<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Upravni oddelek

VSRS Sodba in sklep I Up 239/2016
ECLI:SI:VSRS:2017:I.UP.239.2016

Evidenčna številka:VS00005403
Datum odločbe:06.09.2017
Opravilna številka II.stopnje:Sodba in sklep (I. točka izreka) I U 940/2016
Datum odločbe II.stopnje:06.07.2016
Senat:Peter Golob (preds.), mag. Tatjana Steinman (poroč.), Brigita Domjan Pavlin
Področje:PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
Institut:mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - sistemske pomanjkljivosti - predhodno odločanje SEU - prekinitev postopka do odločitve SEU - nezakonit vstop v državo članico EU - humanitarni razlogi - nezakonito prečkanje meje države članice eu

Jedro

Prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III je treba razlagati tako, "da je treba šteti, da je državljan tretje države - čigar vstop so organi prve države članice, ki so bili soočeni s prihodom izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli prečkati to državo članico, da bi v drugi državi članici vložili prošnjo za mednarodno zaščito, tolerirali, ne da bi izpolnjeval pogoje za vstop, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici - "nezakonito prečkal" mejo navedene prve države članice v smislu te določbe."

Pojem "nezakonit prehod meje" iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III zajema tudi položaj, v katerem država članica na svoje ozemlje sprejme državljane države, ki ni članica EU, s sklicevanjem na humanitarne razloge, če te osebe ne izpolnjujejo pogojev za vstop, ki načeloma veljajo za državljane teh držav.

Država članica na podlagi drugega stavka prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III ne more biti več odgovorna, če je na dan, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, rok dvanajstih mesecev po nezakonitem prehodu te meje že iztekel.

Izrek

I. Pritožbeni postopek se nadaljuje.

II. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) s sodbo (I. točka izreka) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke št. 2142-615/2016/8 (1313-08) z dne 14. 6. 2016. Z navedenim sklepom je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) odločila, da ne bo obravnavala tožnikove prošnje za mednarodno zaščito, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito (I. točka izreka). Z II. točko izreka pa je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe in odložilo izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je pravilna ugotovitev toženke, da je za obravnavo tožnikove prošnje pristojna Republika Hrvaška, saj je tožnik ob prihodu iz tretje države nezakonito prečkal njeno mejo. Pritrjuje tudi ugotovitvi tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso podani elementi, ki bi kazali na sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi pomenili utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil tožnik izpostavljen resnični nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listine EU).

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) v pritožbi zoper sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa), ki jo vlaga zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, navaja, da je srbsko-hrvaško mejo prečkal zakonito in da je zato sodišče napačno uporabilo prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III. V zvezi s tem se sklicuje na registracijski list (t. i. potrdilo po 36. členu "Zakona o strancima NN 130/11 in 74/13") in navaja, da mu je bil vstop v Republiko Hrvaško odobren iz humanitarnih razlogov. Ker ni nezakonito prečkal Republike Hrvaške meni, da Republika Hrvaška ni odgovorna država za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Sodišče prve stopnje naj bi neutemeljeno zavrnilo tudi njegov ugovor zastaranja, nepopolno pa naj bi ugotovilo dejansko stanje glede pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem.

4. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka:

5. V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katere koli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.

6. V obravnavani zadevi je tožena stranka odločitev, da ne bo obravnavala pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite in da ga bo predala Republiki Hrvaški, sprejela na podlagi pritožnikovih izjav in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Da je Republika Hrvaška odgovorna država za obravnavanje pritožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite, je toženka ugotovila na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, Republika Hrvaška pa je odgovornost za obravnavanje te prošnje sprejela.

7. Na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III je za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica, v katero je prosilec iz tretje države vstopil nezakonito. Pritožnik navedeni odločitvi nasprotuje, ker meni, da dejansko stanje v obravnavani zadevi ne omogoča uporabe 13. člena Uredbe Dublin III, ker da meje Republike Hrvaške ni prečkal nezakonito.

8. Glede na to, da gre za neposredno uporabo določb Uredbe Dublin III, je za odločitev v zadevi pomembno pravilno razumevanje merila nezakonitega vstopa in/ali prebivanja v državi članici iz prvega odstavka 13. člena te uredbe. Gre za vprašanje razlage pojma nezakonitega prečkanja meje in s tem nezakonitega oziroma nepravilnega vstopa v državo članico. Ker zoper odločitev predložitvenega sodišča po nacionalnem pravu ni pravnega sredstva, mora ta, kadar se pred njim postavi vprašanje iz prava EU, izpolniti obveznost predložitve vprašanja za predhodno odločanje na Sodišče EU (v nadaljevanju SEU), razen če ugotovi, da postavljeno vprašanje ni ustrezno ali da je zadevna določba EU že bila predmet razlage s strani SEU ali da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za noben razumen dvom.1 Navedeni pogoji za neobstoj dolžnosti postavitve vprašanja za predhodno odločanje pa v konkretnem primeru, kot je bilo pojasnjeno, niso bili izpolnjeni.

9. Vrhovno sodišče je ob reševanju zadeve ugotovilo, da je identično vprašanje razlage Uredbe Dublin III, ki se v obravnavani zadevi postavlja Vrhovnemu sodišču, že predmet postopka pred SEU v zadevi C-490/16. Zato je s sklepom I Up 239/2016 z dne 21. 9. 2016 na podlagi tretjega odstavka 113.a člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) v zvezi s tretjim odstavkom 3.a člena Ustave prekinilo postopek do odločitve SEU v navedeni zadevi.

10. SEU je v zadevi C-490/16 (A. S. proti Sloveniji) odločilo s sodbo z dne 26. 7. 2017. Glede na to, da je postopek pred SEU končan, se prekinjeni postopek nadaljuje (tretji odstavek 113.a člena ZS, v zvezi z drugim odstavkom 208. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

K II. točki izreka:

11. Pritožba ni utemeljena.

12. V navedeni sodbi C-490/16 je torej SEU potrdilo, da je v predmetni zadevi šlo za vprašanja prava Unije, o katerih je pristojno odločati. Vrhovno sodišče pa je pri svojem odločanju skladno s svojo dolžnostjo po temeljnih načelih Ustave (3. a člen) in prava Unije izhajalo iz stališč, ki jih je SEU postavilo v svoji sodbi.

13. Z 2. točko izreka sodbe C-490/16 je SEU presodilo, da je treba prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III razlagati tako, "da je treba šteti, da je državljan tretje države ? čigar vstop so organi prve države članice, ki so bili soočeni s prihodom izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli prečkati to državo članico, da bi v drugi državi članici vložili prošnjo za mednarodno zaščito, tolerirali, ne da bi izpolnjeval pogoje za vstop, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici ? ?nezakonito prečkal? mejo navedene prve države članice v smislu te določbe."

14. Glede na tako razlago merila iz prvega odstavka 13. člena so po presoji Vrhovnega sodišča pravilni tudi razlogi, s katerimi je sodišče zavrnilo tožbene ugovore zoper ugotovitev o nezakonitem prehodu hrvaške meje.

15. Pritožnik je namreč v tožbi stališče, da niso podani pogoji iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III, utemeljeval z zatrjevanjem, da hrvaško-srbske meje ni prečkal nezakonito temveč zakonito, saj je bil ob vstopu pospremljen s strani srbskih državnih organov in predan v nadzorstvo hrvaškim državnim organom na mestu, ki je odrejen za prehod meje.

16. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je pritožnik "potoval" s t. i. migrantskim tokom. Odločitev sodišča prve stopnje pa temelji na stališču, da način ravnanja državnih organov, spremljanje migranstkega toka, s katerim je potoval tudi pritožnik, registracija oseb, ki so v tem migrantskem toku potovale, zagotovitev namestitve in osnovne oskrbe migrantov, niso okoliščine, ki bi same po sebi kazale na zakonitost vstopa v državo.

17. Pritožnik tudi v pritožbi trdi, da je šlo za ravnanje hrvaških državnih organov, s katerim je bil njegov stop v Republiko Hrvaško "avtoriziran", sodišču prve stopnje pa očita, da je dejansko stanje ugotovilo napačno, in da mu je bil vstop v Republiko Hrvško odobren iz humantiranih razlogov.

18. Po vsebini pritožnik zakonitost prehoda srbsko hrvaške meje najprej utemeljuje z ravnanjem hrvaških državnih organov (toleriranje prečkanja meje in oblastno organiziran tranzit v drugo državo članico), s čimer utemeljuje napačno uporabo materialnega prava, v nadaljevanju pa sodišču očita tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja glede izpolnjevanja pogojev za zakonit prehod meje glede na hrvaško zakonodajo (vstop v Republiko Hrvaško naj bi mu bil omogočen iz t. i. "humanitarnih razlogov").

19. Trditev, da je bil pritožniku vstop v Republiko Hrvaško odobren iz humanitarnih razlogov, je sicer nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 74. člena ZUS-1). Ker pa je SEU isti dan kot sodbo C-490/16 izdalo tudi sodbo C-646/16 na zahtevo avstrijskega vrhovnega upravnega sodišča, ki vsebuje razlago obravnavanega merila še z vidika humanitarnih razlogov za dovolitev vstopa državljana tretje države v državo članico EU, Vrhovno sodišče v nadaljevanju odgovarja tudi na to pritožbeno trditev.

20. Upoštevaje stališča SEU v obeh sodbah, so vsi pritožbeni ugovori očitno neutemeljeni.

21. Da toleriranje prečkanja prve države članice državljanu tretje države, ne da bi ta oseba izpolnjevala pogoje, ki načeloma morajo biti izpolnjeni v tej prvi državi članici za vstop v to državo, ne pomeni zakonitega prečkanja meje te prve države članice, jasno izhaja iz 2. točke izreka sodbe C-490/16, ki jo je SEU izdalo na predlog Vrhovnega sodišča Republike Slovenije za odločanje o predhodnem vprašanju. Po stališču tega sodišča namreč niti okoliščina, da je do prečkanja meje prišlo v položaju, ki ga je zaznamoval prihod izjemno velikega števila državljanov tretjih držav, ki so želeli pridobiti mednarodno zaščito, ne more vplivati na razlago ali uporabo prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.

22. Po stališču SEU (glej 39. točko obrazložitve sodbe C-490/16, ki se sklicuje tudi na obrazložitev sodbe v zadevi C-646/16), gre za "nezakonito prečkanje" meje, tudi če je bilo to prečkanje tolerirano ali dovoljeno v nasprotju z veljavnimi pravili, ali pa je bilo dovoljeno s sklicevanjem na humanitarne razloge in v nasprotju s pogoji za vstop, ki načeloma veljajo za državljane tretjih držav. Pojem "nezakonit prehod meje" iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III torej zajema tudi položaj, v katerem država članica na svoje ozemlje sprejme državljane države, ki ni članica EU, s sklicevanjem na humanitarne razloge, če te osebe ne izpolnjujejo pogojev za vstop, ki načeloma veljajo za državljane teh držav.

23. SEU je pri tem upoštevalo, da lahko predpisi o prehodu zunanjih meja pristojnim nacionalnim organom priznajo možnost, da s sklicevanjem na humanitarne razloge odstopajo od pogojev za vstop, ki se načeloma zahtevajo od državljanov tretjih držav, vendar priznanje zakonitosti vstopa s sklicevanjem na humanitarne razloge po stališču SEU ne bi bilo v skladu s splošno sistematiko in cilji Uredbe Dublin III. Država članica, ki bi se sklicevala na to možnost, namreč ne bi bila odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki bi jo ta oseba vložila v drugi državi članici (39. točka obrazložitve sodbe C-490/16, ki se sklicuje na točke od 73 do 92 sodbe C-646/16).

24. Po navedenem je torej neutemeljeno pritožnikovo stališče o zakonitosti njegovega vstopa v Republiko Hrvaško zaradi ravnanja hrvaških organov oblasti. Tudi očitek o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, ker naj bi mu bil vstop v Republiko Hrvaško odobren iz humanitarnih razlogov, ni utemeljen (tudi če ne bi šlo za pritožbeno novoto), saj po stališču, ki izhaja iz sodbe C-646/16, dovolitev vstopa državljana tretje države v državo članico EU s sklicevanjem na humanitarne razloge, ne more vplivati na presojo nezakonitosti prehoda meje kot elementa za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito po merilu iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III.

25. Neutemeljeno je tudi pritožbeno stališče o "zastaranju" odgovornosti Republike Hrvaške za obravnavanje njegove prošnje. Prvi odstavek 13. člena Uredbe Dublin III v drugem stavku sicer določa, da odgovornost države članice, katere mejo je prosilec ob prihodu iz tretje države prečkal nezakonito, preneha 12 mesecev po datumu nezakonitega prehoda meje. Vrhovno sodišče pa je zaradi trajanja postopka s pravnimi sredstvi, SEU predlagalo tudi odločitev o razlagi vpliva trajanja teh postopkov na omenjeni rok. SEU je presodilo, da je to določbo v povezavi z drugim odstavkom 7. člena iste uredbe treba razlagati tako, da vložitev pravnega sredstva zoper odločitev o predaji ne vpliva na izračun roka iz navedenega člena (3. točka izreka sodbe C-490/16). Drugi odstavek 7. člena Uredbe Dublin III namreč določa, da se država članica, ki je v skladu z merili iz II. poglavja (v katerega sodi tudi merilo iz prvega odstavka 13. člena) odgovorna za obravnavanje prošnje, določi na podlagi položaja, ki je obstajal, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici.

26. V 53. točki obrazložitve sodbe C-490/16 je SEU jasno navedlo, da država članica na podlagi drugega stavka prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III ne more biti več odgovorna, če je na dan, ko je prosilec prvič vložil prošnjo za mednarodno zaščito v državi članici, rok dvanajstih mesecev po nezakonitem prehodu te meje že iztekel. V obravnavanem primeru pa ta rok do vložitve prošnje še ni potekel. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč razvidno, da je sodišče pravno odločilna dejstva ugotovilo s sklepanjem, ki v obravnavanem primeru temelji na podatkih iz listin in na tožnikovih izjavah, ki jih je dal v osebnem razgovoru, ki ga je toženka z njim (ob prisotnosti njegove pooblaščenke) opravila na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III, na katerem pa ni navajal nobenih okoliščin vstopa v Republiko Hrvaško. Navedel je le, da so z vlakom potovali čez Hrvaško, da so se vmes ustavili za pol ure in da so jim v tem času vzeli prstne odtise.2

27. Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je pritožnik prošnjo za mednarodno zaščito vložil 2. 3. 2016 (to je pritožnik sam navedel tudi v tožbi). Sodišče sicer ni ugotavljalo natančnega datuma vstopa v Republiko Hrvaško, glede na pritožnikov opis poti je utemeljeno ocenilo, da je v Republiko Hrvaško vstopil februarja istega leta. Pritožnik je namreč v postopku sam navajal, da je preko Republike Hrvaške potoval organizirano z vlakom v t. i. "migrantskem toku" in da so se vmes ustavili le za pol ure. Iz pritožnikovega opisa potovanja torej izhaja, da dvanajstmesečni rok iz prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III ni mogel preteči. Za ugotovitev, da navedeni dvanajstmesečni rok od nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško do vložitve prošnje za mednarodno zaščito 2. 3. 2016 v obravnavanem primeru še ni potekel, natančen datum vstopa v Republiko Hrvaško ni pravno odločilna okoliščina. Da bi ta rok do vložitve prošnje potekel, bi moral pritožnik preko Republike Hrvaške potovati več kot enajst mesecev, saj je od vstopa v Republiko Slovenijo do vložitve prošnje preteklo le 11 dni (pritožnik je v Republiko Slovenijo vstopil iz Republike Hrvaške dne 20. 2. 2016). Da bi potovanje z migrantskim tokom preko Republike Hrvaške trajalo skoraj eno leto pa, kot je bilo že pojasnjeno, iz pritožnikovega opisa poti ne izhaja. Nasprotno, v tožbi je sam navajal kratkotrajnost poti prek Republike Hrvaške. Zato je pravilno tudi stališče sodišča prve stopnje, da v času vložitve prošnje za mednarodno zaščito rok 12 mesecev iz drugega stavka prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III ni potekel.

28. Predaja prosilca v državo članico, ki bi bila sicer odgovorna država po merilih, ne bi bila v skladu z določbami Uredbe (drugi pododstavek 3. člena Uredbe Dublin III) le, če bi obstajala resna nevarnost, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka (v smislu nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s prosilci za azil). Teh pomanjkljivosti pritožnik po presoji sodišča prve stopnje ni izkazal, sodišču pa tudi ni bilo znano nobeno relevantno poročilo o stanju v Republiki Hrvaški v smislu obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev. Tej ugotovitvi oziroma presoji pritožnik v pritožbi nasprotuje in sodišču očita, da ni upoštevalo poročil, na katera se je skliceval v III. točki tožbe.

29. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje tožbeno sklicevanje na nekatera (v tožbi navedena) poročila, iz katerih naj bi izhajale sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema v Republiki Hrvaški, upravičeno zavrnilo kot nedovoljene tožbene novote v smislu 52. člena ZUS-1, saj so informacije, na katere se je skliceval v tožbi, obstajale že v času odločanja organa tožene stranke, tožnik pa ni navedel upravičenega razloga, zakaj jih ni mogel predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbene navedbe, da ni mogoče pričakovati, da bi bil pritožnik seznanjen s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku v Republiki Hrvaški. Treba je namreč upoštevati, da je imel pritožnik v postopku zagotovljeno pravno pomoč, zato ni opravičljivega razloga, zakaj v tožbi citiranih navedb iz posameznih poročil oziroma prispevkov ni uveljavljal že prej. Poleg tega pritožnik niti v pritožbi ne pojasni, katere naj bi bile pomanjkljivosti azilnega sistema, zaradi katerih naj bi bile tam njegove pravice ogrožene, niti katere njegove pravice naj bi bile ogrožene. Nepojasnjeno ostaja tudi, na katere okoliščine iz poročil, na katere se je skliceval v tožbi, sploh opira trditev o utemeljeni domnevi, da na Hrvaškem obstaja utemeljena nevarnost nečloveškega in poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU.

30. Kljub temu sodišče prve stopnje ni opustilo presoje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev v smislu drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila prvotno določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

31. Iz navedene določbe sicer izhaja, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Vendar pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv,3 ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil4 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,5 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče6 oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU.7 Take okoliščine pa v postopku niso bile ugotovljene.

32. Vrhovno sodišče je že poudarilo (sodba I Up 250/2016 z dne 16. 11. 2016), da so sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, predvsem objektivno dejstvo, ugotovljivo z dokumenti ustreznih inštitucij oziroma pristojnih organov. Sodišče prve stopnje samo ni ugotovilo obstoja relevantnih poročil o stanju v Republiki Hrvaški, ki bi se nanašala na obstoj takšnih sistemskih pomanjkljivosti. Pritožnik pa v dosedanjem postopku ni zatrjeval, da bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen s strani pristojnih evropskih organov (npr. organov EU, ESČP, UNHCR), tovrstni dokumenti pa niso poznani niti Vrhovnemu sodišču. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni mogoče utemeljiti s posplošenimi navedbami o "neprijetnih" izkušnjah v "kratkem času vožnje po Hrvaški in kratkem postanku", zaradi katerih je pritožnik dobil občutek "nezaželjenosti".

33. V zvezi s tem Vrhovno sodišče omenja tudi sodbo SEU v zadevi C-578/16 PPU (zadeva C. K. in drugi) z dne 16. 2. 2017, v kateri je to sodišče sledilo ugotovitvi slovenskega sodišča, da ni podana utemeljena domneva o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil na Hrvaškem. Da bi obstajale kakšne druge okoliščine konkretnega primera (npr. pritožnikovo zdravstveno stanje), ki bi lahko vplivale na drugačno presojo dopustnosti njegove predaje Republiki Hrvaški z vidika varstva pravic iz 4. člena Listine EU, pa pritožnik ni zatrjeval.

34. Ker po navedenem niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------
1 Sodba z dne 6. oktobra 1982 v zadevi 283/81-Cilfit in drugi, Recueil, str. 3415, točka 21.
2 Pozitivni rezultat, ki ga posreduje sistem Eurodac, po primerjavi prstnih odtisov prosilca s prstnimi odtisi, odvzetimi v skladu s 14. členom uredbe "Eurodac", bi bil celo formalni dokaz o nezakonitosti vstopa (tč. 7 seznama A Priloge II Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 118/2014).
3 V tem smislu SEU v sodbi N.S. (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011, tč. 85.
4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev).
5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).
6 C-411/10, tč. 88.
7 Ibid., tč. 94.


Zveza:

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 7, 7/2, 13, 13/1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.07.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDE0MTA3