Izberite podatkovne zbirke.

Število zadetkov: 138cT0xMzAvMjAxNiZkYXRhYmFzZSU1QlNPVlMlNUQ9U09WUyZfc3VibWl0PWklRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkRpJnNob3dUeXBlPWRpdiZyb3dzUGVyUGFnZT0yMCZwYWdlPTQ=

Dokument: VSRS Sodba II Ips 7/2019, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 24.10.2019

Institut: izključitev javnosti glavne obravnave - kršitev načela javnosti glavne obravnave - pravočasnost uveljavljanja procesnih kršitev - pogodbene obveznosti - neizpolnitev pogodbenih obveznosti - odstopno upravičenje - protipravno ravnanje - revizija kot prepis pritožbe - ustavna vloga Vrhovnega sodišča

Jedro: Vrhovno sodišče ni tretja instanca, ki bi (brez argumentov predlagatelja, ki bi se soočali z že podanimi pojasnili pritožbenega sodišča) zgolj ponovno odgovarjalo na v reviziji ponovljene pritožbene navedbe.

Dokument: VSRS Sodba II Ips 74/2019, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 23.01.2020

Institut: pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - družbena lastnina - zadružna lastnina - lastninjenje - pravica uporabe

Jedro: Revidentka zatrjuje, da je imela pašna zadruga D. takrat, ko je bila sklenjena Pogodba, pravico uporabe na sporni nepremičnini, ki bi jo lahko prenesla na tožničinega očeta. Vendar ta njena pravna trditev ne drži. Sporna nepremičnina je, tako kot vse ostalo premoženje te pašne zadruge, že... na podlagi 1. člena Zakona o agrarnih skupnostih postala splošno ljudsko premoženje. S tem premoženjem pa je na podlagi 4. člena tega zakona upravljal pristojen krajevni ljudski odbor. Odločba Okrajnega ljudskega odbora C. z dne 26. 4. 1958 je bila zato le ugotovitvena. Lastnina pašne zadruge D. je namreč prenehala že več kot deset let prej in ves ta čas je s tem premoženjem upravljal krajevni ljudski odbor. Glede na pravilo, da nihče ne more prenesti več pravic, kot jih ima sam, je že to zadosten razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

+

Dokument: VSRS Sklep VIII Ips 160/2017, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Delovno-socialni oddelek, Datum: 05.09.2017

Institut: redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - nova opredelitev delovnega mesta - zaposlovanje novih delavcev - trditveno in dokazno breme - zavrnitev dokazov - informativni dokaz

Jedro: Utemeljenost poslovnega razloga je odvisna od presoje, ali je tožničino delo postalo nepotrebno na širšem območju Ljubljane z okolico, in ne le, ali je postalo njeno delo nepotrebno pri naročniku A. Skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 28. 11. 2005 je namreč tožnica delo opravljala na širšem... območju Ljubljane z okolico, zato je (ne)potrebnost dela v A. le ena izmed okoliščin za presojo obstoja poslovnega razloga. Tožnica je zadostila trditvenemu bremenu z navedbo, da je seznanjena s tem, da je toženka v obdobju pred odpovedjo in po izdani odpovedi zaposlovala nove delavce - čistilke na območju Ljubljane in okolice in predlagala ustrezne dokaze (poleg njenega zaslišanja). Ne drži očitek sodišč, da ni pojasnila, za katera dela in kdaj naj bi toženka na novo zaposlovala. Revizijsko sodišče se ne strinja tudi z dodatno obrazložitvijo sodišča druge stopnje, da predlagani dokazi predstavljajo informativne dokaze in da bi se šele z izvedbo teh dokazov razkrila dejstva, ki bi jih tožnica po tem zatrjevala, saj je tožnica že zatrjevala nezakonitost njene odpovedi pogodbe o zaposlitvi in navedla razloge, te navedbe pa bi predlagani dokazi lahko le potrdili ali pa ne. Tudi sicer, torej tudi v primeru, če bi imeli opravka z informativnim dokazom, je treba opozoriti na teorijo in prakso, ki predvidevata izjemo od načelne prepovedi informativnega in poizvedovalnega dokaza.

+

Dokument: Sodba III Ips 131/2009, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Gospodarski oddelek, Datum: 23.11.2010

Institut: industrijska lastnina - kršitev slovenskega patenta - odstop jemalca licence za tuji patent - povrnitev škode zaradi izgube licenčnin - vzročna zveza - odškodnina

Jedro: Zatrjevane tožnikove škode ni mogoče pripisati toženkinemu dejanju. Za zaključek glede pravnorelevantne vzročnosti je bistveno, da tip škode (odstop od licenčne pogodbe za patente v tujini in posledično pogodbeno dogovorjenih licenčnih) izključuje predvidljivost (in zato tudi pripisljivost)... škode ob ugotovljeni enkratni kršitvi slovenskega patenta (in s tem odškodninsko odgovornost toženke za ta tip škode). Da bi se nakazovalo oziroma realno grozilo (kar se sicer samo razume: izredno in odvračajoče drago) pravdanje s toženko glede drugega, tujega ozemlja, kjer veljajo tožnikovi patenti, iz ugotovljene oblike kršitve tudi ne sledi (niti to ne sledi iz drugih ugotovljenih in zatrjevanih okoliščin). Povedano še drugače: kršitev slovenskega patenta posega po ZIL v slovensko absolutno pravico (predvidljiv tip škode po ZIL je poseg v absolutno pravico, ki velja v Sloveniji): ni pa po življenjskih izkušnjah razumno pričakovati, da ta kršitev sama zase posega tudi v relativne pravice, ki izvirajo iz nekih drugih (ne nujno drugačnih) absolutnih pravic (gledano s časovnega gledišča kršitve slovenskega patenta). Zato zatrjevana škoda ni adekvatna (normalna) v razmerju z očitanim vzrokom (kršitvijo slovenskega patenta). Smisel prepovedi kršitev (slovenskega) patenta tudi ni (z vidika vzročnosti ratio legis) varovanje relativnih pravic, izvirajočih iz drugih absolutnih pravic. Zatrjevana škoda je zato nenavadna in izredna. Toženki je ne moremo pripisati, ker se skladno s teorijo o adekvatni vzročnosti smejo pri iskanju odgovora na vprašanje obstoja pravnorelevantne vzročne zveze upoštevati samo tiste posledice, ki niso čisto zunaj tistega, kar se po življenjski izkušnji lahko šteje za morebitno posledico takšnega dogodka; do vtoževane škode pa je prišlo zaradi izrednih okoliščin na strani tožnika (licenčna pogodba za območje izven Slovenije ter dogovor in udejanjenje pogodbenega odstopnega upravičenja.

+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 53/2020, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 23.10.2020

Institut: zastaranje - pretrganje zastaranja - zadržanje zastaranja - sprememba tožbe - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - poprava tožbe - materialno procesno vodstvo - dopuščena revizija

Jedro: Zvišani tožbeni zahtevek se v konkretnem primeru ni nanašal na „isto vrsto škode“, saj je tožnica uveljavljala nov (dodaten) zahtevek za plačilo nadomestila (na podlagi dodatnih treh odločb) poleg obstoječega. Ni šlo torej le za povišanje zahtevka, ki bi pomenilo nepravo spremembo tožbe,... saj ni šlo za isti predmet spora. Pri denarnih zahtevkih je istovetnost zahtevka po naravi stvari mogoče ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Tožnik je zahteval plačilo nadomestila na podlagi več različnih denacionalizacijskih odločb, kar pomeni, da ni zahteval plačila istega zneska. Torej ni šlo za istovetnost zahtevkov, temveč za objektivno kumulacijo (tožnik je postavil več tožbenih predlogov, ki jih je uveljavljal kumulativno). Sodišče mora paziti, da z razlago tožbenega zahtevka ne krši načela dispozitivnosti in v sodbi ne sme odločiti mimo meja zahtevka. Omenjeno načelo sodišče omejuje tudi pri dajanju vsebinskih napotkov v zvezi z zahtevo za popravo oziroma dopolnitev vloge. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso bile podane okoliščine, ki bi narekovale posebno obravnavo zastaranja. V skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti. Ovir, ki bi tožnici nesorazmerno otežile (ali celo dejansko preprečile) uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi spornih treh denacionalizacijskih odločb, v konkretnem primeru ni bilo.

+

Dokument: VSRS Sklep X Ips 347/2015, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 14.06.2017

Institut: dovoljena revizija - vrednostni kriterij - simuliran (navidezni) pravni posel - ugotavljanje pogodbene volje strank - bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu - indici - nova dejstva in dokazi

Jedro: Ni pravilno stališče revidenta, da iz objektivno razvidnih okoliščin ni mogoče ugotavljati navideznosti posla in prave volje strank. V primerih, ko gre za davčno izogibanje z navideznimi pravnimi posli, (navidezni) pogodbeni stranki davčnemu organu svojo pravo voljo namenoma prikrivata, zato... jo bo največkrat mogoče ugotavljati izključno iz drugih okoliščin, torej posrednih dokazov in indicev. Dolžnost sodišča odgovoriti na upoštevne tožbene navedbe je prav pri kompleksnem ugotavljanju dejanskega stanja prek posrednih dokazov velikega pomena, saj je ob opustitvi te dolžnosti lahko argumentacija sodišča sicer (toliko bolj) logična in razumljiva, kolikor se omeji le na določena dejstva oziroma trditve, ki govorijo v prid določeni ugotovitvi dejanskega stanja, vendar pa to seveda ne pomeni, da je bil stranki zagotovljen pošten postopek. Zato mora torej sodišče ob ustrezni obravnavi vseh upoštevnih navedb strank v postopku izvesti dokaze, ugotavljati dejstva in opraviti niz sklepov, iz katerih preko posredno relevantnih dejstev s pomočjo pravil izkušenj in logike pride do sklepa o neposredno relevantnih dejstvih. Indici morajo za utemeljitev končnega sklepa sodišča skupaj tvoriti razumljivo in logično celoto, na podlagi katere se lahko opravi tudi materialnopravna presoja. Nedovoljeno davčno izogibanje, s katerim se ni mogoče izogniti uporabi predpisov o obdavčenju, predstavljajo tudi pravni posli, ki sicer niso navidezni v smislu tretjega odstavka 74. člena ZDavP-2, saj sta stranki njihove posledice hoteli in so posli tudi dejansko nastali. Navedeni pravni posli pa se od dopustne davčne optimizacije razlikujejo v tem, da je njihov izključni namen pridobiti neupravičeno davčno ugodnost in preprečiti dosego cilja davčnega predpisa. To ravnanje je pogosto razvidno iz značilnosti, da sta stranki določen pravni posel izpeljali po nerazumljivo zapleteni in kompleksni poti, za katero ni - razen izogibanja določeni obdavčitvi - mogoče najti nobenega razumnega poslovnega cilja.

+

Dokument: VSRS Sklep I Ips 19468/2014-291, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 01.09.2016

Institut: zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - izvrševanje kazenskih sankcij - prestajanje kazni zapora - alternativni način izvrševanja zaporne kazni - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni - zapor ob koncu tedna

Jedro: Pravnomočen sklep, s katerim je bil zavrnjen predlog za alternativno prestajanje kazni ni sodna odločba, s katero je bil pravnomočno končan kazenski postopek.

Dokument: VSRS Sklep in sodba II Ips 246/2018, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 08.08.2019

Institut: povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - razžalitev dobrega imena in časti - odškodninska odgovornost države - kazenski postopek - vložitev obtožnice - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - revizija kot prepis pritožbe - dovoljenost revizije - revizija zoper sklep o stroških postopka - zavrženje revizije

Jedro: Ponavljanje (oziroma izrecen prepis) pritožbenih navedb, na katere je že pravilno odgovorilo pritožbeno sodišče, še v revizijskem postopku, ne da bi revident pojasnil, zakaj naj bi bil odgovor pritožbenega sodišča napačen, pomeni neustrezen poskus dostopa do Vrhovnega sodišča.

Dokument: VSRS Sodba I Ips 19531/2016, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 07.11.2019

Institut: kaznivo dejanje povzročitve splošne nevarnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - opis kaznivega dejanja - ogrozitveno kaznivo dejanje - konkretna nevarnost - načrtovanje nevarnega dejanja - naklep - kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi

Jedro: Pravilna je ocena sodišč, da obdolženkino ravnanje, kot je opisano v obtožnem aktu, ne predstavlja načrtovanja nevarnega dejanja, pri katerem bi bila ogrožena varnost ljudi ali premoženje večje vrednosti. Načrt nevarnega dejanja, pri uresničitvi katerega bi bila ogrožena varnost ljudi ali... premoženje večje vrednosti, mora torej biti konkreten in zaznaven v zunanjem svetu. Takšen načrt oziroma načrtovanje pa iz opisa dejanja v obtožnici ne izhaja. Obdolženki so se z navedbo, „da bo storila kar mora“ očitale le grožnje, ki pa še ne pomenijo načrtovanja. Čeprav v obtožnem aktu niso bili opisani vsi zakonski znaki kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti, je pritrditi vložniku zahteve, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena ZKP ni dopustilo obtožbe zoper obdolženo iz razloga, da dejanje, ki je predmet obtožbe, ni kaznivo dejanje, kršilo zakon, ki določa kazniva dejanja.

+

Dokument: VSRS Sodba U 8/2021-7, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 23.08.2021

Institut: napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku - kriteriji - ugoditev tožbi

Jedro: Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi... U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje". Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.

+

Dokument: VSRS Sodba X Ips 57/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 08.12.2021

Institut: razlastitev - občinska javna cesta - razlastitveni postopek - dvofazni postopek - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - odločba o začetku razlastitvenega postopka - pogoji za razlastitev - obstoj javne koristi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - zavrnitev revizije

Jedro: Za uvedbo postopka razlastitve je dovolj ugotovitev abstraktne (splošne) javne koristi in (še) ni treba presojati ostalih pogojev za razlastitev. Razlastitveni postopek poteka v dveh fazah: v prvi fazi upravni organ izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa... odloči o sami razlastitvi (ali sploh oziroma v kakšnem obsegu bo zahtevi za razlastitev ugodeno). V skladu z jasno zakonsko določbo 100. člena ZUreP-1 (in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča) upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi samo ali je (splošna) javna korist za potrebe uvedbe postopka izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, oziroma se v skladu s 109. členom ZPNačrt šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Vendar pa navedeno ne omejuje sodišča, da v primeru uveljavljanja presoja morebitno nezakonitost oziroma neustavnost odloka, ki je podlaga za ugotovitev obstoja javne koristi. V drugi fazi postopka odloča o sami razlastitvi in v tej fazi postopka se pred odločitvijo o razlastitvi ugotavlja še konkretna javna korist. Ugotavlja se, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, med drugim, ali je razlastitev te konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter, ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino.

+

Dokument: VSRS Sodba X Ips 43/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 13.10.2021

Institut: razlastitev - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - obstoj javne koristi - zakonska domneva - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - zavrnitev revizije

Jedro: V skladu z jasno zakonsko določbo 100. člena ZUreP-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi samo ali je (splošna) javna korist izkazana in odloči o uvedbi... postopka razlastitve. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, oziroma se v skladu s 109. členom ZPNačrt šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. To pomeni, da v teh primerih splošne (abstraktne) javne koristi ni treba ugotavljati v posebnem ugotovitvenem postopku. Šele v drugi fazi postopka se odloča o sami razlastitvi in v tej fazi postopka se pred odločitvijo o razlastitvi ugotavlja še konkretna javna korist. Ugotavlja se, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, med drugim, ali je razlastitev te konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino. Izpodbijane sodbe ni mogoče razlagati tako, da je bila s tem, ko je bila z izpodbijanim upravnim aktom ugotovljena javna korist za uvedbo postopka, ugotovljena tudi konkretna javna korist za razlastitev, in da je o tem odločeno že z učinkom pravnomočnosti. Zato to tudi ne pomeni, da revidentka ne more doseči presoje teh razlogov. Nasprotno bodo ti razlogi, v primeru vložitve pravnih sredstev pa tudi njihova pravilnost in zakonitost, predmet odločbe, izdane na podlagi 102. člena ZUreP-1 v naslednji fazi postopka in zato, kar je upravni organ odločil več, kot je predmet te faze postopka, kot že poudarjeno, ne more biti pokrito z učinkom pravnomočnosti.

+

Dokument: VSRS Sodba U 2/2022-11, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 19.05.2022

Institut: imenovanje predsednika sodišča - imenovanje predsednika višjega sodišča - dovoljen upravni spor - izpodbijanje sklepa o neizbiri - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov

Jedro: Iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, in prepovedi abrbitrarnosti, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in argumentirana ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za posplošeno... in vsebinsko prazno obrazložitev toženca. Pri tem ni nepomembno, da tožnik po zadnjih dveh ocenah sodniške službe, ki sta vsebovali tudi oceno njegovih sposobnosti za opravljanje nalog na vodstvenem delovnem mestu, izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet je sicer tožnika po razgovoru pozval k dodatnim pojasnilom v zvezi s sodno statistiko Višjega sodišča, a po tem, ko jih je prejel, ni izrazil nobenih pomislekov niti ni od kandidata zahteval dodatnih pojasnil ali ga vabil na ponovni razgovor, tako da bi bilo mogoče iz razgovora z njim ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro. Skopa navedba, da "tožnik ni prepričal potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njegovim (ponovnim) imenovanjem na mesto predsednika Višjega sodišča zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča“, ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja.

+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 102/2019, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 05.06.2020

Institut: dedovanje - starostna pokojnina - izplačevanje pokojnin - izplačilo zapadlih zneskov - zastaranje terjatve - zadržanje zastaranja - pogrešana oseba - trditveno in dokazno breme - dopuščena revizija

Jedro: Zadržanje zastaranja je zastoj v teku zastaralnega roka, do katerega pride zaradi ovir za vložitev tožbe. Ali so obstajali utemeljeni razlogi za zadržanje zastaranja, se vedno presoja za nazaj: ta presoja postane aktualna, ko upravičenec rok za vložitev tožbe zamudi, a bi bila ta v primeru... zadržanja pravočasna. V naravi instituta zadržanja je njegova začasnost: traja le, dokler trajajo (v začetku odstavka primeroma navedene) ovire, nato zastaranje začne (prvikrat ali znova) teči. S tezo, da pogrešanost sama po sebi ne pomeni subjektivne ovire za pravočasnost uveljavljanja terjatve se Vrhovno sodišče strinja, navkljub splošni opredelitvi pojma »uradno pogrešana oseba« in njegovim bistvenim opredelilnim elementom, kot so neobičajna odsotnost od doma, prekinitev socialnih in poslovnih kontaktov in podobno, in navkljub režimu, ki velja za pogrešane osebe: išče jih policija, so na seznamu pogrešanih oseb, za njimi se razpiše tiralica

+

Dokument: VSRS Sodba in sklep X Ips 6/2020, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 10.06.2020

Institut: dopuščena revizija - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - davčni postopek - pravnomočna odmerna odločba - izredno pravno sredstvo - odprava odločbe po 90. členu ZDavP-2 - pogoji za uporabo - očitna napaka - razlaga zakona - napačno ugotovljeno dejansko stanje - vpogled v javne evidence po uradni dolžnosti - ravnanje zavezanca - ugoditev reviziji - napačna uporaba materialnega prava

Jedro: Z uporabo izrednega pravnega sredstva iz 90. člena ZDavP-2 je mogoče doseči odpravo, razveljavitev ali spremembo pravnomočne odmerne odločbe (tudi) zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je v očitnem nasprotju s podatki iz uradnih oziroma javnih evidenc, ki so dostopne davčnemu... organu, saj to šteje za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za izdajo odmerne odločbe. "Očitnost" se nanaša (tudi) na napako v dejanskem temelju odločitve, ki pa mora dosegati določeno stopnjo prepoznavnosti, da jo lahko kvalificiramo kot tako. Ne more šteti za očitno tista napaka, ki terja nadaljnji zahtevnejši postopek ugotavljanja pravilnega dejanskega stanja, prav tako pa tudi ne tista, ki terja kompleksno presojo dejstev oziroma visoko stopnjo subjektivnosti pri presoji njihove pravilnosti (resničnosti). Iz pojma očitne napačnosti so torej izključeni primeri, ko je za ugotovitev napačnosti določenega dejstva treba izvajati zahtevne postopke z izvedencem, prav tako pa tudi ni mogoče očitne napačnosti utemeljevati na tem, da naj bi uradna oseba pristojnega organa v postopku zmotno ocenila kot verodostojno izpoved določene priče itd. Očitna napačnost glede ugotovitve dejanskega stanja je tako le tista, kjer je mogoče ugotoviti očitni razkorak med v odločbi ugotovljenim dejanskim stanjem in dejstvi, ki jih je mogoče ugotoviti na podlagi objektivnih meril, brez zahtevnih ugotovitvenih postopkov preverjanja njihove resničnosti. Čeprav je bil zavezanec neskrben in v okviru predpisanih možnosti občini ni sporočil predpisanih podatkov, z ZDavP-2 ni omejen pri uveljavljanju očitne napake pri ugotavljanju dejanskega stanja pri odmeri NUSZ. Izredno pravno sredstvo iz 90. člena ZDavP-2 lahko zavezanec uveljavlja tudi z navedbami, da je prišlo do očitne napake, ker je odmerna odločba o NUSZ utemeljena na podatkih, ki so v nasprotju s podatki iz javnih evidenc, do katerih lahko dostopata tudi tožena stranka oziroma občina. V ta okvir lahko sodijo tudi podatki iz zemljiške knjige. Vendar pa je treba v vsakem posameznem primeru uporabe tega izrednega pravnega sredstva ugotoviti, ali gre za očitno napako v zgoraj navedenem smislu. Če namreč napačnost ne izhaja očitno že iz vpogleda v navedene javne evidence in evidence, s katerimi razpolaga tožena stranka, temveč bi bilo treba za tako ugotovitev izvajati nadaljnji kompleksnejši postopek presoje pravilnosti dejanskega stanja v povezavi z drugimi dejstvi in dokazi, potem ne gre za očitno napako pri ugotovitvi dejanskega stanja iz 90. člena ZDavP-2. Navedena očitnost napačnega dejanskega stanja je vprašanje presoje v vsakem primeru posebej, tako da navedeno stališče glede prepoznavanja očitne napake na podlagi vpogleda v uradne evidence ne izključuje drugih primerov, kjer bi bilo tovrstno očitno napako, ki je vodila do previsoke in nezakonite obdavčitve davčnega zavezanca, mogoče prepoznati na podlagi enostavne in preproste presoje drugih dokazov (npr. ob vpogledu v listino, iz katere napačnost ugotovitve dejanskega stanja izhaja že na prvi pogled).


Obrazložitev: ... ki je bilo podlaga za zavrnitev uporabe navedenega izrednega pravnega sredstva, o katerem je bilo odločeno z izpodbijanim upravnim aktom in ki izhaja iz prvega odstavka tega člena, ki določa: "Če se po pravnomočnosti odmerne odločbe ugotovi, da je bil zaradi očitne napake previsoko odmerjen davek oziroma odmerjen davek, davčni organ tako odločbo odpravi, razveljavi ali spremeni po uradni dolžnosti ali na zahtevo zavezanca za davek oziroma na zahtevo njenih pravnih naslednikov. Če davčni organ ugotovi, da odločbe ni treba odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, zahtevek ...
+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 69/2020, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 02.03.2022

Institut: pogodba o organiziranju potovanja - paketno potovanje - kršitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - pogodbena odškodninska odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - duševna integriteta - izguba užitka počitnic - izguba užitka dopusta - duševne bolečine zaradi izgubljenega užitka počitnic ali dopusta - pravična denarna odškodnina - višina odškodnine - odmera odškodnine - dopuščena revizija - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji

Jedro: Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu je z vidika načela individualizacije višine odškodnine pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca ob izgubi užitka na dopustu, z namenom upoštevanja pomena prizadete dobrine in namena odškodnine za... nepremoženjsko škodo, tako da ta ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, pa so v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine pomembni tudi naslednji dejavniki: dogovorjeni namen, lastnosti in cena potovanja ter intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe. S ceno potovanja ter njegovim dogovorjenim namenom in lastnostmi so začrtani okviri utemeljenih pričakovanj glede dopustniškega užitka (utemeljeno pričakovani užitek na dopustu). Za višjo ceno so pričakovanja glede kakovosti dopustniških doživetij utemeljeno višja. Nenazadnje je to običajno tudi razlog, ki vpliva na višino cene potovanja. Prav tako bodo pričakovanja višja pri enkratnih (na primer poročnih) ali dlje časa načrtovanih potovanjih. Intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe v razmerju do utemeljenih pričakovanj pa pomembno vplivajo na oceno intenzivnosti izgube užitka. Zgolj neznatne pomanjkljivosti ne zadoščajo za prisojo odškodnine. Ob tem je treba upoštevati tudi trajanje potovanja, saj pri krajših potovanjih praviloma že dan ali dva trajajoča kršitev pogodbe ne bo pomenila zgolj neznatne škode.


Obrazložitev: ... bistvena odstopanja od dogovorjenega obsega in kakovosti storitev, pa celo vračilo vsega vplačanega zneska. Odškodnina, za razliko od popolnega ali delnega povračila plačanega zneska potovanja (vollständige oder teilweise Rückzahlung des Reisepreises), pa ni namenjena vzpostavitvi enake vrednosti vzajemnih dajatev pogodbenih strank (Synallagma), ampak predstavlja odškodnino potniku, ker ni mogel preživeti počitniškega časa na način, kot je bil dogovorjen z organizatorjem potovanja. Iz tega izhajajoče (nematerialno) prikrajšanje ((immaterielle) ...
+

Dokument: VSRS Sodba I Ips 4259/2018, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 08.07.2021

Institut: utemeljeni razlogi za sum - tajno opazovanje - pripravljalna dejanja - nedovoljeni dokazi - izločitev nedovoljenih dokazov - možnosti za pripravo obrambe - predobravnavni narok

Jedro: V primeru pripravljalnih oziroma organizacijskih dejanj je lahko le namen (že znanih) dejanj osumljencev edina vez z (bodočim) kaznivim dejanjem. Ugotovitev namena, ki ga pripišemo ravnanjem osumljencev, pa je tista okoliščina, ki zamejuje polje dovoljenega ravnanja organov (pred)kazenskega... postopka na podlagi 149. a člena ZKP. Če naj bo zadoščeno ustavnopravnim vsebinskim in procesnim merilom pravnega (sodnega) varstva, potem morajo biti okoliščine, iz katerih sklepamo na namen osumljenčevih ravnanj, navzven zaznavne in preverljive. Bistvo poštenega postopka pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih je, da ima obramba učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaznega gradiva na način, ki zagotavlja enakost orožij. Odločanje o zahtevi za izločitev dokazov je - ob zatrjevanih kršitvah ustavno varovanih pravic - oblika sodnega varstva človekovih pravic in oblika odprave posledic njihovih kršitev. Če je zbiranje in selekcija podatkov, ki so pomembni za obrambo obdolženca, v rokah policije, državnega tožilca ali sodišče, je od njihovega ravnanja (zbiranja in selekcije podatkov) odvisno učinkovito izvrševanje pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe. Odgovornost organov kazenskega postopka je toliko večja, če opravljajo dejanja skrita pred očmi javnosti in drugih udeležencev kazenskega postopka. Ni videti, v čem naj bi zakonska določitev predsednice senata kot funkcionalno pristojne za odločanje o ekskluzijskih zahtevkih na prvi stopnji bila v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena, 23. členom ali 29. členom Ustave. Zato zgolj zaradi tega, ker predsednica senata na glavni obravnavi ni dovolila ponovitve dokaznega postopka o (ne)dovoljenosti dokazov, ni mogoče govoriti o pomanjkljivem sodnem varstvu in ne o kršitvah pravic obrambe.

+

Dokument: VSRS Sodba U 7/2021-9, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 25.05.2021

Institut: imenovanje predsednika okrožnega sodišča - Sodni svet - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov - izpodbijanje sklepa o neizbiri - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja

Jedro: Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta... v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso. Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe, na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten. Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.


Obrazložitev: ... predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, če je sodišče organizacijska enota tega okrožnega sodišča, vročita vsem prijavljenim kandidatom najmanj 5 dni pred razgovorom iz naslednjega odstavka, v sedmem odstavku istega člena pa, da mora minister, pristojen za pravosodje, pisno mnenje o kandidatu predložiti Sodnemu svetu v roku 15 dni po opravljenem razgovoru.16 Vrhovno sodišče je v isti zadevi še poudarilo, da mora Sodni svet obrazložiti odločitev o tem, zakaj je izbrani kandidat po njegovem mnenju najprimernejši, ...
+

Dokument: VSRS Sodba I Ips 31751/2018, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 04.06.2020

Institut: absolutna bistvena kršitev določb postopka - nezakonito pridobljen dokaz - nedovoljeni dokazi - kršitev pravice do zasebnosti - komunikacijska zasebnost - informacijska zasebnost - osebni podatek - odredba sodišča - IP-naslov

Jedro: Zasebnosti glede podatkov, ki jih je sam izpostavil javnosti, pri tem pa dostop do njih uporabnikom ni bil omejen ali neviden, obsojenec ni mogel pričakovati. Tako tudi ne glede dinamičnega IP naslova, ki je bil viden uporabnikom, ki so od njega brez ovir datoteke prejemali in/ali mu jih delili. Tehnična anonimnost IP naslovov tako utemeljuje upravičenost pričakovanja uporabnikov interneta, da bo njihova dejavnost na internetu zasebna. Tudi v obravnavani zadevi se je identiteta obsojenca iskala zaradi njegove aktivnosti na internetu (deljenja datotek, ki so vsebovale otroško pornografijo), pri čemer je IP številka omogočala identifikacijo uporabnika, vendar le s pomočjo telekomunikacijskega operaterja oziroma s pridobitvijo podatkov od njega. Za ugotovitev, ali se je obsojenec v obravnavani zadevi zasebnosti odpovedal tudi glede podatka o njegovi identiteti je relevantno, ali je obsojenec te svoje osebne podatke v zvezi z obravnavano dejavnostjo na internetu kakorkoli razkril in bi torej policija do njih lahko prišla na podlagi pregleda javno dostopnih podatkov. Iz ugotovljenega dejanskega stanja kaj takšnega ne izhaja. Obsojenec je tako upravičeno pričakoval, da je njegova identiteta v zvezi z njegovo spletno dejavnostjo varovana. S tem ko je obsojenec javno izpostavil svojo spletno aktivnost in IP naslov, se ni odpovedal svoji zasebnosti glede razkritja svoje identitete. Podatek o identifikaciji osebe, ki jo je policija iskala, je potrebno obravnavati kot neločljivo povezanega s prej obstoječo vsebino, ki razkriva podatke in je bila predmet zanimanja policije oziroma njene preiskave. Glede na takšno povezanost teh podatkov, je tudi ugotavljanje identitete uporabnika na podlagi teh podatkov varovana v okviru komunikacijske zasebnosti in ne le v okviru informacijske zasebnosti.


Obrazložitev: ... Ustave, ki varuje t. i. informacijsko zasebnost.811. Predmet varstva pravice do zasebnosti pa je le tista komunikacija, na kateri posameznik razumno oziroma upravičeno pričakuje zasebnost (ang. Reasonable expectation of privacy).9 Po njem je pričakovanje zasebnosti tako v prostorskem kot tudi v funkcionalnem (vsebinskem) pogledu na tistem, kar oseba skuša ohraniti kot zasebno. Predmet varstva je lahko, dokler bo posameznik to pričakovanje izrazil na navzven zaznaven način in kolikor bo to pričakovanje objektivno opravičeno.1012. Program eMule, preko katerega je obsojenec ...
+

Dokument: VSRS sklep III DoR 136/2015, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Gospodarski oddelek, Datum: 17.11.2015

Institut: dopuščena revizija - bančna garancija - izročitev bančne garancije - pogodba v breme tretjega

Jedro: Revizija se dopusti glede vprašanja, ali zaveza izvajalca izročiti bančno garancijo pomeni obljubo dejanja tretjega po prvem odstavku 130. člena OZ.

Izberi vse|Izvozi izbrane