<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Gospodarski oddelek

VSRS Sklep Cpg 3/2019-3
ECLI:SI:VSRS:2019:CPG.3.2019.3

Evidenčna številka:VS00027586
Datum odločbe:15.07.2019
Senat:dr. Mile Dolenc (preds.), dr. Miodrag Đorđević (poroč.), Franc Seljak
Področje:ARBITRAŽNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
Institut:priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave - javni red - arbitražna klavzula - pravo Kraljevine Nizozemske - kaznovalni učinek - prisilna izpolnitev nedenarne obveznosti - denarna kazen - pogodbena kazen - višina pogodbene kazni - kogentna določba - obrazloženost odločbe

Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da bi bila nasprotna udeleženka oropana možnosti predstavitve svoje obrambe v arbitražnem postopku, in z razumno stopnjo verjetnosti zaključiti, da je bil izid postopka drugačen zgolj zaradi trditev v spornem dokumentu, ki je bil v postopku predložen le tri dni pred ustno obravnavo. Okrnjenost pravice do izjave ni dosegla praga, ki bi terjal zavrnitev priznanja tuje arbitražne odločbe, ker bi bila nasprotni udeleženki odvzeta možnost obrambe oziroma predstavitve primera pred arbitražo.

Med strankama gre za pravno razmerje s tujim elementom, pri čemer sta stranki soglasno dogovorili uporabo tujega prava, kar v njuno pravno razmerje vnaša posledice tujih pravnih sistemov, ki niso nujno (povsem) skladne s slovensko pravno ureditvijo. Z arbitražno odločbo izrečene denarne kazni so do določene mere primerljive s slovenskimi instituti. Okoliščina, da slovenski pravni red povsem primerljive ureditve ne pozna, pa ne posega v javni red Republike Slovenije in zato ne nasprotuje priznanju tuje arbitražne odločbe.

Pogodbeni stranki sta kazen v pogodbi dogovorili za primer posamezne kršitve, kar je posledica njune pogodbeno izražene volje. Skupni seštevek naložene pogodbene kazni pa je rezultat presoje arbitražnega senata oziroma ugotovljenega dejanskega stanja. Naložena pogodbena kazen ni dosegla zneska, ki bi bil prima facie nerazumen in bi terjal zavrnitev priznanja iz razloga nasprotovanja javnemu redu.

Meja zadostne oziroma ustrezne obrazložitve je ob preizkusu tuje arbitražne odločbe postavljena drugače kot za slovenske sodne odločbe. Odločitev mora dosegati minimalni standard obrazloženosti, kar pomeni, da razlogi odločbe ne smejo biti sami s sabo v nasprotju in da mora biti iz njih jasno vidna dejanska podlaga odločitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se v I.(a) točki izreka omeji na informacije, ki se nanašajo na jeklena vodila in obrabne plošče iz kompaundiranega jekla.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

III. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlagateljičinemu predlogu za priznanje tuje arbitražne odločbe in odločilo, da se prizna pravna veljavnost v Republiki Sloveniji za odločbo, izdano v arbitraži v skladu z Arbitražnimi pravili Arbitražnega inštituta Nizozemske, št. zadeve 4204 z dne 4. 4. 2016, ki je bila izdana v postopku med predlagateljico kot tožečo stranko in nasprotno udeleženko kot toženo stranko (I. točka izreka). Pri tem je odločilo, da udeleženki sami nosita vsaka svoje stroške postopka priznanja tuje arbitražne odločbe (III. točka izreka).

2. S priznano arbitražno odločbo je bilo odločeno, da mora nasprotna udeleženka predlagateljici predati kopije vseh informacij, ki jih je prejela od gospoda G. in/ali gospoda B. po 1. 6. 2012 in ki so kakorkoli povezane z dejavnostjo predlagateljice ali katerekoli njenih odvisnih družb, ter uničiti izvirnike in vse ostale kopije takšnih informacij; v primeru neupoštevanja te odredbe mora predlagateljici plačati kazen 100.000,00 EUR za vsak dan ali del dneva, ko ne upošteva te odredbe, pri čemer se takšna kazen omeji na 1 milijon EUR (I.(a) točka izreka); da teh informacij ne sme uporabiti na noben način ter v nobeni obliki; za vsako kršitev te odredbe mora predlagateljici plačati kazen 100.000,00 EUR (I.(b) točka izreka). Nasprotni udeleženki je bilo naloženo plačilo kazni v višini 2,600.000,00 EUR z zamudnimi obrestmi po nizozemskem pravu(I.(c) točka izreka). Nadalje je bilo odločeno o honorarjih, drugih izdatkih in stroških (I.(d) - I.(g) točka izreka).

3. Zoper povzeti del sklepa sodišča prve stopnje nasprotna udeleženka vlaga pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb nepravdnega in pravdnega postopka, kršitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave Republike Slovenije, v nadaljevanju URS), kršitve pravice do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), kršitve pravice do pravnega sredstva (25. člen URS in 13. člen EKČP), zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za priznanje tuje arbitražne odločbe v celoti zavrne; podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; oboje s stroškovno posledico.

4. Predlagateljica je odgovorila na pritožbo in predlagala njeno zavrnitev s stroškovno posledico.

5. Skladno z določbo prvega odstavka 216. člena Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1; Ur. l. RS, št. 16/2019 z dne 15. 3. 2019) se je postopek pred Vrhovnim sodiščem izpeljal po določbah dotlej veljavnega Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP).

6. Za priznanje tuje arbitražne odločbe se uporablja 42. člen Zakona o arbitraži(v nadaljevanju ZArbit), ki ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Ta v drugem odstavku napotuje na uporabo Konvencije o priznanju in o izvršitvi tujih arbitražnih odločb, sprejete 10. junija 1958 v New Yorku (v nadaljevanju Newyorška konvencija ali Konvencija), ki v V. členu določa razloge, zaradi katerih se zahteva za priznanje in izvršitev arbitražne odločbe lahko zavrne. Med temi so tudi razlogi, na katere se sklicuje nasprotna udeleženka. Zahteva za priznanje tuje arbitražne odločbe se namreč lahko zavrne, če stranka, zoper katero je bila izdana odločba, ni bila v redu obveščena o določitvi arbitra ali o arbitražnem postopku ali iz kakšnega drugega razloga ni mogla uporabiti svojih sredstev (točka (b) prvega odstavka V. člena Konvencije); če se odločba nanaša na spor, ki ni bil zajet z arbitražno klavzulo, ali če le-ta vsebuje določbe, ki jo presegajo (točka (c) prvega odstavka V. člena Konvencije), ali če pristojna oblast države, v kateri se zahteva priznanje, ugotovi, da bi bilo priznanje ali izvršitev odločbe v nasprotju z javnim redom te države (točka (b) drugega odstavkaV. člena Konvencije).

7. Nasprotna udeleženka priznanju nasprotuje, ker naj bi bila v arbitražnem postopku kršena njena pravica do izjave in načelo kontradiktornosti (točka (b) prvega odstavka V. člena Konvencije), ker naj bi spor ne bil zajet z arbitražno klavzulo (točka (c) prvega odstavka V. člena Konvencije) in ker naj bi priznanje posledično nasprotovalo javnemu redu Republike Slovenije (točka (b) drugega odstavka V. člena Konvencije). Poleg tega naj bi imela odločitev arbitraže nedopustne kaznovalne učinke in naj bi nedopustno omejevala konkurenco; hkrati pa naj bi odločba ne bila dovolj obrazložena, kar vse prav tako predstavlja nasprotovanje javnemu redu.

8. Pritožba je delno utemeljena.

Glede očitane kršitve pravice do izjave in načela kontradiktornosti

9. Bistvo pritožbenega očitka nasprotne udeleženke je mogoče strniti v trditev, da naj bi predlagateljica šele v dokumentu, ki ga je v arbitražnem postopku kot pripomoček za ustno predstavitev predložila 5. 1. 2016, substancirala svoj zahtevek in podrobno opisala očitane kršitve. Ker je bila ustna obravnava izvedena 8. 1. 2016, nasprotni udeleženki naj bi ne bila dana možnost, da se o tem dokumentu in navedbah v njem ustrezno izjavi, kar naj bi predstavljalo kršitev pravice do izjave oziroma kršitev načela kontradiktornosti, to pa razlog za zavrnitev priznanja tuje arbitražne odločbe.

10. Sodišče prve stopnje je v 71. točki izpodbijanega sklepa povzelo potek arbitražnega postopka, ki pritožbeno ni izpodbijan. Nato je sodišče prve stopnje primerjalo navedbe v dokumentu predlagateljice z dne 5. 1. 2016 s pred tem vloženo vlogo predlagateljice z dne 2. 10. 2015 (statement of reply), ki ji je bil priložen Dopolnjen pregled dokazov I (v nadaljevanju je vloga s prilogo poimenovana s skupnim izrazom dopolnjen pregled dokazov). Ob podrobni medsebojni primerjavi navedb v obeh dokumentih in primerjavi z arbitražno odločbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je dopolnjen pregled dokazov vseboval zadostne trditve o očitanih kršitvah, da se je nasprotna udeleženka do njih lahko opredelila. Novosti v dokumentu z dne 5. 1. 2016 pa po presoji sodišča prve stopnje niso bile take (niso bile vse navedbe nove, le deli besedila, ki pomenijo pravno naziranje oziroma v določenih primerih komentar dokazov in ne dejanskih navedb), da bi bilo mogoče po razumni presoji zaključiti, da bi bil v primeru, da do zatrjevane kršitve ne bi prišlo, rezultat postopka drugačen.

11. Vrhovno sodišče v okviru pritožbenega preizkusa uvodoma ugotavlja, da je postopanje predlagateljice, ki je le tri dni pred ustno obravnavo v arbitražnem postopku posredovala dokument s 109 stranmi, v nasprotju s pričakovanji pravnega reda Republike Slovenije. Takšno postopanje predlagateljice je namreč nasprotno udeleženko brez dvoma pahnilo v določeno procesno stisko in ji dejansko okrnilo učinkovito pravico do izjave glede navedb v dokumentu z dne5. 1. 2016. Arbitražni senat se sicer v odločbi, ki je predmet postopka priznanja, ni izrecno opredelil do tega dokumenta - v smislu, ali ga je obravnaval kot vlogo v postopku ali ne; izhaja pa iz 34. točke obrazložitve arbitražne odločbe in dokaznih listin v spisu (A66), da ob prejemu dokumenta tega ni niti sprejel niti zavrnil, pri čemer pa so stranke na ustni obravnavi o navedbah v njem očitno razpravljale.2

12. Vložitev takšnega dokumenta v postopku je bila tudi v nasprotju s Procesnim sklepom št. 12 z dne 18. 12. 2015, s katerim je arbitražni senat odločil, da ne sprejema več dodatnih navedb strank, na kar je nasprotna udeleženka tudi pravočasno opozorila v elektronski korespondenci, ki je sledila predložitvi omenjenega dokumenta s strani predlagateljice (A66).

13. Vendar pa je podlaga za odločanje o priznanju tuje arbitražne odločbe Newyorška konvencija. Ta kot razlog za zavrnitev v točki (b) prvega odstavka V. člena med drugim določa, da se zahteva za priznanje tuje arbitražne odločbe zavrne na zahtevo stranke, zoper katero je bila izdana odločba, če ta stranka predloži dokaz, da iz kakšnega razloga ni mogla uporabiti svojih sredstev (v izvirniku: was otherwise unable to present his case). Ta zahteva pomeni, da mora biti stranki dana možnost, da je slišana, da se lahko izjavi in da predstavi argumente v svoj prid. Ker je pravica do izjave kot del ustavno zajamčenega enakega varstva pravic (22. člen URS) del javnega reda Republike Slovenije, nasprotovanje temu pa je kot zavrnitveni razlog določeno v točki (b) drugega odstavka V. člena Newyorške konvencije, je Vrhovno sodišče to kršitev presojalo z vidika obeh konvencijsko določenih razlogov za zavrnitev priznanja.

14. Da bi bilo priznanje zavrnjeno zaradi tega, ker je bila stranki odvzeta možnost biti slišana, mora stranka to zatrjevati in dokazati, pri čemer je sodna praksa v državah podpisnicah Konvencije glede razlage tega zavrnitvenega razloga restriktivna.3 Tako za zavrnitev priznanja ne zadostuje obstoj vsakršne kršitve, temveč mora biti stranki v bistvenem delu odvzeta možnost izjavljanja; poleg tega pa mora med kršitvijo in rezultatom postopka obstajati določena razumna vzročnost.4 Če naj bi bilo torej priznanje zavrnjeno iz razloga nasprotovanja javnemu redu, bi morala biti strankina pravica do izjave okrnjena v tolikšni meri, da bi priznanje tuje arbitražne odločbe kot rezultata takšnega postopka nasprotovalo pravni ali moralni integriteti države priznanja. Javni red namreč ne vključuje vseh prisilnih določb domačega prava, temveč le tiste imperativne pravne norme in moralna pravila, katerih kršitev bi ogrozila omenjeno integriteto slovenskega pravnega reda.5

15. V arbitražnem postopku sta bila med strankama izmenjana dva kroga pisnih vlog. Vrhovno sodišče je preizkusilo primerjavo spornega dokumenta z dne 5. 1. 2016 s prej podanimi navedbami v postopku in arbitražno odločbo ter tako kot sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bile navedbe s tem dokumentom le v manjši meri dopolnjene. Očitki nasprotni udeleženki v predhodnih pisnih vlogah so bili tudi po presoji pritožbenega sodišča brez dokumenta z dne 5. 1. 2016 dovolj konkretizirani, da se uvodoma predstavljen očitek pritožnice izkaže kot neutemeljen. Zatorej po presoji pritožbenega sodišča ni moč zaključiti, da bi bila nasprotna udeleženka oropana možnosti predstavitve svoje obrambe v arbitražnem postopku, in z razumno verjetnostjo zaključiti, da je bil izid postopka drugačen zgolj zaradi trditev v spornem dokumentu. Okrnjenost pravice do izjave v zvezi z (v manjši meri dopolnjenimi predhodnimi) navedbami v dokumentu z dne 5. 1. 2016 ni dosegla praga, ki bi terjal zavrnitev priznanja tuje arbitražne odločbe, ker bi bila nasprotni udeleženki odvzeta možnost obrambe oziroma predstavitve primera pred arbitražo.

16. Nadalje je pritožnica sodišču prve stopnje očitala, da se je opredelilo oziroma da je primerjalo le obe omenjeni vlogi glede kršitev, očitanih pod točkama 2 in 69, ki naj bi jih nasprotna udeleženka navedla le primeroma, namesto da bi se opredelilo do vsake posamezne kršitve. Vendar pa je stranka tista, ki nosi breme zatrjevanja kršitve; nikakor namreč ni dolžnost sodišča analizirati vsako posamezno navedbo v vlogah in iskati pravnorelevantna dejstva za ugotovitev potencialne kršitve v tujem arbitražnem postopku. Poleg tega zavrnitev priznanja tuje arbitražne odločbe ne more temeljiti na potencialni kršitvi, temveč mora biti kršitev dejanska in se mora odražati skozi vsebino arbitražne odločbe. Ker je predlagateljica že v predhodnih vlogah podala zadostne trditve, očitana kršitev tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni utemeljena.

17. V tem sklopu nasprotna udeleženka sodišču prve stopnje še očita, da naj bi ji kršilo pravico do izjave, ko v postopku priznanja ni izvedlo dokaznega postopka in zaslišalo predlaganih prič, ki bi lahko izpovedale o dejanskem poteku arbitražnega postopka oziroma obravnave. Glede na predhodno ugotovitev o tem, da vloga predlagateljice z dne 5. 1. 2016 ni bila odločilna za odločitev arbitražnega senata, je sodišče prve stopnje pravilno izdalo sklep na podlagi predloženih listin brez oprave obravnave in zaslišanja prič. Ob tem namreč dejstvo, da naj bi nasprotna udeleženka na ustni obravnavi ne dobila dodatnega časa za pripravo obrambe kljub svojim prizadevanjem, o čemer naj bi izpovedale priče, za odločitev o zadevi ni relevantno.

18. Pritožbeni očitki o kršitvi iz točke (b) prvega odstavka V. člena Konvencije so se po presoji pritožbenega sodišča izkazali kot neutemeljeni. Prav tako pa so glede na obrazloženo neutemeljeni ob presoji skozi prizmo nasprotovanja javnemu redu iz točke (b) drugega odstavka V. člena Konvencije.

Glede očitka o obsegu arbitražne klavzule

19. Nasprotna udeleženka si s pritožbo prizadeva za izvzetje informacij o industrijskih nožih iz izreka arbitražne odločbe, saj naj bi ti ne bili predmet Pogodbe, na kateri predlagateljica utemeljuje kršitve.

20. Arbitražna klavzula v členu 8.4 Pogodbe o proizvodnji (A4, v nadaljevanju in pred tem Pogodba) določa pristojnost arbitraže za spore, ki izhajajo ali so povezani s to Pogodbo. Drži, kot na to opozarja pritožnica, da je arbitražni senat ugotovil, da se Pogodba na nože ne nanaša. Zato je utemeljen njen pritožbeni očitek, da se izrek arbitražne odločbe na informacije v zvezi z izdelki, ki niso predmet pogodbe, ne more raztezati. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da nasprotna udeleženka tekom postopka ni trdila, da bi takšne informacije prejela, in da zato njihova izrecna izključitev iz izreka ni nujna, je napačna. Ni namreč breme nasprotne udeleženke zatrjevati, katere informacije je prejela, temveč je trditveno breme na predlagateljici, pri čemer je omejeno z vsebino arbitražne klavzule.

21. Ob upoštevanju arbitražne klavzule, ki se nanaša na spore, ki izhajajo iz Pogodbe ali so povezani z njo in ob upoštevanju ugotovitev arbitražnega senata, da se Pogodba nanaša na jeklena vodila in obrabne plošče iz kompaundiranega jekla (68. do (predvsem) 72. točka obrazložitve arbitražne odločbe), je Vrhovno sodišče arbitražno odločbo priznalo le glede izročitve informacij v zvezi z izdelki, ki so bili predmet Pogodbe; to pa so informacije, ki se nanašajo na jeklena vodila in obrabne plošče iz kompaundiranega jekla (I. točka izreka).

Glede ostalih očitkov nasprotovanja javnemu redu

Kaznovalni učinek

22. Pritožnica posebej izpodbija denarne kazni, določene v izreku arbitražne odločbe za primer neizpolnitve oziroma kršitve odredb, saj naj bi imele pretirane kaznovalne učinke, in naloženo ji pogodbeno kazen, saj naj bi njena višina ne bila sorazmerna z vrednostjo predmeta pogodbe, zaradi česar naj bi izrečene denarne kazni in pogodbena kazen ne bile skladne z javnim redom Republike Slovenije.

Glede denarnih kazni

23. V arbitražni odločbi so denarne kazni izrečene za primer neizpolnitve odredbe o predaji informacij in uničenju izvirnikov oziroma kopij (točka (a) izreka arbitražne odločbe) in za primer kršitve prepovedi uporabe teh informacij (točka (b) izreka arbitražne odločbe). Sodišče prve stopnje je denarno kazen iz točke (a) primerjalo z institutom sodnih penalov v slovenskem pravnem redu (269. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ, in 212. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Zaključilo je, da tudi slovenski pravni red pozna denarne kazni, katerih namen je v prisilitvi izpolnitve nedenarne obveznosti in ne v kaznovanju. Če se dolžnik podredi odredbi in svoje obveznosti pravočasno izpolni, se izogne plačilu denarne kazni. Glede kazni v točki (b) je sodišče prve stopnje ugotovilo, da takšna možnost izreka denarne kazni za primer kršitve obveznosti v slovenskem pravnem redu tako široko kot v nizozemskem pravu ni predvidena, izrečeno kazen pa je smiselno primerjalo z denarno kaznijo za primer kršitve osebnostnih pravic (134. člen OZ) in denarno kaznijo za preprečitev nadaljnjega motenja posesti po Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki je v slovenskem pravnem redu veljal do uveljavitve Stvarnopravnega zakonika (SPZ). Obe izrečeni denarni kazni je po višini primerjalo še z institutom denarne kazni po 226. členu ZIZ, ki lahko za pravno osebo doseže 500.000,00 EUR. Na koncu pa je zaključilo, da izrečena denarna kazen v višini 100.000,00 EUR ni očitno nesorazmerna z denarnimi kaznimi, ki jih pozna slovenski pravni red.

24. Denarne kazni so bile v arbitražni odločbi izrečene ob uporabi nizozemskega prava, ki sta ga stranki pogodbeno dogovorili kot merodajno pravo za odločitev, kar v njuno pravno razmerje vnaša posledice tujega pravnega sistema, ki ni nujno povsem skladen s slovensko pravno ureditvijo. Z arbitražno odločbo izrečene denarne kazni, katerih primarni namen je, da nasprotno udeleženko prisilijo k izvršitvi naloženih ji obveznosti, ne pa v kaznovanju, so do določene mere primerljive s slovenskimi instituti. Okoliščina, da slovenski pravni red povsem primerljive ureditve ne pozna, pa po oceni Vrhovnega sodišča ne posega v javni red Republike Slovenije, zaradi česar priznanju arbitražne odločbe ne nasprotuje.

Glede pogodbene kazni

25. Namen dogovorjene pogodbene kazni v slovenskem pravnem redu je utrditev izpolnitve pogodbene obveznosti in olajšanje položaja upnika v primeru kršitve pogodbene obveznosti dolžnika, tudi v pogledu dokazovanja obstoja in višine škode. Pogodbena kazen z vidika sorazmernosti poleg vrednosti izpolnitve odraža tudi in predvsem vrednost in pomen predmeta pogodbe, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

26. Pogodbeni stranki sta v 1.3 členu Pogodbe opredelili Zaupne podatke, ki tako skupno kot posamično pomenijo vse tehnične in netehnične podatke, dokumentacijo, opremo in naprave, pridobljene od predlagateljice, in ki se nanašajo na Izdelke,6 kamor med drugim spadajo podatki v zvezi s tehnikalijami oblikovanja, proizvodnimi metodami, stroji, postopki, formulami, surovinami in viri dobave le-teh, poslovni načrti predlagateljice, njenimi strankami in prihodnjimi izdelki. Nadalje sta se stranki v 8.2 členu Pogodbe dogovorili za kazen v primeru izdelovanja ali trženja7 izdelkov, ki so enakovredni ali podobni Izdelkom, in sicer za vsak primer kršitve za kazen v višini 10 % (deset odstotkov) prodajne vrednosti izdelka, vendar ne manj kot 50.000,00 EUR, razen če bi nasprotna udeleženka dokazala, da pri teh poslih ni uporabljala zaupnih podatkov. Takšno kazen sta pogodbeni stranki dogovorili ob soglasju, da v primeru kršitve varovanja poslovne skrivnosti in nerazkrivanja podatkov predlagateljici nastane nepopravljiva škoda, ki je ni mogoče povrniti z denarno odškodnino in za katero predlagateljica nima na voljo ustreznih pravnih sredstev (drugi odstavek 8.2 člena Pogodbe).

27. Glede na povzeta pogodbena določila pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta pogodbeni stranki kazen dogovorili za primer kršitve oziroma neizpolnitve dolžnega ravnanja varovanja zaupnih podatkov. Zato se je pritožbeno sodišče pri presoji pritožbenih očitkov oprlo na institut pogodbene kazni kot je urejen v OZ in ki pogodbeno kazen predvideva za primer neizpolnitve oziroma zamude z izpolnitvijo (prvi odstavek 247. člena OZ). Kazen v višini 50.000,00 EUR za posamezno kršitev je bila očitno dogovorjena zaradi pomena varovanega predmeta (varovanja poslovnih skrivnosti oziroma zaupnih podatkov) in torej ne odraža vrednosti izpolnitve Pogodbe ali dobička nasprotne udeleženke; pomen predmeta obveznosti in potencialne škode pa je lasten tudi institutu pogodbene kazni po OZ.

28. Vrednost izpolnitve Pogodbe, na katero opozarja pritožnica in ki naj bi znašala 711.000,00 EUR letno, tako ni edino merilo za presojo (ne)sorazmernosti dogovorjene višine kazni, temveč je merilo tudi oziroma predvsem pomen predmeta obveznosti in potencialne škode, ki bi stranki lahko nastala v zvezi s kršitvijo; zato so neutemeljena tudi (dokazno nepodprta) pritožbena zatrjevanja o dobičku. Tudi če bi bila utemeljena, pa bi dogovorjena kazen v višini 50.000,00 EUR predstavljala približno 7 % letnega prometa po pogodbi, kar ustreza dopustnim pogodbenim kaznim po sodni praksi slovenskih sodišč.8 Tudi pritožbeni očitek, da je izrečena pogodbena kazen nesorazmerna, saj naj bi predlagateljica sploh ne utrpela nobene škode v posledici domnevnih kršitev nasprotne udeleženke, je neutemeljen. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tudi morebiten izostanek škode ne utemeljuje nasprotja z javnim redom Republike Slovenije. Tudi v slovenskem pravnem redu namreč zahtevek za plačilo pogodbene kazni ni pogojen z nastankom škode (drugi odstavek 253. člena OZ).9

29. Pogodbeni stranki sta kazen v Pogodbi dogovorili za primer posamezne kršitve, kar je posledica njune pogodbeno izražene volje. Skupni seštevek naložene pogodbene kazni je rezultat presoje arbitražnega senata o tem, koliko kršitev je predlagateljica utemeljeno očitala nasprotni udeleženki. Takšna presoja je vprašanje ugotavljanja dejanskega stanja, ki presega delibacijski postopek. Z očitki v tej smeri si nasprotna udeleženka prizadeva za vnovično vsebinsko presojo pravilnosti arbitražne odločitve, vendar namen postopka priznanja ni ta, da bi domače sodišče prevzelo nalogo instančnega sodišča in presojalo, ali je tuj organ pravilno uporabil tuje pravo oziroma avtonomno pravo med strankama, z izjemo strogo omejenega preizkusa z vidika skladnosti z javnim redom Republike Slovenije. Pridržek javnega reda pa se mora uporabljati le kot skrajna možnost, in sicer takrat, ko bi njegova neuporaba privedla do posledic, ki bi bile za domači pravni red nevzdržne. Izrečena pogodbena kazen, ki je bila posledica seštevka posamezno dogovorjenih pogodbenih kazni, pa po presoji pritožbenega sodišča ni dosegla zneska, ki bi bil prima facie nerazumen in bi terjal zavrnitev priznanja iz razloga nasprotovanja javnemu redu.

30. Pritožnica nesorazmernost pogodbene kazni uveljavlja tudi z opozarjanjem na določbo 252. člena OZ, ki pogodbeni stranki daje možnost zahtevati zmanjšanje pogodbene kazni. Takšna določba je nedvomno kogentna in daje stranki v slovenskem pravnem redu možnost uveljavljanja materialnopravnega ugovora v zvezi z višino pogodbene kazni, vendar pa ne predstavlja takšne imperativne pravne norme (ker ne tehnično ne vsebinsko ne sodi med temeljne določbe zakona), da bi bila vtkana v javni red Republike Slovenije. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da je bil nasprotni udeleženki takšen ugovor po določbah nizozemskega prava dan že v arbitražnem postopku, kjer ga je (sicer neuspešno) uveljavljala.10 Preizkus utemeljenosti ugovora bi pomenil preizkus pravilne uporabe (tujega) materialnega prava v (tujem) arbitražnem postopku, kar pa presega postopek priznanja tuje arbitražne odločbe.

31. Glede na preostale pritožbene očitke je treba še dodati, da je kaznovalna funkcija pogodbeni kazni imanentna, saj gre za civilno sankcijo, in zaradi te lastnosti že pojmovno ne more biti nedopustna oziroma nasprotovati javnemu redu. S tem v zvezi je neutemeljeno sklicevanje pritožnice na sodbo Vrhovnega sodiščaII Ips 130/2012 z dne 8. 11. 2012. V navedeni zadevi je bila namreč obravnavana nedopustnost kaznovalne funkcije nepogodbene odškodnine, medtem ko je predmet presoje v konkretni zadevi poslovna (odškodninska) odgovornost oziroma pogodbeno dogovorjena kazen. Tudi Uredba Rim II,11 na podlagi katere pritožnica utemeljuje nedopustnost kaznovalne funkcije pogodbene kazni, se, tako kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje in kot to očitno izhaja že iz naslova omenjene uredbe, nanaša na nepogodbene obveznosti, zaradi česar njenih določb ni mogoče enostavno preslikati na pogodbene obveznosti.

Neobrazloženost arbitražne odločbe

32. Pritožnica arbitraži še očita, da je v svojo odločbo le povzela navedbe in pravno podlago (pogodbena določila), medtem ko naj bi iz obrazložitve ne izhajalo, da se je do takšnih navedb strank tudi opredelila. Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve arbitražne odločbe izhaja ravno nasprotno. Po povzemanju navedb in pravne podlage je arbitražni senat v poglavju V. (Utemeljenost) opravil presojo navedb obeh strank, pri čemer je predvsem iz poglavja V.7 (Zahtevek družbe A. za plačilo pogodbene kazni) razvidno, katerim konkretnim navedbam nasprotne udeleženke je arbitražni senat sledil, zaradi česar ni ugotovil posamezne zatrjevane kršitve. Pri tem je treba upoštevati, da namen obrazložitve odločbe ni v povzemanju prav vseh navedb strank (in je zato neutemeljen tudi očitek, da v točki 55 niso povzete vse navedbe nasprotne udeleženke z ustne obravnave) in opredelitev do prav vsake posamezne navedbe stranke, temveč je bistveno, da je iz celotne obrazložitve mogoče spoznati dejansko podlago odločitve in stališče arbitražnega senata. To velja tudi za zagrožene denarne kazni, v zvezi s katerimi se arbitražni senat sklicuje na določbe nizozemskega prava, ki sta ga stranki s Pogodbo sami izbrali kot merodajno pravo.

33. Poleg tega je ob preizkusu tuje arbitražne odločbe meja zadostne oziroma ustrezne utemeljenosti obrazložitve postavljena drugače kot za slovenske sodne odločbe. Odločitev mora dosegati minimalni standard obrazloženosti, kar pomeni, da razlogi odločbe ne smejo biti sami s sabo v nasprotju in da mora iz njih biti jasno vidna dejanska podlaga odločitve.12 Takšnemu standardu je v primeru presojane tuje arbitražne odločbe po presoji Vrhovnega sodišča glede na vse že obrazloženo zadoščeno, zato tudi ni utemeljen očitek o kršitvi pravice do pravnega sredstva iz 25. člena URS.

Omejevanje svobodne konkurence

34. Pritožnica zatrjuje, da je prepoved uporabe katerihkoli informacij predlagateljice preširoka in da se lahko zato med informacijami znajdejo tudi tiste, ki so javno dostopne. Vendar pa je takšna bojazen pritožnice odveč. Izrek se namreč na javno dostopne informacije ne razteza, saj je dovolj določno opredeljeno, da je nasprotni udeleženki prepovedana le uporaba tistih informacij, ki jih je prejela od gospoda G. in/ali gospoda B. To pa so tiste informacije, ki so bile pridobljene s kršitvijo dolžnega ravnanja varovanja Zaupnih podatkov, opredeljenih v Pogodbi, kot to izhaja iz obrazložitve arbitražne odločbe.

35. Sicer pa ni mogoče spregledati dejstva, da je bila tožba za razveljavitev arbitražne odločbe po navedbah nasprotne udeleženke na Nizozemskem zavrnjena; ni mogoče spregledati niti nadaljnje trditve nasprotne udeleženke, da je bila pravnomočna odločitev glede razveljavitve pričakovana novembra 2018, da pa Vrhovno sodišče o njej do sprejema odločitve o zadevi julija 2019 ni bilo obveščeno.

Odločitev o pritožbi

36. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na po njegovi materialnopravni presoji bistvene pritožbene očitke. Kolikor so ti očitki utemeljeni, je Vrhovno sodišče pritožbi nasprotne udeleženke ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot izhaja iz izreka te odločbe (37. člen ZNP v zvezi s tretjo točko 365. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP) (I. točka izreka). V preostalem delu pa je pritožbo nasprotne udeleženke zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (37. člen ZNP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP) (II. točka izreka).

37. Odločitev o stroških temelji na 35. členu ZNP (III. točka izreka).

38. Odločitev je bila sprejeta soglasno (37. člen ZNP v zvezi s sedmim odstavkom 324. člena ZPP).

-------------------------------
1 Iz 55. točke obrazložitve arbitražne odločbe izhaja, da je nasprotna udeleženka na ustni obravnavi razpravljala o vsakem incidentu s seznama, ki ga je predložila predlagateljica, in natančneje obrazložila svojo obrambo, tako na splošno kot tudi v zvezi z vsakim posameznim incidentom.
2 UNCITRAL Secretariat Guide on the Convention on the Recognition and Enforcement of Foreign Arbitral Awards, 2016 Edition, str. 156.
3 Tudi večinska sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice je takšna, da se kršitev pravice do poštenega postopka iz prvega odstavka 6. člena EKČP presoja z vidika poštenosti postopka kot celote in se v okviru očitane kršitve presoja, ali je bil postopek kot celota (ne)pošten (glej primeroma: Harris, O'Boyle and Warbrick: Law of the European Convention on Human Rights, fourth edition, Oxford University Press 2018, stran 410-411; Edwards v. UK, no. 13071/87, 16. 12. 1992, para. 34; Vermeulen v. Belgium, no. 19075/91, 20. 2. 1996, para. 33).
4 Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu Cpg 3/2003 z dne 11. 9. 2003.
5 Gre za izdelke ('Izdelki'), na katere se je nanašala Pogodba, to pa so bila jeklena vodila in obrabne plošče iz kompaundiranega jekla, kot je to ugotovil arbitražni senat v 72. točki obrazložitve arbitražne odločbe in kot to že izhaja iz obrazložitve te odločbe.
6 Pojem 'izdelovanja in trženja' je bil predmet presoje pred arbitražnim senatom(73. - 77. točka obrazložitve arbitražne odločbe).
7 Dr. J. Prostor, Pogodbena kazen v poslovni praksi, Podjetje in delo, št. 8, 2014, str. 1404-1416.
8 Iz predlagateljičinega odgovora na pritožbo sicer izhaja, da ji je škoda nastala, zaradi česar je odškodninski zahtevek uveljavljala že tekom arbitraže, vendar ga je umaknila, ker nasprotna udeleženka ni izpolnila edicijske dolžnosti in zato predlagateljica zahtevka ni mogla ustrezno specificirati.
9 Poglavje V.6 (Omilitev) obrazložitve arbitražne odločbe.
10 Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti.
11 Tako tudi Vrhovno sodišče v sklepu II Ips 82/2007 z dne 10. 12. 2009.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o arbitraži (2008) - ZArbit - člen 42, 42/2
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 247, 247/1, 252, 253, 253/2

Konvencije, Deklaracije Resolucije
Konvencija o priznavanju in o izvrševanju tujih arbitražnih odločb (Newyorška konvencija) - člen 5, 5/1, 5/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyMzg2