<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 4647/2015
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.4647.2015

Evidenčna številka:VS00028771
Datum odločbe:29.08.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSM Sodba IV Kp 4647/2015
Datum odločbe II.stopnje:06.10.2017
Senat:Branko Masleša (preds.), Marjeta Švab Širok (poroč.), Vesna Žalik, Marjana Lubinič, Mitja Kozamernik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:kršitev kazenskega zakona - obstoj kaznivega dejanja - kršitev temeljnih pravic delavcev - zakonski znaki - višina plače - povračilo stroškov - potni stroški

Jedro

Pravica delavca do povračila stroškov, vključno s stroški, ki jih ima na službenem potovanju, je zakonska pravica, ki jo je delodajalec dolžan zagotoviti, tudi če pravica do povračila stroškov ni izrecno zapisana v pogodbi o zaposlitvi ali v kolektivni pogodbi.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 200 eurov.

Obrazložitev

A.

1. Okrajno sodišče v Slovenski Bistrici je z uvodoma navedeno sodbo obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po 57. členu KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga obsojenčev zagovornik zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, podredno višjemu sodišču, ali pa sodbo spremeni „in zavrne oziroma zavrže obtožbo ter kazenski postopek ustavi“.

3. Na zahtevo je odgovoril vrhovni državni tožilec svetnik mag. Andrej Ferlinc. Ugotavlja, da v delu, ko zatrjuje, da obdolženi ni imel nobenega dolga, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede kasnejšega plačila prispevkov trdi, da to ne odpravlja kaznivosti. Kar zadeva uveljavljano bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče ni odločilo v celoti o obtožnem predlogu, navaja, da je pravilno odgovorilo že višje sodišče, enako tudi glede zastaranja kaznivega dejanja. Kot pravno nerelevantne ocenjuje ugovore obrambe v zvezi z odločitvijo delovnega sodišča. Predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

4. O odgovoru se je izjavil obdolženčev zagovornik in prerekal navedbe vrhovnega državnega tožilca. Izpostavlja sodbo delovnega sodišča, pri čemer oškodovanec v delovnem sporu ni uspel, glede neplačila prispevkov pa dokazilo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS), da so vsi prispevki plačani. Kot neupoštevno ocenjuje sklicevanje na odločbo Vrhovnega sodišča I Ips 90067/2010 z dne 14. 7. 2017, da kršitev temeljnih pravic delavcev predstavlja kolektivno kaznivo dejanje, za katerega zastaranje teče od zadnjega dejanja in izpostavlja 18. člen KZ-1 glede časa storitve kaznivega dejanja, judikat iz leta 2017 pa po njegovem stališču niti ne more biti uporaben v obravnavanem kazenskem postopku.

B.

5. Kršitev kazenskega zakona obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja s trditvijo, da je sodišče napačno štelo zastaranje kazenskega pregona, saj je kaznivo dejanje v celoti zastaralo. Pri tem je sodišče prve stopnje, ki je iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izpustilo očitek v zvezi z majsko in junijsko plačo leta 2011, ravnalo pravilno, višje sodišče pa naj bi prekršilo 90. člen KZ-1.

6. V pritožbi obramba ni uveljavljala kršitve materialnega prava zaradi zastaranja kazenskega pregona. Na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP se sme vložnik zahteve za varstvo zakonitosti sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče ş tega vidika zakonitosti pravnomočne sodbe ni presojalo.

7. Nadaljnjo kršitev kazenskega zakona obsojenčev zagovornik v zahtevi uveljavlja s trditvijo, da v izpodbijani sodbi ni pravne podlage za priznanje stroškov delavcu oziroma oškodovancu, konkretno dnevnic, ki bi jih moral obsojenec plačati.

8. Bistvo kazenskopravnega očitka v konkretni zadevi je, da obsojenec zavestno ni ravnal po predpisih o plačah in drugih prispevkih iz delovnega razmerja, ki so navedeni v izreku sodbe sodišča prve stopnje, s tem pa je prikrajšal oškodovanca za njegove pravice. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika KZ-1 je podano, če storilec delavcu pravice sploh ne prizna ali pa mu jo prizna v omejenem obsegu. V skladu z ustaljeno sodno prakso1 kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev varuje temeljne pravice delavcev, pravica delavca pa je pravica do bruto plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, katerih temelj je določen v Zakonu o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR).

9. V obravnavanem primeru je bila v pogodbi o zaposlitvi navedena pravica delavca do plačila dnevnice, kot kolektivna pogodba pa navedena SKP (opomba: Splošna kolektivna pogodba za gospodarske dejavnosti), ki je določala povrnitev dejanskih stroškov v skladu s predpisi, ki veljajo za državne organe. V pravnomočni sodbi je višina dnevnic ugotovljena na podlagi izvedenskega mnenja, pri čemer se je izvedenec glede višine oprl na Uredbo o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (v nadaljevanju Uredba). Sodišče prve stopnje je ta del izreka sodbe obrazložilo v 29. točki. Čeprav je treba pritrditi očitku obrambe v zahtevi, da Kolektivna pogodba za dejavnost prevoza blaga v cestnem prometu Slovenije, ki je navedena kot eden od temeljev za očitek obsojencu v točki c izreka, ni več veljala v obravnavanem obdobju, pa očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. Pravna podlaga za priznanje stroškov delavcu je določena v 130. členu ZDR, ki je prav tako navedena v izreku pravnomočne sodbe. Poleg navedbe ZDR je v točki c izreka za določnejšo opredelitev pravice delavca, za katero ga je obsojenec prikrajšal, navedena tudi Uredba, ki je predstavljala temelj za odmero oziroma višino stroškov, ki gredo delavcu.

10. Kot že v sodbi I Ips 4756/2014 z dne 6. 9. 2018, Vrhovno sodišče poudarja, da je pravica delavca do povračila stroškov, vključno s stroški, ki jih ima na službenem potovanju, zakonska pravica, ki jo je delodajalec dolžan zagotoviti, tudi če pravica do povračila stroškov ni izrecno zapisana v pogodbi o zaposlitvi, ali v kolektivni pogodbi. Glede višine stroškov oziroma dnevnic je Vrhovno sodišče sodišče že v navedeni sodbi tudi zapisalo, da se veljavne kolektivne pogodbe v pretežni meri bodisi posredno bodisi neposredno sklicujejo na Uredbo, zato je uporaba te kot podlage za izračun višine potnih stroškov zakonita. Glede na vse navedeno in upoštevaje, da je kolektivna pogodba glede višine dnevnice zgolj odkazovala na Uredbo, po oceni Vrhovnega sodišča navedba kolektivne pogodbe, ki ni bila več v veljavi, v izreku sodbe, ni vplivala na zakonitost sodbe.

11. Nadaljnjo kršitev kazenskega zakona zagovornik v zahtevi uveljavlja s trditvijo, da v ZDR ni določena višina plače in torej pravne podlage za očitek prikrajšanja pri plači, ki bi jih moral obsojenec plačati oškodovancu (očitek obsojencu v točki a izreka) ne more predstavljati ZDR, ker višino plače določa pogodba o zaposlitvi.

12. Temelj pravice delavca do (bruto) plače je določen v ZDR. V skladu z 42. in 126. členom ZDR, ki sta navedena v izreku sodbe (točka a) ima delavec pravico do plače. Višina plače je zakonsko urejena (Zakon o minimalni plači), torej je delavec upravičen do plače najmanj v višini zakonske minimalne plače. Zakon tako določa spodnjo mejo višine plače. Konkretno prikrajšanje delavca oziroma oškodovanca v obravnavani zadevi je sodišče ugotovilo na podlagi izvedenskega mnenja. Kot izhaja iz slednjega, je izvedenec pri izračunu upošteval tudi obe pogodbi o zaposlitvi, za kar se v zahtevi zavzema obramba. Pritožbeno sodišče je v 12. točki obrazložitve pritrdilo navedenim zaključkom sodišča prve stopnje, ki se je glede višine plače naslonilo na izvedensko mnenje, in dodalo, da je bil obsojenec tisti, ki je računovodskemu servisu odredil izplačila, zato se s sklicevanjem na delo servisa ne more razbremeniti krivde za storjeno dejanje.

13. Zmotno uporabo materialnega prava po navedbah obrambe predstavlja tudi priznana pravica do regresa (očitek obsojencu v točki b izreka), saj da ZDR ne določa, da delavec pridobi pravico do regresa s tem, ko je nepretrgoma delal 6 mesecev. Sodišče prve stopnje je v točki 33 in 34 obrazložitve pravilno povzelo zakonsko določilo 161. člena ZDR. Hkrati je kot podlago navedlo tudi 131. člen ZDR, ter zapisalo, da je bil obsojenec že po zakonu dolžan oškodovancu izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na podatke Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) in izpis aktivnosti voznika ter prišlo do zaključka o nepretrganem trajanju delovnega razmerja od 31. 5. 2011 do dne 31. 12. 2011 (točka 20 in 33 prvostopne sodbe). Nižji sodišči sta ustrezno ovrednotili tudi dejstvo, da obsojenec ni uredil niti z zakonom predpisanih pravnih podlag za zaposlitev oškodovanca, namreč, da bi mu kot svojemu delavcu zagotovil pogodbo o zaposlitvi. Višje sodišče je v 8. točki obrazložitve temu stališču povsem pravilno pritrdilo, prav tako kot ugotovitvi prvostopenjskega sodišča glede trajanja delovnega razmerja, ki jo je zakon določal kot pogoj za priznanje pravice do regresa. Vrhovno sodišče torej ugotavlja, da z izpodbijano pravnomočno sodbo ni bilo kršeno materialno pravo.

14. Obsojenčev zagovornik ob uveljavljanju bistvene kršitve določb postopka navaja, da je izrek sodbe nerazumljiv in v nasprotju z objektivnim dejanskim stanjem ter v izrecnem nasprotju z izvedenimi dokazi. Trdi, da obsojenec ni nikoli imel davčnega dolga, saj so bili za oškodovanca prispevki in dohodnina ter druge dajatve plačane že v letu 2011 oziroma do januarja 2012, in da je zato nerazumljivo v obsodilni sodbi določen posebni pogoj plačila prispevkov. Zahteva s tem smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki pa ni podana. Že višje sodišče je v 5. točki obrazložitve na enak pritožbeni očitek odgovorilo, da je očitek določitve posebnega pogoja protispisen, saj posebni pogoj v sodbi ni določen.

15. Nadalje zahteva uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ker sodišče ni odločilo v celoti o obtožnem predlogu. Sodišče prve stopnje je iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izpustilo očitek glede plače za mesec maj in junij 2011, višje sodišče pa je (v 6. točki obrazložitve) zapisalo, da je sodišče prve stopnje v obdolženčevo korist v izreku sodbe skrčilo čas inkriminiranega obdobja in (v 9. točki obrazložitve) ugotovilo, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbe o zastaranju kazenskega pregona, a je kršitev zakona v obdolženčevo korist. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču, da ne gre za očitano procesno kršitev (7. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Predvsem je navedeni očitek uveljavljen v škodo obsojenca, saj ga je sodišče obsodilo za manj, kot pa je bilo vsebovano obdobje v obtožbi, in je že zato neutemeljen.

16. Obrambi je že pritožbeno sodišče pojasnilo, da sodišče v kazenskem postopku ni vezano na ugotovitve, sprejete v odločbi Delovnega sodišča v Mariboru, zunanji oddelek na Ptuju, Pd 22/2012 z dne 9. 10. 2013. Navedeno stališče (ki ga ponavlja tudi vrhovni državni tožilec, obramba pa mu v izjavi nasprotuje), ima podlago v zakonski ureditvi prehodnega vprašanja v 23. členu ZKP, kjer je določeno, da kazensko sodišče glede presoje, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ni vezano na odločbo, sprejeto v drugem postopku.

17. Zahteva glede izvedenskega mnenja vsebuje trditev, da obsojencu mnenje ni bilo vročeno ter da ga ne razume in da izvedenec ni na nobeno vprašanje odgovoril vsebinsko oziroma utemeljeno. Navedbe, da mu je bila v postopku vročanja izvedenskega mnenja kršena pravica do obrambe, so v nasprotju s podatki kazenskega spisa. Sodišče mu je mnenje vročalo, a (takrat) obdolženec ni želel prevzeti pošiljke oziroma podpisati prejema, kot izhaja iz vročilnice z dne 17.7.2015. Nadalje iz zapisnika glavne obravnave z dne 29. 8. 2016 izhaja, da je zagovornik potrdil prejem izvedenskega mnenja (s katerim do takrat zaradi obdolženčeve odklonitve sprejema ni bil seznanjen). V ponovnem sojenju je sodišče prve stopnje izvedenca vabilo na obravnavo in iz podatkov spisa izhaja, da je obramba izvedenskemu mnenju ugovarjala oziroma ga je skušala izpodbiti na glavni obravnavi dne 23. 6. 2017. Izvedenec je odgovarjal na vprašanja obrambe, obramba pa je po izvedbi dokaza z izvedencem podala predlog za postavitev novega izvedenca ekonomske stroke, ki ga je sodišče zavrnilo. Pri vsem opisanem obsojencu ni bila kršena pravica do obrambe, saj tega ne trdi niti vložnik zahteve, ki tudi ne pove, kako naj bi zatrjevana kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

18. Vrhovno sodišče sprejema stališče višjega sodišča (v 12. točki, na peti strani sodbe), da kasnejše plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ne odpravlja kaznivosti, saj prepovedana posledica pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 nastopi že z neplačilom prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca (primerjaj sodbi Vrhovnega sodišča I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2014 in I Ips 32471/2011 z dne 24.11.2016).

19. Z navedbami v zahtevi, da obsojenec nikoli ni kršil zakona in je vedno poravnal vse obveznosti, tudi za delavce, ter da je oškodovanec po izgubi delovnopravnega spora zoper njega podal krivo ovadbo, obramba izraža nestrinjanje z dejanskim stanjem, ugotovljenim v pravnomočni sodbi. Enaka ugotovitev velja tudi za zatrjevanje kršitve v sodbi, da obsojenec ni imel naklepa, da oškodovancu ne bo plačal dela plače, saj izhaja iz drugačne ocene dejanskega stanja, kot pa ga je v pravnomočni sodbi ugotovilo sodišče. Prav tako navedbe zahteve glede domneve sodišča o trajanju delovnega razmerja, o tem, da je oškodovanec v tujini zapustil obsojenčevo tovorno vozilo, in da je sodišče nepopolno izvedlo dokazni postopek, po vsebini predstavljajo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP. Enako velja za nadaljnje zatrjevanje obrambe, da izpis tahografa ne more predstavljati podlage izvedenskemu mnenju, saj ni namenjen izračunu potnih stroškov. Pritožbeno sodišče je pojasnilo, da se izpis aktivnosti voznika ujema tudi z oškodovančevo izpovedbo in potnimi nalogi (točka 12). Kolikor obramba ponavlja očitek v zahtevi, ponovno izpodbija dokazno oceno sodišča, torej podaja nedovoljen razlog za vložitev zahteve.

20. Kolikor zahteva uveljavlja neprimernost izrečene kazenske sankcije, tudi to ni utemeljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovno sodišče pri obravnavi tega izrednega pravnega sredstva glede odločbe o kazenski sankciji lahko preverja le, če je sodišče prekoračilo pravice, ki jih ima glede tega po zakonu, česar pa obramba niti ne očita.

C.

21. Ker ni ugotovilo kršitev zakona, na katere se zahteva sklicuje, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (425. člen ZKP).

22. Izrek o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP.

-------------------------------
1 Sodba Vrhovnega sodišča I Kp 30816/2012-35 z dne 14.3.2014, I Ips 13547/2015 z dne 11.10.2018 in druge.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 196, 196/1.
Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 372, 372-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
21.11.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMzNTkw