Izberite podatkovne zbirke.

Število zadetkov: 138cT0xMzAvMjAxNiZkYXRhYmFzZSU1QlNPVlMlNUQ9U09WUyZfc3VibWl0PWklRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkRpJnNob3dUeXBlPWRpdiZyb3dzUGVyUGFnZT0yMCZwYWdlPTY=

Dokument: VSRS Sklep I Up 130/2015, enako tudi I Up 150/2015, I Up 151/2015, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 14.09.2015

Institut: pritožba osebe brez procesne sposobnosti - brez odobritve zakonitega zastopnika

Jedro: Sodišče pritožbo, ki jo vloži oseba, ki nima procesne sposobnosti in jo njen zakoniti zastopnik ne odobri, zavrže kot nedovoljeno.

Dokument: VSRS Sodba I Ips 21217/2016, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 24.03.2022

Institut: lahka telesna poškodba - opis dejanja

Jedro: V primeru lahke telesne poškodbe se abstraktni del opisa kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja, če je sama telesna poškodba konkretizirano opisana. Opise poškodbe vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico. Zaradi tega pri... presoji poškodb, ki naj bi prizadele zunanjost oškodovanca, ni mogoče samodejno uporabiti stališč, ki se nanašajo na začasno okvaro delov telesa oziroma zdravja ali na zmanjšano zmožnost za delo.


Obrazložitev: ... ki vztraja pri svojih navedbah. Obsojenec je bil o pismu z odgovorom vrhovne državne tožilke obveščen v dveh poskusih vročitve na znani in doslej uporabljeni naslov, vendar pisma ni prevzel.B.Vsebina zahteve in odgovor vrhovne državne tožilke5. Vložnik zatrjuje naslednje kršitve določb kazenskega postopka:(i) kršitev iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi si bili razlogi o odločilnih dejstvih (obstoju posledic zatrjevanega udarca) s seboj v nasprotju oziroma ker sodbi razlogov o posledicah udarca ...
+

Dokument: VSRS Sodba I Ips 271/2015, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 07.10.2020

Institut: priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavni narok - glavna obravnava - zavrnitev priznanja krivde - razlogi za zavrnitev - izločitev sodnika - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - prejudiciranje kazenske odgovornosti - ekonomičnost postopka - kazenska sankcija - vezanost sodišča na predlog - načelo enakega varstva pravic - pranje denarja - zakonski znaki - prikrivanje izvora denarja

Jedro: Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi... obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi. Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka. Da je stališče zagovornikov napačno, ne izhaja zgolj iz jezikovne razlage zakonskih določb, ki urejajo priznanje krivde in izločitev sodnika, temveč tudi iz namena posameznih faz postopka in vsebine odločanja v teh fazah, iz teleološke razlage 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in hkratnega upoštevanja drugih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, v katere se lahko z izločitvijo sodnika posega, pri čemer je teža posega v različnih fazah postopka različna. Glede na to, da je glavni namen obravnavanega izločitvenega razloga v preprečitvi morebitnega vpliva okoliščine, da se sodnik s sprejemom priznanja krivde izogne glavni obravnavi, na sodnikovo odločanje o priznanju krivde, je jasno, da takšen namen na glavni obravnavi ne more več biti zasledovan, vsaj ne v enaki meri. Prej se lahko sprevrže v svoje nasprotje, saj predstavlja oviro k svobodni odločitvi sodnika glede priznanja krivde. Zavrnitev priznanja bi namreč pomenila podaljševanje postopka kot celote, pri čemer pa je sodišče dolžno postopek izvesti brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Če bi določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP veljala tudi v primerih zavrnitve priznanja na glavni obravnavi, bi to lahko bistveno podaljšalo kazenski postopek, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, ki pa ga je zakonodajalec ravno zasledoval z uvedbo instituta priznanja krivde. Hkrati bi bilo poseženo v pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Poleg navedenega pa bi to omogočilo procesne zlorabe instituta priznanja krivde. Zavrnitev priznanja krivde od sodnika ne zahteva in tudi ne predvideva, da se vnaprej opredeli oziroma zavzame stališče do predmeta odločanja oziroma do krivde obtoženca, kar bi onemogočalo njegovo nadaljnje nepristransko odločanje. Glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve, to je, da je obsojenec njemu očitano kaznivo dejanje (njemu očitana ravnanja v opisu kaznivega dejanja) priznal, pri čemer so se razlogi za zavrnitev priznanja nanašali izključno na soobtožence oziroma njim očitana ravnanja, pri čemer je bil v postopku sam očitek obsojenemu G. J. v istem obsegu potrjen, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevati predlog državnega tožilstva, ki ga je to podalo za primer priznanja krivde. Zgolj dejstvo, da je bil opis v obtožbi po oceni sodišča prve stopnje strukturiran tako, da ni omogočal sprejema priznanja krivde v konkretnem primeru, namreč ob navedenih okoliščinah obravnavane zadeve ne more biti razlog, da je obsojenec postavljen v slabši položaj kot bi bil, če bi opis dejanja v obtožbi (po presoji prvostopenjskega sodišča) omogočal sprejem priznanja krivde. S tem, ko je sodišče v navedenih okoliščinah obsojenemu J. po izvedenem dokaznem postopku izreklo strožjo sankcijo kot je bila predlagana za primer njegovega priznanja krivde in je ta krivdo tudi priznal, mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave oziroma konkretno pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojeni J. je bil namreč kljub popolnemu priznanju krivde za svoja ravnanja, pri izreku kazenske sankcije spravljen v slabši položaj v primerjavi s položajem, če bi sodišče njegovo priznanje sprejelo in to iz razlogov, ki v ničemer niso bili na njegovi strani. Za drugačno obravnavo obsojenca pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tako v konkretnem primeru ni bil podan ustavno dopusten razlog.

+

Dokument: VSRS sodba in sklep II Ips 83/2014, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 05.11.2015

Institut: premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - delitev skupnega premoženja - določitev deleža na skupnem premoženju - posebno premoženje - ugovor višjega deleža na skupnem premoženju - stanovanjska pravica - pravica do odkupa stanovanja

Jedro: Ugovor posebnega premoženja (izključne lastnine) ne vključuje podrednega ugovora višjega deleža na skupnem premoženju.

Dokument: VSRS Sklep X Ips 275/2014, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 12.10.2016

Institut: dovoljena revizija - vrednostni razlog za dovoljenost revizije - davek na dodano vrednost - poslovanje z neplačujočimi gospodarskimi subjekti - zavrnitev odbitka vstopnega davka - navidezni posli - subjektivni element - neobrazloženost sodbe glede razlogov za neizvedbo glavne obravnave - neopredelitev do dokaznih predlogov - kršitev pravice tožeče stranke do izjave - absolutno bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu

Jedro: Če je pravni posel sklenjen iz nedopustnega nagiba, to ne pomeni, da je navidezen, temveč velja prav nasprotno, namreč, če je pravni posel sklenjen zaradi določenega nagiba, potem je toliko bolj gotovo, da je imela stranka tudi resnično voljo za sklenitev pravnega posla. Na davčnopravnem področju... se takšni posli obravnavajo po četrtem odstavku 74. člena ZDavP-2, ki določa, da se z izogibanjem ali zlorabo drugih predpisov ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju ter če se ugotovi takšno izogibanje ali zloraba, se šteje, da je nastala davčna obveznost, kakršna bi nastala ob upoštevanju razmerij, nastalih na podlagi gospodarskih (ekonomskih) dogodkov.Ker je sistem DDV na ravni Evropske unije harmoniziran, je pri presoji zlorab sistema DDV treba upoštevati tudi stališča SEU, ki jih je sprejelo v zvezi z Direktivo o DDV, v prvi vrsti stališče, da se prejemnika računa, ki je bil podlaga za izvedbo zlorabe sistema DDV, lahko sankcionira z zavrnitvijo pravice do odbitka vstopnega davka le, če je z objektivnimi okoliščinami izkazano, da je prejemnik računa vedel ali bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z zlorabo sistema DDV, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt v dobavni verigi (subjektivni element).V obrazložitvi izpodbijane sodbe je opustitev izvedbe glavne obravnave utemeljena z navedbo, da revidentka ni navedla „nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev“. Takšna obrazložitev zavrnitve dokaznih predlogov oziroma izvedbe glavne obravnave pomeni, da je sodišče prve stopnje vnaprej predvidevalo, kakšen bi bil rezultat izvedbe predlaganih dokazov. Lahko gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je sprejemljiva le, če sodišče izčrpno in prepričljivo argumentira, zakaj predlagan dokaz ne bi vplival na odločitev: izhajati mora iz predpostavke, da bi predlagani dokazi uspeli (torej potrdili tezo predlagatelja), ne glede na to pa bi sodišče glede na prepričljivost ostalih dokazov odločilo enako. Ker svoje vnaprejšnje dokazne ocene sodišče prve stopnje tako ni utemeljijo, prav tako pa ni navedlo kakšnih drugih sprejemljivih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov, je kršilo revidentkino pravico do izvedbe glavne obravnave iz drugega odstavka 51. člena ZUS-1 oziroma njeno pravico do izvajanja dokazov iz 22. člena Ustave RS.

+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 207/2017, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 06.12.2018

Institut: poroštvo - solidarno poroštvo - razmerje med porokom in dolžnikom - opustitev garancij s strani upnika - oprostitev poroka zaradi opustitve garancij - dolžnost obvestitve poroka o dolžnikovi opustitvi - subrogacija - prenehanje obveznosti dolžnika - regres plačnika nasproti porokom - ugovor vrstnega reda - odpoved kreditne pogodbe - finančni leasing - splošni pogoji - odpoved pogodbe o leasingu - vrnitev predmeta leasinga - izpodbijanje dejanskega stanja - pravica do poštenega sojenja - ustavna vloga Vrhovnega sodišča - dopuščena revizija

Jedro: Nekateri pravni redi poznajo posebno vrsto ugovora vrstnega reda, v skladu s katerim ima porok pravico zahtevati, naj upnik najprej uveljavlja svojo pravico iz stvarne varščine oziroma zastavne pravice (beneficium excussionis realis). Pravilo iz 1027. člena OZ ni primer tovrstnega ugovora. Že v... zadevi II Ips 183/2012 je bilo sklicujoč se na pravno literaturo pojasnjeno, da je porok dolg dolžan poravnati, nanj pa skladno z določbo 1018. člena OZ preide glavna terjatev skupaj s stranskimi pravicami in jamstvi za njeno izpolnitev. V takšnem položaju bi bilo ravnanje upnika nepošteno, če bi se tem garancijam odrekel ali če bi z njimi ravnal tako neskrbno, da bi jih izgubil. Glede zavarovanj ne sme storiti ničesar, kar bi porokov položaj poslabšalo, torej da bi zavarovanje prenehalo ali se zmanjšalo in bi bil zato onemogočen prehod zavarovanja na poroka. Če to obveznost krši, ni podlage za porokovo obveznost v znesku, ki bi ga mogel dobiti z izvrševanjem zavarovanj.

+

Dokument: Sodba VIII Ips 469/2009, enako tudi VIII Ips 286/2010, VIII Ips 198/2011 , Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Delovno-socialni oddelek, Datum: 10.05.2011

Institut: izplačilo v denarju - povračilo za stroške prehrane med delom - zagotovitev toplega obroka

Jedro: Če delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju: ne v celoti ne samo deloma.

Dokument: Sklep VIII DoR 6/2009, enako tudi VIII DoR 85/2010, VIII DoR 61/2011, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Delovno-socialni oddelek, Datum: 30.09.2009

Institut: predlog za dopustitev revizije - neenotna praksa sodišča druge stopnje - stroški za prehrano med delom - organizirana prehrana

Jedro: Ker predlog za dopustitev revizije utemeljeno navaja različno prakso pritožbenega sodišča (v zvezi z obveznostjo delodajalca za povrnitev stroškov za prehrano med delom) in dejstvo, da Vrhovno sodišče o tem še ni odločilo, mu je bilo potrebno ugoditi.

Dokument: VSRS Sklep II DoR 97/2016, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 08.09.2016

Institut: predlog za dopustitev revizije - zavrnitev predloga za dopustitev revizije - zavarovalna pogodba - zavarovanje avtomobilske odgovornosti - splošni zavarovalni pogoji - izguba zavarovalnih pravic - alkoholiziranost

Jedro: Predlagatelj v predlogu za dopustitev revizije zastavlja vprašanje, ali je glede na odsotnost kriterijev v zavarovalnih pogojih za ugotavljanje alkoholiziranosti zavarovancev in t. i. meritvene tolerance pri odločanju o upravičenosti zavarovancev do zavarovalnine (odškodnine) dopustno neupoštevati... (ignorirati) pravna pravila o t. i. meritveni toleranci, ki jih vsebuje veljaven podzakonski akt; oziroma, ali je od oškodovancev dovoljeno zahtevati več (aktivnosti), kot jim nalaga veljavna zakonodaja, da bi obranili svoje iz pogodbe izhajajoče pravice, četudi v tej isti pogodbi ni jasnih kriterijev, kdaj naj bi bili dolžni ravnati na tak način.

+

Dokument: VSRS sklep II Ips 134/2015, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 27.08.2015

Institut: dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - pravica do izrednega pravnega sredstva - zavrženje revizije

Jedro: Po nenovelirani določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je bila v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če je vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presegala 1.000.000,00 SIT (zdaj 4.172,92 EUR). Ker v tej zadevi ne gre za katerega od sporov iz tretjega 367. člena ZPP, v katerih je... bila revizija vedno dovoljena, revizija tožnikov glede na ocenjeno vrednost spornega predmeta ni dovoljena, zato je odločitev sodišč nižjih stopenj pravilna. Sodna praksa revizijskega sodišča je v tem pogledu povsem ustaljena.

+

Dokument: VSRS Sklep X Ips 314/2013, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 06.04.2016

Institut: dovoljena revizija - vrednostni kriterij - davki in prispevki od dohodkov fizičnih oseb iz zaposlitve - davek od dohodkov pravnih oseb - plačnik davka - obdavčitev realizacije delniških opcij - trenutek obdavčitve nagrajevanja z delniškimi opcijami - izvršitev delniške opcije - odsvojitev delniške opcije - obdavčitev izvršitve delniške opcije po ZDoh - boniteta - načelo zakonitosti v davčnem pravu - dopustno davčno optimiziranje - nedopustno davčno izogibanje - navidezni pravni posli - zloraba predpisov za izognitev davčni obveznosti - davčna neupoštevnost pravnega posla - vrednotenje pravnih poslov po ekonomski vsebini - ničnost pravnega posla - svoboda ustanavljanja - dopustnost omejitve svobode ustanavljanja za preprečevanje povsem umetnih konstruktov - družba brez gospodarske resničnosti - opravljanje gospodarske dejavnosti - davčna obravnava dohodkov članov nadzornega sveta - vračilo zamudnih obresti od neupravičeno odmerjenega in plačanega davka - dokazna sredstva v davčnem postopku - dokazovanje z listinami - zaslišanje prič - vnaprejšnja dokazna ocena - načelo proste presoje dokazov - obrazložitev zavrnitve dokaznega predloga - neobrazloženost sodbe sodišča prve stopnje - absolutna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic

Jedro: Za davčno neupoštevnost odsvojitve opcijskih upravičenj nizozemski družbi v letu 2004 in obdavčitev izvršitve opcij v letu 2006 je treba ugotoviti bodisi, da je bil prenos opcijskih upravičenj na to družbo v letu 2004 navidezen, ali pa, da so opcijski upravičenci z... načinom odsvojitve opcijskih upravičenj navedeni družbi v letu 2004 zlorabili predpise, ki omogočajo prenos opcijskih upravičenj ter svobodo ustanavljanja gospodarskih družb, z namenom davčnega izogibanja, zaradi česar se tak prenos opcijskih upravičenj na davčnopravnem področju ne upošteva. Če se ugotovi, da je bila družba brez gospodarske resničnosti, katere izključni cilj je bil izognitev slovenski davčni zakonodaji, in da ustanovitev te družbe ni zasledovala cilja resničnega opravljanja gospodarske dejavnosti v daljšem časovnem obdobju, temveč je bila ustanovljena zgolj z namenom prenosa delniških opcij na Nizozemsko zaradi izognitve davku ob izvršitvi delniških opcij, po presoji Vrhovnega sodišča neugodna davčna obravnava revidentke ne bi pomenila kršitve pravice do ustanavljanja in svobode opravljanja storitev, kot ju opredeljuje PDEU. Revidentkin predlog za zaslišanje štirih opcijskih upravičencev, lastnikov nizozemske družbe, ni niti očitno neprimeren niti nepotreben, saj tožeča stranka z njimi ni dokazovala dejstev, ki so bila v izpodbijani odločbi že dokazana, temveč nasprotna dejstva, in sicer takšna, ki bi bila lahko pravno odločilna. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje s tem, ko se ni opredelilo do tožbenih navedb glede neizvedbe dokaza z zaslišanjem navedenih prič, temveč se je zgolj sklicevalo na obrazložitvi davčnih organov, ki neizvedbe primernega in potencialno relevantnega dokaza nista obrazložila z ustavno dopustnimi razlogi, storilo kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

+

Dokument: VSRS Sodba I Ips 14501/2010, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 10.10.2019

Institut: bistvena kršitev določb postopka - pravica do zasebnosti - razumno pričakovanje zasebnosti - notar - hišna preiskava - zaseg predmetov v kazenskem postopku - zaseg elektronskih podatkov - odredba sodišča - preiskava elektronske naprave - navzočnost pri preiskavi

Jedro: Zaupnost razmerja med notarjem in njegovimi strankami je eden od stebrov notarjevega poklica. V tej luči je treba zato presojati pravico do zasebnosti, ki izhaja iz tega zaupnega razmerja. Zavarovana drobrina pri notarjih ni samo zasebnost notarja, ki na določenem računalniku dela, temveč v prvi... vrsti zasebnost strank. Poleg tega notariat predstavlja javno službo, v kateri notar v razmerju do strank deluje kot uradna oseba. Iz teh razlogov je varovana dobrina (komunikacijska zasebnost) nedisponibilna. Notar mora podatke varovati v interesu strank in varstva njihovih pravic kot poklicno tajnost. Za preiskavo ali zaseg listin in drugih dokumentov notarske pisarne se zahteva sodna odredba. Glede na naravo stvari velja isto tudi za zaseg nosilcev podatkov, saj v tem primeru nujno pride do posega v komunikacijsko in informacijsko zasebnost. Sodišče bo odredbo izdalo le, če je tak ukrep nujen. Brez sodne odredbe pridobljeni dokazi so nezakoniti, razen v izjemnih primerih (člen 148 in 164 ZKP). Pregled zaseženih elektronskih naprav in podatkov brez kontrole predstavnika Notarske zbornice ni dopusten.

+

Dokument: VSRS sklep II Ips 211/2014, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 28.01.2016

Institut: dopuščena revizija - skupno premoženje - izvenzakonska skupnost - delitev skupnega premoženja v pravdi - deleži na skupnem premoženju - civilna delitev skupnega premoženja - soglasje nasprotne stranke - solastnina - delitev solastne stvari

Jedro: V primeru, ko toženec ves čas postopka obrazloženo nasprotuje delitvi skupnega premoženja v pravdi, sodišče takšne delitve ne sme izpeljati proti njegovi volji. Med načinom delitve skupnega premoženja in delitvijo solastne stvari je namreč pomembna razlika. Pri delitvi skupnega premoženja... se skupnim lastnikom dodelijo posamezne stvari iz mase skupnega premoženja (128. člen ZNP), pri delitvi stvari v solastnini, pa se med solastnike praviloma razdeli posamezna stvar, razen seveda, če solastniki predlagajo, da se obenem delijo tudi druge solastne stvari. Poleg tega toženec utemeljeno ugovarja, da sodišči prve in druge stopnje tudi nista pravilno uporabili petega odstavka 70. člena SPZ. Solastnik namreč lahko postane izključni lastnik celotne stvari ali pa njenega večjega dela kot pa znaša vrednost njegovega solastninskega deleža le v primeru, če to predlaga ali vsaj s tem soglaša. Taka delitev je namreč njegova pravica in ne dolžnost.

+

Dokument: VSRS Sklep III Ips 145/2014, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Gospodarski oddelek, Datum: 21.06.2016

Institut: dopuščena revizija - Enotna pravil za garancije na zahtevo - bančna garancija - kontragarancija na prvi poziv - subgarancija - vnovčenje kontragarancije - zloraba bančne garancije - odškodnina

Jedro: Enotna pravil za garancije na zahtevo niso niti uzance niti običaji v smislu določbe 12. člena OZ (3). Ta določa, da se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.Pogodbena razmerja se presojajo glede na konkretne pravne učinke, ki jih ustvarjajo in ne (le) po uporabljenih izrazih. Revident se neutemeljeno oklepa besede kontragarancija, ko zastavlja vprašanje, kdo je lahko upravičenec iz kontragarancije oz. ali je banka glavni garant lahko istočasno v istem poslu tudi banka kontragarant. V predmetni zadevi je banka (tožena stranka) izdala dve garanciji, eno glavnemu izvajalcu del, A., d. d. in drugo njenemu podizvajalcu, tožeči stranki, obakrat za odpravo napak v garancijskem roku. Izdani garanciji ne vzbujata dvoma o tem, kdo je njun upravičenec, ni pa tudi dvoma, da je tožena stranka lahko izdala garancijo za odpravo napak tako glavnemu izvajalcu kot tudi njegovemu podizvajalcu. S kontragarancijo se v bančni praksi sicer poimenuje garancijo, ki jo da domača banka tuji banki, ki je nato podlaga za izdajo garancije v dobro tujega upravičenca. V tej zadevi ne gre za tak primer.

+

Dokument: VSRS sodba in sklep I Up 361/2014, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 18.12.2014

Institut: istospolna usmerjenost - strah pred preganjanjem - nekonsistentne izjave - nerazumevanje napotkov Vrhovnega sodišča

Jedro: Za priznanje statusa begunca je pravno relevantno, da se je preganjanje dogajalo oziroma prosilcu grozi v državi njegovega državljanstva, za status subsidiarne zaščite pa, da prosilcu resna škoda grozi v izvorni državi.Prvi tožnik tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazal, da... je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v Srbijo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ, to pa tudi ne izhaja iz informacij o položaju istospolno usmerjenih oseb v Srbiji, zato mu mednarodna zaščita utemeljeno ni bila podeljena. Vrhovno sodišče v sodbi in sklepu I Up 165/2008 ter sklepu I Up 412/2012 ni sprejelo stališča, da so v zadevi nepomembne nekonsistentnosti in da je zato drugega tožnika treba šteti za verodostojnega pri obravnavi njegove prošnje za mednarodno zaščito. Zato se prvostopenjsko sodišče glede vsega navedenega zmotno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča, ki jih to ni sprejelo, pri tem pa opusti presojo verodostojnosti izjav tožnikov, kar je bil napotek Vrhovnega sodišča v predhodnem sklepu (I Up 412/2012).

+

Dokument: VSRS Sodba I Ips 44415/2010, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 26.11.2021

Institut: izločitev nezakonito pridobljenih dokazov - nezakonito pridobljen dokaz - sadež zastrupljenega drevesa - ekskluzija dokazov - pravica do sodnega varstva - kršitev temeljnih človekovih pravic - izjema neizogibnega odkritja - dokazi, pridobljeni v tujini - privilegij zoper samoobtožbo - pravica do informacijske zasebnosti

Jedro: V slovenskem kazenskem postopku je prepoved opiranja sodne odločbe na protiustavno ali nezakonito pridobljene dokaze ali njihove »sadeže« (drugi odstavek 18. člena ZKP) absolutna - radikalna, saj gre za temeljno prvino poštenega postopka. V situacijah protiustavnega ali nezakonitega ravnanja... državnih organov ni bila nikoli sprejeta utilitaristična (instrumentalna) doktrina izločanja dokazov. Ekskluzija je institut avtonomnega (za razliko od t. i. ancilarnega) položaja kazenskega postopka v razmerju do materialnega kazenskega prava oziroma načela iskanja "materialne" resnice. Trditveno in dokazno breme, najsi gre za zakonitost pridobitve varovanega osebnega podatka (telefonske številke), s čimer se posega v osumljenčevo pravico do informacijske zasebnosti po 38. členu Ustave, ali za podlago osredotočenja suma zoper določeno osebo, je na strani države, konkretno državnega tožilstva. Če tožilstvu ne uspe izkazati ustavnoskladnega ter zakonitega delovanja policije v predkazenskem postopku, dokaznega bremena ni dopustno prevaliti na (obrambo) obdolženca, saj to pomeni (tudi) kršitev domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Odločanje o izločitvi (ekskluziji) dokazov je neločljivo povezano z uresničevanjem pravice do sodnega varstva zaradi kršitev človekovih pravic (četrti odstavek 15. člena Ustave). Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so ravnanja organov odkrivanja, najsi gre za slovensko ali tujo policijo (zlasti v tajni fazi predkazenskega postopka) jasno, pravočasno in skrbno protokolirana. Če verodostojne protokolacije operativnega ravnanja policije ni, državno tožilstvo še v večji meri tvega, da trditvenemu ter dokaznemu bremenu zakonitega delovanja ne bo moglo zadostiti. Posplošena izpovedba kriminalista o tem, da policija naj ne bi delovala drugače kot zakonito, ne more zadostiti oziroma nadomestiti dokaznega bremena državnega tožilstva glede okoliščin konkretnega (operativnega ali preiskovalnega) posega v ustavno varovane pravice osumljenca. Ne drugi odstavek 18. člena ZKP niti 8. točka prvega odstavka 371. člena ZKP ne utemeljujeta interpretacije, da kršitev privilegija zoper samoobtožbo iz četrte alineje 29. člena Ustave narekuje ekskluzijsko sankcijo le v kazenskem postopku zoper osebo, ki ji je bil privilegij kršen, ne pa tudi v postopkih zoper (z izjavo osumljenca obremenjene) tretje osebe, kjer ima izkoriščanje kršitve ustavnega jamstva procesni pomen. Odločilno je vrednotenje konkretnih okoliščin posameznega primera, zlasti presoja vsebinske (ne)prepletenosti samoobtoževanja v razmerju do obtoževanja drugih. Praksa Vrhovnega sodišča dopušča uporabo izjem doktrine sadežev zastrupljenega drevesa (neizogibno odkritje, neodvisni vir, zbledeli madež). V procesni situaciji, ko se sicer nakazuje uporaba izjem, vendar pravnomočna sodba o tem vprašanju ne vsebuje razlogov, Vrhovno sodišče obrazložitve ne more in ne sme nadomeščati, saj bi na ta način kršilo pravici obsojencev do pravnega sredstva po 25. členu Ustave ter do obrambe po prvi alineji 29. člena Ustave. Osvežena argumentacija v tej smeri je mogoča v novem sojenju po razveljavitvi sodbe. Iz ustaljene in poenotene prakse Ustavnega ter Vrhovnega sodišča izhaja, da so dokazi, ki so bili neodvisno pridobljeni v tuji suvereni državi zoper tam procesirano osebo, dopustni, čeprav procesna oziroma preiskovalna dejanja niso bila opravljena skladno z ureditvijo v ZKP, a pod pogojem, da pri pridobivanju dokazov ni prišlo do kršitev jamstev mednarodnopravnega (konvencijskega) ali ustavnega nivoja. V obravnavani zadevi takšne kršitve ne pri t. i. srbskih niti pri t. i. urugvajskih dokazih niso bile ugotovljene.


Obrazložitev: ... telefonske številke v celoti prevalili na (obrambo) obsojenca, namesto da bi zahtevali, da zakonitost pridobitve osebnega podatka dokaže državno tožilstvo, kar je v nasprotju z načelom in dubio pro reo.10. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na predmetne trditve zahteve za varstvo zakonitosti navedla, da je telefonska številka identifikacija komunikacijskega sredstva in zato sama seznanitev z njo v osnovi ne pomeni posega v zasebnost »takšne ali drugačne vrste«. Ker pa je s pomočjo tega podatka dovolj enostavno določiti posameznika, je telefonska številka ...
+

Dokument: VSRS Sodba in sklep X Ips 396/2014, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 27.11.2015

Institut: združitev postopkov - dovoljena revizija - obračun uvoznih dajatev - nezakonita odstranitev izpod carinskega nadzora - zloraba elektronskega carinskega sistema - dokazno breme - dokazila o zaključku tranzitnega postopka - tožbene novote - udeležba tretjih oseb - odgovornost glavnega zavezanca - predlog za postavitev predhodnega vprašanja Sodišču Evropske unije - naknadna vknjižba - napaka carinskih organov - ločenost postopkov po 220. in 239. členu CZS - načelo sorazmernosti - stroški postopka

Jedro: Dokazno breme glede predložitve dokazil o pravilnem zaključku tranzitnih postopkov je v obravnavanih zadevah na revidentu. Odgovornost, ki jo nosi glavni zavezanec, je namenjena zagotavljanju skrbne in enotne uporabe predpisov v zvezi z izterjavo carinskega dolga zaradi varovanja finančnih... interesov Skupnosti in držav članic. Zato dejstvo, da se glavnemu zavezancu naloži plačilo carinskega dolga, ni v nasprotju z načelom sorazmernosti.Obravnavane odločitve o naknadni vknjižbi carinskega dolga niso skladne z določbami 220. člena CZS, ker ne presojajo, ali je z zlorabo sistema NCTS prišlo do napake romunskih carinskih organov in tako pomenijo zmotno uporabo materialnega prava.Odločitev, da se, če je to mogoče, relevantni pogoji po b) točki drugega odstavka 220. člena CZS presojajo že v postopku same odmere, je v skladu z načelom učinkovitosti in ekonomičnosti postopka.

+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 89/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 15.12.2021

Institut: odškodninska odgovornost upravljalca javnih cest - odgovornost cestnega podjetja - odgovornost koncesionarja - redno vzdrževanje javnih cest - prometna nesreča - spolzko cestišče - prometna signalizacija - zavarovanje splošne civilne odgovornosti - zavarovalno kritje - izključitev zavarovalnega kritja - razlaga splošnih zavarovalnih pogojev - deljena odgovornost - prispevek oškodovanca - prilagoditev vožnje razmeram na cesti - prekoračitev dovoljene hitrosti - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - subjektivni element - možganska poškodba in zavedanje o prikrajšanju - odmera odškodnine - višina denarne odškodnine - katastrofalna škoda - izgubljeni zaslužek - renta - dopuščena revizija - ugoditev reviziji

Jedro: Tožnik bi po ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke zdrsel s ceste tudi, če bi vozil v okviru dovoljene hitrosti 90 km/h, zato ni vzročne zveze med vožnjo s hitrostjo nad splošno omejitvijo hitrosti 90 km/h in nastankom škodnega dogodka. Če mu ni mogoče očitati kršitve pravila o splošni... omejitvi hitrosti, pa to ne velja glede njegovih drugih ravnanj. Tožnikova hitrost vožnje je bila neprilagojena ne samo glede na vremenske razmere, ampak še toliko bolj glede na sporni cestni odsek, kjer se je kljub neposredni bližini križišča s prednostno cesto odločil za prehitevanje. Kljub temu pa je bistveno oziroma ima večjo težo, da je do prometne nesreče prišlo zaradi zdrsa vozila s cestišča, temeljni vzrok za to pa je bilo slabo stanje cestišča in ne konkretno mesto prehitevanja, zaviranje ali previsoka hitrost. Prevladujoč vzrok za nesrečo je tako na strani toženk, saj se vozniki pri vožnji, kar zlasti velja za regionalne ceste z višjo omejitvijo hitrosti, morajo zanesti, da je cestišče varno, ne pa nedopustno spolzko, saj le takšno zaupanje omogoča vožnjo v okviru dovoljene hitrosti. Prva toženka in zavarovanec druge toženke sta odgovorna za škodo, ki je nastala tožniku, v višini 80 %, prispevek tožnika pa znaša 20 %. Pri možganskih poškodbah praviloma velja, da bodo težje oblike poškodb bolj prizadele tudi sposobnost zavedanja in razumevanja nastalih posledic. To ne pomeni, da bi oškodovancem pri hujših poškodbah zaradi manjše sposobnosti uvida lastnega stanja pripadale nižje odškodnine. Tožnik zaradi posledic poškodb ne more v celoti razumeti, na katerih vse področjih je prikrajšan in v kolikšni razsežnosti, toda to ni razlog za nižjo odškodnino, saj bi tak pristop zanikal dejstvo, da ima tožnik na bolj abstraktnih področjih po poškodbi ogromen deficit. Pri odmeri odškodnine je treba celovito primerjati oškodovančevo življenje in udejstvovanje pred in po škodnem dogodku, pri čemer je nerazumevanje lastnega položaja zaradi upada umskih sposobnosti dodaten primanjkljaj, ki ne more utemeljevati nižje odškodnine.

+

Izberi vse|Izvozi izbrane