<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Kazenski oddelek

VSRS Sodba I Ips 58070/2010
ECLI:SI:VSRS:2019:I.IPS.58070.2010

Evidenčna številka:VS00027506
Datum odločbe:11.07.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSC Sodba II Kp 58070/2010
Datum odločbe II.stopnje:05.05.2017
Senat:Branko Masleša (preds.), Marjeta Švab Širok (poroč.), Barbara Zobec, mag. Kristina Ožbolt, Mitja Kozamernik
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
Institut:obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - požig - razpolagalno upravičenje - odškodnina za uničenje stvari - nizkotni nagibi

Jedro

Motiv oziroma nizkoten nagib je eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja požiga po drugem odstavku 222. člena KZ-1.

Iz opisa dejanja izhaja, da je obsojenec dejanje storil z namenom pridobitve zavarovalnine in s tem premoženjske koristi gospodarski družbi, katere edini lastnik je on sam, kar je tako zavržno oziroma nizkotno, da je s tem izpolnjen tudi zakonski znak nizkotnih nagibov.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v višini 600,00 EUR.

Obrazložitev

A.

1. Okrožno sodišče v Celju je v ponovljenem sojenju s sodbo z dne 18. 10. 2016 B. J. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju požiga po drugem v zvezi s prvim odstavkom 222. člena v zvezi s 37. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen osem mesecev zapora, v katero je vštelo čas pridržanja. Odločilo je, da je obsojenec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 5. 5. 2017 pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot uvodoma navaja, zaradi kršitev kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodbe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da obsojencu izreče sankcijo opominjevalne narave. Zagovornik je še predlagal, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodbe odloži oziroma prekine.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenil kot neutemeljeno. Po navedbah vrhovnega državnega tožilca zagovornik v zahtevi ponavlja pritožbene navedbe, do katerih se je razumno opredelilo sodišče druge stopnje. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca zagovornik z ostalimi navedbami uveljavlja nedovoljena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in primernosti izrečene kazni.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 5. 2. 2018 vztraja pri navedbah zahteve.

B.

5. Zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP in navaja, da v izreku sodbe sodišča prve stopnje ni konkretiziran zakonski znak nizkotnih nagibov. Trdi, da obsojenec ne bi prejel zavarovalnine zaradi požiga, saj je bila zavarovalka in zavarovanka po zavarovalni polici požarnega zavarovanja za poslovno stavbo družba B., d. o. o..

6. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovornikove navedbe niso utemeljene. V izreku sodbe sodišča prve stopnje so nizkotni nagibi, iz katerih je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje, konkretizirani z navedbo „da bo obsojenec prejel zavarovalnino iz naslova požarnega zavarovanja za poslovno stavbo in opremo družbe B., d. o. o.“. Iz izreka izhaja, da je obsojenec lastnik požgane poslovne stavbe. Skladno s splošnimi načeli stvarnega prava razpolagalno upravičenje lastnika stvari obsega tudi pravico do njenega uničenja, pri čemer gre v primeru, da lastnik uničene oziroma požgane nepremičnine zahteva zavarovalnino, za zlorabo razpolagalnega upravičenja. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišča druge stopnje v točki 7 obrazložitve sodbe, da je obsojenec storil kaznivo dejanje kljub zatrjevanemu dobremu premoženjskemu stanju, torej je zasledoval premoženjsko korist, ne da bi ga v to sililo pomanjkanje, zato je njegove nagibe toliko bolj označiti kot nizkotne, saj sta ga k storitvi kaznivega dejanja vodila objestnost in pohlep. Nizkotni nagibi so kot zakonski znak opredeljeni tudi pri kaznivem dejanju umora (116. člen KZ-1), pri čemer je koristoljubnost pri tem kaznivem dejanju (4. točka 116. člena KZ-1) eden izmed (v zakonski določbi) izrecno navedenih nizkotnih nagibov.1 Iz opisa dejanja torej izhaja, da je obsojenec dejanje storil z namenom pridobitve zavarovalnine in s tem premoženjske koristi gospodarski družbi, katere edini lastnik je on sam, kar je tako zavržno oziroma nizkotno, da je s tem izpolnjen tudi zakonski znak nizkotnih nagibov.

7. Vrhovno sodišče sprejema zaključke sodišč prve in druge stopnje, da bi obsojenec kot lastnik objekta, hkrati pa kot edini družbenik družbe B., d. o. o., (posredno) prejel denar od zavarovalnine (točka 7 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje in točka 21 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje).

8. Zagovornikove navedbe, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o obsojenčevem motivu, niso utemeljene (kršitev 2. točke prvega odstavka 420. člena v zvezi s prvim odstavkom 371. člena ZKP). Kot navedeno zgoraj, je motiv oziroma nizkoten nagib eden izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja požiga po drugem odstavku 222. člena KZ-1. Sodišče druge stopnje je v točki 10 obrazložitve sodbe sprejelo zaključke sodišča prve stopnje, ki je zaključilo, da prejem zavarovalnine kot nizkotni nagib obsojenca izhaja že iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe (točki 21 in 22 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). Zagovornik z navedbami, da obsojenčev nagib ni dokazan, izraža nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, s čemer uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

9. Neutemeljene so zagovornikove navedbe, da državna tožilka na podlagi dokazov, izvedenih na glavni obravnavi, ne bi smela spremeniti obtožbe. Če državni tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, sme spremeniti obtožnico (prvi odstavek 344. člena ZKP). V obravnavani zadevi je državna tožilka na glavni obravnavi dne 18. 10. 2016 po izvedenem dokaznem postopku v ponovljenem sojenju opis dejanja v obtožnici spremenila z vnosom besedila, da je „obsojenec dejanje storil kot lastnik poslovne stavbe iz nizkotnih nagibov“ in očitano dejanje opredelila po milejši pravni kvalifikaciji kot kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju požiga po drugem v zvezi s prvim odstavkom 222. člena v zvezi s 37. členom KZ-1 (list. št. 528 spisa), zato uveljavljana kršitev prvega odstavka 344. člena ZKP ni podana.

10. Po zagovornikovih navedbah je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v opis dejanja v obtožbi. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zagovorniki v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 23. 12. 2016 kršitve 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP niso uveljavljali, za kar v pritožbi ni bilo nikakršnih ovir, zato zagovornik navedene kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati (peti odstavek 420. člena ZKP).

11. Zagovornik z navedbami, da obsojenec ne bi prejel zavarovalnine, da je bila v stavbi zavarovana zgolj pisarniška oprema, da obsojenec pred požigom ni izklopil nadzorne kamere, da je obsojenec ob ogledu kraja dejanja imel svoj ključ, da so bile na ključavnici sledi nasilnega odpiranja, da obsojenec ne pozna soobsojencev in da v primeru požiga ne bi pridobil večje premoženjske koristi iz naslova zavarovalnine, izraža nestrinjanje z dokaznimi zaključki sodišč, s čimer uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Ker je z izpodbijano sodbo izrečena kazenska sankcija v mejah, ki jih določa KZ-1 in torej ni bil kršen kazenski zakon, Vrhovno sodišče v okviru odločanja o zahtevi za varstvo zakonitosti ne presoja primernosti izrečene kazenske sankcije. To je namreč pritožbeni razlog (4. točka 370. člena ZKP), iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Zagovornikovih navedb, da bi sodišče prve stopnje obsojencu moralo izreči pogojno obsodbo ter da sodišči nista pravilno ocenili olajševalnih in obteževalne okoliščine, zato ni mogoče upoštevati.

C.

13. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva je bila pretežno vložena iz razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Zagovornik z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 400,00 EUR po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju zapletenosti postopka in premoženjskega stanja obsojenca.

-------------------------------
1 Dr. Mitja Deisinger: Kazenski zakonik 2017 posebni del, s komentarjem, sodno prakso in literaturo, Poslovna založba Maribor d. o. o., Maribor, 2017, str. 130-131.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 222, 222/1,2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.10.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDMyNDA2