Dokument: VSRS Sodba I Ips 1641/2014, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 20.09.2022
Institut: razžalitev - žaljiva obdolžitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje, storjeno s tiskom - izločitev sodnika - resničnost izjave - prepozna zahteva za izločitev sodnika - sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje
Jedro: Svoboda izražanja ima tudi omejitve. Te se ne nanašajo na kategorije oseb (omejitve ratione personae), ampak samo na izčrpno naštete legitimne cilje (omejitve ratione materiae). Dopustne so samo pod naslednjimi pogoji: 1) biti morajo določene v zakonu, 2) biti morajo nujne v demokratični družbi... (kar pomeni, da jih mora narekovati pereča družbena potreba (pressing social need) in 3) konvencijsko dopustne so le tiste, ki stremijo k ciljem, opredeljenim v drugem odstavku 10. člena EKČP.
Pravica do svobode izražanja je ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva - 34. člen Ustave ter varstva osebnostnih pravic – 35. člen Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je upoštevajoč odločbe ESČP določilo meje posega v svobodo izražanja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: 1). prispevek k razpravi v splošnem interesu, 2. položaj osebe na katere se objava nanaša in kaj je predmet objave. Enako kot za razžalitev javnih oseb, velja po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi za razžalitev oseb, ki sicer niso javne osebe, so se pa izpostavile z zavzemanjem ostrih in provokatvnih stališč v javni razpravi, da morajo računati z enako ostrimi in provokativnimi odzivi javnosti na svoje izjave. 3). predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava in vsebina, oblika in posledice objave.
Pri presoji ali vsebuje neko ravnanje vse elemente kaznivega dejanja, se sodišče omeji izključno na izrek. Kršitev kazenskega zakona bo namreč podana le tedaj, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, če ti zakonski znaki pri opisu obtoženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni ali če ravnanje, ki je očitano ne vsebuje očitka. Slednje velja še posebej za dejanje kot je obravnavano, kjer se zaradi vsebinsko odprtih normativnih zakonskih znakov zahteva še posebna vrednostna zapolnitev. Izpolnjena morajo biti še določena vrednostna merila, da lahko neko posledico štejemo za dejanje storilca. Obseg tehtanja pa je vedno očitek v obtožnem aktu, oziroma opis v izreku sodbe.
Besede, ki jih je obsojenec izrekel pred novinarji niso žaljive, ne pomenijo negativne vrednostne sodbe o zasebni tožilki, niti se mu v izreku ne očita, da bi ob tem delal kakršnekoli gibe, ki bi kazali na zaničevanje. Pri zatrjevanju o novih prsih, gre tudi za navajanje resničnih dejstev, vrednostna sodba o uspehu posega pa je pozitivna. Samo dejstvo, da je obsojenec te besede izrekel pred novinarji, ne morejo ovsebiniti žaljivosti, saj stori storilec kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 le tedaj, ko je dejanje iz prvega odstavka (kdor koga razžali) storjeno s tiskom ali po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh itd. Navedeno pomeni, da morajo biti izjave najprej žaljive, kvalificirana oblika pa je podana, če je to izvršeno preko medijev.
Pri presoji ravnanja je treba upoštevati osnovno vodilo, da je pri omejevanju svobode govora pomembna predvsem presoja, ali je poseg v svobodo izražanja nujen, še posebej poseg kazenskega sodišča kot ultima ratio. Obsojenčevo ravnanje sicer predstavlja nevljudnost, ne ustreza bontonu, je tudi nesramno, ter nedostojno (kar bi ustrezalo morda prekršku po ZJRM), ni pa še prešlo v sfero kazenskega materialnega prava. Njegove izjave ne vsebujejo žaljive vrednostne sodbe, nikakršnih pridevnikov ali samostalnikov, ki bi bili žaljivi. Predmet zaščite tega kaznivega dejanja je namreč objektivna čast in ne subjektivna (lastno mnenje o sebi). Za storitev kaznivega dejanja ni pomembno ali je storilec želel drugega razžaliti, niti ali je tisti, kateremu je bila izjava namenjena to štel za napad na svojo čast. Pri tem pa tudi ni zanemarljivo, da je tudi pri presoji izjav o dejstvih, ki lahko žalijo čast, izključena protipravnost, pri čemer se upošteva njihova resničnost oziroma neresničnost. Razlikovati je seveda treba med neprimernostjo izjave in njeno pravno nedopustnostjo, še toliko bolj pripisati neki izjavi tako težo, da zapolni zakonske znake kaznivega dejanja. Če sodišče oceni, da je prišlo do kršitve predpisov, ki izpolnjujejo zakonske znake prekrška ali zakonske znake kaznivega dejanja, mora dati prednost milejšemu posegu.
Za ESČP pošteno sojenje ne pomeni le pravnega jamstva, ampak konstitutivno sestavino vladavine prava. Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov za zagotovitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja je institut izločitve sodnika. Nepristranskost se mora odražati navzven, v nasprotnem je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi. Nepristranskost in zakonitost kot del poštenega sojenja varuje 23. člen Ustave, pri čemer poudarja, da gre za absolutne pravice. Te kršitve, čeprav sodi med absolutne bistvene kršitve postopka, pritožbeno sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), stranka pa je glede njenega uveljavljanja časovno limitirana (384. člen ZKP).
Po določbi 384. člena ZKP smejo stranke izključitvene razloge uveljavljati tudi kasneje v pravnem sredstvu, vendar le pod pogojem, če na kršitev niso mogle opozoriti med glavno obravnavo ali če so nanjo opozorile, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Namen te določbe je torej v zagotovitvi učinkovite izvedbe kazenskega postopka, oziroma v preprečevanju zlorab pravice do izločitve z namenom očitnega zavlačevanja postopka, kar je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP). V primerih obstoja izključitvenega razloga torej sodnik, ki takoj ne preneha s sojenjem in ne zahteva svoje izločitve, vsekakor krši zakon, vendar pa je uveljavljanje te kršitve časovno omejeno iz razloga ekonomičnosti postopka ter zaradi pravic oškodovancev, da se na primer v razumnem roku odloči o njihovih pravicah.
Pravni red ne dopušča uveljavljanja ali uresničevanja neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red. V takih primerih gre namreč za zlorabo pravice, ki ne more uživati pravnega varstva. Glede na to, da je torej obsojenec imel vse možnosti med postopkom na kršitev opozoriti, pa tega ni storil, je z uveljavitvijo v pritožbi prekludiran.
Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pri navajanju dejstev zakon v interesu splošne morale vsakomur priznava pravico govoriti resnico, ne da bi kazensko odgovarjal. Gre za posredovanje določenih informacij o resničnih dejstvih, ki sicer utegnejo biti žaljiva, kljub temu pa je protipravnost praviloma izključena. Protipravnost pa je izključena tudi v primeru, če je storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti.
Obdolženec je tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev. Tudi v primerih zatrjevanja resničnih dejstev pa bo storilec odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve, če vrednostna sodba, ki jo je izrekel na podlagi resničnih dejstev v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, izrečena z namenom zaničevanja (tretji odstavek 158. člena KZ-1). Seveda pa mora biti ta namen zaničevanja jasno konkretiziran in razviden iz očitka v obtožnem aktu. Gre namreč za posebno okoliščino, zaradi katere resna kritika ali obramba svojih pravic preide v polje kaznivosti. Poleg tega pa mora sodišče pri tehtanju, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja presojati zlasti še težo dejstev, o katerih govori obdolženec ter s tem povezano svobodo izražanja na eni strani ter težo posega v pravice drugega, to je v njegovo dostojanstvo. Poleg javnih funkcionarjev morajo po ustaljeni ustavnosodni praksi trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime tudi relativno javne osebe. Zato je treba šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo.
Pritožbeno sodišče je spremenilo le pravno opredelitev iz kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v razžalitev po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1. Obsojenec pred izrekom sodbe ni bil seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in se tudi ni imel možnosti braniti pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo. Po ustavnosodni praksi mora biti kontradiktornost postopka zagotovljena tudi v postopku s pravnimi sredstvi. Ne gre samo za spremembo pravne opredelitve same po sebi, temveč se za storitev kaznivega dejanja po (spremenjeni) določbi za kaznivost zahteva dodaten zakonski pogoj, to je ravnanje z namenom zaničevanja. Inštančno sodišče je torej sprejelo odločitev, ki je temeljila na novi pravni oceni, z vidika katere so bila za odločitev pomembna druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ob potrebni skrbnosti ni navajala kot bistvene, zaradi česar gre za sodbo presenečenja. Povedano drugače, obsojenec te spremembe ni mogel pričakovati, prav tako pa se o spremenjeni pravni opredelitvi in zaničevalnem namenu ni imel možnosti izjaviti.
Sodišče bi moralo najprej ugotoviti ali šteje s strani obsojenca zatrjevana dejstva o zasebni tožilki za resnična, za tem pa presoditi ali je ravnal z namenom zaničevanja, torej o okoliščini subjektivne narave, ki kljub navajanju resničnih dejstev ne izključi protipravnosti. Ko se obstoj določenih za naslovnika neugodnih dejstev potrdi, je negativna vrednostna sodba samo sinteza oziroma logični sklep na podlagi danih dejstev. Šele za tem je mogoča presoja ali je dejanje storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1.
Pritožbeno sodišče svoje odločitve ne glede na spremenjeno kvalifikacijo ni obrazložilo. Sklicevalo se je le na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, kjer je prvostopenjsko sodišče na abstraktni ravni pojasnjevalo razliko med kaznivim dejanjem obrekovanja in kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve. S takšnim ravnanjem ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe kot procesnemu jamstvu poštenega sojenja. Res je sicer, da je zahtevana stopnja obrazloženosti sodb pritožbenega sodišča nižja, kot to velja za sodbe sodišča prve stopnje. Vendar to ne velja za primere, kot je obravnavani, ko pritožbeno sodišče posega v pravno opredelitev, ko torej ugotovi obstoj drugega kaznivega dejanja, po možnosti še obstoj ali večji pomen nekih okoliščin, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je obdolženca (pravnomočno) spoznalo za krivega.
