<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

VSRS Sodba in sklep II Ips 175/2018
ECLI:SI:VSRS:2019:II.IPS.175.2018

Evidenčna številka:VS00041022
Datum odločbe:25.07.2019
Opravilna številka II.stopnje:VSL Sodba I Cp 2270/2017
Datum odločbe II.stopnje:18.04.2018
Senat:mag. Rudi Štravs (preds.), Ana Božič Penko (poroč.), mag. Nina Betetto, Karmen Iglič Stroligo, Tomaž Pavčnik
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:dovoljenost revizije zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije - revizija kot prepis pritožbe - odškodninski spor - trditveno in dokazno breme

Jedro

Ponavljanje pritožbenih navedb, na katere je stranki že odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, predstavlja neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.

Izrek

I. Revizija zoper odločitev o stroških postopka se zavrže.

II. Sicer se revizija zavrne.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dejansko ozadje spora in tožbeni zahtevek

1. Dne 17. 2. 2016, v času, ko je bil njen direktor tožnik A. A., je družba B., d.o.o., z C., d.d., pogodbo o kreditu za osnovna sredstva. Isti dan je bil v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa sklenjen hipotekarni sporazum, h kateremu je kot solidarni porok in zastavitelj pristopil tudi tožnik. Terjatev banke do kreditojemalca, 428.532,50 EUR glavnice z obrestmi, je bila zavarovana z ustanovitvijo hipoteke na petih nepremičninah posojilojemalca in na petih nepremičninah v lasti tožnika.

2. Tožnik od 22. 12. 2009 ni bil več direktor družbe B., d.o.o.. V tožbi, vloženi zoper pravno naslednico banke, je trdil, da je do tedaj družba kredit odplačevala, nato pa je z odplačevanjem prenehala, zato je bil zoper njo in zoper njega kot poroka vložen predlog za izvršbo, za tem pa je bil začet stečaj in banka je v stečaj prijavila terjatve. Izklicni ceni nepremičnin banka ni ugovarjala in njega kot poroka o priglasitvi terjatev ni obvestila, čeprav bi ga po določbi 1022. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) morala. S tem mu je odvzela možnost doseči pravo vrednost zastavljenih nepremičnin, ki so bile v stečaju prodane pod ceno, čeprav je celotno breme plačila prešlo nanj kot na poroka. Kršila je tudi določbo 345. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPIPP), ker ni v 15-dnevnem roku sporočila svojega mnenja glede izklicne cene. Na ta način mu je povzročila škodo, ki jo je dolžna povrniti in sicer glavnici in obresti po obeh sklepih o izvršbi.

Odločitev sodišč prve in druge stopnje in ključni razlogi zanje

3. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek v celoti zavrnilo.

4. Drugostopenjsko sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Uveljavljanih ali uradoma upoštevnih procesnih kršitev ni ugotovilo, pa tudi kršitve materialnega prava ne. Glede uporabe slednjega je zavrnilo pritožbeno stališče, da bi morala toženka tožnika obvestiti o začetku stečajnega postopka, saj je ta javno objavljen. Opozorilo je na pavšalnost in neizkazanost trditev o škodi oziroma njeni višini ter v zvezi s tem pojasnilo način »obračunavanja« porokove odškodninske obveznosti v primeru, če v stečaju glavnega dolžnika upnik ne priglasi svoje terjatve in o tem ne obvesti poroka, namreč da je porokova škoda enaka znesku, ki bi ga upnik prejel iz razdelitvene mase, ker bi bila za ta del zmanjšana njegova obveznost. V konkretnem primeru je upnik terjatev priglasil in mu je bila delno tudi poplačana, poplačilo pa upoštevano pri izračunu terjatve.

Revizija tožnika

5. Tožnik je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložil revizijo. Razen dela, ki bo povzet v nadaljevanju, je revizija praktično dobeseden prepis pritožbe. V njej tožnik ponavlja:

– v sklopu »Glede odsotnosti upravičenja za zastopanje«, da je bila zagrešena procesna kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 pri zastopanju tožene stranke pri podaji odgovora na tožbo in na prvem naroku za glavno obravnavo, zaradi česar bi moralo sodišče izdati zamudno sodbo,

– v sklopu »Glede nepopolnosti vlog«, da je bila storjena kršitev iz četrtega odstavka 108. člena ZPP, ker ni bil zavržen odgovor na tožbo, čeprav ni bil na koncu vloge lastnoročno podpisan z imenom in priimkom na način, da bi bilo mogoče prepoznati podpisnika D. D.;

– v sklopu »Pristranskosti sodišča«, da je bilo sodišče prve stopnje pristransko, ker je bilo okuženo z negativno percepcijo proti tožniku, saj na njem poteka več postopkov, v katerih je udeležen (odškodninski, kazenski, stečajni) in je nemogoče, da bi sodniki odločali objektivno naravnano, pač pa so bili pod vplivom močnih zunanjih faktorjev – medijev in javnega linča;

– v sklopu »Glede napačnega obračuna stroškov pravdnega postopka«, da so bile napačno uporabljene določbe 154. in 155. člena ZPP;

– v sklopu »Glede odsotnosti opozorila tožeči stranki s strani razpravljajočega sodnika po 12. členu ZPP«, da sodnica ni ravnala skladno z navedeno določbo;

– v sklopu »Glede napačne zavrnitve dokaznih predlogov«, da sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je posamezne dokazne predloge zavrnilo, zato sodbe ni mogoče preizkusiti;

– v sklopu »Glede kršitve materialnega prava« pa ponavlja pritožbeno grajo stališča, da so bile nepremičnine prodane pod tržno vrednostjo zaradi odsotnosti višjih ponudb kupcev ter opozarja, da je ves čas postopka uveljavljal, da je protipravnost ravnanja toženke v tem, da ga kot poroka ni obvestila o priglasitvi terjatve v stečaju, torej o kršitvi obveznosti iz 1022. člena OZ, ne pa v opustitvi obvestitve o pričetku stečajnega postopka. K slednjemu pa (v reviziji na novo) dodaja še, da se zaradi neobveščenosti o priglasitvi terjatve ni mogel priglasiti v stečaj kot upnik, s čemer so mu bile kršene pravice iz 22. člena Ustave in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ter povzema stališča nekaterih odločb Ustavnega sodišča o namenu in ustavnem pomenu pravilnosti vročanja kot predpostavke za strankino uresničevanje pravice do izjave.

6. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

O nedovoljenosti revizije zoper odločitev o stroških postopka

7. Revizija zoper odločitev o stroških postopka ni dovoljena.

8. Odločba o stroških postopka ima vselej pravno naravo sklepa (peti odstavek 128. člena ZPP). To velja tudi za primer, ko je izrek o stroških vsebovan v sodbi, s katero je odločeno o glavni stvari (prvi odstavek 166. člena ZPP). Dovoljenost revizije zoper sklep se presoja po določbah 384. člena ZPP, po katerih lahko stranke vložijo revizijo le zoper tisti del sklepa sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 384. člena ZPP). V obravnavani zadevi se je postopek med pravdnima strankama končal s pravnomočno sodbo pritožbenega sodišča. Njen sestavni del je tudi izrek o stroških. Odločitev o povrnitvi stroškov je torej le akcesorne narave in je odvisna od odločitve o sporu in s tem v zvezi od uspeha posamezne stranke v njem.

9. Ker torej sklep o stroških ni sklep, s katerim se je postopek pravnomočno končal, revizija zoper tak sklep ni dovoljena.5 Ker revizija v delu, ki se nanaša na stroške postopka, ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije v dovoljenem delu

10. V delu, v katerem je dovoljena, to je glede odločitve o glavni stvari, revizija ni utemeljena.

11. Vrhovno sodišče je že zgoraj posebej poudarilo, je revizija le neznatno dopolnjen prepis pritožbe. Glede revizijskih navedb, ki so prepis pritožbenih, lahko Vrhovno sodišče le opozori na svoja stališča v podobnih primerih. Skupno vsem je, da ponavljanje pritožbenih navedb, na katere je stranki že odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, predstavlja neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.2 S tako revizijo revizijo revident iz razlogov, ki jih je tožniku obširno pojasnilo v sodbi II Ips 164/2018 in jih zato ne ponavlja, ne more uspeti.3

12. Tožnik sicer utemeljeno opozarja, da je (tudi) v pritožbi kot protipravno uveljavljal toženkino opustitev obvestitve o tem, da je priglasila terjatev v stečaj in ne opustitve obvestitve o pričetku stečajnega postopka, kot mu je bilo odgovorjeno. Pri tem pa prezre ključno oviro za uspešnost svoje revizije: v odškodninski pravdi po negrajanem zaključku izpodbijane sodbe ni zmogel ne trditvenega ne dokaznega bremena glede škode (prvi odstavek 1022. člena OZ). Zato mu ni odločilen odgovor (na sicer zgrešene) očitke o kršitvi pravice do izjave, ker ni bil obveščen o prijavi terjatve tožene stranke v stečaju (ker ne gre za opustitev oziroma procesni kršitev sodišča, pač pa za materialnopravno kršitev sopogodbenika).

13. Neutemeljeno revizijo je Vrhovno sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

O stroških revizijskega postopka

14. Tožnik z revizijo ni uspel, zato ni upravičen do povrnitve stroškov, ki jih je utrpel z vložitvijo revizije (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------
1 Sodba sodišča prve stopnje je bila izdana pred 14. 9. 2017, to je pred začetkom uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 10/2017; v nadaljevanju ZPP-E). Zato se je postopek pred Vrhovnim sodiščem na podlagi prvega odstavka 125. člena ZPP-E nadaljeval po določbah ZPP, ki se uporabljajo do začetka uporabe ZPP-E.
2 Glej sodbo II Ips 71/2017.
3 Glej sodbo II Ips 123/2016.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 1022
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 128, 128/5, 384, 384/1, 377

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
31.12.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExNDQyNjA2