Izberite podatkovne zbirke.

Število zadetkov: 152cT0xMzAvMjAxNiZkYXRhYmFzZSU1QlNPVlMlNUQ9U09WUyZfc3VibWl0PWklRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkQlRUYlQkYlQkRpJnNob3dUeXBlPWRpdiZyb3dzUGVyUGFnZT0yMCZvcmRlcj1kYXRlJmRpcmVjdGlvbj1kZXNj

Dokument: VSRS Sodba II Ips 32/2023, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 21.06.2023

Institut: zaščita pred vznemirjanjem - opustitveni zahtevek - radijska frekvenca - protipraven poseg v radijsko frekvenco - uporaba radiofrekvenčnega spektra - čezmejni spor - suverenost držav - aktivna legitimacija rs - sodba presenečenja - pravica do izjave - uporaba druge pravne podlage pred sodiščem druge stopnje - dolžna procesna skrbnost pravdne stranke - zavrnitev revizije

Jedro: Ker je radiofrekvenčni spekter del suverenosti Republike Slovenije, pomeni poseganje vanj tudi kršitev njene suverenosti. Pred takimi čezmejnimi posegi, ki prihajajo s strani tujih civilnopravnih subjektov, s katerimi se ne posega samo v pravico uporabe dodeljene frekvence, temveč pomenijo hkrati... poseganje v suverenost Republike Slovenije, se Republika Slovenija lahko brani s pravnimi sredstvi. Ta pristojnost (v tem primeru stvarna legitimacija) ji pripada ne glede na to, ali pomeni poseganje v radiofrekvenčni spekter hkrati tudi poseganje v katero od dodeljenih frekvenc, in ne glede na to, ali je imetnik pravice uporabe prizadete frekvence sprožil postopek pravnega varstva svoje pravice.


Obrazložitev: ... zadeve in dosedanji potek postopka1. Tožnici (Republika Slovenija) je na podlagi mednarodnih sporazumov dodeljena radijska frekvenca 89,3 MHz, na oddajni lokaciji Tinjan v bližini Kopra. To radijsko frekvenco je preko pooblaščene agencije dodelila v uporabo stranskemu intervenientu (RTV Slovenija), ki na njej oddaja program Radio 1. Tožnica je v tožbi navajala, da toženka v nasprotju z določili Mednarodnega sporazuma GE84s uporablja radijsko frekvenco 89,4 MHz na oddajni lokaciji v okolici Trsta in s tem protipravno vznemirja lastninsko pravico tožnice na predmetni ...
+

Dokument: VSRS Sklep I Up 123/2023, enako tudi VSRS Sklep I Up 125/2023, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 17.05.2023

Institut: davek na promet nepremičnin - odprava oziroma razveljavitev upravne odločbe po nadzorstveni pravici - ureditvena začasna odredba - težko popravljiva škoda ni izkazana - vezanost na sporno pravno razmerje - potek prekluzivnega roka

Jedro: Škoda, opredeljena z navedbami o pričakovani dolgotrajnosti upravnega spora in v tem času nastale prekluzije za odločanje o odpravi odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, ni škoda, ki bi bila neposredna posledica izpodbijane zavrnilne odločbe. Ugoditev predlagani začasni odredbi zato ne bi... pomenila začasne ureditve stanja glede na (v tem upravnem sporu) sporno pravno razmerje, temveč ukrep za preprečitev nastanka negativnih učinkov predolgega sojenja oziroma sojenja v nerazumnem roku. Temu pa začasna odredba po ZUS-1 ni namenjena. Pritožnica zaradi morebitnega poteka prekluzivnega roka iz 88. člena ZDavP-2 med tem upravnim sporom ne bo ostala brez možnosti zahtevati odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici in s tem ne brez učinkovitega sodnega varstva. Navedeni rok namreč sodišča ne zavezuje.

+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 8/2022, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 19.04.2023

Institut: varstvo potrošnikov - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - valutno tveganje - ničnost pogodbe - nepošten pogodbeni pogoj - alternativnost pogojev - načelo vestnosti in poštenja - pojasnilna dolžnost banke - sklenitvena pogodbena faza - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - dobra vera - objektivno merilo - razlaga ZVPot - evropsko pravo - Direktiva Sveta 93/13/EGS - zavrnitev revizije

Jedro: Za nepoštenost pogodbenega pogoja je dovolj, da se življenjski primer prilega eni od štirih alinej iz prvega odstavka 24. člena ZVPot. Merilo dobre vere je v kontekstu presoje nepoštenosti pogodbenih pogojev objektivno, tako v vsebinskem kot v postopkovnem pogledu. Dobra vera z... vsebino, kot je opredeljena v Direktivi 93/13, je zato kršena, če ponudnik pri vključitvi pogodbenega pogoja ne ravna skladu s profesionalno skrbnostjo ali če pogoj za potrošnika vzpostavlja breme, ki nasprotuje pošteni in pravični tržni praksi. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika, tudi če se jih v resnici ni, niti jih ni želel. Ker je merilo dobro vere objektivno in je pojasnilna dolžnost, ki jo treba opraviti skladno s profesionalno skrbnostjo pri kreditih v tuji valuti neločljiv element presoje splošnih tipov nepoštenih pogodbenih pogojev iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, dobra vera v postopkovnem pogledu (v smislu vestnega ravnanja ponudnika do sopogodbenika pri vključitvi pogodbenih pogojev) ni zajeta samo v četrti alineji, ampak tudi v prvi, drugi in tretji alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Treba je razlikovati med (ne)napovedljivostijo konkretnega trenutka in vzroka (dogodka) za znatno spremembo valutnega tečaja na eni strani ter med zavedanjem splošne tveganosti, da lahko pride do znatnih oscilacij valutnega para na drugi strani. Tudi če kreditodajalci niso vedeli, kdaj in v kakšni vsebini se bo uresničil dogodek, ki bi lahko imel pomembne posledice na valutni par, to ne pomeni, da se niso zavedali oziroma bi se vsaj morali zavedati, da lahko kadarkoli v dolgoročnem razmerju nastopi dogodek, ki bo pomembno vplival na valutno razmerje.


Obrazložitev: ... strank“, ne pa tudi v drugi, tretji in četrti alineji?2. Ali je bila presoja pritožbenega sodišča glede dobre oziroma slabe vere toženke materialnopravno pravilna?Povzetek revizijskih navedbGlede prvega vprašanja10. V zvezi s prvim dovoljenim vprašanjem opozarja, da se je glede prvega odstavka 24. člena ZVPot izoblikovala enotna sodna praksa Vrhovnega sodišča, da morata biti skladno z Direktivo 93/13/EGS o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju Direktiva 93/13)3 pri nepoštenem pogoju kumulativno podana pogoja dobre vere in znatnega ...
+

Dokument: VSRS Sklep I Up 82/2022, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 22.03.2023

Institut: evidentiranje urejene meje in parcelacije - skupna obravnava - pravni interes - enovit postopek - zavrženje pritožbe - zavrnitev pritožbe - sosporništvo

Jedro: Odločitev o zavrženju tožbe prve in druge pritožnice se ne nanaša na tretjo pritožnico, zavrženje tožbe tretje pritožnice pa se ne nanaša na prvo in drugo pritožnico, zato pritožnice nimajo pravnega interesa za izpodbijanje sklepa sodišča prve stopnje v delu, ki se nanje ne nanaša, saj... s to pritožbo ne zahtevajo varstva svojega pravnega položaja. Tega ne spremeni dejstvo, da je sodišče prve stopnje navedlo enake razloge za zavrženje. Skladno s subjektivnim konceptom upravnega spora po ZUS-1 lahko tožnik v upravnem sporu uveljavlja le varstvo svojih pravic in pravnih koristi. Upravni akt se mora torej nanašati na njemu lastne pravice in pravne koristi. Dejstvo, da je bil postopek ureditve mej in parcelacije uveden in voden za večje število zemljišč in je bilo zato v postopku udeleženih več strank ter izdana ena odločba ne pomeni, da je ta odločba enovita in zato kot pravno veljavna in učinkovita obvelja le kot celota. Udeležba večjega števila strank, to je lastnikov posameznih zemljišč, v postopku ureditve mej in parcelacije večjega števila zemljišč pomeni zgolj formalno sosporništvo, ki je po svoji vsebini (le) združitev več upravnih zadev v en upravni postopek (prvi odstavek 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ZUP), v katerem vsak lastnik oziroma solastnik posameznega zemljišča nastopa kot samostojna stranka (prvi odstavek 132. člena ZUP).

+

Dokument: VSRS Sodba I Ips 11063/2016, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 20.03.2023

Institut: nedovoljeno sprejemanje daril - nedovoljeno dajanje daril - zakonski znaki - sostorilstvo - opravljanje gospodarske dejavnosti - dokončanje kaznivega dejanja - zavarovana pravna dobrina - zaslišanje preko videokonference - sprememba obtožnice - pravica do obrambe - kraj in čas storitve - enovito kaznivo dejanje - nadaljevano kaznivo dejanje - zastaranje kazenskega pregona - nepristranskost sojenja - izločitev sodnika - odklonitveni razlogi - sedežni red - izločitev postopka - tehtni razlogi za izločitev postopka - zaslišanje soobtožencev - pošten postopek - odločba o kazenski sankciji - enakost pred zakonom

Jedro: Odstop od sicer zavezujoče določbe šestega odstavka 244.a člena ZKP, ki pri videokonferenčnem zaslišanju priče zahteva navzočnost pristojne osebe pristojnega organa zaprošene države, je bil v konkretni procesni situaciji izjemoma, vendar razumno utemeljen v tedanjih (neponovljivih) izrednih... razmerah zaradi pandemije nalezljive bolezni covid-19. Hkrati je bilo namenu šestega odstavka 244.a člena ZKP zadoščeno s skrbnim preverjanjem istovetnosti priče na drugačne načine, zato zaslišanje kot procesno dejanje ni bilo nezakonito. S spremembo obtožnice konkretizirani časovni parametri izvrševanja kaznivega dejanja, ki so vsebinsko izhajali že iz sklepa o preiskavi in obrazložitve obtožnice ter so bili predmet dokazovanja na glavni obravnavi, ne predstavljajo elementa presenečenja, zaradi katerega bi bil obsojenec spravljen v neugodnejši procesni položaj, njegova pravica do obrambe pa bi bila nedopustno okrnjena. Posledično je bil tudi enourni rok, ki ga je sodišče prve stopnje določilo za pripravo obrambe po spremenjeni obtožnici, povsem primeren. Pojem nedovoljenih nagrad (koristi) je treba razlagati v izključni povezavi z namenom, zaradi katerega so bile nagrade zahtevane (dane). Donacijske pogodbe v načelu sicer predstavljajo zakonite pravne naslove za prenos sredstev, na njihovi podlagi zahtevane (izplačane) nagrade pa so protipravne prav zaradi vezanosti na pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, glede katerih so bile zahtevane (izplačane). Zakonski znak zahtevanja nedovoljene nagrade je izpolnjen, ko je dajalcu nagrade zahtevanje sporočeno, ne glede na to, v kakšni obliki. Za tak sklep ni treba dokaz(ov)ati obstoja (fizične) prisile ali prevare predstavnikov dajalca nagrade. Splošna pravna dobrina, zavarovana z inkriminacijo 241. člena KZ-1, je svobodna (lojalna) konkurenca na trgu oziroma načelo svobodnega trga. Ravnanje, ki izkrivlja konkurenco, je protipravno ne glede na to, za katere namene naj bi bile ali so bile zahtevane oziroma prejete nagrade porabljene, in ne glede na to, kdo je končni prejemnik nedovoljenih nagrad. Storilec kaznivega dejanja po 241. členu KZ-1 mora imeti objektivno možnost vplivanja na poslovanje organizacije, v okviru katere deluje. Za obsodbo zadošča, da ima možnost vpliva na odločitve, ki so relevantne za pridobitev ali ohranitev pravnih poslov, v zvezi s katerimi so bile zahtevane ali prejete nedovoljene nagrade. Čas in kraj storitve nista zakonska znaka kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1, zato ob upoštevanju konspirativne narave korupcijskih kaznivih dejanj ni mogoče vztrajati pri tezi, da bi morala biti vsa posamezna izvršitvena ravnanja natančno časovno in krajevno opredeljena. Za učinkovito izvrševanje pravice do obrambe zadošča, če so izvršitvena ravnanja določljiva in je kaznivo dejanje v tolikšni meri individualizirano, da je jasno, kateri historični dogodki so predmet kazenskega postopka ter kakšna je vsebina kazenskopravnega očitka. Kaznivo dejanje po 241. členu KZ-1 je (lahko) dokončano v časovnih točkah manifestiranja obeh alternativno določenih izvršitvenih oblik, tj. tako zahtevanja kot sprejema nedovoljene nagrade. Po utrjeni sodni praksi je enovito (in ne nadaljevano) kaznivo dejanje podano takrat, kadar storilčevo enotno kriminalno dejavnost visoke homogenosti zaznamujejo izvršitvena ravnanja, ki predstavljajo kvantitativno povečanje znotraj istega neprava oziroma obsega protipravnosti ter odražajo z enotnim naklepom prežeto ciljno usmerjeno kriminalno dejavnost (v konkretnem primeru naklepno prejemanje nedovoljenih nagrad ves čas, dokler bodo trajale dobave medicinskega materiala). V koncepciji enovitega kaznivega dejanja začne teči zastaranje kazenskega pregona od dneva zadnjega vključenega izvršitvenega ravnanja. Nepristranskost sodnika se domneva, dokler ni dokaza o nasprotnem, pri čemer so za za uspešno uveljavljanje t. i. odklonitvenega razloga po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP potrebni trdnejši dokazi kot je (celo) serija za obrambo neugodnih procesnih odločitev. Nestrinjanje s sodnikovim načinom vodenja postopka in s procesnimi odločitvami, ki pa so argumentirane (čeprav pravno zmotno), samo zase ni razlog za dvom v nepristranskost. Namestitev procesnih udeležencev v dve ločeni, vendar videokonferenčno povezani razpravni dvorani, je imelo v razmerah pandemije nalezljive bolezni covid-19 razumno utemeljen razlog oziroma legitimen cilj omejiti možnost širjenja nalezljive bolezni. Ker sodišče prve stopnje ni preprečilo, da bi obsojenci kljub izraženi zahtevi sedeli v isti razpravni dvorani skupaj s svojimi zagovorniki, oziroma ni onemogočilo posvetovanja med njimi, kadar je bila za to izražena zahteva, ni mogoče govoriti o posegu v pravico do obrambe. Nevarnost zastaranja kazenskega pregona je tehten razlog za izločitev postopkov po 33. členu ZKP, pri čemer niso bistveni razlogi, zaradi katerih zastaranje grozi. Tehtnost izločitve je podana tudi, kadar se glede na obsežnost procesnega gradiva in zakonska pravila o nastopu zastaranja kazenskega pregona utemeljeno sklepa, da bi izvedba enotnega postopka zoper vse obtožence in glede vseh kaznivih dejanj ogrozila cilj sprejeti meritorno pravnomočno odločbo o glavni stvari. Soobtoženec ne more biti zaslišan kot priča (niti) glede kaznivega dejanja soobtoženca, pri katerem sam ni bil udeležen. To velja tudi, če je postopek zoper posamezne obtožence izločen. Pri vprašanju, ali je kazenski postopek kot celota še vedno pošten, čeprav prvotna soobtožena kot avtorica obremenilnega dokumentarnega gradiva ni bila (kot obtoženka) zaslišana v fazi glavne obravnave, pa je treba sledeč novejši judikaturi ESČP celostno in povezano ovrednotiti kriterije: (1) ali so bili podani opravičljivi razlogi za opustitev zaslišanja na glavni obravnavi; (2) ali je izjava soobtoženca edini ali odločilni dokaz, na katerega se opira obsodilna sodba, oziroma ali ta izjava nosi precejšnjo težo; ter (3) ali so sodišča v zadostni meri poskrbela za uravnoteženje slabšega procesnega položaja obrambe. Medtem ko temeljna dejavnost bolnišnic kot javnih zdravstvenih zavodov nedvomno ni tržne narave, pa to ne pomeni, da posamična dejavnost bolnišnice, v zvezi s katero je bilo izvršeno kaznivo dejanje, ne more imeti gospodarske narave. Pri poslih dobav medicinskega materiala so bolnišnice kot naročniki (plačniki) vstopile v civilnopravna razmerja z gospodarsko družbo v vlogi ponudnika (dobavitelja) materiala, s čimer so nastopale v vlogi stranke obligacijskega (premoženjskopravnega) razmerja. Posledično so bile nedovoljene nagrade zahtevane, dane in sprejete pri opravljanju gospodarske dejavnosti, kar je zakonski znak kaznivih dejanj po 241. ter 242. členu KZ-1. Kolikor eden od (so)storilcev sam uresničuje zakonske znake kaznivega dejanja, je že s tem izpolnjen objektivni element sostorilstva. Za uspešno uveljavljanje kršitve ustavnega načela enakosti pred zakonom v odločbi o kazenski sankcij je treba v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevati in izkazati, da so bile v drugih zadevah podane v bistvenem primerljive konkretne okoliščine, ki vplivajo na izbiro ter odmero kazenske sankcije, posledično pa bistvena podobnost med primeri, ki je ni mogoče utemeljiti zgolj z omembo ene okoliščine, ki vpliva na odločitev o kazenski sankciji.


Obrazložitev: ... kazenskega spisa, povzeti v točkah 90 in 91 prvostopenjske sodbe, razkrivajo sledeča procesno relevantna dejstva:‒ da je imela priča v času predvidenega zaslišanja stalno prebivališče (permanent residence) v Združenih državah Amerike, kjer se je tudi dejansko nahajala;‒ da je sodišče prve stopnje 30. 3. 2020 po predvideni diplomatski poti pristojnim organom ZDA poslalo prošnjo za videokonferenčno zaslišanje priče prek mednarodne pravne pomoči;‒ da je Urad državnega tožilstva ZDA sporočal, da videokonferenčno zaslišanje priče zaradi tedanjih ...
+

Dokument: VSRS Sklep II DoR 488/2022, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 22.02.2023

Institut: predlog za dopustitev revizije - povrnitev škode zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva - odmera odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo - izgubljeni zaslužek - omejitev teka zakonskih zamudnih obresti - zavrnitev predloga

Jedro: Predlog se zavrne.

Dokument: VSRS Sodba I Ips 14471/2016, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 26.01.2023

Institut: zloraba položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - zakonski znaki kaznivega dejanja - pridobivanje lastnih delnic - nični pravni posli - pranje denarja - navidezni idealni stek - dvojna kaznivost - predikatno kaznivo dejanje - realni stek - opis kaznivega dejanja - premoženjskopravni zahtevek - adhezijski postopek - sodna poravnava - res transacta - pravnomočno razsojena stvar - zavarovana pravna dobrina - nekaznivost naknadnega kaznivega dejanja - zakrivanje dejanskega izvora nakazanih sredstev

Jedro: V nasprotju z bistvom inkriminacije 240. člena KZ-1 je teza, da gospodarski družbi, ki je bila zaradi ravnanj vodstvenega kadra udeležena v pravnih poslih, za katere zakon določa ničnostno sankcijo, v zvezi s temi posli pa ji je zaradi zmanjšanja premoženja nastala premoženjska škoda, ne bi... bilo mogoče priznati statusa oškodovanca v kazenskem postopku. Iz zakonskega besedila drugega odstavka 245. člena KZ-1 jasno izhaja t. i. dvojna kaznivost, saj storilec oziroma udeleženec pri t. i. predikatnem kaznivem dejanju, iz katerega izvira denar ali premoženje, v realnem steku odgovarja za kaznivo dejanje pranja denarja, če tako v objektivnem kot subjektivnem pogledu izpolni zakonske znake tega kaznivega dejanja. Pri pranju denarja ne gre le za varstvo premoženja kot pri kaznivem dejanju po 240. členu KZ-1, temveč za varstvo zakonitega in nemotenega delovanja finančnega in gospodarskega sistema. Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da storilec tudi z nakazili znotraj bančnega sistema izpolni zakonske znake pranja denarja. Prav tako je ničkolikokrat presodilo, da pri opisovanju subjektivnega odnosa storilca zadošča sklicevanje na zakonske prvine očitanega kaznivega dejanja, medtem ko sodijo okoliščine, s katerimi se subjektivni odnos dokazuje, v obrazložitev sodbe. Storilčev subjektivni odnos do kaznivega dejanja po 245. členu KZ-1 se ugotavlja na dveh ravneh. Poleg zavedanja, da denar izvira iz kaznivega dejanja, se mora storilec zavedati prikrivanja izvora denarja, istočasno pa hoteti (pristati), da posledica (prikrivanje) nastane. Kazensko sodišče pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku v adhezijskem postopku, ki je po svoji vsebini pritegnitev pravdnega postopka h kazenskem postopku, zahtevku oškodovanca ne more ugoditi, če oškodovanec niti v pravdi ne bi mogel uspeti. Kolikor ravna drugače, je odločba o premoženjskopravnem zahtevku nezakonita. Med istima pravdnima strankama sklenjena sodna poravnava (res transacta) o istem (odškodninskem) zahtevku, ima učinek pravnomočno razsojene stvari (res iudicata).

+

Dokument: VSRS Sodba I Kp 28951/2020, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 16.11.2022

Institut: prištevnost - duševna motnja - osebnostna ali vedenjska motenost

Jedro: Predpostavka za neprištevnost je tako duševna motnja (ali duševna manjrazvitost), osebnostna motnja, ki je bila ugotovljena pri obtožencu, na prištevnost ne vpliva.

Dokument: VSRS Sodba U 5/2022-27, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 25.10.2022

Institut: mirovanje sodniške funkcije - neodvisnost sodnikov - pridobitna dejavnost - nezdružljivost sodniške funkcije - prenehanje sodniške funkcije - zavrnitev tožbe

Jedro: Sodnik, čeprav mu obveznosti in pravice, ki izhajajo iz sodniške službe, mirujejo, ne sme opravljati nobene dejavnosti prek pravno organizacijske oblike samostojni podjetnik (s.p.).


Obrazložitev: ... volitve, predlaga kandidate, napoti posameznike).9 V času, ko sodnik (začasno) prevzame neko drugo funkcijo, npr. predsednika republike, poslanca, sodnika mednarodnega sodišča itd., sodniku sodniška funkcija miruje. Po izteku mandata za omenjene funkcije je s tako ureditvijo ohranjena sodnikova pravica, da nadaljuje trajni sodniški mandat. Za druge javne funkcije, ki jih ZSS ne omenja, se sodnik ne more potegovati; če sodnik kandidira na tako funkcijo in je izvoljen, sodniška funkcija ne more mirovati, temveč mu preneha (6. točka prvega odstavka 74. člena ZSS).1018. ...

Dokument: VSRS Sodba I Ips 1842/2018, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 11.10.2022

Institut: trgovina z ljudmi - zakonski znaki kaznivega dejanja - izkoriščanje (storitve) kaznivih dejanj - razpolaganje z oškodovancem - privolitev oškodovanca - kršitev temeljnih človekovih pravic - protipravno ravnanje državnega organa - trditveno breme obrambe - objektivna nedosegljivost priče - mednarodna pravna pomoč - pošten postopek - zaslišanje obremenilne priče - zavrnitev dokaznega predloga - vnaprejšnja dokazna ocena - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - medsebojno nasprotje v razlogih sodbe - priznanje krivde soobdolženca - član hudodelske združbe - pravica do nepristranskega sojenja - razlogi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti - sklep o priporu

Jedro: Trditvenemu bremenu nezakonitosti delovanja državnega organa (tožilstva) obramba ne more zadostiti s posplošenimi namigovanji, da naj bi državno tožilstvo selekcioniralo dokazno gradivo ali da bi v predkazenskem postopku zbrani podatki morda lahko vsebovali tudi razbremenilno vsebino (t. i. fishing... expedition). Objektivna nedosegljivost prič kot dokaznih sredstev obstaja tudi, kadar se pristojni organi zaprošene države kljub skrbnemu in vztrajnemu ravnanju našega sodišča ne odzivajo na zaprosila za izvedbo zaslišanj prek mednarodne pravne pomoči, posredovana po diplomatski poti. Iz utrjene sodne prakse izhaja, da je zahtevi po poštenem sojenju zadoščeno, kadar je obdolžencu (obrambi) vsaj enkrat v postopku omogočeno, da se sooči z obremenilnimi pričami, da se seznani z njihovimi izpovedbami ter da se nanje lahko odzove. Če sodišče ne sprejme obrambnih tez glede neke pravnorelevantne okoliščine ali če zavrne povezan dokazni predlog, še ne pomeni, da je šlo pri tem za rezultat vnaprej oblikovane dokazne ocene. Za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno pri odločanju o dokaznih predlogih gre takrat, kadar sodišče predlog za dokazovanje relevantnega dejstva zavrne kot neuspešen, ne da bi se hkrati (obrazloženo) sklicevalo na predhodni uspeh dokaznega postopka. Že iz jezikovne razlage zakonskega znaka "zaradi (izkoriščanja) storitve kaznivih dejanj" po prvem odstavku 113. člena KZ-1 pojmovno izhaja, da je žrtev trgovine z ljudmi (lahko) istočasno storilec drugega kaznivega dejanja, ki ga izvršuje kot sredstvo doseganja protipravnih premoženjskih ciljev storilcev trgovine z ljudmi, ki z žrtvijo razpolagajo. Prav tako že iz opisa inkriminacije "ne glede na morebitno privolitev te osebe" izhaja, da privolitev v izvrševanje kaznivih dejanj za druge, ki je motivirana z bivanjsko stisko ranljive žrtve, ne izključuje biti kaznivega dejanja trgovine z ljudmi. Zlasti pa privolitev žrtve v razpolagalna ravnanja storilcev še ne pomeni (nujno) privolitve v kršitve njenih temeljnih človekovih pravic. Izkoriščanje (ekonomske) ranljivosti žrtve ne predstavlja izvršitvene oblike razpolaganja z žrtvijo v smislu prvega odstavka 113. člena KZ-1 (kupi, prevzame, nastani, prepelje, proda, izroči, drugače razpolaga), temveč gre za sredstvo, da se razpolaganje z žrtvijo doseže. Kadar je sodišče v celotni obrazložitvi sodbe z izjemo izolirane nespretne opredelitve konsistentno pri utemeljevanju krivde obsojenca, ni moč govoriti o precejšnjem nasprotju v razlogih o odločilnih dejstvih (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Šele presoja obrazložitve sodbe kot celote pokaže, ali je njena notranja kohezivnost porušena do te mere, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Vključenost ravnanj kasneje obravnavanih obdolžencev v opis predhodno izrečene sodbe enemu od soobdolženih na podlagi priznanja krivde sama zase ne vzbuja pomislekov o nepristranskosti članov sodečega senata, kolikor gre za neizogibno vključitev pri presoji ravnanj priznavajočega obdolženca kot člana hudodelske združbe. Nujna je celovita presoja okoliščin konkretnega procesnega položaja, tj. ali je sodišče prestopilo mejo (dovolj) skrbnega in zadržanega procesnega postopanja, pri čemer kršitve pravice do nepristranskega sojenja ne utemeljuje ne dejstvo, da bi sodišče v sodbi na podlagi priznanja krivde iz opisa dejanja lahko izpustilo očitke, ki se nanašajo zgolj na soobdolžence, niti dejstvo, da opis njihovih ravnanj ni podan v pogojni obliki. Sklep o preiskavi in obtožnica, nasploh pa domnevne kršitve, ki jih je mogoče odpraviti na glavni obravnavi ter ki nimajo vpliva na zakonitost sodbe, ne morejo biti predmet presoje v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Enako velja za sklepe o odreditvi ali podaljšanju pripora, saj bi njihovo izpodbijanje v zahtevi, vloženi zoper pravnomočno končno odločbo, pomenilo podaljšanje zakonskega (prekluzivnega) roka za vložitev zahteve zoper sklepe o priporu v teku postopka.


Obrazložitev: ... poti, zato je na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP zaključilo, da priče iz tehtnih objektivnih vzrokov ne morejo priti k sodišču, dokazne predloge obrambe za zaslišanje prič s Tajvana, ki v Sloveniji niso bile zaslišane, pa je zaradi nedosegljivosti zavrnilo. Pri odločitvi o branju zapisnikov o predhodnih izpovedbah je upoštevalo, da so vsi obsojenci sprejeli obvestila o zaslišanju prič v fazi nujnih preiskovalnih dejanj in se sodelovanju na narokih odpovedali, njihovi zagovorniki pa so se zaslišanj udeležili ter pričam zastavljali vprašanja. ...
+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 47/2022, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 05.10.2022

Institut: pravica do povračila škode po 26 čl. URS - odškodninska odgovornost države za protipravno ravnanje upravnega organa - protipravno ravnanje upravne enote v postopku izdaje uporabnega dovoljenja - izdaja gradbenega dovoljenja - skladnost projekta s prostorskim aktom - občinski prostorski akti - občinski odlok - kota pritličja - poplavno območje - vzročna zveza - dopuščena revizija - zavrnitev revizije

Jedro: Odlok je splošni akt lokalne skupnosti, oblastni izraz njene samouprave, s katerim ureja javnopravna razmerja iz svoje pristojnosti, med drugim tudi rabo prostora in prostorske ureditve lokalnega pomena, kot je umeščanje stavb v prostor. Zato državi pri izdaji gradbenega dovoljenja ni mogoče... pripisati odgovornosti za nejasne in pomanjkljive določbe prostorskega akta ali, kot je to v obravnavanem primeru, z vidika varstva pred poplavami slabe rešitve lokalne samouprave. Upoštevati je namreč treba tudi delitev pristojnosti med lokalno skupnostjo (občino) in državo. Za umeščanje stavb v prostor je pristojna občina (12. člen Zakona o urejanju prostora - ZureP-1, ki je veljal v spornem času), medtem ko je pristojnost države, da v okviru postopka izdaje gradbenega dovoljenja presoja, ali so izpolnjeni predpisani pogoji za izdajo tega dovoljenja, med katerimi je na prvem mestu preverjanje, ali je projekt izdelan v skladu s prostorskim aktom (prvi odstavek 14. člena in 54. člen in nasl. ZGO-1). V pristojnost občine spada tudi urejanje in izvedba varstva pred naravnimi nesrečami na svojem območju (prvi odstavek 37. člena Zakona o varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami - ZVNDN) ter načrtovanje in izvajanje zaščitnih ukrepov (četrta alineja drugega odstavka 37. člena ZVNDN).


Obrazložitev: ... odškodninske odgovornosti države za škodo zaradi poplav. Gl. sodbo in sklep št. II Ips 169/2015, t. 12-14.17 D. Možina, KURS-19, r. št. 37; isti avtor v: A. Galič, J. Kramberger Škerl, Liber Amicorum Dragica Wedam Lukić, Škoda zaradi naravnih pojavov: pomoč ali odškodninska odgovornost države in občine, str. 210.18 Uradni list RS št. 110/02 in nasl.19 Uradni list RS, št. 64/94 in nasl.20 Prim. sodbo in sklep št. II Ips 169/2015, kjer je v t. 14 med drugim rečeno: »Stališče, da bi morala država pri izdaji gradbenih dovoljenj presojati, ali ne bo ob ...
+

Dokument: VSRS Sodba I Ips 1641/2014, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 20.09.2022

Institut: razžalitev - žaljiva obdolžitev - zakonski znaki kaznivega dejanja - kaznivo dejanje, storjeno s tiskom - izločitev sodnika - resničnost izjave - prepozna zahteva za izločitev sodnika - sprememba pravne opredelitve kaznivega dejanja - sprememba pravne kvalifikacije kaznivega dejanja pred sodiščem druge stopnje - sodba presenečenja - obrazložitev sodbe sodišča druge stopnje

Jedro: Svoboda izražanja ima tudi omejitve. Te se ne nanašajo na kategorije oseb (omejitve ratione personae), ampak samo na izčrpno naštete legitimne cilje (omejitve ratione materiae). Dopustne so samo pod naslednjimi pogoji: 1) biti morajo določene v zakonu, 2) biti morajo nujne v demokratični družbi... (kar pomeni, da jih mora narekovati pereča družbena potreba (pressing social need) in 3) konvencijsko dopustne so le tiste, ki stremijo k ciljem, opredeljenim v drugem odstavku 10. člena EKČP. Pravica do svobode izražanja je ustavno zagotovljena pravica, ki pa je hkrati tudi omejena s pravicami drugih, vendar le ob upoštevanju splošnega ustavnega načela sorazmernosti, to je ob pravilnem tehtanju med kolidirajočimi ustavnimi vrednotami. Najpogosteje prihaja svoboda izražanja v kolizijo prav s pravico do osebnega dostojanstva - 34. člen Ustave ter varstva osebnostnih pravic – 35. člen Ustave, ki predstavljata temelj in mejo ustavnega varstva časti in dobrega imena. Ustavno sodišče je upoštevajoč odločbe ESČP določilo meje posega v svobodo izražanja ob upoštevanju naslednjih ključnih meril: 1). prispevek k razpravi v splošnem interesu, 2. položaj osebe na katere se objava nanaša in kaj je predmet objave. Enako kot za razžalitev javnih oseb, velja po ustaljeni sodni praksi ESČP tudi za razžalitev oseb, ki sicer niso javne osebe, so se pa izpostavile z zavzemanjem ostrih in provokatvnih stališč v javni razpravi, da morajo računati z enako ostrimi in provokativnimi odzivi javnosti na svoje izjave. 3). predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava in vsebina, oblika in posledice objave. Pri presoji ali vsebuje neko ravnanje vse elemente kaznivega dejanja, se sodišče omeji izključno na izrek. Kršitev kazenskega zakona bo namreč podana le tedaj, če v opisu dejanja manjka kateri izmed zakonskih znakov kaznivega dejanja, če ti zakonski znaki pri opisu obtoženčevega izvršitvenega dejanja niso konkretno navedeni ali če ravnanje, ki je očitano ne vsebuje očitka. Slednje velja še posebej za dejanje kot je obravnavano, kjer se zaradi vsebinsko odprtih normativnih zakonskih znakov zahteva še posebna vrednostna zapolnitev. Izpolnjena morajo biti še določena vrednostna merila, da lahko neko posledico štejemo za dejanje storilca. Obseg tehtanja pa je vedno očitek v obtožnem aktu, oziroma opis v izreku sodbe. Besede, ki jih je obsojenec izrekel pred novinarji niso žaljive, ne pomenijo negativne vrednostne sodbe o zasebni tožilki, niti se mu v izreku ne očita, da bi ob tem delal kakršnekoli gibe, ki bi kazali na zaničevanje. Pri zatrjevanju o novih prsih, gre tudi za navajanje resničnih dejstev, vrednostna sodba o uspehu posega pa je pozitivna. Samo dejstvo, da je obsojenec te besede izrekel pred novinarji, ne morejo ovsebiniti žaljivosti, saj stori storilec kaznivo dejanje po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 le tedaj, ko je dejanje iz prvega odstavka (kdor koga razžali) storjeno s tiskom ali po radiu, televiziji ali z drugim sredstvom javnega obveščanja ali na spletnih straneh itd. Navedeno pomeni, da morajo biti izjave najprej žaljive, kvalificirana oblika pa je podana, če je to izvršeno preko medijev. Pri presoji ravnanja je treba upoštevati osnovno vodilo, da je pri omejevanju svobode govora pomembna predvsem presoja, ali je poseg v svobodo izražanja nujen, še posebej poseg kazenskega sodišča kot ultima ratio. Obsojenčevo ravnanje sicer predstavlja nevljudnost, ne ustreza bontonu, je tudi nesramno, ter nedostojno (kar bi ustrezalo morda prekršku po ZJRM), ni pa še prešlo v sfero kazenskega materialnega prava. Njegove izjave ne vsebujejo žaljive vrednostne sodbe, nikakršnih pridevnikov ali samostalnikov, ki bi bili žaljivi. Predmet zaščite tega kaznivega dejanja je namreč objektivna čast in ne subjektivna (lastno mnenje o sebi). Za storitev kaznivega dejanja ni pomembno ali je storilec želel drugega razžaliti, niti ali je tisti, kateremu je bila izjava namenjena to štel za napad na svojo čast. Pri tem pa tudi ni zanemarljivo, da je tudi pri presoji izjav o dejstvih, ki lahko žalijo čast, izključena protipravnost, pri čemer se upošteva njihova resničnost oziroma neresničnost. Razlikovati je seveda treba med neprimernostjo izjave in njeno pravno nedopustnostjo, še toliko bolj pripisati neki izjavi tako težo, da zapolni zakonske znake kaznivega dejanja. Če sodišče oceni, da je prišlo do kršitve predpisov, ki izpolnjujejo zakonske znake prekrška ali zakonske znake kaznivega dejanja, mora dati prednost milejšemu posegu. Za ESČP pošteno sojenje ne pomeni le pravnega jamstva, ampak konstitutivno sestavino vladavine prava. Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov za zagotovitev ustavne pravice do nepristranskega sojenja je institut izločitve sodnika. Nepristranskost se mora odražati navzven, v nasprotnem je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v posamezni zadevi. Nepristranskost in zakonitost kot del poštenega sojenja varuje 23. člen Ustave, pri čemer poudarja, da gre za absolutne pravice. Te kršitve, čeprav sodi med absolutne bistvene kršitve postopka, pritožbeno sodišče ne ugotavlja po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), stranka pa je glede njenega uveljavljanja časovno limitirana (384. člen ZKP). Po določbi 384. člena ZKP smejo stranke izključitvene razloge uveljavljati tudi kasneje v pravnem sredstvu, vendar le pod pogojem, če na kršitev niso mogle opozoriti med glavno obravnavo ali če so nanjo opozorile, pa je sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Namen te določbe je torej v zagotovitvi učinkovite izvedbe kazenskega postopka, oziroma v preprečevanju zlorab pravice do izločitve z namenom očitnega zavlačevanja postopka, kar je sodišče dolžno preprečiti (15. člen ZKP). V primerih obstoja izključitvenega razloga torej sodnik, ki takoj ne preneha s sojenjem in ne zahteva svoje izločitve, vsekakor krši zakon, vendar pa je uveljavljanje te kršitve časovno omejeno iz razloga ekonomičnosti postopka ter zaradi pravic oškodovancev, da se na primer v razumnem roku odloči o njihovih pravicah. Pravni red ne dopušča uveljavljanja ali uresničevanja neke pravice v nasprotju z namenom, zaradi katerega jo postavlja pravni red. V takih primerih gre namreč za zlorabo pravice, ki ne more uživati pravnega varstva. Glede na to, da je torej obsojenec imel vse možnosti med postopkom na kršitev opozoriti, pa tega ni storil, je z uveljavitvijo v pritožbi prekludiran. Vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pri navajanju dejstev zakon v interesu splošne morale vsakomur priznava pravico govoriti resnico, ne da bi kazensko odgovarjal. Gre za posredovanje določenih informacij o resničnih dejstvih, ki sicer utegnejo biti žaljiva, kljub temu pa je protipravnost praviloma izključena. Protipravnost pa je izključena tudi v primeru, če je storilec dokazal, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, torej ko je trdil ali raznašal o nekom neko neresnično dejstvo v opravičljivi in nezakrivljeni zmoti, ki je ni mogoče pripisati njegovi malomarnosti. Obdolženec je tisti, ki mora dokazovati resničnost svojih trditev. Tudi v primerih zatrjevanja resničnih dejstev pa bo storilec odgovarjal za kaznivo dejanje razžalitve, če vrednostna sodba, ki jo je izrekel na podlagi resničnih dejstev v znanstvenem, književnem ali umetniškem delu, v resni kritiki, pri izpolnjevanju uradne dolžnosti, časnikarskega poklica, politične ali druge družbene dejavnosti, obrambi kakšne pravice ali varstvu upravičenih koristi, izrečena z namenom zaničevanja (tretji odstavek 158. člena KZ-1). Seveda pa mora biti ta namen zaničevanja jasno konkretiziran in razviden iz očitka v obtožnem aktu. Gre namreč za posebno okoliščino, zaradi katere resna kritika ali obramba svojih pravic preide v polje kaznivosti. Poleg tega pa mora sodišče pri tehtanju, ali so izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja presojati zlasti še težo dejstev, o katerih govori obdolženec ter s tem povezano svobodo izražanja na eni strani ter težo posega v pravice drugega, to je v njegovo dostojanstvo. Poleg javnih funkcionarjev morajo po ustaljeni ustavnosodni praksi trpeti intenzivnejše posege v svojo čast in dobro ime tudi relativno javne osebe. Zato je treba šteti, da je kaznivo dejanje razžalitve javne osebe izvršeno le v primerih, ko se storilec o tej osebi izjavi še posebej grobo, napadalno oziroma žaljivo. Pritožbeno sodišče je spremenilo le pravno opredelitev iz kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem in prvem odstavku 160. člena KZ-1 v razžalitev po drugem in prvem odstavku 158. člena KZ-1. Obsojenec pred izrekom sodbe ni bil seznanjen z možnostjo drugačne pravne opredelitve očitanega kaznivega dejanja in se tudi ni imel možnosti braniti pred spremenjeno oziroma drugačno pravno kvalifikacijo. Po ustavnosodni praksi mora biti kontradiktornost postopka zagotovljena tudi v postopku s pravnimi sredstvi. Ne gre samo za spremembo pravne opredelitve same po sebi, temveč se za storitev kaznivega dejanja po (spremenjeni) določbi za kaznivost zahteva dodaten zakonski pogoj, to je ravnanje z namenom zaničevanja. Inštančno sodišče je torej sprejelo odločitev, ki je temeljila na novi pravni oceni, z vidika katere so bila za odločitev pomembna druga dejstva in dokazi, ki jih stranka v pričakovanju drugačne pravne ocene ob potrebni skrbnosti ni navajala kot bistvene, zaradi česar gre za sodbo presenečenja. Povedano drugače, obsojenec te spremembe ni mogel pričakovati, prav tako pa se o spremenjeni pravni opredelitvi in zaničevalnem namenu ni imel možnosti izjaviti. Sodišče bi moralo najprej ugotoviti ali šteje s strani obsojenca zatrjevana dejstva o zasebni tožilki za resnična, za tem pa presoditi ali je ravnal z namenom zaničevanja, torej o okoliščini subjektivne narave, ki kljub navajanju resničnih dejstev ne izključi protipravnosti. Ko se obstoj določenih za naslovnika neugodnih dejstev potrdi, je negativna vrednostna sodba samo sinteza oziroma logični sklep na podlagi danih dejstev. Šele za tem je mogoča presoja ali je dejanje storjeno v okoliščinah iz tretjega odstavka 158. člena KZ-1. Pritožbeno sodišče svoje odločitve ne glede na spremenjeno kvalifikacijo ni obrazložilo. Sklicevalo se je le na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje, kjer je prvostopenjsko sodišče na abstraktni ravni pojasnjevalo razliko med kaznivim dejanjem obrekovanja in kaznivim dejanjem žaljive obdolžitve. S takšnim ravnanjem ni zadostilo zahtevi po obrazloženosti sodbe kot procesnemu jamstvu poštenega sojenja. Res je sicer, da je zahtevana stopnja obrazloženosti sodb pritožbenega sodišča nižja, kot to velja za sodbe sodišča prve stopnje. Vendar to ne velja za primere, kot je obravnavani, ko pritožbeno sodišče posega v pravno opredelitev, ko torej ugotovi obstoj drugega kaznivega dejanja, po možnosti še obstoj ali večji pomen nekih okoliščin, ki pomenijo zakonske znake kaznivega dejanja, za katerega je obdolženca (pravnomočno) spoznalo za krivega.

+

Dokument: VSRS Sklep II Ips 12/2022, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilni oddelek, Datum: 27.07.2022

Institut: zahteva za varstvo zakonitosti - vknjižba služnosti v zemljiško knjigo - osebna služnost rabe - listina, ki je podlaga za vpis v zemljiško knjigo - pravnomočen sklep o dedovanju - sporazum o delitvi zapuščine (dedni dogovor) - način delitve skupnega premoženja - sklenjena sodna poravnava - oblikovalna odločba - zavrnitev zahteve

Jedro: Dedni dogovor kot oblikovalna sodna poravnava o delitvi zapuščine lahko pomeni podlago za vknjižbo dogovorjenega načina delitve (pridobitve izključnih pravic) v zemljiško knjigo. Od vsebine konkretnega dednega dogovora je odvisno, kakšna je v njem zaobsežena vsebina pravnega varstva. Ni videti... razumnih in stvarnih razlogov, da dediči z dednim dogovorom ne bi mogli doseči enakih učinkov, kot bi jih lahko dosegli v postopku razdelitve stvari, in da bi dedni dogovor (ob izpolnjevanju vseh potrebnih vsebinskih pogojev), vsebovan v sklepu o dedovanju, ne mogel pomeniti listine za vpis v zemljiško knjigo in/ali izvršilnega naslova za razdelitev stvari. Vsebina obravnavanega dogovora je oblikovalna, ustanovitev služnosti pa način razdelitve dediščine. Ker je dedni dogovor sodna poravnava vsebinsko enakovredna oblikovalnemu sklepu o delitvi skupnega premoženja, pomeni ustrezno listino tudi za vpis pravice osebne služnosti rabe v zemljiško knjigo, in sicer po drugem odstavku 40. člena ZZK-1. Podlaga za vpis namreč ni ugotovitveni sklep o dedovanju, ampak njegov oblikovalni del (sodna poravnava), v katerem je povzet dedni dogovor o razdelitvi zapuščine in katerega neposredna posledica je nastanek osebne služnosti rabe.


Obrazložitev: ... dedovanju, dedni dogovor in delitev zapuščine16. Pokojnikova zapuščina preide po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti (132. člen ZD). Preide na podlagi enega samega dogodka, uno actu. Vsi sestavni deli premoženja, vse pravice in dolžnosti, ki se lahko dedujejo, preidejo na dediče hkrati in sočasno brez posebnih prenosnih aktov. Premoženje preide na dediče neposredno od zapustnika.6 Tudi na nepremičninah torej pridobi dedič lastninsko pravico brez vpisa v zemljiško knjigo. Zapuščinsko sodišče pa po uradni dolžnosti odredi, da se na podlagi ...
+

Dokument: VSRS Sklep I Ips 51056/2018, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 30.06.2022

Institut: zahteva za varstvo zakonitosti - primernost sankcije - odločanje o načinu izvrševanja zaporne kazni

Jedro: Ob uveljavljenem stališču, da izpodbijanje primernosti izbire in odmere kazenske sankcije, s katero sodišče odloči v sodbi, z zahtevo ni dovoljeno, mora ostati še toliko manj dopustno izpodbijanje primernosti odločitve o alternativnem načinu izvrševanja kazni zapora po pravnomočno končanem... kazenskem postopku, ki je temu analogen postopek.

+

Dokument: VSRS Sodba VIII Ips 57/2021, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Delovno-socialni oddelek, Datum: 10.06.2022

Institut: otroški dodatek - znižano plačilo vrtca - podatki o dohodkih

Jedro: Pri ugotavljanju upravičenosti do pravic iz javnih sredstev se upoštevajo podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti za predpreteklo leto, kadar v času odločanja o pravicah podatki za preteklo leto še niso... na voljo. To pa so po tretjem odstavku 15. člena ZUPJS ne le podatki iz odločb o odmeri dohodnine in podatki iz davčnega obračuna akontacije dohodnine ali dohodnine od dohodka iz dejavnosti, pač tudi podatki, ki jih davčnemu organu posredujejo osebe, zavezane za dajanje podatkov, in podatki, potrebni za izračun akontacije dohodnine.

+

Dokument: VSRS Sodba U 2/2022-11, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Upravni oddelek, Datum: 19.05.2022

Institut: imenovanje predsednika sodišča - imenovanje predsednika višjega sodišča - dovoljen upravni spor - izpodbijanje sklepa o neizbiri - Sodni svet - prosta presoja Sodnega sveta - diskrecijska pravica - obseg obrazložitve - standard obrazloženosti odločbe - zakonitost postopka izbire - ugoditev tožbi - pravica do poštenega sojenja - neizbira nobenega od prijavljenih kandidatov

Jedro: Iz same zasnove postopka imenovanja predsednikov sodišč, ki je namenjena varovanju neodvisnosti sodstva, in prepovedi abrbitrarnosti, izhaja, da bolj kot so mnenja pristojnih o kandidaturi usklajena in argumentirana ter drugačna od odločitve Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za posplošeno... in vsebinsko prazno obrazložitev toženca. Pri tem ni nepomembno, da tožnik po zadnjih dveh ocenah sodniške službe, ki sta vsebovali tudi oceno njegovih sposobnosti za opravljanje nalog na vodstvenem delovnem mestu, izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Sodni svet je sicer tožnika po razgovoru pozval k dodatnim pojasnilom v zvezi s sodno statistiko Višjega sodišča, a po tem, ko jih je prejel, ni izrazil nobenih pomislekov niti ni od kandidata zahteval dodatnih pojasnil ali ga vabil na ponovni razgovor, tako da bi bilo mogoče iz razgovora z njim ali pisne komunikacije razbrati razloge za neizbiro. Skopa navedba, da "tožnik ni prepričal potrebnega števila navzočih članov Sodnega sveta, da bo z njegovim (ponovnim) imenovanjem na mesto predsednika Višjega sodišča zagotovljeno najbolj optimalno vodenje navedenega sodišča“, ne omogoča ocene o nearbitrarnosti odločanja.

+

Dokument: VSRS Sklep II DoR 8/2022, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 20.04.2022

Institut: predlog za dopustitev revizije - določitev preživnine - zmožnosti preživninskega zavezanca - prejemnik socialne pomoči - preživninsko breme - otroški dodatek - zavrnitev predloga za dopustitev revizije

Jedro: Pogoji iz 367.a člena ZPP za dopustitev revizije niso izpolnjeni.

Dokument: VSRS Sodba I Ips 21217/2016, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Kazenski oddelek, Datum: 24.03.2022

Institut: lahka telesna poškodba - opis dejanja

Jedro: V primeru lahke telesne poškodbe se abstraktni del opisa kaznivega dejanja glede posledic in njihovega trajanja že izenačuje s konkretizacijo kaznivega dejanja, če je sama telesna poškodba konkretizirano opisana. Opise poškodbe vedno vrednotimo skupaj z zatrjevano posledico. Zaradi tega pri... presoji poškodb, ki naj bi prizadele zunanjost oškodovanca, ni mogoče samodejno uporabiti stališč, ki se nanašajo na začasno okvaro delov telesa oziroma zdravja ali na zmanjšano zmožnost za delo.


Obrazložitev: ... ki vztraja pri svojih navedbah. Obsojenec je bil o pismu z odgovorom vrhovne državne tožilke obveščen v dveh poskusih vročitve na znani in doslej uporabljeni naslov, vendar pisma ni prevzel.B.Vsebina zahteve in odgovor vrhovne državne tožilke5. Vložnik zatrjuje naslednje kršitve določb kazenskega postopka:(i) kršitev iz 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP, v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP, ker naj bi si bili razlogi o odločilnih dejstvih (obstoju posledic zatrjevanega udarca) s seboj v nasprotju oziroma ker sodbi razlogov o posledicah udarca ...
+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 69/2020, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 02.03.2022

Institut: pogodba o organiziranju potovanja - paketno potovanje - kršitev pogodbe - odgovornost organizatorja potovanja - pogodbena odškodninska odgovornost - povrnitev nepremoženjske škode - kršitev osebnostnih pravic - duševna integriteta - izguba užitka počitnic - izguba užitka dopusta - duševne bolečine zaradi izgubljenega užitka počitnic ali dopusta - pravična denarna odškodnina - višina odškodnine - odmera odškodnine - dopuščena revizija - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji

Jedro: Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi izgube užitka na dopustu je z vidika načela individualizacije višine odškodnine pomembno subjektivno doživljanje oškodovanca ob izgubi užitka na dopustu, z namenom upoštevanja pomena prizadete dobrine in namena odškodnine za... nepremoženjsko škodo, tako da ta ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom, pa so v okviru načela objektivne pogojenosti višine odškodnine pomembni tudi naslednji dejavniki: dogovorjeni namen, lastnosti in cena potovanja ter intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe. S ceno potovanja ter njegovim dogovorjenim namenom in lastnostmi so začrtani okviri utemeljenih pričakovanj glede dopustniškega užitka (utemeljeno pričakovani užitek na dopustu). Za višjo ceno so pričakovanja glede kakovosti dopustniških doživetij utemeljeno višja. Nenazadnje je to običajno tudi razlog, ki vpliva na višino cene potovanja. Prav tako bodo pričakovanja višja pri enkratnih (na primer poročnih) ali dlje časa načrtovanih potovanjih. Intenzivnost in trajanje kršitve pogodbe v razmerju do utemeljenih pričakovanj pa pomembno vplivajo na oceno intenzivnosti izgube užitka. Zgolj neznatne pomanjkljivosti ne zadoščajo za prisojo odškodnine. Ob tem je treba upoštevati tudi trajanje potovanja, saj pri krajših potovanjih praviloma že dan ali dva trajajoča kršitev pogodbe ne bo pomenila zgolj neznatne škode.


Obrazložitev: ... bistvena odstopanja od dogovorjenega obsega in kakovosti storitev, pa celo vračilo vsega vplačanega zneska. Odškodnina, za razliko od popolnega ali delnega povračila plačanega zneska potovanja (vollständige oder teilweise Rückzahlung des Reisepreises), pa ni namenjena vzpostavitvi enake vrednosti vzajemnih dajatev pogodbenih strank (Synallagma), ampak predstavlja odškodnino potniku, ker ni mogel preživeti počitniškega časa na način, kot je bil dogovorjen z organizatorjem potovanja. Iz tega izhajajoče (nematerialno) prikrajšanje ((immaterielle) ...
+

Dokument: VSRS Sodba II Ips 75/2020, Sodišče: Vrhovno sodišče, Oddelek: Civilno-gospodarski oddelek, civilni senat, Datum: 16.02.2022

Institut: dedovanje - dedna nevrednost - opustitev potrebne pomoči - ugotovitev dedne nevrednosti - hude posledice - vzročna zveza - razdedinjenje nujnega dediča - nemoralno ravnanje - dopuščena revizija - zmotna uporaba materialnega prava - ugoditev reviziji

Jedro: Osrednji očitek na katerega tožnica opira svojo tezo o toženkini dedni nevrednosti, se nanaša na položaj, v katerem se je pokojnica znašla po smrti svojega partnerja. Tedaj se je bila namreč primorana izseliti iz njunega dotlej skupnega doma. Drugega (svojega) bivališča ni imela na razpolago.... Približno v tistem času ji je bila diagnosticirana tudi Parkinsonova bolezen, zaradi katere je potrebovala pomoč. Toženka ji tedaj ni ponudila, naj se preseli k njej v Koper. Razlog dedne nevrednosti iz 4. točke 126. člena ZD mora v konkretnem primeru - drugače kot je to predvideno v 1. točki 42. člena ZD glede razdedinjenja - vsebovati vzročno zvezo med dedičevo opustitvijo nudenja pomoči (oz. kršitev preživninske obveznosti) na eni strani ter konkretno prizadetost zapustnika zaradi opustitve potrebne pomoči na drugi strani. Če gre življenje drugo pot in je za zapustnika poskrbljeno, je ta lahko prizadet le moralno. Na takšno prizadetost se lahko tudi odzove z razdedinjenjem. Dedna nevrednost, nasprotno, učinkuje tudi brez zapustnikove poslednjevoljne odredbe in se tudi ne nanaša zgolj na izključitev možnosti nujnega dedovanja, marveč se razteza na vse dedne položaje. Zato ne zadošča le hujša kršitev moralne obveznosti, ki bi sleherni zapuščinski postopek potencialno sprevrgla v moralno očitanje in razsojanje, marveč se zahteva, da je bil zapustnik realno ogrožen zaradi dedičeve brezbrižne ali celo sovražne pasivnosti. Ker ta pogoj v obravnavani zadevi ni podan, je Vrhovno sodišče presodilo, da toženka ni dedno nevredna.


Obrazložitev: ... partnerju zamolčala, da je imel pokojnik sinove in je bila pokojnica nato zaradi tega ovadena s strani partnerjevih sinov ter, slednjič, da je v vsem tem času ni obiskala.Dosedanji potek postopkaPresoja sodišča prve stopnje8. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dedno nevredna in tako nima dedne pravice po pokojni A. A.9. Svojo odločitev je oprlo na (1) toženkino ravnanje v zapuščinskem postopku po pokojnem partnerju B. B., (2) zaradi nepoplačila dolga, nastalega z uporabo kartice American Expres v višini 1.947,01 EUR, (3) ker toženka materi ni nudila ...
+

Izberi vse|Izvozi izbrane