<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba II Ips 274/2016
ECLI:SI:VSRS:2018:II.IPS.274.2016

Evidenčna številka:VS00014032
Datum odločbe:25.01.2018
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba Cp 1159/2015
Datum odločbe II.stopnje:15.03.2016
Senat:Anton Frantar (preds.), Karmen Iglič Stroligo (poroč.), dr. Ana Božič Penko, dr. Mateja Končina Peternel, Tomaž Pavčnik
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:dopuščena revizija - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - trditveno in dokazno breme - povrnitev premoženjske škode - višina odškodnine - kriteriji za odmero odškodnine - socialna pomoč

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastalo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 22.200,00 EUR v petih enakih zaporednih obrokih in v rokih, kot je razvidno iz I. točke izreka sodbe. Tožbeni zahtevek glede drugačnih rokov plačila in glede obresti je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo o pravdnih stroških (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in prisojeno glavnico znižalo na 11.950,00 EUR ter ustrezno temu spremenilo tudi višino posameznih obrokov in odločitev o pravdnih stroških. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in odločilo o pritožbenih stroških.

3. S sklepom II DoR 144/2016 z dne 14. 7. 2016 je Vrhovno sodišče na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj odmerili odškodnino v skladu z 11. členom Zakona o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (v nadaljevanju ZPŠOIRSP).

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožena stranka pravočasno vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, konkretno 11. člena ZPŠOIRSP in posledično bistvene kršitve določb pravdnega postopka, in sicer 212. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP1). Pojasnjuje ureditev odškodnin po ZPŠOIRSP, pomen sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji in razmerje med njima. Poudarja, da je v postopku pred sodiščem treba ravnati po 11. členu ZPŠOIRSP, ki napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Tudi če se pri izbrisu predpostavlja obstoj protipravnosti in odgovornosti Republike Slovenije, mora sodišče vedno ugotoviti obstoj in obseg škode ter vzročno zvezo. Upravičenec, ki meni, da mu je nastala višja škoda (od pavšala), mora v pravdnem postopku dokazati vse predpostavke civilnega delikta. Sodišči prve in druge stopnje sta tožniku brez ustrezne dokazne ocene zgolj na podlagi dejstva, da je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, samo za premoženjsko škodo prisodili maksimum, ki ga za 129 mesecev izbrisa določa ZPŠOIRSP. Odločitev je oprta na tožnikovo izpovedbo, niso pa upoštevane navedbe in dokazi nasprotne stranke ter splošna načela odškodninskega prava in zakonske procesne določbe. Škoda izvira iz drugega statusa, to je statusa državljanstva, ki si ga tožnik kot tujec ni uredil. Izguba zaposlitve je posledica tega, da v zakonskem roku ni zaprosil za državljanstvo (kar ni isto kot izbris iz registra stalnega prebivalstva) in je postal tujec, ki bi lahko delal, če bi pridobil delovno dovoljenje. Tožnik ni niti trdil, da je poskušal pridobiti delovno dovoljenje. Glede tega se je Vrhovno sodišče že opredelilo v sodbi II Ips 976/2016 in zapisalo, da prenos tožnika iz ene evidence v drugo in sprememba njegovega statusa nista bila pravno odločilni vzrok za izgubo zaposlitve oziroma nemožnost pridobivanja dohodka z delom. Tožniku je prenehala zaposlitev 1 leto in 8 mesecev po izbrisu, kar kaže, da je manj verjetno, da je zaposlitev izgubil zaradi izbrisa, ampak zato ker si ni pridobil delovnega dovoljenja. Sodišči ne razlikujeta med pravicami, ki so bile vezane na status državljanstva, in pravicami, ki so bile vezane na stalno prebivališče. Samo škoda, ki izvira iz slednjih, pomeni pravno priznano škodo zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Ne spoštujeta sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 976/2006 glede izgube zaslužka kot posledice neureditve državljanstva, ne pa izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče ni presojalo višine konkretno nastale škode, ampak se je zgolj sklicevalo na ESČP, da so izbrisani imeli težave s pridobitvijo in ohranitvijo zaposlitve ter tožniku samo za premoženjsko škodo zaradi izgube zaposlitve in „izpada“ denarnih socialnih pomoči prisodilo po 265,22 EUR mesečno, pri čemer tožnik ni zatrjeval in dokazoval, koliko so zneski socialnih pomoči v tem obdobju znašali. V postopku se ni zastavilo vprašanje, ali bi tožnik sploh zaprosil denarno socialno pomoč. Sodišči nista upoštevali, da je bila tožniku v upravnem postopku določena odškodnina 7.400,00 EUR tudi za obdobje, ko je še imel zaposlitev. V običajnem postopku zaradi plačila odškodnine delavcu zaradi krivde delodajalca bi moral tožnik navesti in dokazati, da je bil zaposlen, koliko je zaslužil mesečno in predložiti izračun, za koliko je bil prikrajšan zaradi nemožnosti za delo, sicer bi sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo. V konkretnem primeru bi torej moral navesti vsaj zneske nadomestil oziroma socialne pomoči za sporno obdobje. Sodišči prve in druge stopnje sta tako kršili 11. člen ZPŠOIRSP v zvezi z Zakonom o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o kumulativnem izpolnjevanju vseh predpostavk civilnega delikta, v zvezi z 200. členom ZOR o upoštevanju vseh okoliščin primera, dejanskega obsega in oblik škode in individualizaciji odškodnin ter v zvezi s 192. členom ZOR o deljeni odgovornosti. Tožnik je živel v RS od leta 1981, status tujca pa si je skušal urediti šele po februarju 1992. Čeprav ni predmet sklepa o dopustitvi revizije, tožena stranka trdi, da sta kršena tudi 8. in 215. člen ZPP, saj je sodišče izvedlo nekakšen poenostavljen dokazni postopek. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. V primeru dopuščene revizije sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizija je bila s sklepom II DoR 144/2016 dopuščena glede vprašanja, ali sta sodišči nižjih stopenj odmerili odškodnino v skladu z 11. členom ZPŠOIRSP. Ta v za odločitev relevantnem prvem odstavku določa, da se za odločanje o denarni odškodnini zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva uporabljajo določbe zakona, ki ureja obligacijska razmerja, če ZPŠOIRSP ne določa drugače. V okvir dopuščenega pravnega vprašanja tako spada toženkino uveljavljanje vprašanj izkaza predpostavk odškodninske terjatve, zlasti vzročne zveze ter obstoja in višine škode, ki v ZPŠOIRSP nista posebej urejeni, pa tudi vprašanje dokaznega bremena, ki se kot del materialnega prava le odrazi v procesnem pravu.2 Trditve o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka zaradi izostanka ustrezne dokazne ocene presegajo prikazan okvir dopuščenega vprašanja, trditve o kršitvi materialnega prava v zvezi z nepremoženjsko škodo (kot npr. neupoštevanju posameznih oblik nepremoženjske škode in individualizacije odškodnin v skladu z 200. členom ZOR) pa presegajo celo okvir obravnavane pravdne zadeve, saj tožnik odškodnine za nepremoženjsko škodo ni terjal. Kot na drugem mestu v reviziji ugotavlja tožena stranka sama, mu je bila odškodnina priznana v celoti za premoženjsko škodo.

8. Tožnik zahteva povrnitev premoženjske škode, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Tožnik je bil iz tega registra izbrisan 26. 2. 1992, 7. 7. 2004 mu je bilo izdano dovoljenje za stalno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, 13. 3. 2009 pa dopolnilna odločba, da se šteje, da je imel od izbrisa dalje v Republiki Sloveniji dovoljenje za stalno prebivanje in prijavljeno stalno prebivališče. V letu 2005 je pridobil slovensko državljanstvo. Ob izbrisu je bil zaposlen, delovno razmerje pa mu je prenehalo 7. 10. 1993 zaradi stečaja delodajalca. Ponovno se je zaposlil šele 1. 5. 2005. V upravnem postopku po ZPŠOIRSP mu je bila priznana odškodnina v višini 7.400,00 EUR. Tožnik je v postopku trdil, da zaradi izbrisa nove zaposlitve ni mogel dobiti, prav tako pa ni prejemal denarne socialne pomoči. Tožbeni zahtevek je po višini utemeljil z višino denarne socialne pomoči, ki je v letu 2014 znašala 265,22 EUR mesečno in jo glede na določilo 12. člena ZPŠOIRSP omejil na 22.200,00 EUR. S pravnomočno sodbo je upoštevano, da časovno obdobje, v katerem je trpel premoženjsko škodo, znaša 129 mesecev, za kar bi mu pripadalo 19.350,00 EUR odškodnine, ob upoštevanju že priznanega zneska 7.400,00 EUR pa mu je prisojeno 11.950,00 EUR.

9. Tožena stranka ima prav, da je glede predpostavk odškodninske obveznosti (z izjemo odgovornosti) trditveno in dokazno breme na strani tožnika in da sodba ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji sodiščema prve in druge stopnje ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, kot jima ga nalaga zakon. Vendar pa očitane kršitve niso podane, saj je tožnik ponudil dejstva, ki zadoščajo njegovemu trditvenemu bremenu glede vzročne zveze in obstoja ter višine premoženjske škode, ter jih je tudi uspel dokazati. Drži sicer, da tožnik ni izgubil zaposlitve zaradi izbrisa iz registra prebivalstva, ampak zaradi stečaja delodajalca. Drugačen zapis sodišča prve stopnje v 38. točki na 14. strani obrazložitve sodbe (in povzet v 9. točki obrazložitve izpodbijane pravnomočne sodbe) je ob predhodnem zapisu v isti točki (da gre za premoženjsko škodo zaradi nemožnosti zaposlitve), povzetku tožnikove izpovedbe (26. točka obrazložitve sodbe prve stopnje) in pojasnilu, da se je po ureditvi statusa nemudoma zaposlil, razumeti tako, da bi se tožnik tudi v letu 1993 po izgubi zaposlitve nemudoma zaposlil, če bi imel urejen status. Vendar pa je le glede tega neposrednega vzroka za izgubo zaposlitve (stečaj delodajalca) dejansko stanje v tej zadevi enako kot v zadevi II Ips 976/2006, na katero se sklicuje tožena stranka. V nadaljevanju pa se zadevi bistveno razlikujeta, saj je bilo tožniku v zadevi II Ips 976/2006 zagotovljeno nadomestilo zaradi brezposelnosti in tudi ni imel težav s pridobitvijo delovnih dovoljenj. Drugače je v tej zadevi ugotovljeno, da je tožnik najprej (neuspešno) urejal državljanstvo, ob poskusu ureditve statusa tujca v letu 1992 pa je bil obveščen, da v evidencah ne obstaja več; ker ni imel ustreznih dokumentov tudi ni mogel pridobiti socialne pomoči. Navedena dejstva tudi po oceni Vrhovnega sodišča potrjujejo zaključek o pravno relevantni vzročni zvezi med škodnim dejanjem (izbrisom) in škodo. Glede na zaključek, da je bil tožnik v obdobju izbrisa dejansko in pravno brez državljanstva, kar mu je onemogočalo pridobitev delovnega dovoljenja, v reviziji izpostavljen izostanek konkretnih trditev o tem, da je poskusil pridobiti delovno dovoljenje, ne more biti v njegovo škodo. Tudi sicer tožena stranka razen z navedbo, da je tožnik 23. 11. 1999 vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji3, ni zatrjevala okoliščin, ki bi kakorkoli izključevale pravno relevantno vzročno zvezo. Ob sicer ugotovljenem prizadevanju tožnika, da bi uredil svoj status v Republiki Sloveniji, se zato tožena stranka neutemeljeno zavzema za uporabo določbe 192. člena ZOR (v zvezi z 11. členom ZPŠOIRSP).

10. Vrhovno sodišče je že poudarilo4, da je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi Kurić in ostali proti Sloveniji med drugim opozorilo, da slovenski zakonodajalec ni uzakonil določb, ki bi omogočile državljanom SFRJ z državljanstvom ene od drugih republik, da bi uredili svoj status prebivalca, če so se odločili, da ne bodo postali slovenski državljani ali pa jim to ni uspelo. Bistveno se je namreč spremenil pravni položaj državljanov drugih republik, ki se niso odločili za državljanstvo Republike Slovenije ali jim je bila njihova vloga zavrnjena, saj so se zanje začele uporabljati določbe Zakona o tujcih, na podlagi tega (konkretno drugega odstavka 81. člena), pa so bile te osebe avtomatično prenesene iz registra stalnega prebivalstva v evidenco tujcev. Glede na to graja, da sodišči ne razlikujeta med pravicami, vezanimi na status državljanstva, in tistimi, ki so vezane na stalno prebivališče, ni utemeljena, pa tudi ne očitek o nespoštovanju sodbe II Ips 976/2006, saj v njej ni takšnega zaključka, kot mu ga pripisuje revizije (da je bila izguba zaslužka posledica neureditve državljanstva in ne izbrisa iz registra stalnega prebivalstva).

11. Premoženjska škoda se po zaključku sodišča prve stopnje kaže v „nemožnosti zaposlitve in izgubljenega dobička ter iz naslova nemožnosti uveljavljanja socialnih pravic (denarne socialne pomoči)“, ki bi jo glede na to, da je bil samski in brez premoženja, prejemal, njeno višino pa je določilo v maksimalni zakonsko predvideni višini (12. člen ZPŠOIRSP). Ob pritrditvi tem razlogom je sodišče druge stopnje kot primerno ocenilo njeno višino tudi upoštevajoč prosti preudarek po 216. členu ZPP. Dejansko premoženjsko prikrajšanje tožnika je v konkretnem primeru hipotetična kategorija, o kateri je mogoče le sklepati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari. Natančen izračun tega prikrajšanja, za razliko od primera, ki ga ponuja revizija (izguba zaposlitve pri konkretnem delodajalcu), niti ni mogoč. Vrhovno sodišče se zato strinja z izhodiščem, da je denarna socialna pomoč, ki je namenjena zadovoljevanju minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje, lahko primerna metoda (merilo) za izračun višine prikrajšanja, ki pa je - tako kot tudi v obravnavanem primeru - omejena z zakonsko predpisanim maksimumom.

12. Po obrazloženem se revizijske navedbe, da se v postopku ni zastavilo vprašanje, ali bi tožnik sploh zaprosil za denarno socialno pomoč, izkažejo za neutemeljene, saj se je denarna socialna pomoč uporabila le kot merilo izračuna tožnikovega prikrajšanja. Revizijska navedba, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali, da je bila tožniku v upravnem postopku priznana odškodnina 7.400,00 EUR tudi za obdobje, ko je še imel zaposlitev, pa niti ni razumljiva in ni jasno, kaj tožena stranka z njo zasleduje, višje sodišče pa je v izpodbijani sodbi pojasnilo, da se zaradi različnih predpostavk v upravnem in sodnem postopku, lahko obdobji, za katero se priznava odškodnina v posameznem postopku, ne krijeta povsem.

13. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo in s tem tudi v njej vsebovano zahtevo po povrnitvi stroškov revizijskega postopka.

-------------------------------
1 Ker se je postopek začel pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (novela ZPP-E) in ker je odločba, s katero se je postopek pred sodiščem prve stopnje končal, izdana pred začetkom njegove uporabe, se pred Vrhovnim sodiščem postopek nadaljuje po določbah do novele ZPP-E veljavnega ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E).
2 To je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sodbi II Ips 255/2016.
3 Zakon je bil v istem letu sprejet prav zaradi potrebe po posebni ureditvi položaja državljanov drugih republik nekdanje SFRJ in obstoja realne verjetnosti, da si iz različnih razlogov niso mogli pridobiti niti dovoljenja za začasno niti dovoljenja za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije.
4 II Ips 255/2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva (2013) - ZPŠOIRSP - člen 11, 11/1, 12

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
30.08.2018

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDIxMjY1