VSRS Sodba VIII Ips 50/2019

Jedro

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji dopustnosti ureditve iz 6. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Aneks), ki članom reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa, daje pravico do višje solidarnostne pomoči, ob upoštevanju zanje bolj ugodnega premoženjskega praga, ni upoštevalo določbe 224. člena ZDR-1. Ta določa je namreč pravna podlaga, na kateri temelji 6. člen Aneksa. V skladu z 224. členom ZDR-1 se do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP) lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje (v delu II. točke in v III. točki izreka) spremeni tako, da se glasi:

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II in III izreka spremeni tako, da se glasi:

„Zavrne zahtevek tožeče stranke za ugotovitev nezakonitosti in odpravo odločb tožene stranke 1005-210/2016-3 z dne 20. 6. 2017, 1005-172/2017-2 z dne 25. 2. 2017 in 1008-1405/2017-2 z dne 13. 9. 2017 in za plačilo solidarnostne pomoči za obdobje 2014 - 2016 v višini 2.079,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2016 in za leto 2017 v višini 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017 do plačila.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene stroške postopka pred sodišči prve in druge stopnje v znesku 550,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 275,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe in ugotovilo nezakonitost odločb tožene stranke, s katerim je ta odločala o tožnikovih prošnjah za dodelitev solidarnostne pomoči ter te odločbe razveljavilo. Toženi stranki je naložilo, da tožniku plača solidarnostno pomoč za obdobje od leta 2014 do 2016 v skupni višini 2.079,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2016 in solidarnostno pomoč za leto 2017 v višini 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017. Del postopka je ustavilo in odločilo o stroških postopka. Odločitev temelji na presoji, da glede na to, da Aneks h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju Aneks, Ur. l. RS, št. 46/2013) velja za vse zaposlene pri toženi stranki, ni dopustno, da bi bil z njim večji obseg pravic glede solidarnostne pomoči (bolj ugoden prag za upravičenost do solidarnostne pomoči in višja solidarnostna pomoč) vezan na članstvo v reprezentativnem sindikatu, ki je podpisnik Aneksa. Določbe Aneksa veljajo enako za vse delavce; in vsi delavci imajo enake pravice, ne glede na to, ali so člani sindikata.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v odločitvi o odpravi odločb tožene stranke z dne 4. 11. 2016 in 12. 6. 2017 ter tožbo v delu, ki se nanaša na ti dve odločbi zavrglo (I. točka izreka). Sicer je pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje ter popravnega sklepa (II. točka izreka). Odločilo je tudi, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (III. točka izreka).

3. Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 27/2019 z dne 2. 4. 2019 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je pravilna razlaga določb prvega in drugega odstavka 6. člena Aneksa, glede pravice do solidarnostne pomoči, po kateri tudi delavcu, ki ni član reprezentativnega sindikata, ki je podpisnik tega aneksa, pripada za 20 % višja solidarnostna pomoč, in po kateri se upravičenost za solidarnostne pomoči za take delavce presoja glede na to, ali njegova osnovna plača ne presega oziroma ne bi presegala 130 % minimalne plače.

4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vse svoje odločitve, s katerimi je zavrnila prošnje tožnika, oprla na določbo 224. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Gre za novo zakonsko ureditev, ki je prejšnji zakon ni vseboval in ki je bila v zakon vključena na predlog socialnih partnerjev. Ob upoštevanju pravila, da kasnejši zakon derogira prejšnjega, je dopustno, da se ob upoštevanju omejitev iz 227. člena ZDR-1 s kolektivno pogodbo dejavnosti dogovorijo pravice le za člane pogodbenih strank. Ni sporno, da ima sindikat možnost določanja ugodnejših pravic s kolektivnimi pogodbami (le) za svoje člane. Prav tako ne more biti sporno, da je tožena stranka kot delodajalec dolžna ugodnejše pravice zagotoviti le njim. Tudi iz 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami) izhaja, da tožena stranka vsem svojim zaposlenim ni dolžna zagotoviti ugodnejših pravic, kot pa jih določa kolektivna pogodba. Pravilnost stališč tožene stranke izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča VIII Ips 105/2017 z dne 19. 12. 2017.

5. Revizija je utemeljena.

6. V skladu s 361. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tiste konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

7. Bistvo tega spora je, ali je glede na splošno naravo Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND, Ur. l. RS, št. 18/91 s spremembami), ki velja za vse zaposlene v negospodarskih dejavnostih, sploh dopustna ureditev, ki predvideva različno višino solidarnostne pomoči (in tudi različne kriterije za pridobitev te pravice) glede na to, ali je delavec član reprezentativnega sindikata, ki je sklenil aneks k tej pogodbi.

8. Do uveljavitve Aneksa je KPND za vse delavce (oziroma njihove družine), zaposlene v organizacijah in pri delodajalcih s področja negospodarskih dejavnosti določala, da jim v primerih smrti delavca ali ožjega družinskega člana, težje invalidnosti, daljše bolezni ali elementarne nesreče ali požara pripada solidarnostna pomoč v višini povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekle tri mesece. Obenem je bil v skladu z drugim odstavkom 13. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti iz leta 2012 (v nadaljevanju Aneks/2012, Ur. l. RS, št. 40/2012) do izplačila solidarnostne pomoči upravičen le tisti javni uslužbenec, katerega osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ni presegala oziroma ne bi presegala višine minimalne plače, s tem da ta omejitev ne velja v primeru požara ali naravne nesreče. Z uveljavitvijo Aneksa iz leta 2013 pa so tako višina solidarnostne pomoči kot tudi premoženjski kriteriji zanjo določeni različno glede na to, ali je upravičenec do solidarnostne pomoči član reprezentativnega sindikata podpisnika tega Aneksa.

9. Prvi odstavek 6. člena Aneksa članu reprezentativnega sindikata, ki je podpisnik Aneksa, daje pravico do za 20 % višje solidarnostne pomoči; drugi odstavek istega člena pa določa, da je tak član reprezentativnega sindikata iz prejšnjega odstavka upravičen do izplačila solidarnostne pomoči, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine 130 % minimalne plače. Tudi v tem primeru omejitev ne velja, če gre za požar ali naravno nesrečo.

10. Citirana določba Aneksa ob še naprej veljavni določbi 40. člena KPND in 13. člena Aneksa/2012 pomeni, da glede višine solidarnostne pomoči in cenzusa, ki daje pravico do nje pri toženi stranki in drugih delodajalcih za katere velja KPND, veljata dve različni ureditvi; ena za člane reprezentativnih sindikatov, podpisnikov Aneksa in druga za vse ostale zaposlene. Slednji so v skladu s 4. točko 40. člena KPND opravičeni do solidarnostne pomoči v višini povprečne mesečne čiste plače v gospodarstvu RS za pretekle tri mesece, člani reprezentativnih sindikatov, podpisnikov aneksa pa do za 20 % višje solidarnostne pomoči. Razen tega za člane reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa velja še ta posebnost, da so do takšne (višje) solidarnostne pomoči upravičeni, če njihova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine 130 % minimalne plače, za vse ostale zaposlene v negospodarske dejavnosti pa velja, da so do solidarnostne pomoči upravičeni, če njihova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače.

11. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker pri presoji dopustnosti ureditve iz 6. člena Aneksa, ki članom reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa daje pravico do višje solidarnostne pomoči, ob upoštevanju zanje bolj ugodnega premoženjskega praga, ni upoštevalo določbe 224. člena ZDR-1. Ta določa je namreč pravna podlaga, na kateri temelji 6. člen Aneksa. V skladu z 224. členom ZDR-1 se do ureditve v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/06) lahko v kolektivni pogodbi na ravni dejavnosti dogovorijo pravice in obveznosti, ki niso že urejene v zakonu, le za člane pogodbenih strank. Navedeni pogoji so bili v zvezi s 6. členom Aneksa v celoti izpolnjeni:

– do odločanja v tem sporu še ni prišlo do drugačne ureditve v ZKolP, saj v času od sprejema ZDR-1 ta zakon še ni bil spremenjen;

– pravica do višje solidarnostne pomoči ob ugodnejših pogojih je za člane pogodbenih strank dogovorjena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti;

– pravica do solidarnostne pomoči ni pravica, ki bi bila že urejena v zakonu.

12. Izpodbijana sodba temelji na stališču, da določitev drugačne, višje solidarnostne pomoči za člane sindikata, podpisnika kolektivne pogodbe, onemogoča že določba prvega odstavka 11. člena ZKolP o splošni veljavnosti kolektivnih pogodb, ki jih sklene en ali več reprezentativnih sindikatov. V skladu s to določbo kolektivna pogodba velja za vse delavce pri delodajalcu oziroma pri delodajalcih, za katere kolektivna pogodba velja, če kolektivno pogodbo sklene en ali več reprezentativnih sindikatov. Vendar je to določbo treba obravnavati v povezavi z določbo 224. člena ZDR-1. To pa pomeni, da kadar kolektivno pogodbo sklene eden ali več reprezentativnih sindikatov, takšna pogodba velja za vse delavce, ki so zaposleni pri delodajalcu, za katerega ta pogodba velja, razen glede pravic in obveznosti, ki so jih reprezentativni sindikati v primerih in pod pogoji iz 224. člena ZDR-1 dogovorili le da za svoje člane.

13. Dopustnost določitve večjega obsega pravic za člane reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa, sicer ni bilo jedro spora, o katerem je Vrhovno sodišče odločalo s sodbo VIII Ips 105/2017 z dne 19. 12. 2017. Vendar pa je Vrhovno sodišče v navedeni sodbi vsaj posredno pritrdilo dopustnosti takšne ureditve, ko je navedlo, da tako kot so se stranke lahko dogovorile, da samo članom reprezentativnega sindikata pripada za 20 % višja solidarnostna pomoč in je cenzus za priznanje pravice zanje 130 % minimalne plače (za ostale delavce, ki niso člani pa je po 4. točki 40. člena KPND cenzus minimalna plača), so se lahko dogovorile tudi to, da se kot osnova za priznanje pravic upošteva le osnovna plača in ne vsi delavčevi prejemki.

14. Stališče sodišča o nedopustnosti določitve večjih pravic v kolektivni pogodbi dejavnosti zgolj za člane sindikata, ki je stranka te pogodbe, pomeni, da sodišče šteje, da je sporna določba 6. člena Aneksa nična. Glede vprašanja ničnosti posameznih določb kolektivne pogodbe je v skladu z drugim odstavkom 1. člena ZKolP treba smiselno uporabiti določbo prvega odstavka 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Pogodbeno določilo je nično, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Določba 6. člena Aneksa ne nasprotuje nobenemu prisilnemu predpisu in tako tudi ne določbi prvega odstavka 11. člena ZKolP, saj je to, kot je že razloženo zgoraj, treba obravnavati skupaj z določbo 224. člena ZDR-1. Ureditev v 6. členu Aneksa, predhodno pa tudi ureditev v 224. členu ZDR-1, ne nasprotuje določbam 14. člena in prvega odstavka 42. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava, Ur. l. RS, št. 33/91-I s spremembami), kar zmotno uveljavlja tožnik. Dogovarjanje pravic in obveznosti s kolektivnimi pogodbami zgolj za člane podpisnika, ne pa za vse delavce, ne pomeni nedovoljene diskriminacije glede na članstvo v sindikatu, niti po mednarodnem niti po primerjalnem pravu¹. Takšna ureditev tudi ne nasprotuje določbi drugega odstavka 42. člena Ustave o tem, da ima vsakdo pravico, da se svobodno združuje z drugimi, kakor tudi ne določbi 76. člena Ustave o tem, da je včlanjevanje v sindikate svobodno, kar pomeni tudi pravico biti ne član sindikata. Že pred uveljavitvijo 224. člena ZDR-1 je Ustavno sodišče z odločbo U-I-284/06 z dne 1. 10. 2009 presojalo ustavnost določb prvega odstavka 2. člena in prvega odstavka 10. člena ZKolP, po katerih kolektivne pogodbe lahko veljajo tudi le za stranke kolektivne pogodbe oziroma njene člane. Takrat je zavzelo stališče, da takšna ureditev ni v neskladju s 76. členom Ustave in tudi ne z mednarodnopravnimi instrumenti (Konvencija MOD št. 135 in Konvencija MOD št. 154), na katere so se sklicevali pobudniki. Sicer pa je bila določba 224. člena ZDR-1 predmet ustavnosodne presoje, vendar je Ustavno sodišče zahtevi za oceno ustavnosti in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti zavrglo.²

15. Določba 6. člena Aneksa tudi ne more biti sporna glede na določbo tretjega odstavka 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami). V skladu s to določbo delodajalec javnemu uslužbencu ne sme zagotoviti pravic v večjem obsegu, kot je to določeno z zakonom, podzakonskimi predpisom ali kolektivno pogodbo, če bi s tem obremenil javna sredstva. Različna višina solidarnostne pomoči za člane sindikata se za zaposlene pri toženi stranki zagotavlja na podlagi KPND. Zato so takšna izplačila v skladu z določbo tretjega odstavka 16. člena ZJU.

16. V skladu s 13. členom Aneksa iz leta 2012 bi bil tožnik do solidarnostne pomoči za sporno obdobje (vendar v nižjem znesku od vtoževanega) upravičen, če njegova osnova plača ne bi presegala minimalne plače. Vendar pa je bila njegova osnovna plača v spornem obdobju višja od minimalne plače. Tožnik sicer res ne presega cenzusa, ki je za priznanje pravice do solidarnostne pomoči določen v drugem odstavku 6. člena Aneksa, to je 130 % minimalne plače, vendar ta cenzus zanj ne velja, glede na to, da ni član reprezentativnega sindikata, podpisnika Aneksa. Navedeno pomeni, da tožnikov zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči za sporno obdobje ni utemeljen in bi ga sodišči druge in prve stopnje ob pravilni uporabi prava morali zavrniti.

17. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da se zavrne zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo odločb tožene stranke z dne 20. 6. 2017, 25. 2. 2017 in 13. 9. 2017 in zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči za obdobje 2014 do 2016 v višini 2.079,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 11. 2016 in za leto 2017 v višini 693,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2017.

18. Tožnik z zahtevkom ni uspel, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, dolžan toženi stranki povrniti njene utemeljeno priglašene stroške postopka pred sodišči prve, druge in tretje stopnje. Utemeljeno priglašeni stroški tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 321,30 EUR (nagrada za odgovor na tožbo 300 točk, nagrada za pripravljalno vlogo 225 točk oziroma skupno 315,00 EUR, pavšalni znesek za materialne stroške v višini 2 % od skupne vrednosti storitve oziroma 6,30 EUR). Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški tožene stranke znašajo 229,50 EUR (nagrada za pritožbo 375 točk oziroma 225,00 EUR, 2 % pavšal za materialne stroške 4,50 EUR). Za revizijo je tožena stranka utemeljeno priglasila nagrado v višini 450 točk oziroma 270,00 EUR in 2 % za materialne stroške kar znaša 5,40 EUR, skupno torej 275,40 EUR.

19. Vrhovno sodišče je odločilo v senatu, ki je naveden v uvodu. Odločitev je sprejelo soglasno.

-------------------------------
¹ Glej Katarina Kresal Šoltes, Vsebina kolektivne pogodbe, GV Založba 2011, stran 115.
² Sklep U-I-174/13, U-I-54/14, U-I-200/14 z dne 10. 3. 2016.

Datum zadnje spremembe:

15.05.2020