<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 7/2019
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.7.2019

Evidenčna številka:VS00028593
Datum odločbe:24.10.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba in sklep II Cp 2351/2017
Datum odločbe II.stopnje:06.06.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Tomaž Pavčnik (poroč.), mag. Nina Betetto, dr. Mateja Končina Peternel, Jan Zobec
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:izključitev javnosti glavne obravnave - kršitev načela javnosti glavne obravnave - pravočasnost uveljavljanja procesnih kršitev - pogodbene obveznosti - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - odstopno upravičenje - protipravno ravnanje - revizija kot prepis pritožbe - ustavna vloga Vrhovnega sodišča

Jedro

Vrhovno sodišče ni tretja instanca, ki bi (brez argumentov predlagatelja, ki bi se soočali z že podanimi pojasnili pritožbenega sodišča) zgolj ponovno odgovarjalo na v reviziji ponovljene pritožbene navedbe.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi povrniti 1.702,34 EUR stroškov odgovora na revizijo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožnica trdi, da je po dogovoru s toženko (lastnico), zapisanem v t. i. najemni pogodbi, vlagala lastna sredstva v obnovo dvorca Z. V zameno bi ji toženka morala najmanj 15 let po obnovi zagotavljati brezplačno uporabo dvorca. Do tega naj ne bi prišlo. Dvorec naj ne bi bil niti do konca obnovljen. Ker pa se je s tožničinimi vlaganji njegova vrednost povečala, ta zahteva, da ji tožena stranka vrne tisto, za kar je obogatena. Zahtevek utemeljuje na določbah o neupravičeni obogatitvi, povračilu vlaganj in odškodninski odgovornosti toženke (ki naj ne bi izpolnila svoje pogodbene obveznosti).

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Bistvena ugotovitev je, da je pravno razmerje med pravdnima strankama urejeno z veljavno pogodbo, kar izključuje uporabo kvazikontraktnega prava (pravil o kondikcijah in verzijah). Prav tako pa ni podan dejanski stan poslovne odškodninske odgovornosti, ki naj bi bil v toženkini opustitvi pridobivanja gradbenega dovoljenja. K izpolnitvi te pogodbene obveznosti bi morala namreč tožnica (zaradi narave stvari) toženko poprej pozvati.

3. Višje sodišče je zavrnilo tožničino pritožbo ter potrdilo tako sodbo sodišča prve stopnje kot njegov sklep, da ni pogojev za izločitev razpravljajoče sodnice.

4. Zoper takšno odločbo (v zvezi s sodbo in sklepom sodišča prve stopnje) tožeča stranka pravočasno vlaga direktno revizijo.1 Vrhovnemu sodišču predlaga, da ji ugodi, izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, pred drugim sodnikom.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

Povzetek relevantnih revizijskih navedb

6. Tožeča stranka v obsežni reviziji ponavlja, da:

− naj bi tekom postopka na prvi stopnji prišlo do neupravičene izključitve javnosti s prvega naroka za glavno obravnavo (s tem ko na njem ni mogla biti prisotna novinarka A. A., ki je bila v postopku predlagana kot priča),

− naj bi ji bila s tem, ko ji je bila toženkina VII. pripravljalna vloga poslana na napačen naslov, kršena pravica do izjave (čeprav ji je bila vloga vročena na naroku),

− naj ne bi bilo jasno zakaj je sodišče prve stopnje določene dokaze (zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke ter prič B. in C.) izvedlo, drugih (zaslišanja D. D.) pa ne (ob čemer naj za nikogar od navedenih ne bi nobena od strank povedala, o čem natančno naj se jih zasliši, tega, o čem jih bo zaslišalo, pa naj ne bi povedalo niti sodišče).

7. Odločitvi nasprotuje tudi vsebinsko. Trdi, da je obnovo graščinskega kompleksa po obsegu in vrsti tožena stranka določila že pred sklenitvijo najemne pogodbe. Tudi postopki za pridobitev gradbenega dovoljenja so bili sproženi že prej. Z najemno pogodbo pa je bilo dogovorjeno, da tožnica vlaga denarna sredstva v obnovo graščinskega kompleksa, s čimer pridobi pravico njegovega izkoriščanja in upravljanja za dobo 15 let (ki se lahko podaljša, če bi bila vlaganja večja od predvidenih). Doba najema začne teči prvi dan po zaključku vseh obnovitvenih del in sestavi prevzemnega zapisnika.

8. Obnova naj še danes ne bi bila zaključena, saj bi bilo za nekatera dela potrebno gradbeno dovoljenje. Tega bi morala priskrbeti toženka. Stranki naj bi se namreč dogovorili, da tožnica takoj po sklenitvi najemne pogodbe začne z obnovitvenimi deli, toženka pa ji je zato dolžna takoj (oziroma takoj po tem, ko bo postala pravnomočna odločba o denacionalizaciji) priskrbeti gradbeno dovoljenje. Tožnica je s plačevanjem obnovitvenih del, za katera ni bilo potrebno gradbeno dovoljenje, res začela takoj. Toženka pa ji gradbenega dovoljenja ni predložila. Obnove zato ni bilo mogoče zaključiti. Z dogovorjeno uporabo kompleksa pa bi tožnica lahko začela šele po končani obnovi - le popolno obnovljen kompleks bi služil njenim namenom. Navedeno naj bi pomenilo, da pogodba zaradi neizpolnitve tožene stranke, ni začela učinkovati oziroma je prenehala. Ker je prenehala, pa tožeča stranka od nje ni odstopila - odstop naj niti ne bi bil mogoč. Kljub temu je zaradi neizpolnitve pogoja (dokončanja obnove) tožeča stranka pridobila kondikcijski zahtevek oz. pravico od toženke zahtevati, da ji povrne korist, ki jo je na podlagi te pogodbe pridobila.

9. Utemeljen naj bi bil tudi odškodninski zahtevek. Ravnanje tožene stranke naj bi bilo protipravno, saj naj bi bojkotirala obnovo graščine, ker ni zaprosila za gradbeno dovoljenje.

O utemeljenosti revizije

10. Revizija ni utemeljena.

11. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da ponavljanje pritožbenih navedb, brez pojasnila, zakaj naj bi bil odgovor tega sodišča napačen, revizije ne more utemeljiti. Vrhovno sodišče namreč ni tretja instanca, ki bi (brez argumentov predlagatelja, ki bi se soočali z že podanimi pojasnili pritožbenega sodišča) zgolj ponovno odgovarjalo na v reviziji ponovljene pritožbene navedbe. Naloga Vrhovnega sodišča je precedenčna, saj skrbi za krepitev enakosti pred zakonom in pravne varnosti ter za enotnost sodne prakse in razvoj prava prek sodne prakse. Ponavljanje argumentov pritožbenega sodišča k temu ne bi prispevalo. Takšno odločanje bi bilo zato nezdružljivo z njegovo ustavno funkcijo.2 Slednje tako v konkretnem primeru odgovarja le na tiste revidentkine navedbe, ki izpodbijajo odločitev pritožbenega sodišča.

12. Očitki o izključitvi javnosti z glavne obravnave, o nepravilnem vročanju pripravljalne vloge tožeči stranki in o pomanjkljivih dokaznih sklepih, se nanašajo na vodenje postopka in odločanje sodišča prve stopnje. Tožeča stranka jih je podala že v pritožbi in višje sodišče je nanje odgovorilo. Revizijsko nov je le očitek, da so argumenti pritožbenega sodišča o zavrnitvi tožničinih pritožbenih navedb v zvezi s tem nejasni, pomanjkljivi in pravno nevzdržni. A temu ni mogoče pritrditi - opredelitev pritožbenega sodišča do vseh teh vprašanj je jasna, zadostna in pravno ustrezna. Glede napotitve A. A. iz razpravne dvorane (kar naj bi predstavljalo kršitev javnosti) je osrednjega pomena argument pritožbenega sodišča, da temu procesnemu ravnanju tožnica tedaj ni oporekala (286b. člen ZPP) Glede ostalih očitkov pa gre za relativne kršitve določb pravdnega postopka. Te so lahko relevantne le, če vplivajo na pravilnost in zakonitosti sodbe (prvi odstavek 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). V konkretnem primeru je očitno, da takšnega učinka nima nobena od zatrjevanih kršitev. Četudi bi bile podane, torej na odločitev ne bi vplivale.

13. Tožnica v nadaljevanju odpira še vprašanje vsebinske pravilnosti odločitve nižjih sodišč. Vrhovno sodišče ob tem najprej poudarja, da je ob odločanju o reviziji vezano na ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tega ni mogoče ponovno presojati, dopolnjevati ali spreminjati. Ravno to pa (poleg ponovne presoje pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje, ob ignoriranju pojasnil pritožbenega sodišča) skuša tožeča stranka doseči s pretežnim delom revizijskih navedb.

14. Ključna ugotovitev, s katero se ne strinja je, da bi bila toženka dolžna priskrbeti gradbeno dovoljenje šele, če bi jo tožnica k temu pozvala.

15. Nižji sodišči sta v zvezi s tem ugotovili, da je tožeča stranka s sklenitvijo najemne pogodbe dobila pravico, da samostojno odloča o obsegu in načinu obnove dvorca. Čeprav je bila tožena stranka edina, ki je lahko pridobila gradbeno dovoljenje, je bila zato ta njena obveznost vezana na poziv tožeče stranke, ki je vodila obnovo in je vedela ali, kdaj in katero dovoljenje potrebuje ter je (pri družbi E. d. o. o.) tudi naročila dokumentacijo, potrebno za začetek postopka pridobitve gradbenega dovoljenja. Poudarili sta še, da iz pogodbe ne izhaja obveznost toženke, da takoj po sklenitvi pogodbe pristopi k pridobivanju gradbenega dovoljenja, niti da dovoljenje pridobi takoj po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji.

16. Tožničino vztrajanje, da bi tožena stranka morala sama od sebe (brez poziva), takoj (oz. takoj po pravnomočnosti denacionalizacijske odločbe) priskrbeti gradbeno dovoljenje, pomeni golo nasprotovanje drugačni dejanski ugotovitvi nižjih sodišč (tožnica se ob tem sicer sklicuje na iste določbe najemne pogodbe kot sodišči, a jim drugačen pomen pripisuje brez prepričljive argumentacije). Zato so očitki, da je toženka ravnala protipravno, ker gradbenega dovoljenja ni priskrbela (sama od sebe), neutemeljeni. Tožena stranka bi kršila pogodbo (ravnala protipravno) šele, če bi na poziv tožnice (po tem, ko bi slednja priskrbela za to potrebno dokumentacijo) kršila pogodbeno sodelovalno dolžnost pri pridobivanju gradbenega dovoljenja. Ker tega poziva ali zaprosila ni bilo, je odločitev, da niso izpolnjene predpostavke njene odškodninske odgovornosti, pravilna.

17. Nadalje, tožeča stranka na eni strani zatrjuje, da najemna pogodba ni začela učinkovati, ker se ni izpolnil odložni pogoj – t.j., ker obnova ni bila dokončana. Na drugi strani pa, da je (sicer veljavna pogodba) iz istega razloga prenehala učinkovati. Oboje je prepričljivo zavrnilo že višje sodišče. Primarno je takšne navedbe označilo kot prepozne (prvič podane šele v pritožbi). A je dodalo, da iz pogodbe izhaja, da je bila obnova graščinskega kompleksa pogoj za vzpostavitev najemnega razmerja (pravice uporabe kompleksa), ne pa pogoj za veljavnost in učinkovanje celotne pogodbe, s katero se je tožeča stranka zavezala obnoviti grad, po obnovi, katere skrajni rok ni bil določen, pa bi pridobila pravico do 15 letne brezplačne uporabe kompleksa. Zgolj to, da obnova (morda) še ni končana in se najemno razmerje (morda) še ni vzpostavilo, tako ne pomeni, da pogodba nima nobenega učinka. Nasprotno. Pogodba velja. Tožeča stranka pa je imela (če toženka svojih obveznosti ni izpolnila) možnost od nje odstopiti. Šele s takšnim odstopom bi (skladno s pogodbo) pridobila možnost povračila vlaganj.

18. Odločitev nižjih sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka je tako pravilna, uveljavljeni revizijski razlogi pa niso utemeljeni. Vrhovno sodišče je zato revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnica je z revizijo v celoti propadla, zato mora toženki povrniti stroške odgovora nanjo. Te je Vrhovno sodišče odmerilo skladno s priloženim stroškovnikom in ob upoštevanju Odvetniške tarife. Toženi stranki je priznalo 1.377,00 EUR nagrade za odgovor in 18,36 materialnih stroškov, oboje z 22 % DDV. Tožnica ji mora tako povrniti 1.702,34 EUR stroškov revizijskega postopka.

-------------------------------
1 V skladu s prehodno določbo tretjega odstavka 125. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku - ZPP-E, je Vrhovno sodišče odločalo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo citirane novele.
2 Kar je ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča, ki ga je prvič obširno obrazložilo v zadevi II Ips 212/2016 in nato še večkrat ponovilo, npr. v odločbah II Ips 112/2018, II Ips 130/2018, II Ips 164/2018, II Ips 172/2018 in II Ips 186/2018.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 286b, 339, 339/1, 339/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.01.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDM0NDY2