudi pri poplačilu terjatev s pobotom gre lahko za primer, ko med strankama obstaja več pobotljivih obveznosti. Če tisto, kar dolžnik izpolni, ne zadostuje, da bi se lahko vse poravnale, lahko postane vprašljivo, katere terjatve so s pobotom prenehale. Prvi odstavek 287. člena OZ namreč določa, da se brez dogovora (tega pri pobotu kot enostranski izjavi volje največkrat ni), obveznosti poračunajo (štejejo za izpolnjene) po tistem vrstnem redu, ki ga določi dolžnik, najpozneje ob izpolnitvi. V OZ je dvakrat omenjen dolžnik, nejasnost pa lahko nastane zato, ker sta pri pobotu obe stranki (tudi) dolžnika. Kdo je torej tisti, ki lahko enostransko odloči, katere od več terjatev se izpolnjujejo s pobotom.? Odgovor na to vprašanje je v sodbi Vrhovnega sodišča.(22) Tožena stranka je imela ob podajanju svoje pobotne izjave tudi možnost opredeliti, kateri od več glavnih terjatev … ugovarja v pobot svoje nasprotne terjatve, vendar pa te možnosti ni izkoristila, zato je sodišče pri vrstnem redu poračunavanja uporabilo pravilo iz 312. člena ZOR (287. OZ). Za razlago, naj kot dolžnik v tem primeru velja imetnik pobotne terjatve, se zavzema tudi teorija. Izraz dolžnik v 312. členu ZOR (287. OZ) je treba razumeti kot izvršilca izpolnitvenega ravnanja. V primeru pobotanja pa je izpolnitveno ravnanje „ravnanje izjavitelja pobotne izjave“.(23) Ker lahko stranki pobotata medsebojne obveznosti neodvisno druga od druge, terjatve prenehajo po vrstnem redu, ki je določen v pobotni izjavi, ki je bila prej prejeta.

Stališče, naj za „dolžnika“ pri vračunavanju v primeru pobota velja imetnik pobotne terjatve, je mogoče utemeljiti tudi s tem, da je 312. člen ZOR (287. OZ) mogoče uporabiti le, kadar to, kar dolžnik izpolni (v našem primeru torej stavi v pobot), ne zadostuje, da bi se lahko poravnale vse (upnikove, to je v tem primeru tožbene) terjatve. Primer, ko bi pri pobotu nastal podoben položaj v zamenjanih vlogah (da bi višina tožbene terjatve ustrezala celotnemu znesku pobotnih terjatev), že pojmovno ni mogoč. S pobotom je namreč mogoče uveljavljati pobotno terjatev največ do zneska tožbene terjatve.

3. UVELJAVLJANJE POBOTA

3.1 Materialno pravni pobot

S pobotom prenehata dve istovrstni dospeli vzajemni terjatvi.(24) Tako je urejeno prenehanje terjatev po materialnem pravu. Sodišče se z materialnopravnim pobotanjem sreča tudi v pravdnem postopku, zato je ta vidik pomemben. Če se stranki že pred začetkom pravdnega postopka dogovorita o prenehanju medsebojnih terjatev in obveznosti, vprašanja pobota v postopku ni. Obeh vrst pobotov ni mogoče obravnavati ločeno, ker se običajno v postopku prepletata in je treba ugotoviti, za kakšno vrsto pobotanja gre. To je namreč zelo pomembno za pravilno izdajo odločbe.

Imetnik pobotne terjatve lahko doseže pobot z enostransko izjavo volje, naslovljeno na imetnika terjatve, ki jo kot tožeča stranka uveljavlja v pravdnem postopku. Pri izvenpravdnem pobotu lahko tožeča stranka ugovarja, da je pobotna terjatev že prej prenehala zaradi njegove pobotne izjave (tožene stranke), s katero je stavil v pobot neko drugo (svojo) terjatev. Ali velja oddajna ali prejemna teorija, v sodni praksi ni odgovora. Testen opozarja na različna stališča teorije do vprašanja, za katero od teorij gre in se sklicuje na razloge, ki so vodili posamezne teoretike pri zavzemanju za to, da gre za prejemno ali oddajno teorijo.(25)

Izjavo lahko poda imetnik pobotne terjatve tudi v času, ko glede tožbene terjatve že poteka pravda. Zato je bolj primeren izraz kot materialnopravno pobotanje, da gre za izvenpravdno pobotanje, in ne morda predpravdno pobotanje. Tožena stranka lahko v pravdi uspe z izvenpravdnim pobotanjem le, če zatrjuje in dokaže obstoj, višino in dospelost pobotne terjatve ter dejstvo, da je podala pobotno izjavo. Poudariti je treba, da mora sodišče izvenpravdni pobot upoštevati ne glede na to, katera stranka je navedla potrebna pravno odločilna dejstva.(26)

Zaradi jasnosti tudi v nadaljevanju o materialnopravnem načinu prenehanja dveh terjatev govorimo kot o izvenpravdnem pobotanju.

3.2 Procesni pobot

Sodišče mora odločiti o procesnem pobotnem ugovoru, če tožena stranka nasprotuje tožbenemu zahtevku tožeče stranke s svojo obstoječo, istovrstno in dospelo terjatvijo. Za razliko od izvenpravdnega pobota, se tožeča stranka zoper to toženčevo obrambno sredstvo, ne more braniti tako, da bi zoper pobotno terjatev ponudila svojo protiterjatev in zahtevala, naj se pobotata ti dve terjatvi.(27)

Procesni pobot je urejen v 319. členu ZPP. Ugovor zaradi pobota je izjava, naslovljena na sodišče. Sodišče mora ugotoviti obstoj obeh terjatev. Bistvenega pomena je dejstvo, da v času sojenja terjatvi še obstajata, kar je pomembno pri presoji učinkov pobota.

V sodni praksi gre za dve obliki uveljavljanja pobotljivih terjatev. V 2. točki prvega odstavka 183. člena ZPP je namreč določeno, da se pobotljiva terjatev lahko uveljavlja tudi z nasprotno tožbo. Predmet obravnave v tem prispevku so različni pravni položaji, ki nastanejo pri vložitvi procesnega pobotnega ugovora kot tistega sredstva, ki ga tožena stranka uporabi kot obrambno sredstvo proti terjatvi tožeče stranke.

V nadaljevanju opozarjamo tudi, kako obravnavati položaj, ko tožena stranka v isti vlogi poda nasprotno tožbo in hkrati uveljavlja ugovor zaradi pobota.(28) Če sta vloženi tožba in nasprotna tožba je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da gre za dve samostojni dajatveni tožbi glede terjatev, ki bi se sicer lahko pobotali. Ali bo do pobotanja dejansko prišlo, je odvisno od ravnanja strank po koncu pravdnega postopka. Nižji sodišči bi zato ravnali napačno, če bi zavrnili zahtevek do višine pobotanja in tožbi ugodili le za preostanek terjatve.

3.3 Eventualnost izvenpravdnega in procesnega pobota

Pobotna izjava in ugovor zaradi pobota sta obrambni sredstvi. Med obema je bistvena razlika, ki ji je treba nameniti ustrezno pozornost.

Izvenpravdni pobot se lahko uveljavlja le brezpogojno in hkrati pomeni konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve.(29) V postopkih večkrat pride do položaja, ko se tožena stranka v pravdi sklicuje na to, da je prišlo do izvenpravdnega pobota, in hkrati nasprotuje tožbeni terjatvi s trditvami, da tožbena terjatev sploh ni nastala ali da je ugasnila na drug način, na primer s plačilom. Trditve o uveljavljanju izvenpravdnega pobota se izključujejo s trditvami o nenastanku ali prenehanju tožbene terjatve. Zato sodišče v postopku upošteva konkludentno priznanje obstoja tožbene terjatve.

Pri procesnem pobotu so v praksi najpogostejši primeri, ko tožena stranka primarno uveljavlja druge materialnopravne ugovore. Poleg teh ponudi v pobot tudi svojo pobotno terjatev. Zlasti zato tožbeni terjatvi nasprotuje. Le, če sodišče ugotovi, da tožbena terjatev obstaja, je pripravljena za zavrnitev tožbenega zahtevka žrtvovati svojo pobotno terjatev. Eventualnost pobota torej v postopku ni vedno jasno izražena, ampak izhaja iz drugih njenih trditev. Sodišče mora najprej odločiti o materialnopravnih ugovorih in šele, če bo ugotovilo, da ti niso utemeljeni, presoja utemeljenost ugovora zaradi pobota. V praksi se pogosto zgodi, da tožena stranka izrecno eventualnosti svojega pobotnega ugovora ne navaja. Ne glede na opisano ravnanje tožene stranke je treba vseeno takšen ugovor zaradi pobota obravnavati tudi vsebinsko.

3.4 Hkratnost izvenpravdnega in procesnega pobota

Tožena stranka lahko pobotno terjatev uveljavlja z izvenpravdnim in s procesnim pobotom.(30) Teorija navedenega stališča iz sodne prakse ne podpira. Toženec se namreč ne bi smel hkrati sklicevati na izven pravdni in procesni pobot. Uveljavljanje (pobotne) terjatve zaradi pobota naj bi bilo namreč mogoče le pod pogojem, da obe terjatvi še obstajata.(31) Takšno stališče po Testenovem mnenju ne upošteva, da se procesni pobot (celo najpogosteje) uveljavlja kot morebitni pobot: toženec izhodiščno „ne sprejema“ teze, da obe terjatvi še obstajata, ker uveljavlja, da sta prenehali z izvenpravdnim pobotom. Procesni pobot uveljavlja le, če „sodišče sprejme“ tezo, da obe terjatvi še obstajata, ker do izvenpravdnega pobota ni prišlo. Tako je kopičenje obeh ugovorov razumelo Vrhovno sodišče, ko je izreklo, da je „glede na naravi obeh ugovorov … jasno, da je najprej treba odločiti o ugovoru pred pravdnega pobota.“(32)

Odgovor na to vprašanje je odvisen tudi od tega ali se izvenpravdni in procesni pobot razlikujeta glede učinkov. Največkrat ima toženec primarni interes, da uveljavi izvenpravdni pobot. Zaradi učinkov prekluzije lahko iz previdnosti uveljavlja (še) procesni pobot. Če toženec prepozno poda pobotno izjavo, je lahko prekludiran. Ugovor zaradi pobota, če pravočasno navede vsa za vložitev ugovora zaradi pobota pravno odločilna dejstva, pa lahko poda ves čas postopka na prvi stopnji.

4. UČINKI

4.1 Izvenpravdni pobot

Izvenpravdni pobot je treba uveljavljati s pobotno izjavo imetnika pobotne terjatve. Pobot nastane takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ). Teorija to pravilo označuje kot ex tunc učinkovanje pobotne izjave ex tunc. S tem dnem sta prenehali obe obveznosti (do zneska nižje terjatve). Čas, kdaj sta prenehali terjatvi, je pomemben zaradi teka zamudnih obresti, lahko tudi glede preračuna višine denarnih terjatev, ki se ovrednotijo. Tedaj se ovrednotenje opravi za obdobje do izpolnitve terjatve,(33) in nastali pobot je treba šteti za izpolnitev obeh terjatev (za pobotani znesek).

V sodni praksi je bilo že treba odgovoriti na vprašanje, ali je mogoče staviti v pobot terjatev, ki je v času pobotne izjave oziroma ugovora zaradi pobota že zastarana. Po 314. členu OZ, ki nesporno velja le pri izvenpravdnem pobotu in po katerem se dolg lahko pobota z zastarano terjatvijo, če takrat, ko so stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana, namreč pomeni izpeljavo pravila o učinku ex tunc učinku. Razlagati ga je treba smiselno v povezavi z drugim odstavkom 312. člena OZ.

Z ugovorom zaradi pobota naj bi bilo mogoče uveljavljati le terjatve, ki ob vložitvi ugovora še niso zastarane. Takšno stališče naj bi bilo teoretično doslednejše.(34)

4.2 Procesni pobot

V starejši pravni teoriji(35) in sodni praksi(36) je bilo zavzeto stališče, da se (tudi) pri procesnem pobotu upošteva ex tunc učinek pobotnega ugovora ex tunc. Vrhovno sodišče je zavzelo drugačno stališče.(37) V glavnih razlogih je zapisalo, da je sodišče prve stopnje opravilo procesni pobot, vendar vsebinsko kot materialnopravno pobotanje, torej tako, da so terjatve prenehale takrat, ko so si stopile nasproti (337. člen ZOR). Do razlike med procesnim in materialnopravnim pobotanjem „ … bi zato lahko prišlo prav zaradi obresti, saj bi ob pravilno izpeljanem procesnem pobotanju terjatvi prenehali šele s sodbo. To bi pomenilo, da obresti tečejo vse do tedaj“.

V drugi zadevi(38) je VS RS razložilo, da pri procesnem pobotu nastane pobot s sodbo, vendar se tudi v tem primeru v skladu z drugim odstavkom 337. člena ZOR šteje, da posledice pobota učinkujejo za nazaj, ko so se stekli pogoji zanj, kar praviloma pomeni dan zapadlosti poznejše obveznosti.

Novejša teorija zagovarja drugačno stališče. Tisti, ki se zavzemajo, naj tudi pri procesnem pobotu izrečeni pobot učinkuje ex tunc, naj bi prezrli, da gre pri procesnem pobotu za poseben način uveljavljanja nasprotnega zahtevka, o obstoju katerega mora sodišče odločiti v izreku sodbe.(39)

Višje sodišče v Ljubljani je v sodbi najprej opozorilo na dosedanjo prevladujočo sodno prakso, da se tudi pri procesnem pobotu terjatvi pobotata na dan, ko sta se srečali.(40) Nato pa je navedlo razloge za drugačno stališče, ki so v kratkem povzetku naslednji: a) dosledna izpeljava v prevladujoči teoriji in praksi sprejetega stališča o procesni naravi ugovora zaradi pobota; b) zahteva ZPP, da mora izrek sodbe pri procesnem pobotu (z učinkom pravnomočnosti) vsebovati odločitev o (ne)obstoju (tožbene in) pobotne terjatve, kar pa ne bi bilo mogoče, če naj bi terjatvi ob izrečenem pobotu prenehali že pred trenutkom, ki opredeljuje časovne meje pravnomočnosti; c) konstitutivne sodne odločbe lahko učinkujejo le za naprej; d) okoliščina, da po drugem odstavku 367. člena OZ pobotni ugovor pretrga zastaranje (torej pobotne terjatve) –), kajti če naj bi imel procesni pobot enake učinke kot izvenpravdni pobot, bi bila določba glede na 314. člen OZ nelogična: (tudi) v procesni pobot bi se lahko stavile celo terjatve, ki so zastarale že pred začetkom pravde, ugodnost, ki jo pomeni pretrganje, bi bila za toženca brez pomena.

Testen zoper navedeno stališče izraža pomisleke. Pri tem opozarja na prvi odstavek 312. člena OZ, ki določa, da pobot nastane šele s pobotno izjavo. Drugi odstavek določa le fikcijo, da se šteje, da je pobot nastal že, ko so se stekli (drugi) pogoji zanj. Zakaj bi se kljub temu, da procesni pobot nastane šele s pravnomočnostjo konstitutivne sodbe, s katero ga sodišče izreče, tudi pri procesnem pobotu ne moglo šteti, da je nastal že takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Takšna razlaga, ki je prevladovala v dosedanji sodni praksi, ni povzročala nejasnosti ali težav v izpeljavi. Pri tem se sprašuje, ali je samo doktrinarna zvestoba procesni teoriji,doktrinarno upoštevanje procesne teorije brez tehtanja vseh učinkov, ki jih ima institut pobota, dovolj za uveljavitev nove razlage.

V sodni praksi stališča o učinkih procesnega pobotanja ex tunc ali ex nunc še vedno niso enotna. Višje sodišče v Celju(41) se je sklicevalo na stališča pravne doktrine,(42) da nastopi pravdno pobotanje z učinkom ex nunc, torej da terjatvi prenehata šele, ko ju sodišče pobota. Višje sodišče v Ljubljani je zavzelo nasprotno stališče, in sicer,(43) da pri procesnem pobotanju pobot nastane s sodbo, torej odločbo o obstoju v pobot uveljavljene terjatve. Kljub temu se šteje, da posledice pobota učinkujejo za nazaj, takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Višje sodišče v Ljubljani je v navedeni odločbi opozorilo na odločbe, kjer so bila zavzeta drugačna stališča, in tiste, kjer je bilo odločeno enako kot v konkretni odločbi.

Spor med materialno in civilnopravno doktrino namreč izvira še iz Občega državljanskega zakonika (ODZ). Zato ni odveč opozoriti, da je teorija o procesnem pobotanju nastala na podlagi paragrafa 1440 ODZ,(44) ki je kot enega od pogojev za pobot navajal tudi določnost (likvidnost v pomenu ugotovljenosti) terjatve. Ker torej ob uporabi ODZ sporne terjatve ni bilo mogoče pobotati, dokler ni bila sodno ugotovljena, je imela sodna odločba res konstitutivni učinek, ker so pogoji za pobot izpolnjeni šele z izdajo odločbe. Ker OZ tega dodatnega pogoja ne predpisuje (ni ga predpisoval niti ZOR), od uveljavitve OZ procesne teorije ni več mogoče zagovarjati in se zato uporablja materialno pravna teorija.(45)

V razmislek pri odločanju o procesnih ugovorih bi bilo treba znova pretehtati stališča starejše literature in sodne prakse, kjer omenjena dilema učinkov procesnega pobotanja ni bila izpostavljena ter, in Testenovo argumentacijo o pravilnejši uporabi utemeljitev pravilnejše uporabe učinkov ex tunc učinkov tudi pri procesnem pobotanju. Sama se pridružujem njegovi utemeljitvi in opozorilu na pravilno razumevanje prvega in drugega odstavka 312. člena OZ.

5. Procesni pogoji (ovire) za uveljavljanje procesnega pobota

5.1 Splošno, način odločitve –, procesni pobot

Če tožnik umakne tožbo ali je njegova tožba zavržena, postane ugovor zaradi pobota brezpredmeten. Sodišče o ugovoru ne odloči, ni mu ga treba omenjati niti v obrazložitvi.

Procesne pogoje že pojmovno lahko obravnavamo samo v zvezi z ugovorom zaradi pobota (torej pri procesnem pobotu). Če procesne procesni pogoji niso izpolnjeni, mora sodišče ugovor zaradi pobota formalno - v izreku zavreči in mu v tožbenemu zahtevku (če ni neutemeljen iz drugih razlogov) ugoditi. Pomanjkljiva je obrazložitev, da ugovor zaradi pobota iz razlogov po ZPP ni dopusten. Sodišče pa pri pomanjkanju procesnih pogojev ugovora zaradi pobota ne sme vsebinsko obravnavati in zato se izrek odločbe ne sme glasiti, da se ugovor zaradi pobota zavrne.

5.2 Litispendenca

Izvenpravdni pobot ne more povzročiti procesne ovire kot, kakršna je litispendenca. O takšni terjatvi, ki je stranka ne uveljavlja kot svoje obstoječe terjatve, ampak z njo le zanika obstoj terjatve nasprotne stranke, sodišče ne odloča v izreku. Sodišče ugotovi le, da so se stekli pogoji za pobot in odloči (le) o terjatvi tožeče stranke. Zato v takšnem primeru ni mogoče govoriti, da med strankama poteka pravda o istem zahtevku, kar je poleg prvega pogoja, da gre za istovetnost pravdnih strank, pogoj za litispendenco.(46)

Uveljavljanje procesnega ugovora zaradi (tudi morebitnega) pobota povzroči litispendenco. Vrhovno sodišče(47) in Galič(48) opozarjata na možen pomislek, ker ugovor zaradi pobota ne zagotavlja, da bo o pobotni terjatvi tudi odločeno. Glede zastaranja pa je treba smiselno uporabiti določbo 367. člena OZ: neodločitev o pobotni terjatvi naj ima enako posledico kot zavrženje tožbe iz razloga, ki se ne nanaša na zadevo.

Dokler je ugovor zaradi pobota pendenten, ni mogoče o isti (pobotni) terjatvi začeti nove pravde. To pomeni, da stranka, ki je vložila pobotni ugovor, ne more plačila iste terjatve zahtevati s tožbo (ali nasprotno tožbo). Lahko pride tudi do obrnjenega procesnega položaja. Če poteka o (pobotni) terjatvi pravda, je ni mogoče ugovarjati v pobot v drugi pravdi. Navedeno pomeni, da dokler je ugovor zaradi pobota pendenten, iste (pobotne) terjatve ni mogoče ugovarjati zaradi pobota v drugi pravdi.

Zelo zanimivo stališče o umiku ugovora zaradi pobotanja, hkratni vložitvi nasprotne tožbe in pretrganju zastaranja je bilo oblikovano v sodbi Višjega sodišča v Ljubljani.(49) V primeru že prej uveljavljanega pobotnega ugovora ni mogoče pozneje vložiti še nasprotne tožbe za isto terjatev, ker gre po procesni teoriji,(50) pa tudi sodni praksi, za litispendenco, torej za uveljavljanje istega zahtevka na dva različna procesna načina. Tožena stranka pa je ravnala tako, da je hkrati umaknila pobotni ugovor in vložila glede iste terjatve nasprotno tožbo. Sodišče je razložilo, da vsebina zahtevka tožene stranke z nadomestitvijo pobotnega ugovora z nasprotno tožbo, ni bila spremenjena. Čim pa je tako,To pomeni, da z vložitvijo in dovolitvijo nasprotne tožbe izrecno hkrati umaknjeni pobotni ugovor (ker je bil nadomeščen z nasprotno tožbo),) ne more imeti učinkov na materialno pravnem področju.

Pobotni ugovor ima glede zastaranja enake učinke kot tožba. Pri vložitvi nasprotne tožbe gre le za procesno preoblikovanje istega zahtevka v procesnem smislu in smiselno ob vložitvi nasprotne tožbe umaknjeni pobotni ugovor nima učinka umika tožbe.

5.3 Res iudicata (izvenpravdni in procesni pobot)

Po procesni teoriji bi lahko sklepali, da je pobotno terjatev, ki je že pravnomočno ugotovljena, mogoče uveljavljati le izvenpravdnim pobotom, ki ne more biti eventualen. Judikatne terjatve pa po procesni teoriji ni mogoče uveljavljati tudi s procesnim pobotom. Vendar ni tako. Stranka ima lahko interes, da judikatne terjatve ne žrtvuje brezpogojno kot obrambo zoper tožbeno terjatev. Zoper tožbeno terjatev ima lahko druge ugovore. Zato je dopusten procesni pobot z judikatno pobotno terjatvijo. Vrhovno sodišče je razložilo, da je mogoče s procesnim ugovorom zaradi pobotanja uveljavljati tudi terjatev, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno.(51) Kljub temu, da je bila ena in ista terjatev med istima strankama v enem postopku uveljavljana s tožbo, jo je mogoče v drugem postopku (kot nasprotno terjatev) uveljavljati z ugovorom zaradi pobotanja, če (še vedno) obstaja in ni pobotana (oziroma kolikor ni bila pobotana). Sodišče v izreku (glej 9. točko 9. primerov) ugotovi obstoj tožbene terjatve in brez ugotovitve obstoja (judikatne) pobotne terjatve kar opravi pobot in izreče (delno) zavrnitev tožbenega zahtevka. Obstoj pobotne terjatve obravnava le v obrazložitvi. Višje sodišče v Ljubljani je glede uveljavljanja judikatne terjatve v pobot zavzelo stališče,(52) da je upniku judikatne terjatve treba dopustiti, da njeno izvedbo doseže z morebitnim ugovorom pobota v pravdi takega dolžnika proti njemu. V tem primeru se sicer v pobot stavljena terjatev ne ugotavlja, pač pa se pobotanje samo izvede. Obstoj judikatne terjatve ni ovira za uveljavljanje procesnega pobotanja. Zato ugovora judikatne pobotne terjatve ni treba v izreku odločbe ni treba zavreči. (53)

5.4. Stvarna in krajevna pristojnost, vrsta postopka

V zadevi, o kateri je odločilo Vrhovno sodišče,(54) okrajno sodišče o procesnem pobotu ni odločilo, češ da za to ni pristojno, ker gre za terjatev iz delovnega razmerja. Drugostopenjsko sodišče pa je sprejelo stališče, da zaradi delovnopravnih značilnosti pobotne terjatve pravdno sodišče ni smelo ugotavljati niti pogojev za izvenpravdni pobot. Vrhovno sodišče je izreklo, da morebitna različna stvarna pristojnost ni nobena ovira za izvenpravdni pobot.

Drugače bi bilo lahko pri procesnem pobotu, če bi procesni zakon določal pogoj iste stvarne pristojnosti sodišča za vtoževano in za v pobot ugovarjano terjatev. Vendar ZPP pri določbah o procesnem pobotu tega ne določa. Takšno določbo ima drugi odstavek 183. člena ZPP za nasprotno tožbo. Gre torej za izjemo, zato njeno razširjanje na ugovor procesnega pobota ni pravilno. Ugovor procesnega pobota je obrambno procesno dejanje toženca, ki bi mu bilo z razširitvijo omejitve iz drugega instituta na procesni pobot, onemogočeno.

Zato morebitna drugačna stvarna pristojnost sodišč za odločanje o tožničini terjatvi in toženčevi terjatvi ni pravno odločilna. Iz te odločitve je razvidno stališče, da različna stvarna in krajevna pristojnost za odločanje o tožbeni in pobotni terjatvi ter različna vrsta postopka niso ovira za ugovor zaradi pobota.

Sporno ostaja, ali se v pobot lahko stavi terjatev, ko za odločanje o njej ni sodne pristojnosti. Če je o terjatvi v drugem (upravnem) postopku pravnomočno odločeno, ni videti razloga, da je toženec ne bi mogel staviti v pobot.

Pač pa je procesna ovira za ugovor zaradi pobota pomanjkanje mednarodne pristojnosti ali sklenjeni arbitražni dogovor.

V zadevi, kjer je Vrhovno sodišče odločalo o predlogu za dopustitev revizije,(55) je predlagatelj kot pomembno navajal tudi pravno vprašanje, ali lahko sodišče pobota terjatev tožeče stranke iz delovnopravnega razmerja z drugimi terjatvami toženke, četudi tožeča stranka ni dala soglasja za pobot. Vrhovno sodišče revizije glede tega vprašanja ni dopustilo.(56) Takšne odločitve tudi ni utemeljilo (kar je v skladu z drugim odstavkom 367. c člena ZPP), značilno pa je, da je obrazložilo zavrnitev predloga glede vseh drugih pravnih vprašanj, ki jih je oblikoval predlagatelj.

5.5. Določenost ugovora zaradi pobota

Vrhovno sodišče je oblikovalo stališče,(57) da mora biti ugovor zaradi pobota opredeljen. Sklicevalo se je na smiselno uporabo 186. člena tedaj veljavnega ZPP, ki je (enako kot zdaj 180. člen ZPP) določal obvezne sestavine tožbe. Navedlo je, da nedoločnost ugovora zaradi pobota onemogoča preizkus obstoja pogojev, potrebnih za njegovo uspešnost, zato sodišču o takšnem ugovoru ni bilo treba odločiti. Stališče je sporno, če bi ga razumeli tako, da sodišče takšen – nepopolni – ugovor zaradi pobota lahko kar prezre. Sodišče mora v obrazložitvi utemeljiti, zakaj takšnega ugovora ni vsebinsko obravnavalo. Še več, izpeljava smiselne uporabe 186. člena ZPP zahteva, da sodišče – tako kot sicer, kadar za ugovor zaradi pobota niso izpolnjene procesne predpostavke -izpolnjeni procesni pogoji – v izreku takšen ugovor zavrže. Ob sklicevanju na smiselno uporabo določb o obveznih sestavinah tožbe se lahko zastavlja tudi vprašanje o dolžnosti sodišča glede materialnega procesnega vodstva ali morda celo dolžnosti sodišča, da od toženca zahteva popravopopravek oziroma dopolnitev ugovora.

Vprašanje določ(e)nosti ugovora se je zastavilo v eni od zadev, o katerih je odločalo Vrhovno sodišče.(58) Tožena stranka je v postopku iste pobotne terjatve uveljavljala kot izvenpravdni in kot procesni pobot. Drugostopenjsko sodišče je potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, potem ko je ugotovilo, da tožbena terjatev z izvenpravdnim pobotom ni prenehala, glede ugovora zaradi pobota pa je odločilo, da pobotna terjatev tožene stranke ne obstaja. Obakrat zato, ker tožena stranka v pobotni izjavi, in tudi pozneje v ugovoru zaradi pobota, ni opredelila, katere (od sicer nesporno obstoječih) terjatve stavi v pobot. Šlo je za primer, ko je tožena stranka s cesijo pridobila več manjših terjatev deviznih varčevalcev do tožeče stranke (banke). Ni bilo spora, da skupna višina glavnice pobotnih terjatev (z različnimi zapadlostmi in tudi v različnih valutah) nekajkrat presega višino tožbene terjatve. Seštevek teh terjatev je tožena stranka uveljavljala v pobot brez specifikacije kot eno(tno) terjatev. Revizijsko sodišče je pritrdilo stališču sodišč, da na ta način ni bil mogoč izvenpravdni pobot, saj tožena stranka ni povedala, katere terjatve stavi v pobot. Določene težave pa je videlo v odločitvi o procesnem pobotu: ni bilo sporno, da tožeča stranka toženi dolguje skupaj (protivrednost) 310.000.000,00 DEM, sodišče pa je pravnomočno ugotovilo, da pobotna terjatev v tem znesku ne obstaja. V obrazložitvi je Vrhovno sodišče zato opozorilo, da se „...„ ... ugotovitev, da ne obstaja v pobot uveljavljana terjatev ne nanaša na obstoj morebitnih posameznih terjatev ...“, katerih vsota predstavljaje protivrednost navedenega zneska. In še,, in da o (ne)obstoju posameznih terjatev v tem postopku ni bilo odločeno. Taka odločitev podpira tezo, da bi moralo sodišče nedoločeni ugovor zaradi pobota zavreči, ne pa, da na podlagi takšnega ugovora meritorno ugotovi, da pobotna terjatev ne obstaja.

Vrhovno sodišče je obravnavalo tudi vprašanje, koliko določna mora biti pobotna izjava (dana izven pravde).(59) Šlo je za primer, ko je tožena stranka (da bi se izognila sili) plačala obveznost tožeče stranke. Pred pravdo je tožena stranka tožeči stranki, ko je ta zahtevala izpolnitev svoje sicer nesporne (pozneje tožbene) terjatve, v dopisu „predlagala“, naj se znesek, ki ga je morala plačati zanjo, „upošteva pri plačilu terjatve“. Sodišče je štelo, da je s takšno izjavo tožena stranka dovolj jasno izjavila svojo „pobotno voljo“, zaradi česar je terjatev tožeče stranke po 336. in 337. členu ZOR ugasnila že pred pravdo.

V drugi zadevi je Vrhovno sodišče odločilo, da toženčeve trditve, da je tožeči stranki izstavil račun za škodo, ki naj bi mu jo bila povzročila tožeča stranka, ta pa da računa ni nikoli plačala, ne morejo šteti za ugovor zaradi pobota, izdaje in pošiljanja računa pa tudi ne za pobotno izjavo.(60)

5.6. Prekluzija

5.6.1. Izvenpravdno pobotanje

Pri izvenpravdnem pobotu gre za (materialnopravni) ugovor ugasle pravice. Pobotna izjava je eno izmed dejstev, ki ga je treba pravočasno navesti. Toženec lahko šele med pravdo ali pa „izven“ nje na tožnika naslovi pobotno izjavo. Takšna izjava je novonastalo dejstvo, za taka pa velja, da jih (brez krivde) ni bilo mogoče navesti, dokler niso nastala. Vendar najbrž tudi za to „dejstvo“, tako kot za druga, če je njihov nastanek odvisen od volje tistega, ki se nanj sklicuje, velja, da (pre)pozna uveljavitev pobota stranke ne razbremeni posledic prekluzije. Po drugi strani pa bo za dejstva, ki so izvirno nastala po prvem naroku (npr. dospelost) veljalo,), velja da jih toženec brez svoje krivde ni mogel navajati prej.

5.6.2. Procesno pobotanje

Toženec lahko poda ugovor zaradi procesnega pobota tudi po prvem naroku za glavno obravnavo, če je pravočasno navedel dejstva in ponudil dokaze, ki so podlaga za odločitev o obstoju, vrsti, višini in dospelosti pobotne terjatve. Višje sodišče v Ljubljani je odločilo,(61) da je pobotni ugovor (v pravdi) mogoče uveljaviti do konca glavne obravnave, vendar pa na podlagi pravočasno –, tj. do prvega naroka za glavno obravnavo, uveljavljanih pravotvornih trditev in ponujenih dokazov. Če toženec ustreznih navedb ne poda pravočasno in ne izkaže opravičenih razlogov za zamudo, je poznejši pobotni ugovor nesklepčen, kar terja ugotovitev o neobstoju pobotne terjatve, in ne zavrženje pobotnega ugovora – v napačno zavrženje pa v tem primeru pritožbeno sodišče ni poseglo zaradi prepovedi reformacije in peius.

5. 7 Pobotljivost

5.7.1 Izvenpravdno pobotanje

OZ v 316. členu določa primere, ko je pobot (terjatev z lastnostmi iz 311. člena) izključen (pobotljivost).

V primeru ugovora izvenpravdnega pobota nepobotljivih terjatev sodišče tožbenemu zahtevku ugodi, v obrazložitvi pa navede, zakaj terjatvi s pobotom nista prenehali.

Podobno mora sodišče odločati sodišče tudi, ko izvenpravdnega pobota ne boni mogoče upoštevati ali pa opraviti pravdnega pobota z obstoječo pobotno terjatvijo zaradi pomanjkanja kakšnega drugega materialnopravnega pogoja za veljavnost pobota (npr. dospelosti, morda tudi istovrstnosti). Tudi v tem primeru mora sodišče izrek oblikovati tako, da ne pride do pravnomočne ugotovitve, da pobotna terjatev ne obstaja.

OZ v 316. členu določa, da … ne pobotljive terjatve ne morejo prenehati s pobotom. Ker ob pobotu prenehata obe terjatvi, bi na podlagi dobesedne razlage lahko sklepali, da pobot ni mogoč, ne glede na to, ali je nepobotljiva tožbena terjatev ali pobotna terjatev. Vrhovno sodišče je sprejelo načelno pravno mnenje,(62) da določba (tedaj 341. člena ZOR, enaka v 316. členu OZ) ne preprečuje upniku nepobotljive pobotne (sodišče jo je imenovalo močnejša – privilegirana) terjatve, da jo on uveljavi v pobot. Iz načelnega pravnega mnenja nadalje izhaja, da se lahko pobota takšna tožbena terjatev tudi, če njen imetnik privoli v njeno prenehanje na podlagi pobotne izjave ali ugovora zaradi pobota druge stranke.

5.7.2 Procesno pobotanje

Pobotljivost ni procesni pogoj, sodišče naj v primeru nepobotljivosti tožbeni terjatvi ugodi, ugovor zaradi procesnega pobota pa zavrne. Ni dovolj, da to stori v obrazložitvi. Če torej niso izpolnjeni pogoji za pobot (nepobotljivost, nedospelost, odsotnost istovrstnosti,), se ugovor zaradi pobota zavrne. Zavrnitev ugovora zaradi pobota pa ne pomeni sodne ugotovitve, da pobotna terjatev ne obstaja. Zato zavrnitev pobotnega ugovora ne pomeni, da je bilo o tej terjatvi pravnomočno odločeno.

Če ni podana vzajemnost, ker terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstaja, ni ovir, da sodišče to pravnomočno ugotovi. Izrek vsebuje ugotovitveni del, da terjatev, ki je uveljavljena zaradi pobota, ne obstaja.

6. Pogodba o pobotu

Izvenpravdni pobot nastane na podlagi pobotne izjave imetnika pobotne terjatve. Gre za enostransko izjavo volje. Nobene ovire ni, da bi se – tudi v primeru, ko se stečejo pogoji za pobot – stranki ne dogovorili, da njune medsebojne terjatve prenehajo „s pobotom“. Na ta način se lahko izogneta težavam, ki bi v poznejšem sporu morda nastale zaradi nelikvidnosti terjatev. Stranki se lahko dogovorita tudi za drugačne posledice opravljenega pobota. V zadevi,(63) kjer sta stranki podpisali „listino o pobotu“ (od podpisa prve do podpisa druge je preteklo pet let in pol), je nastal spor, kdaj so pobotane obveznosti ugasnile, sodišče pa se je oprlo na ugotovljeno pogodbeno voljo strank, naj obveznosti ugasnejo (že) z dnem, ko je listino podpisala prva pogodbena stranka (in ne morda z dnem, ko so se stekli pogoji za pobot – če je sploh šlo za terjatve, ki so bile pobotljive v skladu s pogoji iz ZOR – to, kar pa iz sodbe ni razvidno). Sodna praksa se je srečala tudi s „pogodbami o pobotu“, ko sta se stranki dogovorili, naj s pobotom prenehajo njihove medsebojne terjatve, ki morda niso bile istovrstne, niso bile iztožljive, so bile zastarane ali še ne dospele. Po Testenovem stališču,mnenju ni videti razloga, zakaj bi takšnim pogodbam – v določenih okoliščinah celo, če gre za primere, ko je (pravi) pobot po zakonu izključen (316. člen ZOR –, glej zgoraj) -– odrekali veljavo, le da pravno gledano včasih ne gre več za pobot, ampak je dogovor treba presojati po pravilih o novaciji ali o nadomestni izpolnitvi.

7. Najpogostejši primeri izrekov (64)

7.1. Izvenpravdni pobot

Toženčevo navedbo, da je tožbeno terjatev izven pravde pobotal s svojo pobotno terjatvijo, zaradi česar je tožbena terjatev do višine pobotne terjatve prenehala, sodišče obravnava kot vsak drug ugovor ugasle pravice. Pri uspešnem sklicevanju na izvenpravdni pobot sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Če toženec ne uspe dokazati obstoja pogojev za pobot,(65) sodišče tožbenemu zahtevku ugodi. V izreku pobotne terjatve in neuspešnega pobota ne omenja.

7.2. Procesni pobot

Po tretjem odstavku 324. člena ZPP obsega izrek sodbe tudi odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Slednje samo po sebi ne pomeni, da bo sodišče v postopku, kjer je bil vložen ugovor zaradi pobota, vedno odloči s sodbo, s tričlenskim izrekom. Kako bo strukturiran izrek v konkretnem primeru, pa je odvisno od tega, na kakšen način je bil ugovor postavljen in kakšen je izid sodne presoje.

Tek zakonskih zamudnih obresti je odvisen od tega, ali sprejmemo procesno ali materialnopravno teorijo. Pri procesni teoriji pride do prenehanja medsebojnih terjatev šele s sodbo in torej zamudne obresti prenehajo z odločitvijo sodišča.

Po materialnopravni teoriji o pobotanju je treba upoštevati v nadaljevanju omenjene določbe OZ. Po drugem odstavku 270. člena OZ obresti kot stranska denarna terjatev prenehajo teči z dnem, ko glavna denarna terjatev preneha. Če je bila dana izjava o pobotu, se šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj (drugi odstavek 312. člena OZ). Medsebojni denarni terjatvi prenehata zaradi pobota z dnem, ko zapade v plačilo tista denarna terjatev, ki je zapadla pozneje, saj s tem dnem nastopijo pogoji za pobot (311. člen OZ). Zato tečejo zamudne obresti od denarne terjatve, ki je prva zapadla, od dneva njene zapadlosti do zapadlosti druge terjatve. Druga terjatev (terjatev, ki je zapadla pozneje) je zaradi pobota ugasnila na dan zapadlosti, zato od te druge terjatve zamudne obresti sploh niso začele teči.

Postopki se največkrat začnejo že z izvršbo s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ko preidejo v pravdni postopek, mora sodišče v pravdnem postopku odločiti tudi o dajatvenem delu sklepa o izvršbi (in tudi o stroških izvršilnega postopka). Pobotni ugovor lahko stranka uveljavlja že v ugovoru zoper sklep o izvršbi ali pa .med pravdnim postopkom. Sodišče mora o sklepu o izvršbi odločiti tudi v dajatvenem in stroškovnem delu (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju). Odločba v pravdnem postopku, kjer je vsebinsko o terjatvi odločeno v sklepu o izvršbi, je smiselno lahko del izreka le, ko sodišču ni treba ugotavljati tožbene terjatve. To je v primerih zavrženja ali umika tožbe in pri zavrnitvi tožbenega zahtevka tožeče stranke. V vseh drugih primerih je najbolj gospodarno, izrek odločbe pa je tudi jasen, da sodišče sklep o izvršbi v dajatvenem in stroškovnem delu razveljavi (smiselna uporaba tretjega odstavka 436. člena ZPP).

V primerih, navedenih v nadaljevanju, so opisani različni izreki, ki so odvisni od (ne)utemeljenosti tožbene terjatve ali (ne) utemeljenosti pobotne terjatve, in to v celoti ali deloma.

1. Utemeljeni sta terjatev in pobotna terjatev

Tožnik uveljavlja 1.000, toženec stavi v pobot 1.000.

Tričlenski izrek se glasi:

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 1.000.

2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke v znesku 1.000.

3. Zaradi pobota v 1. in 2. točki izreka se tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 1.000 zavrne.

2. Tožbena terjatev ni utemeljena

Enočlenski izrek se glasi:

Tožbeni zahtevek za plačilo 1.000 se zavrne.

V izreku sodišče pobotne terjatve ne omenja, ker je pobotna terjatev obrambno sredstvo, katerega učinek v takem primeru ni potreben. Takšen je izrek tudi tedaj, če sta zneska tožbene in pobotne terjatve različna.

3. Tožbena terjatev je utemeljena, pobotna terjatev ni utemeljena

Dvočlenski izrek se glasi:

1. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 1.000 (ugotovitev obstoja te terjatve ni potrebna).

2. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 1.000.

Enako velja, tudi, če sta zneska zatrjevane tožbene in pobotne terjatve različna: da je mogoče ugoditi tožbeni terjatvi v celoti, če pobotna terjatev ne obstaja (niti) do zneska tožbene terjatve, je logično. Iz tega, da pobotna terjatev ne obstaja do višine tožbene terjatve, pa tudi izhaja, da ne obstaja nad to višino.(66) Odločitev, da zatrjevana pobotna terjatev sploh ne obstaja, pa ni v nasprotju z obrambno vlogo ugovora: obrambno sredstvo v celoti ni uspelo.(67)

4. Tožbena terjatev (1.000) je utemeljena, pobotna terjatev je delno utemeljena, delno ni utemeljena

Tričlenski izrek se glasi:

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 1.000.

2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke v znesku 400 in ne obstaja v znesku 600 ali višjem znesku, ki je bil uveljavljan v pobot (na primer 2.000).

3. Zaradi pobota terjatev v 1. in 2. točki izreka, je mora tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 600, v višjem delu (za 400),) se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne.

Ni pravilno, če sodišče v delu, s katerim toženec ni uspel s pobotnim ugovorom, ugovor zaradi pobota zavrne. Če sodišče ugotovi, da tožbena terjatev obstaja, pobotna terjatev pa ne – ali da obstaja v nižjem znesku od zatrjevanega, tako da ne krije tožbene terjatve, mora sodišče z ugotovitvenim izrekom odločiti o celotnem znesku, za katerega toženec ni uspel dokazati obstoja pobotne terjatve.

5. Tožbena terjatev (1.000) je utemeljena, pobotna terjatev (uveljavljana v višjem znesku (3.000) od tožbene terjatve),) je utemeljena

Tričlenski izrek (o tožbeni in pobotni terjatvi) se glasi:

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 1.000.

2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke v znesku 1.000.

3. Zaradi pobota terjatev v 1. in 2. točki izreka se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka plačati znesek 1.000, zavrne.

O znesku pobotne terjatve, ki presega tožbeno terjatev (2.000)), sodišče ne odloči: niti z ugotovitvijo niti z morebitno zavrnitvijo ali zavrženjem ugovora.

6. Tožbena terjatev (1.000) je utemeljena, pobotna terjatev (uveljavljana v višjem znesku / (3.000/) od tožbene terjatve),) ni utemeljena

Dvočlenski izrek se glasi:

1. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 1.000 (ugotovitev obstoja te terjatve ni potrebna).

2. Ugotovi se, da ne obstaja terjatev tožene stranke v znesku 3.000.

7. Tožbena terjatev (3.000) in pobotna terjatev (uveljavljana v nižjem znesku /(2.000/) od tožbene terjatve),) sta utemeljeni

Tričlenski izrek (o tožbeni in pobotni terjatvi) se glasi:

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 3.000.

2. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke v znesku 2.000.

3. Tožena stranka mora tožeči stranki plačati 1.000.

4. Zaradi pobota terjatev v 1. in 2. točki izreka se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka plačati znesek 2000, zavrne.

8. Tožbena terjatev (1.000) in ena med uveljavljanimi pobotnimi terjatvami (700 ali 800 ali 500),) sta utemeljeni.

Tričlenski izrek (o tožbeni in pobotnih terjatvah) se glasi:

Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 1.000.

Ugotovi se, da ne obstajata terjatvi tožene stranke v zneskih 700 in 800.

Ugotovi se, da obstaja terjatev tožene stranke v znesku 500.

Tožena stranka mora tožeči stranki plačati znesek 500.

Zaradi pobota terjatev v 1. in 3. točki izreka se tožbeni zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka plačati znesek 500, zavrne.

9. Tožbena terjatev (1000) je utemeljena, v pobot uveljavljana terjatev (500) je judikatna

Dvočlenski izrek se glasi:

1. Ugotovi se, da obstaja terjatev tožeče stranke v znesku 1.000.

2. Tožbeni zahtevek tožeče stranke v znesku 500 se zavrne.

Razlika 500, ki izvira iz judikatne terjatve se omeni le v obrazložitvi. Enak je izrek, če je v pobot uveljavljana terjatev v enaki višini. Le tožbeni zahtevek se v celoti zavrne.

10. Tožbo tožeča stranka umakne ali je tožba zavržena

O v pobot uveljavljani terjatvi se ne odloča (niti je sodišče ne obrazloži).

8. SKLEP

V prispevku so povzeta stališča teorije in sodne prakse o materialnem in procesnem pobotu v pravdnem postopku in navedeni primeri izreka sodbe pri podanem pobotnem ugovoru. Iz pregleda objavljene literature in judikature izhaja, da pri materialnopravnem in procesnem pobotanju še vedno ni dokončno rešeno vprašanje likvidnosti terjatve, ki se uveljavlja kot pobotna terjatev. Enako velja za učinke pobotanja pri uveljavljanju procesnega ugovora v pravdi. Zato so prikazana vsa uveljavljena stališča.

Zaradi upoštevanja načela pravne varnosti, predvidljivosti in enakega obravnavanja bi bilo po tehtanju vseh prikazanih razlogov za in proti treba zavzeti enotno stališče o tem, ali tudi pri procesnem pobotu terjatve prenehajo kot pri materialnopravnem pobotanju, v trenutku takrat, ko so se srečale. Bistvenega pomena je namreč, da se na navedeno vprašanje oblikuje enoznačni odgovor, ker je od tega odvisno, ali lahko stranka, ki uveljavlja tožbeni terjatvi v pobot, kot svojo terjatev upošteva tudi terjatev, ki še ni bila zastarana takrat, ko so bili izpolnjeni pogoji za pobot.

Po procesni teoriji tožena stranka zastarane terjatve ne more uveljaviti v pobot, ker pobot učinkuje šele z odločbo sodišča, takrat pa je lahko njena, v pobot uveljavljana terjatev, že zastarana. Neenotno je tudi stališče o tem, ali je mogoče odločiti o neobstoju v pobot ugovarjane višje terjatve, kot je tožbena. Zato dokončne usmeritve ni mogoče podati, v prispevku pa je tudi v tem delu nakazana možna rešitev.

SEZNAM VIROV IN LITERATURE:

Brus, Marko. Obveznostno pravo, Splošni del obligacij brez zakonskih obveznostnih razmerij, Uradni list, Ljubljana, 2014.

Cigoj, Stojan. Komentar obligacijskih razmerij, I-–IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana,1984.

Cigoj, Stojan. Obligacije, Sistem splošnega obligacijskega prava v teoriji, sodstvu in primerjalnem pravu, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1976.

Cigoj, Stojan. Obligacijska razmerja, Zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, Ljubljana 1978.

Galič, Aleš. Ugovor pobotanja v pravdi, Ministrstvo za pravosodje, 13. maja 2010, Brdo pri Kranju.

Galič, Aleš V: Ude,L., Betteto, N., Galič, A., Rijavec, V., Wedam Lukić, D., Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2010, 2. knjiga, str. 220.

Galič, Aleš V: Ude,L., Betteto, N., Galič.,A., Rijavec, V., Wedam Lukić, D., Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2005-(–(2009), 3. knjiga, stran 59.

Juhart, Jože. Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Ljubljana:Univerzitetna založba, 1961.

Juhart, Miha. O nekaterih vprašanjih pobotanja, Pravna praksa 1992, št. 19, str. 25.

Juhart, Miha. Obligacijski zakonik (OZ) splošni del s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 395.

Kranjc, Janez. Rimsko pravo, Ljubljana 2008, GV Založba.

Petrič, Barbara. Pobot skozi pravdni postopek, Pravna praksa 2011, št. 34, stran 22.

Plavšak, Nina. Pobot – kompenzacija (kratek teoretični pregled in problematika pri delu), stran 2, neobjavljeno.

Testen, Franc. Problematika v zvezi s poboti - primeri, Gospodarskopravna šola, Čatež, oktober 2012, neobjavljeno.

Triva , Belajec, Dika, Građansko parnično procesno pravo, šesto izmijenjeno i dopunjeno izdanje, Narodne novine Zagreb, 1986.

Veselič, Andreja. Pobot v sodnih postopkih. Podjetje in delo, 2003/8, stran 1869.

Wedam Lukić, Dragica V: Ude,L., Betteto, N., Galič.,A.., Rijavec, V., Wedam Lukić, D., Zobec, J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Ljubljana: GV Založba, 2005-(2009), 3. knjiga, stran 160.

_____________

(1) Prispevek je bil predstavljen na Gospodarskopravni šoli, Center za izobraževanje v pravosodju, Portorož, 17. 10. 2016.

(2) Uradni list RS, št. 83/01, 32/04, 28/06 -— odl. US, 40/07, 97/07 -— uradno prečiščeno besedilo in 64/16 -— odl. US.

(3) Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 110/02 -— ZDT-—B, 12/03 -— uradno prečiščeno besedilo, 58/03 -— odl. US, 2/04, 36/04 -— uradno prečiščeno besedilo, 2/04 -— ZDSS-—1, 69/05 -— odl. US, 90/05 -— odl. US, 43/06 -— odl. US, 52/07, 73/07 -— uradno prečiščeno besedilo, 45/08 -— ZArbit, 45/08, 111/08 -— odl. US, 121/08 -— skl. US, 57/09 -— odl. US, 12/10 -— odl. US, 50/10 -— odl. US, 107/10 -— odl. US, 75/12 -— odl. US, 76/12 -— popr., 40/13 -— odl. US, 92/13 -— odl. US, 6/14, 10/14 -— odl. US, 48/14 in 48/15 -— odl. US.

(4) Testen, nav. delo, neobjavljeno.

(5) Veselič, nav. delo, stran 1869.

(6) Brus, nav. delo, stran 156, prikaz primerov, stran 155 do 162.

(7) Juhart, Obligacijski, str. 391.

(8) Sklep III Ips 109/2003 dne 28. 12. 2004.

(9) Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 2/89, 45/89, 57/89, Uradni list RS, št. 88/99 -— ZRTVS-—B, 83/01 -— OZ, 30/02 -— ZPlaP, 87/02 -— SPZ in 82/15 -— odl. US.

(10) Sodba in Sklep II Ips 242/1994 z dne 4. 9. 1995.

(11) Sodba II Ips 318/2003 z dne 16. 9. 2004.

(12) Cigoj, Komentar, stran 1101.

(13) Cigoj, prav tam, Komentar, stran 1101.

(14) Cigoj, Obligacije, stran 1132.

(15) Sodba III Ips 166/2007 z dne 10. 6. 2010.

(16) Cigoj, Obligacijska, stran 327.

(17) Kranjc, nav. delo, stran 704.

(18) Sklep III Ips 109/2003 z dne 28. 12. 2004, Sklep II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005.

(19) Sklep VSL I Cp 496/2005 z dne 31. 8. 2005.

(20) Sklep VSM I Cpg 50/2006 z dne 5. 7. 2007.

(21) Galič, v Pravdni, 2005-(—(2009), stran 59.

(22) Sodba II Ips 565/1999 z dne 8. 6. 2000.

(23) Juhart, O nekaterih, stran 25.

(24) 311. člen OZ.

(25) Povzeto po Testen, prav tam, Juhart, O nekaterih, stran 25, zagovarja prejemno teorijo-, pri čemer se (prepričljivo) sklicuje na večinsko mnenje, da prejemna teorija velja tudi za vse enostranske izjave volje, v Obligacijski, 2003, stran 395 pa se s sklicevanjem na drugi odstavek 311. člena OZ zavzema za oddajno teorijo. Oddajni teoriji pritrjuje tudi Petrič, nav. delo, stran 22.

(26) Triva, nav. delo, stran 351, nasploh o tem, da ni pomembno, katera stranka je navedla pravotvorna dejstva.

(27) Triva, prav tam, stran 353: tožnikov odgovor ni dovoljen. Zakon ga ne predvideva, tudi teoretično ga ni mogoče utemeljiti.

(28) Sodba in sklep II Ips 726/2008 dne 25. 9. 2008.

(29) Sodba III Ips 166/2007 z dne 10. 6. 2010. S tem je bilo pretrgano zastaranje tožbene terjatve, in to ne glede na to, da se je v pravdi izkazalo, da pobotna terjatev ne obstaja!

(30) Na primer Sodba III Ips 166/2007 z dne 10. 6. 2010, Sklep II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005, tožena stranka je uveljavljala procesni pobot (še) „iz tako imenovane procesne previdnosti“.

(31) Triva, prav tam, stran 436. Enako Petrič, prav tam, stran 22.

(32) Sklep II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005.

(33) Drugi odstavek 372. člena OZ.

(34) Wedam Lukić, nav. delo, stran 160.

(35) Cigoj, Komentar, stran 1104

(36) Številne odločitve Vrhovnega sodišča –, izrecno tudi v zvezi z vprašanjem zastaranja - navaja Wedam, Pravdni , 2005-(—(2009), stran 160, op. 496.

(37) Sklep Cp 14/2006 dne 30. 11. 2006.

(38) Sklep II Ips 922/2008 z dne 27. 11. 2008.

(39) Wedam Lukič, prav tam, stran 160.

(40) Sodba VSL II Cp 3800/2010 z dne 9. 3. 2011.

(41) Sodba VSC Cpg 359/2014 z dne 4. 2. 2015.

(42) Wedam Lukić, prav tam, stran 160.

(43) Sodba VSL II Cpg 20185/2014 z dne 10. 3. 2015.

(44) Enako ni močmogoče med seboj pobotati terjatev, ki se tičejo ne enakovrstnih glede neenakovrstnih ali določnih in nedoločnih stvari.

(45) Plavšak, nav. delo, stran 2, neobjavljeno.

(46) Sklep VSK Cpg 333/2015 z dne 18. 2. 2016 (šlo je za pobot po samem zakonu ob začetku stečajnega postopka).

(47) Sodba in sklep VIII Ips 236/99 z dne 15. 2. 2000.

(48) Galič, Pravdni, 2010, stran 220, enako Galič, ugovor.

(49) Sodba VSL I Cpg 680/2002 z dne 8. 6. 2005.

(50) Juhart, nav. delo, stran 297.

(51) Sklep III Ips 99/2013 z dne 11. 3. 2014 (enako v VSL sodba II Cpg 2085/2014 z dne 10. 3. 2015). Vrhovno sodišče se je v navedenem sklepu ukvarjalo tudi s pobotanjem v stečajnem postopku. Zavzelo je stališče, da pri pobotanju po samem zakonu, sodišče ne odloči o obstoju ali neobstoju nasprotne (v pobot uveljavljane) terjatve, niti ne izreče pobota. Zato upnik svoje terjatve, ki je prenehala zaradi pobota, ne prijavi v stečajnem postopku (261. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju).

(52) 7. 2014.

(53) Drugačno stališče je bilo zavzeto v Sodbi in sklepu VSL II Cp 181/2011 z dne 8. 3. 2011 in I Cpg 1449/2015 z dne

2. 3. 2016.

(54) Sklep II Ips 125/2004 z dne 23. 6. 2005.

(55) Sklep II DoR 408/2001 dne 23. 2. 2012.

(56) V ozadju ni le problem vrste postopka, ampak (vsaj za del) lahko tudi pobotljivosti (1. točka prvega odstavka 316. člena OZ).

(57) Sodba VIII Ips 86/1999 z dne 31. 8. 1999. Enako stališče je zavzelo tudi Višje sodišče v Ljubljani v novejši sodni praksi (Sodba VSL II Cpg 3/2016 z dne 1. 2. 2016). Ugovora sodišči nista zavrgli, niti se nista ukvarjali z vprašanjem materialno procesnega vodstva.

(58) Sodba III Ips 166/2007 dne 10. 6. 2010.

(59) Sodba II Ips 26/2003 z dne 29.1.2004.

(60) Sodba II Ips 318/2003 z dne 16. 9. 2004.

(61) Sodba in sklep VSL II Cp 181/2011 z dne 8. 3. 2011.

(62) Načelno pravno mnenje, občna seja VSS, 14. 12. 1995, Pravna mnenja VSS 2/95, stran 5.

(63) Sodba III Ips 108/2004 z dne 29. 3. 2006.

(64) Več o izrekih pri pobotanju primerjaj, Galič, Ugovor.

(65) Določene težave lahko nastanejo, če toženec ne uspe dokazati, da je dal pobotno izjavo. Ali lahko kot takšna izjava učinkuje njegova navedba, da je izjavil pobot? Ali pa je mogoče na podlagi takšne njegove navedbe opraviti procesni pobot?

(66) Ugotovitev neobstoja terjatve je mogoča za celotni znesek, glej Galič, Ugovor.

(67) Drugače glej, Sodba Sodbo VSL I Cpg 1061/2013 z dne 17. 9. 2014. Tudi, če pobotna terjatev ne obstaja, o njej ni dopustno odločiti nad višino tožbene terjatve.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ člen 311-318
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP člen 319-324
Datum zadnje spremembe:
09.07.2018

Pravno sporočilo

Polno besedilo članka je v bazi SOSC objavljeno z dovoljenjem avtorja in izdajatelja publikacije ter je avtorsko pravno zaščiteno.

Opombe:

P2FydC00ODIwMw==