Izberite podatkovne zbirke.

Število zadetkov: 128cT0xMzAvMjAxNiZkYXRhYmFzZSU1QlNPVlMlNUQ9U09WUyZfc3VibWl0PWklRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkRpJnNob3dUeXBlPWRpdiZyb3dzUGVyUGFnZT0yMCZvcmRlcj1kYXRlJmRpcmVjdGlvbj1kZXNj

Dokument: VSRS Sodba X Ips 57/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 08.12.2021

Institut: razlastitev - občinska javna cesta - razlastitveni postopek - dvofazni postopek - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - odločba o začetku razlastitvenega postopka - pogoji za razlastitev - obstoj javne koristi - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - zavrnitev revizije

Jedro: Za uvedbo postopka razlastitve je dovolj ugotovitev abstraktne (splošne) javne koristi in (še) ni treba presojati ostalih pogojev za razlastitev. Razlastitveni postopek poteka v dveh fazah: v prvi fazi upravni organ izda odločbo o začetku razlastitvenega postopka, v drugi fazi pa... odloči o sami razlastitvi (ali sploh oziroma v kakšnem obsegu bo zahtevi za razlastitev ugodeno). V skladu z jasno zakonsko določbo 100. člena ZUreP-1 (in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča) upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi samo ali je (splošna) javna korist za potrebe uvedbe postopka izkazana in odloči o uvedbi postopka razlastitve. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, oziroma se v skladu s 109. členom ZPNačrt šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. Vendar pa navedeno ne omejuje sodišča, da v primeru uveljavljanja presoja morebitno nezakonitost oziroma neustavnost odloka, ki je podlaga za ugotovitev obstoja javne koristi. V drugi fazi postopka odloča o sami razlastitvi in v tej fazi postopka se pred odločitvijo o razlastitvi ugotavlja še konkretna javna korist. Ugotavlja se, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, med drugim, ali je razlastitev te konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter, ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino.

+

Dokument: VSRS Sodba VIII Ips 80/2019, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Delovno-socialni oddelek, Datum: 09.11.2021

Institut: davki in prispevki - pobotni ugovor - delo po pogodbah civilnega prava - elementi delovnega razmerja - plača - ugovor izpolnitve

Jedro: Obveznost obračuna davkov in prispevkov od delavčeve bruto plače je zakonsko določena obveznost, ki jo je delodajalec dolžan izvršiti, in sicer ne glede na to, ali je delavec kot zavezanec po drugi podlagi (npr. kot s. p. ali samozaposlena oseba) za isto obdobje že plačal te dajatve državi... oziroma pristojnim zavodom. S temi zakonsko določenimi dajatvami delavec kot zavezanec tudi sicer ne more prosto razpolagati in ne morejo biti niti predmet pobotanja. Dejstvo da je tožnica že sama (kot s. p. oziroma samozaposlena oseba) obračunala in odvedla davke in prispevke od zneska, ki ga je prejela na podlagi pogodb civilnega prava, ne pomeni, da je s tem ugasnila obveznost tožene stranke, da iz naslova delovnopravne pravice tožnice do bruto plače za tožnico obračuna in odvede zakonsko predpisane davke in obvezne prispevke. Izpolnitvi te svoje zakonske obveznosti se delodajalec ne more izogniti niti s sklicevanjem na to, da je delavcu za obdobje, za katero je bil ugotovljen obstoj delovnega razmerja, iz naslova pogodb civilnega prava izplačal zneske, ki so presegali višino bruto plače, do katere bi bil delavec upravičen, če bi imel z delodajalcem sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Tožnici pripada razlika v plači, ki se odraža kot razlika med pripadajočimi bruto zneski plače za 47. plačni razred, zmanjšanimi za zneske, ki jih je tožnica prejela za delo, opravljeno po pogodbah civilnega prava (tožnica je v denarnem delu tožbenega zahtevka vtoževala obračun bruto plače za 47. plačni razred in odvod davkov in prispevkov od te plače). Izrek sodbe sodišča prve stopnje bi se sicer moral (glede na opisno postavljeni tožničin tožbeni zahtevek) glasiti na izplačilo razlike v plači v višini plače za 47. plačni razred, zmanjšane v delu, ki ji pripada kot neto plačilo, za izplačane zneske po pogodbah civilnega prava in ne na obračun bruto zneska plače in odvod davkov in prispevkov.

+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 60/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 20.10.2021

Institut: povrnitev nepremoženjske škode - odškodnina - poseg v pravice osebnosti - razžalitev dobrega imena in časti - pravica do osebnega dostojanstva - pravica do družinskega življenja - pravica do zasebnosti - duševne bolečine - posttravmatski sindrom - huda nepremoženjska škoda - enotna odškodnina - dopuščena revizija

Jedro: V izjemnih primerih lahko sodišče za različne vidike in vzroke duševnih bolečin prizna enotno odškodnino. To bo predvsem takrat, ko nepremoženjske škode ni mogoče cepiti na posamezne vzroke in vidike ter manifestacije oškodovančevega trpljenja. Škoda, ki jo je tožnica pretrpela... na vseh sferah svojega osebnega življenja, presega običajno škodo zaradi kršitev pravic osebnosti. Pomeni hud primer tovrstne nepremoženjske škode. Dosojeno zadoščenje v znesku 10.000 EUR pa je kljub hudi prizadetosti številnih področij tožničine osebne sfere v skladu z načelom individualizacije denarne odškodnine in na drugi strani z načelom njene objektivne pogojenosti.


Obrazložitev: ... napada. Ob upoštevanju načela individualizacije višine odškodnine navedeno pomeni, da višja odškodnina od dosojene ne bi bila primerna.Presoja utemeljenosti revizije12. Revizija ni utemeljena.Izhodišče presoje13. Prvi odstavek 179. člena OZ določa, da za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve osebnostne pravice ter za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina. Po drugem odstavku istega člena je višina ...
+

Dokument: VSRS Sodba X Ips 43/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 13.10.2021

Institut: razlastitev - uvedba razlastitvenega postopka - pogoji za uvedbo razlastitvenega postopka - obstoj javne koristi - zakonska domneva - pogoj nujnosti in sorazmernosti - dopuščena revizija - zavrnitev revizije

Jedro: V skladu z jasno zakonsko določbo 100. člena ZUreP-1 in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča upravni organ v primerih iz prvega odstavka 93. člena ZUreP-1 izda o začetku razlastitvenega postopka odločbo, v kateri ugotovi samo ali je (splošna) javna korist izkazana in odloči o uvedbi... postopka razlastitve. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 velja zakonska domneva, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu, oziroma se v skladu s 109. členom ZPNačrt šteje, da je javna korist iz tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 izkazana, če so v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru. To pomeni, da v teh primerih splošne (abstraktne) javne koristi ni treba ugotavljati v posebnem ugotovitvenem postopku. Šele v drugi fazi postopka se odloča o sami razlastitvi in v tej fazi postopka se pred odločitvijo o razlastitvi ugotavlja še konkretna javna korist. Ugotavlja se, ali so za odvzem lastninske pravice na posamezni (konkretni) nepremičnini izpolnjeni zakonski pogoji iz drugega odstavka 92. člena ZUreP-1, med drugim, ali je razlastitev te konkretne nepremičnine nujno potrebna za dosego javne koristi ter ali obstoji sorazmerje med to koristjo in posegom v zasebno lastnino. Izpodbijane sodbe ni mogoče razlagati tako, da je bila s tem, ko je bila z izpodbijanim upravnim aktom ugotovljena javna korist za uvedbo postopka, ugotovljena tudi konkretna javna korist za razlastitev, in da je o tem odločeno že z učinkom pravnomočnosti. Zato to tudi ne pomeni, da revidentka ne more doseči presoje teh razlogov. Nasprotno bodo ti razlogi, v primeru vložitve pravnih sredstev pa tudi njihova pravilnost in zakonitost, predmet odločbe, izdane na podlagi 102. člena ZUreP-1 v naslednji fazi postopka in zato, kar je upravni organ odločil več, kot je predmet te faze postopka, kot že poudarjeno, ne more biti pokrito z učinkom pravnomočnosti.

+

Dokument: VSRS Sklep II DoR 252/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 15.09.2021

Institut: predlog za dopustitev revizije - povrnitev nepremoženjske in premoženjske škode - izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - izgubljeni dobiček - presoja višine odškodnine - zavrnitev predloga

Jedro: Predlog se zavrne.

Dokument: VSRS Sodba in sklep II Ips 80/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 15.09.2021

Institut: izbris iz registra stalnega prebivalstva - izbrisani - zahtevek za povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode - dodatna škoda - izgubljeni dohodek - denarna socialna pomoč - kršitev osebnostnih pravic - duševno trpljenje oškodovanca - trditveno in dokazno breme - sodna praksa Vrhovnega sodišča - dokazovanje z izvedencem - zavrnitev dokaznega predloga - pravica do izjave v postopku - dopuščena revizija

Jedro: Odškodnina zaradi neupravičenega izbrisa posamezniku pripada, če izkaže, da je zaradi tega trpel. Trpljenje je stanje, pri katerem kdo čuti hude telesne ali duševne bolečine oziroma neugodje. Tožnik je svoje trpljenje obširno zatrjeval, a mu sodišče prve stopnje očita, npr., da ga ni... dokazal, saj je izpovedal zgolj, da je bil žalosten in v strahu. Ravno žalost in strah pa sta dve od (negativnih) čustev, ki spremljata trpljenje oziroma povzročata stanje (duševnega) trpljenja. V nasprotju s pravili o trditvenem in dokaznem bremenu je tudi obrazložitev prvostopenjskega sodišča, češ da je bil tožnik v prehodni dom odpeljan manj kot desetkrat, a ob tem ni dokazal, kolikokrat je bil tja nameščen za teden, kolikokrat za dva in kolikokrat za mesec dni ter da je zaradi tega duševno trpel. Tožnik je trdil in dokazal (njegovo izpovedbo v tem delu povzema tudi sodišče prve stopnje), da je bil prehodni dom zanj kot zapor. Že to (in sočasna, prav tako s strani sodišča prve stopnje ugotovljena grožnja z deportacijo) v povezavi s številom namestitev v prehodni dom zadošča za pravni sklep, da je bila tožniku z izbrisom povzročena nepremoženjska škoda. Revident ob tem pravilno opozarja, da je sodišče njegove trditve o čustvenem stanju, o katerem je izpovedoval, presojalo v luči dogodkov, ki niso v pravno relevantni zvezi, saj so nastopili več let po tem, ko je bil njegov status že urejen. Postavljanje njegove čustvene navezanosti na družinske člane pod vprašaj in posledično očitanje nezadostnih trditev glede duševnega trpljenja je zato tudi v tem delu v nasprotju z izhodišči o trditvenem in dokaznem bremenu.

+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 44/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 01.09.2021

Institut: povrnitev škode - odgovornost države - pravica do zdravega življenjskega okolja - imisije - železniški promet - hrup zaradi prometa - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - obstoj protipravnosti - opustitev dolžnega ravnanja - ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje hrupa - predpisane mejne vrednosti emisije - obseg prekoračitve - javni interes - prizadetost posameznikovih interesov - ukrepi oškodovanca za zmanjšanje škode - zavrnitev tožbenega zahtevka - dopuščena revizija

Jedro: Ugotovitev, da je prekomeren hrup zaradi železniškega prometa presegal mejne vrednosti, določene z upravnimi predpisi, in je tožnikom, ki so mu bili izpostavljeni, povzročal duševne bolečine, nima za posledico avtomatizma odškodninske odgovornosti toženke. Potem ko je opravilo tehtanje med... družbeno koristjo sporne železniške proge in prizadetimi interesi tožnikov zaradi prekomernega hrupa, upoštevajoč tudi ukrepe toženke za zmanjšanje motenja in dejstvo, da tožniki niso storili ničesar za zmanjšanje škode, Vrhovno sodišče zaključuje, da protipravnost toženkinega ravnanja ni podana. Meja pri imisijah, ki so posledica oblastnega delovanja države v javnem interesu, je postavljena višje od meje pri imisijah, ko se srečata dva zasebnopravna interesa. V okoliščinah konkretnega primera, ko so bilo okoljski standardi le minimalno preseženi, toženka pa je pri uresničevanju svojih nalog v javnem interesu sprejela in izvajala ukrepe za zmanjšanje motenja s hrupom, je bil poseg v osebnostno sfero tožnikov utemeljen. Nepravično bi bilo toženki naložiti odškodninsko odgovornost zgolj zato, ker ni dovolj hitro poskrbela za zamenjavo oken pri tožnikih.

+

Dokument: VSRS Sodba U 8/2021-7, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 23.08.2021

Institut: napredovanje sodnika v višji naziv - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv - pogoji za hitrejše napredovanje - izpolnjevanje pogojev za hitrejše napredovanje - raven nadpovprečnosti - odločanje po prostem preudarku - kriteriji - ugoditev tožbi

Jedro: Toženka je oporo za svojo odločitev našla v pomanjkanju javnega interesa za napredovanje sodnikov v višji sodniški naziv, v katerega je dejansko odela svoje nestrinjanje z zakonsko ureditvijo. To ne more biti sprejemljiv razlog za izpodbijano odločitev. Ta argument je bil uveljavljan že v zadevi... U 2/2021. Vrhovno sodišče ga je v sklepu z dne 24. 3. 2021 zavrnilo z obrazložitvijo, da "je javni interes pri tovrstnih predlogih za napredovanje tudi v predvidljivosti pravil o napredovanju sodnikov, ki se kaže v vnaprej določenih primerljivih okoliščinah in kriterijih, ki tako javnosti kot sodnikom pomenijo jasen okvir za napredovanje". Ker ocena sodniške službe personalnega sveta Višjega sodišča v Mariboru v konkretnem primeru ustvarja močno domnevo o utemeljenosti tožničinega hitrejšega napredovanja v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, bi morala toženka svoje nestrinjanje z oceno v delu, ki zadeva sposobnost opravljanja nalog vodenja sodišča, bolj prepričljivo obrazložiti.

+

Dokument: VSRS Sklep I R 96/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 11.08.2021

Institut: predlog za določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - zapuščinski postopek - objektivna nepristranskost sodišča - videz nepristranskosti sodišča - uslužbenec pristojnega sodišča kot stranka v postopku - zapisnikarica - ugoditev predlogu

Jedro: Okoliščina, da je dedinja po pokojnem tožniku, ki bo stopila v njegov procesni položaj, zaposlena ravno na civilnem oddelku pristojnega sodišča in ima tesnejše oziroma prijateljske stike s sodniki na oddelku, narekuje prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno okrajno sodišče.

Dokument: VSRS Sodba U 4/2021-25, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 12.07.2021

Institut: razrešitev s funkcije predsednika sodišča - uvrstitev sodnika v plačni razred - objektivna odgovornost - teža kršitve - sorazmernost ukrepa - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - ustavnost zakonske ureditve - enakost pred zakonom - svoboda dela - zavrnitev tožbe

Jedro: Tožnica je po izpodbijani odločbi za kršitev pri uvrščanju novoizvoljenih sodnikov v plačne razrede odgovorna že zato, ker je po zakonu odgovorna za porabo proračunskega denarja (torej objektivno). Takega stališča Sodnega sveta, ki mu sodišče glede na zgoraj predstavljene predpise lahko... le pritrdi, tožnica ne graja. Razhajanje med ugotovitvijo Sodnega sveta, da je tožnica previsoke plačne razrede v tu obravnavnih 12 odločbah določila na lastno pobudo, in trditvijo tožnice, da je to storila zato, ker je sledila strokovnim službam, za presojo njene odgovornosti ni bistveno: glede na njeno izključno in neprenosljivo (razen na podpredsednika sodišča) pristojnost odločati o uvrstitvi sodnikov v plačne razrede in glede na nesporno dejstvo, da je odločitev tudi sprejela, se odgovornosti iz nobenega od navedenih dveh razlogov ne more razbremeniti. Zaradi ocene, da gre v obravnavanem primeru za eno najtežjih kršitev pri opravljanju nalog sodne uprave in da razrešitev predsednice sodišča, ki je zanjo odgovorna, ni nerazumna, ni bistveno, da zakon ne predvideva stopnjevanja ukrepov oziroma milejših ukrepov za manj hude kršitve. Tožnici izrečen ukrep nima narave disciplinske sankcije (zaradi sorodnosti s kazenskim postopkom se lahko disciplinska sankcija izreče le za vnaprej določene kršitve), zato je tožničino sklicevanje na disciplinske postopke neutemeljeno, in ukrep ne posega v njeno sodniško funkcijo. Razrešitev je posledica napak pri vodenju sodne uprave, ki so oškodovale javni proračun in ogrozile zaupanje javnosti v ugled sodstva. Oškodovanje bo sicer res prav na podlagi prizadevanj in lastnega finančnega prispevka tožnice odpravljeno, vendar je ključno, da sta narava in teža kršitve vplivali na to, da je Sodni svet izgubil zaupanje, da bo tožnica do konca mandata ustrezno opravljala naloge sodne uprave, kar tudi je predpostavka za zaupanje javnosti v sodstvo. V okoliščinah konkretnega primera njegova presoja, da tožnica ne uživa več zaupanja za nadaljnje vodenje sodišča, ni nerazumna. Sodni svet je ocenil, da zato, ker je bila storjena kršitev ena najtežjih kršitev, ki jih predsednik sodišča lahko stori na področju sodne uprave, niti najbolj izstopajoči uspehi na področju vodenja sodišča ne bi mogli preprečiti razrešitve. Po oceni sodišča bi poseg sodišča v to oceno pomenil nedovoljen poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta. Funkcija predsednika sodišča ni ustavno in konvencijsko varovana, varstvo po 6. členu EKČP pa gre razrešenemu predsedniku v primeru nepoštenosti postopka razrešitve.


Obrazložitev: ... ni prekinilo postopka v tej zadevi in ni na Ustavno sodišče vložilo zahteve za oceno ustavnosti navedene zakonske določbe.O ustavni funkciji Sodnega sveta in o odločanju po prostem preudarkua) Splošno39. Sodni svet ima v skladu s sistemom zavor in ravnovesij pri konstituiranju sodne veje oblasti posebno vlogo,1 opredeljeno v 130. členu in v drugem odstavku 132. člena Ustave.2 Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da mu je treba zato, da bi to vlogo in svoj položaj lahko uresničeval in prevzemal svoj del odgovornosti za stanje v sodstvu, priznati široko polje ...
+

Dokument: VSRS Sodba I Ips 4259/2018, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 08.07.2021

Institut: utemeljeni razlogi za sum - tajno opazovanje - pripravljalna dejanja - nedovoljeni dokazi - izločitev nedovoljenih dokazov - možnosti za pripravo obrambe - predobravnavni narok

Jedro: V primeru pripravljalnih oziroma organizacijskih dejanj je lahko le namen (že znanih) dejanj osumljencev edina vez z (bodočim) kaznivim dejanjem. Ugotovitev namena, ki ga pripišemo ravnanjem osumljencev, pa je tista okoliščina, ki zamejuje polje dovoljenega ravnanja organov (pred)kazenskega... postopka na podlagi 149. a člena ZKP. Če naj bo zadoščeno ustavnopravnim vsebinskim in procesnim merilom pravnega (sodnega) varstva, potem morajo biti okoliščine, iz katerih sklepamo na namen osumljenčevih ravnanj, navzven zaznavne in preverljive. Bistvo poštenega postopka pri odločanju o ekskluzijskih zahtevkih je, da ima obramba učinkovito možnost nasprotovati uporabi dokaznega gradiva na način, ki zagotavlja enakost orožij. Odločanje o zahtevi za izločitev dokazov je - ob zatrjevanih kršitvah ustavno varovanih pravic - oblika sodnega varstva človekovih pravic in oblika odprave posledic njihovih kršitev. Če je zbiranje in selekcija podatkov, ki so pomembni za obrambo obdolženca, v rokah policije, državnega tožilca ali sodišče, je od njihovega ravnanja (zbiranja in selekcije podatkov) odvisno učinkovito izvrševanje pravice do primernih možnosti za pripravo obrambe. Odgovornost organov kazenskega postopka je toliko večja, če opravljajo dejanja skrita pred očmi javnosti in drugih udeležencev kazenskega postopka. Ni videti, v čem naj bi zakonska določitev predsednice senata kot funkcionalno pristojne za odločanje o ekskluzijskih zahtevkih na prvi stopnji bila v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena, 23. členom ali 29. členom Ustave. Zato zgolj zaradi tega, ker predsednica senata na glavni obravnavi ni dovolila ponovitve dokaznega postopka o (ne)dovoljenosti dokazov, ni mogoče govoriti o pomanjkljivem sodnem varstvu in ne o kršitvah pravic obrambe.

+

Dokument: VSRS Sklep I Up 32/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 21.06.2021

Institut: odložitvena začasna odredba - gradbeno dovoljenje - celovita presoja vplivov na okolje - presoja sprejemljivosti načrtovanega posega v naravo - javna korist - nastanek težko popravljive škode - izkazana težko popravljiva škoda - zavrnitev pritožbe

Jedro: Posegi v naravo (še posebej v večjem obsegu, kot je obravnavani – gradnja hidroelektrarne), mimo potrebnih varovalnih in zaščitnih ukrepov, lahko povzročijo škodo, ki je ne samo težko ampak celo nepopravljiva, ne glede na kasnejše finančne vložke pri poskusu rehabilitacije narave oziroma... naravnih habitatov. Zaradi očitnosti navedene težko popravljive oziroma nepopravljive škode, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča nujno sledi taki gradnji (tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil poseg nameravane gradnje ocenjen z oceno D), tožeči stranki te ni bilo treba še dodatno utemeljevati in izkazati. V integralnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja se gradbeno dovoljenje izda, če so izpolnjeni pogoji za izdajo in če je ugotovljeno, da nameravana gradnja nima pomembnih vplivov na okolje (prvi odstavek 57. člena GZ), pri čemer pred izdajo gradbenega dovoljenja ni treba čakati pravnomočnosti okoljevarstvenega soglasja (četrta alineja četrtega odstavka 125. člena GZ). Postopek izdaje gradbenega dovoljenja se tako nadaljuje že po dokončnosti okoljevarstvenega soglasja, oziroma v tem primeru, odločbe o prevladi javne koristi. To pomeni, da bi brez izdaje te začasne odredbe v obravnavanem primeru lahko prišlo do situacije, ko bi bilo gradbeno dovoljenje izdano še preden bi bilo v predmetnem upravnem sporu odločeno o pravilnosti izpodbijane odločbe glede odločitve o prevladi javne koristi energetike nad javno koristjo ohranjanja narave. To sicer samo po sebi še ne pomeni začetka gradnje (prvi odstavek 4. člena GZ), vendar pa tožeča stranka v morebitni tožbi zoper gradbeno dovoljenje ne bo mogla uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na odločbo o prevladi javne koristi (torej odločbo, ki je izpodbijana v tem upravnem sporu). To pomeni, da se – posebej glede na obseg, v katerem ji je priznano delovanje v javnem interesu – gradbenemu dovoljenju ne bo mogla učinkovito upreti z razlogi, ki jih uveljavlja v tem upravnem sporu. To bi pripeljalo do pravnomočnosti tega dovoljenja in s tem do možnosti pričetka gradnje. Vložitev tožbe zoper izpodbijano odločbo je torej edini pravni okvir, v katerem je tožeči stranki zagotovljeno učinkovito pravno varstvo, to pa posledično velja tudi za začasno pravno zaščito pred težko popravljivimi posledicami prek izdaje začasne odredbe.

+

Dokument: VSRS Sodba U 7/2021-9, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 25.05.2021

Institut: imenovanje predsednika okrožnega sodišča - Sodni svet - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov - izpodbijanje sklepa o neizbiri - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja

Jedro: Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta... v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso. Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe, na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten. Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.


Obrazložitev: ... predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, če je sodišče organizacijska enota tega okrožnega sodišča, vročita vsem prijavljenim kandidatom najmanj 5 dni pred razgovorom iz naslednjega odstavka, v sedmem odstavku istega člena pa, da mora minister, pristojen za pravosodje, pisno mnenje o kandidatu predložiti Sodnemu svetu v roku 15 dni po opravljenem razgovoru.16 Vrhovno sodišče je v isti zadevi še poudarilo, da mora Sodni svet obrazložiti odločitev o tem, zakaj je izbrani kandidat po njegovem mnenju najprimernejši, ...
+

Dokument: VSRS Sodba U 6/2021-8, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 25.05.2021

Institut: imenovanje predsednika sodišča - Sodni svet - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov - izpodbijanje sklepa o neizbiri - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja

Jedro: Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnikom (katerega vsebine toženka ne prereka) ni mogoče razbrati, da v obravnavanem primeru nista bili prav okoliščini, povezani s tožnikovo starostjo in dejstvom treh zaporednih mandatov tisti, ki sta bili odločilni... razlog za tožnikovo neizbiro za mesto predsednika sodišča, Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali je bil obravnavani izbirni postopek (ne)pošten.


Obrazložitev: ... predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, če je sodišče organizacijska enota tega okrožnega sodišča, vročita vsem prijavljenim kandidatom najmanj 5 dni pred razgovorom iz naslednjega odstavka, v sedmem odstavku istega člena pa, da mora minister, pristojen za pravosodje, pisno mnenje o kandidatu predložiti Sodnemu svetu v roku 15 dni po opravljenem razgovoru.15 Vrhovno sodišče je v isti zadevi še poudarilo, da mora Sodni svet obrazložiti odločitev o tem, zakaj je izbrani kandidat po njegovem mnenju najprimernejši, ...
+

Dokument: VSRS Sodba III Ips 13/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, gospodarski senat, Datum: 18.05.2021

Institut: bistvena kršitev določb pravdnega postopka - izvedba glavne obravnave pred sodiščem druge stopnje - presoja dokazov - dopuščena revizija

Jedro: Sodišče druge stopnje sme na podlagi pooblastila iz druge alineje 358. člena ZPP presojo dokazne listine opraviti brez pritožbene obravnave in na tej podlagi poseči v dejstveni substrat zadeve, ugotovljen pred sodiščem prve stopnje.

Dokument: VSRS Sodba VIII Ips 36/2020, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Delovno-socialni oddelek, Datum: 11.05.2021

Institut: invalid - pravica do dela s krajšim delovnim časom - lastnost zavarovanca - polni delovni čas

Jedro: Zavarovancu invalidu s pravico do dela s krajšim delovnim časom, ki se zaposli za krajši delovni čas od polnega in se mu po posebnih predpisih oziroma na temelju drugega odstavka 130. člena ZPIZ-2 krajši delovni čas šteje kot polni ter ga je treba na temelju te določbe voditi kot zavarovanca... za polni delovni/zavarovalni čas, pripada lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja za polni delovni čas 8 ur dnevno oziroma 40 ur tedensko. Drugačno stališče bi bilo v nasprotju z varstvom invalidov na podlagi Ustave RS, mednarodnih dokumentov in zakonov.

+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 87/2020, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 18.12.2020

Institut: odpoved najemne pogodbe - najemna pogodba za neprofitno stanovanje - krivdni razlogi za odpoved najemne pogodbe - način uporabe nepremičnine - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja - pravica do spoštovanja doma - pravica do nedotakljivosti stanovanja - pravica do mirne uporabe stanovanja - poseg v ustavno pravico - sorazmernost ukrepa - dopuščena revizija

Jedro: Toženkino ponavljajoče se in v času sojenja še vedno prisotno obnašanje v večstanovanjskem bloku grobo krši medsosedske norme. V primeru po 5. točki prvega odstavka 103. člena SZ-132 odpovedni razlog izvira izključno iz krivdne sfere najemnika in ni odvisen od zunanjih dejavnikov.... Revizijska zahteva, da bi moral najemodajalec ob/pred odpovedjo najemniku v takem primeru ponuditi drugo ustrezno namestitev, po oceni Vrhovnega sodišča, upoštevaje, da gre vertikalno-horizontalno razmerje, presega stopnjo testa sorazmernosti, ki ga narekujeta US in ESČP v svoji dosedanji praksi.

+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 53/2020, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 23.10.2020

Institut: zastaranje - pretrganje zastaranja - zadržanje zastaranja - sprememba tožbe - objektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - poprava tožbe - materialno procesno vodstvo - dopuščena revizija

Jedro: Zvišani tožbeni zahtevek se v konkretnem primeru ni nanašal na „isto vrsto škode“, saj je tožnica uveljavljala nov (dodaten) zahtevek za plačilo nadomestila (na podlagi dodatnih treh odločb) poleg obstoječega. Ni šlo torej le za povišanje zahtevka, ki bi pomenilo nepravo spremembo tožbe,... saj ni šlo za isti predmet spora. Pri denarnih zahtevkih je istovetnost zahtevka po naravi stvari mogoče ugotavljati le v zvezi z dejansko podlago. Tožnik je zahteval plačilo nadomestila na podlagi več različnih denacionalizacijskih odločb, kar pomeni, da ni zahteval plačila istega zneska. Torej ni šlo za istovetnost zahtevkov, temveč za objektivno kumulacijo (tožnik je postavil več tožbenih predlogov, ki jih je uveljavljal kumulativno). Sodišče mora paziti, da z razlago tožbenega zahtevka ne krši načela dispozitivnosti in v sodbi ne sme odločiti mimo meja zahtevka. Omenjeno načelo sodišče omejuje tudi pri dajanju vsebinskih napotkov v zvezi z zahtevo za popravo oziroma dopolnitev vloge. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavanem primeru niso bile podane okoliščine, ki bi narekovale posebno obravnavo zastaranja. V skladu s 360. členom OZ zastaranje ne teče ves tisti čas, ko upnik zaradi nepremagljivih ovir ni mogel sodno uveljavljati izpolnitve obveznosti. Ovir, ki bi tožnici nesorazmerno otežile (ali celo dejansko preprečile) uveljavljanje tožbenega zahtevka na podlagi spornih treh denacionalizacijskih odločb, v konkretnem primeru ni bilo.

+

Dokument: VSRS Sodba U 6/2020-29, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 07.10.2020

Institut: imenovanje na sodniško mesto - Sodni svet - tožba zoper predlog sodnega sveta - zakonitost postopka izbire - izločitev člana Sodnega sveta - odklonitveni razlog za izločitev - nepristranskost odločanja - videz nepristranskosti - prekluzija glede navajanja dejstev in dokazov - diskrecijska pravica - polje proste presoje - kriteriji za izbiro - zavrnitev tožbe

Jedro: Ker razlog za izločitev ni v odnosu med tožnico in članico, temveč med tožničino protikandidatko in članico, tožnica predloga za izločitev, ki bi se nanašal na slednji, ni mogla uveljavljati prej, preden je prejela izpodbijano odločitev, iz katere je prvič (uradno) izvedela, kdo je njena... protikandidatka. Izločitev člana Sodnega sveta v okviru izločitvenega razloga iz druge alineje drugega odstavka 30. člena ZSSve je na mestu, kadar odnos med članom Sodnega sveta in kandidatom (pozitivno ali negativno) odstopa od običajnih odnosov med sodnicami in sodniki. Utemeljitev izbire najboljšega kandidata od Sodnega sveta ne terja, da opravi primerjavo med vsemi kandidati, saj kandidati, ki sodelujejo v izbirnem postopku, zasledujejo vsak svoj interes in se vsak zase in s sebi lastnimi značilnostmi potegujejo za isto sodniško mesto - postopek izbire kandidata za mesto sodnika tudi nima narave spora med kandidati za sodniško mesto. Odločanje o izbiri kandidata tudi ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen v sodniško funkcijo. Naloga Sodnega sveta pa je, da izbere po lastni oceni najboljšega ter da argumentirano pojasni, zakaj je izbral določenega kandidata. Tem kriterijem izpodbijana odločba zadošča. Logično je, da pri tem poudarja tiste dele iz zbranega gradiva o izbranem kandidatu, ki so v prid njegovi izbiri, ni pa se mu treba opredeliti do vseh podatkov. Ob tem tožnica spregleda, da tožena stranka izbire ni opravila le na udeleženkinih ocenah sodniške službe in njeni publicistično-predavateljski dejavnosti, temveč je svojo izbiro utemeljila tudi na pozitivnem mnenju predsednika Višjega sodišča v Ljubljani o udeleženki, zlasti pa na razgovoru z izbrano kandidatko. Sodni svet je udeleženko kot kandidatko izbral na podlagi zakonskih kriterijev, kriterijev iz Meril, mnenja predsednika Višjega sodišča v Ljubljani in neposrednega vtisa. To zadošča za zavrnitev tožničinega očitka, da je izbira plod zlorabe diskrecijske pravice. Poseganje Vrhovnega sodišča v tako obrazloženo odločbo, kot je izpodbijana, bi predstavljalo poseg v diskrecijsko pravico Sodnega sveta pri odločanju, zato na ostale tožbene navedbe ne bo odgovarjalo.


Obrazložitev: ... naklonjenosti, ki jo lahko označimo kot trajno in vdano prijateljstvo, tako da samostalnik "prijateljstvo" v medsebojnem odnosu izrazi že kakovost in dobi pridevniško obliko, torej "prijateljsko razmerje".19 Obstoj določene stopnje "prijateljstva" med kandidatko in članico zato samo po sebi še ne more biti razlog za dvom v nepristranskost članice pri odločanju (prek nje pa v nepristranskost odločanja celega Sodnega sveta).20 Odločevalec mora presoditi, ali gre za tako stopnjo prijateljstva, da je objektivno gledano ogrožen videz nepristranskosti.26. Tožnica svojo tezo ...
+

Dokument: VSRS Sodba I Ips 271/2015, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 07.10.2020

Institut: priznanje krivde - sporazum o priznanju krivde - predobravnavni narok - glavna obravnava - zavrnitev priznanja krivde - razlogi za zavrnitev - izločitev sodnika - okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost sodnika - izključitveni razlog - odklonitveni razlog - prejudiciranje kazenske odgovornosti - ekonomičnost postopka - kazenska sankcija - vezanost sodišča na predlog - načelo enakega varstva pravic - pranje denarja - zakonski znaki - prikrivanje izvora denarja

Jedro: Določbo prvega odstavka 450.č člena ZKP, ki določa, da sporazum, ki je bil sklenjen po predobravnavnem naroku, sodišče presoja na glavni obravnavi, je potrebno razlagati ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 450.a člena ZKP, ki določa, da se sporazum o priznanju krivde priloži k vloženi... obtožbi, če pride do sklenitve sporazuma kasneje, pa takoj, vendar najkasneje do začetka glavne obravnave. Sodišče tako sporazum v slednjem primeru presoja in o njem odloča še pred predstavitvijo obtožnice in če sporazum sprejme, niti niso izpolnjeni pogoji za začetek glavne obravnave in se namesto glavne obravnave takoj opravi narok za izrek kazenske sankcije. Takšen sporazum se torej vedno presoja pred dejansko izvedbo glavne obravnave, pred izvedbo vseh dokazov in še celo pred branjem obtožbe. Zato navedene procesne situacije ni mogoče enačiti s situacijo, ko je priznanje podano na glavni obravnavi. Neutemeljeno je zatrjevanje obsojenčevih zagovornikov, da je odločanje o priznanju krivde na glavni obravnavi enako odločanju o priznanju krivde na predobravnavnem naroku in da ni nobenega razumsko logičnega razloga za drugačno razlago posledic priznanja krivde v različnih fazah postopka. Da je stališče zagovornikov napačno, ne izhaja zgolj iz jezikovne razlage zakonskih določb, ki urejajo priznanje krivde in izločitev sodnika, temveč tudi iz namena posameznih faz postopka in vsebine odločanja v teh fazah, iz teleološke razlage 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP in hkratnega upoštevanja drugih ustavno zagotovljenih človekovih pravic, v katere se lahko z izločitvijo sodnika posega, pri čemer je teža posega v različnih fazah postopka različna. Glede na to, da je glavni namen obravnavanega izločitvenega razloga v preprečitvi morebitnega vpliva okoliščine, da se sodnik s sprejemom priznanja krivde izogne glavni obravnavi, na sodnikovo odločanje o priznanju krivde, je jasno, da takšen namen na glavni obravnavi ne more več biti zasledovan, vsaj ne v enaki meri. Prej se lahko sprevrže v svoje nasprotje, saj predstavlja oviro k svobodni odločitvi sodnika glede priznanja krivde. Zavrnitev priznanja bi namreč pomenila podaljševanje postopka kot celote, pri čemer pa je sodišče dolžno postopek izvesti brez zavlačevanja (15. člen ZKP). Če bi določba 3. točke drugega odstavka 39. člena ZKP veljala tudi v primerih zavrnitve priznanja na glavni obravnavi, bi to lahko bistveno podaljšalo kazenski postopek, s tem pa bi bilo kršeno načelo ekonomičnosti postopka, ki pa ga je zakonodajalec ravno zasledoval z uvedbo instituta priznanja krivde. Hkrati bi bilo poseženo v pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. Poleg navedenega pa bi to omogočilo procesne zlorabe instituta priznanja krivde. Zavrnitev priznanja krivde od sodnika ne zahteva in tudi ne predvideva, da se vnaprej opredeli oziroma zavzame stališče do predmeta odločanja oziroma do krivde obtoženca, kar bi onemogočalo njegovo nadaljnje nepristransko odločanje. Glede na specifične okoliščine obravnavane zadeve, to je, da je obsojenec njemu očitano kaznivo dejanje (njemu očitana ravnanja v opisu kaznivega dejanja) priznal, pri čemer so se razlogi za zavrnitev priznanja nanašali izključno na soobtožence oziroma njim očitana ravnanja, pri čemer je bil v postopku sam očitek obsojenemu G. J. v istem obsegu potrjen, bi moralo prvostopenjsko sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevati predlog državnega tožilstva, ki ga je to podalo za primer priznanja krivde. Zgolj dejstvo, da je bil opis v obtožbi po oceni sodišča prve stopnje strukturiran tako, da ni omogočal sprejema priznanja krivde v konkretnem primeru, namreč ob navedenih okoliščinah obravnavane zadeve ne more biti razlog, da je obsojenec postavljen v slabši položaj kot bi bil, če bi opis dejanja v obtožbi (po presoji prvostopenjskega sodišča) omogočal sprejem priznanja krivde. S tem, ko je sodišče v navedenih okoliščinah obsojenemu J. po izvedenem dokaznem postopku izreklo strožjo sankcijo kot je bila predlagana za primer njegovega priznanja krivde in je ta krivdo tudi priznal, mu je bila kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave oziroma konkretno pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Obsojeni J. je bil namreč kljub popolnemu priznanju krivde za svoja ravnanja, pri izreku kazenske sankcije spravljen v slabši položaj v primerjavi s položajem, če bi sodišče njegovo priznanje sprejelo in to iz razlogov, ki v ničemer niso bili na njegovi strani. Za drugačno obravnavo obsojenca pri izbiri in odmeri kazenske sankcije tako v konkretnem primeru ni bil podan ustavno dopusten razlog.

+

Izberi vse|Izvozi izbrane