VSRS Sodba II Ips 130/2016

Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, nastale zaradi izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 20.100,00 EUR odškodnine zaradi nezakonitega izbrisa iz registra stalnih prebivalcev Slovenije, ki jo je toženka dolžna tožniku plačati v petih enakih obrokih z zapadlostjo, kot je določeno v izreku sodbe, ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer je višji tožbeni zahtevek zavrnilo in toženki naložilo povrnitev 3.738,18 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je določilo oziroma znižalo skupno denarno odškodnino za povzročeno škodo zaradi izbrisa na 20.419,63 EUR.¹ Sicer je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Pri odmeri višine denarne odškodnine, ki se določi v sodnem postopku, se ta zmanjša za denarno odškodnino, ki je bila upravičencu predhodno pravnomočno določena v upravnem ali kateremkoli drugem postopku (drugi odstavek 5. člena Zakon o povračilu škode osebam, ki so bile izbrisane iz registra stalnega prebivalstva - v nadaljevanju ZPŠOIRSP). Ker je bila tožniku v upravnem postopku že priznana odškodnina v višini 10.050,00 EUR, je za ta znesek zmanjšalo v sodnem postopku določeno odškodnino in v plačilo toženki naložilo 10.369,63 EUR, ki jih je dolžna tožniku plačati v petih enakih obrokih tako, da prvega plača v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe, drugega v enem letu po zapadlosti prvega obroka, tretjega v enem letu po zapadlosti drugega obroka, četrtega v enem po zapadlosti tretjega obroka in petega v enem letu po zapadlosti četrtega obroka. Sicer je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožniku je naložilo v plačilo 610,80 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

3. Revizijo sta vložili obe pravdni stranki. Revizija tožnika je dovoljena, revizija toženke pa je bila dopuščena s sklepom II DoR 67/2016 z dne 19. 5. 2016 glede vprašanja pravilne odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Revizija tožnika

4. Tožnik je vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da se reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi. ZPŠOIRSP v 12. členu omejuje izplačilo odškodnine izbrisanim na najvišji možni absolutni znesek odškodnine, to je trikratnik odškodnine, ki je lahko upravičencu določena v upravnem postopku. Trdi, da je bila na Ustavno sodišče RS vložena pobuda za oceno ustavnosti in zakonitosti in je tudi po oceni tožnika navedena določba protiustavna. Ker sta nižji sodišči odločili upoštevaje to določbo, sta zmotno uporabili materialno pravo.

Revizija toženke

5. Toženka je vložila (dopuščeno) revizijo in predlagala, da se reviziji ugodi in sodbi nižjih sodišč razveljavi. Meni, da tudi znižana odškodnina, prisojena s strani pritožbenega sodišča, ni utemeljena. Sodišči nista upoštevali, da je tožnik že pred izbrisom zapustil Slovenijo in se je za nekaj časa odselil v Republiko Srbijo. Kasneje se je sicer vrnil v Slovenijo in deloval kot srbski dopisnik iz Slovenije, imel je celo delovno vizo. Od 12. 6. 2001 do 4. 11. 2008 je bil vpisan v register tujih dopisnikov. Imel je vizo za neomejene prihode in odhode iz Slovenije od 1. 11. 1995. Živel je s svojo družino, saj sta žena in otroka z njim živela tako v Republiki Srbiji kot kasneje v času dopisništva v Sloveniji. Njegove težave zato niso bile enake oziroma primerljive s težavami drugih izbrisanih. Prvostopenjsko sodišče je nekritično verjelo tožniku, da kot dopisnik ni prejemal dohodka in mu prisodilo trikratni znesek, ki ga je pritožbeno sodišče sicer znižalo. Tožniku bi povišana odškodnina pripadala, če bi dokazal, da je obseg škode večji od odškodnine, ki jo je prejel v upravnem postopku. Nižji sodišči bi morali v postopku po ZPŠOIRSP ugotavljati vse elemente odškodninske odgovornosti po Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Toženka se glede odmere odškodnine ne strinja s sklicevanjem na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Kurić proti Sloveniji, saj je v sodbi izrecno navedeno, da zneski, ki jih prisojajo domača sodišča, niso nujno enaki, kot jih prisoja ESČP, morajo pa biti razumni. V zvezi z uveljavljano premoženjsko škodo meni, da je tožnik zahteval povrnitev stroškov za vizume, ki mu jih je sodišče priznalo, kljub temu da ni zaprosil za državljanstvo pred izbrisom. Plačilo vize je normalno, če je za bivanje v državi zahtevano dovoljenje za bivanje, zato mu odškodnina iz tega naslova ne pripada.

6. Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama, ki nanju nista odgovorili.

7. Reviziji nista utemeljeni.

O (ne)utemeljenosti revizije tožnika

8. Tožnik s svojo revizijo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava 12. člena ZPŠOIRSP. Že pritožbeno sodišče mu je pojasnilo, da skupni znesek prisojene odškodnine v tej zadevi ne dosega z zakonom določene omejitve višine denarne odškodnine trikratnega zneska denarne odškodnine,² ki je lahko upravičencu določena v sodnem postopku, zato sporne določbe pritožbeno sodišče niti ni uporabilo. Vložena zahteva za presojo ustavnosti³ določbe 12. člena ZPŠOIRSP, ki določa omejitev višine denarne odškodnine, zato ni oziroma ne bi imela vpliva na odločitev v izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje.

O (ne)utemeljenosti revizije toženke

Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo le v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), to je glede vprašanja pravilne odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo. Zato revizijski očitki v zvezi s povrnitvijo stroškov za vizume, ki jih je sodišče priznalo tožniku in ki se nanašajo na premoženjsko škodo, presegajo okvir presoje dopuščene revizije.

9. Sicer pa revizija v okviru dopuščenega pravnega vprašanja izpodbija višino odškodnine za nepremoženjsko škodo, odmerjeno na pritožbeni stopnji. Drži revizijska navedba, da se višina odškodnine določa po pravilih Obligacijskega zakonika (OZ) oziroma ZOR, saj je v postopku pred sodiščem treba ravnati po določbah 11. člena ZPŠOIRSP, ki napotuje na uporabo določb zakona, ki ureja obligacijska razmerja. Zahtevek upravičenca je utemeljen, če obstajajo elementi odškodninske odgovornosti. V sodnem postopku lahko dobijo višjo odškodnino le tisti upravičenci, ki dokažejo večjo škodo. Prav tako drži, da sodba ESČP v zadevi Kurić proti Sloveniji sodiščema prve in druge stopnje ni odvzela bremena ugotavljanja predpostavk odškodninske odgovornosti, kot jima ga nalaga zakon. Vendar je tožnik zadostil svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede dejstev, na podlagi katerih sta sodišči napravili zaključek o obstoju vzročne zveze in škode ter višine slednje.

10. Nižji sodišči sta ugotovili:

- tožnik je bil z dnem 26. 2. 1992 izbrisan iz evidence stalnih prebivalcev Republike Slovenije na podlagi določb Zakona o tujcih;

- obdobje izbrisa je trajalo do 2. 12. 2008, ko je pridobil državljanstvo RS (201 mesec);

- v upravnem postopku je bila tožniku že pravnomočno določena odškodnina po ZPŠOIRSP v višini 10.050,00 EUR oziroma 50,00 EUR za vsak zaključen mesec izbrisa iz registra;

- v času izbrisa je moral plačevati takse za pridobitev dovoljenja za začasno bivanje v RS (plačilo vizumskih taks v obdobju od leta 2000 dalje je znašalo 419,63 EUR) in ni imel urejenega zdravstvenega zavarovanja;

- tožniku je delovno razmerje v RS po njegovi krivdi prenehalo že pred izbrisom iz registra, njegova zahteva za priznanje pravice do nadomestila za čas čakanja na ustrezno zaposlitev je bila zavrnjena z odločbo ZPIZ z dne 3. 6. 2009;

- zaradi vseh posledic izbrisa je v tem obdobju živel v negotovosti in v strahu glede prihodnosti, imel je težave pri urejanju svojega statusa ter pri uveljavljanju določenih pravic;

- večkrat je vložil prošnjo za slovensko državljanstvo, a bil zavrnjen, ker ni izpolnjeval pogojev, med drugim ni imel potrdila o stalnem bivanju, ki ga kot tujec, izbrisan iz registra stalnega prebivalstva, ni mogel dobiti;

- s strani UE Ljubljana je bilo tožniku izdano dovoljenje za začasno bivanje v RS z veljavnostjo od 1. 7. 2004 do 4. 11. 2004, ki je bilo podaljševano do leta 2008;

- z odločbo Ministrstva za kulturo z dne 12. 6. 2001 je bil vpisan v register tujih dopisnikov, kar mu je bilo z novimi odločbami podaljševano do 4. 11. 2008;

- imel je izdane vize za prihode in odhode za neomejeno število potovanj in sicer za obdobje od 29. 10. 1994 do 12. 11. 1994, od 2. 2. 1995 do 2. 8. 1995, od 1. 11. 1995 do 1. 5. 1996, od 22. 1. 1997 do 15. 12. 1997, od 15. 3. 1998 do 15. 9. 1998, od 1. 11. 1998 do 30. 4. 1999, od 30. 4. 1999 do 30. 10. 1999, od 15. 11. 1999 do 15. 5. 2000.

11. V zvezi z višino odškodnine je Vrhovno sodišče že pritrdilo (revizijskemu) stališču, da sodišče ne sme le uporabiti zneska, ki ga je v zadevi Kurić in ostali zoper Republiko Slovenijo prisodilo ESČP, torej 20.000,00 EUR. Pravično zadoščenje po 41. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) vzpostavlja lasten odškodninski temelj, ki ga ESČP uporabi tudi, če nacionalni sistem ne omogoča odmere denarnega zadoščenja.⁴ O višini odškodnine za tovrstno škodo je Vrhovno sodišče do sedaj odločalo v zadevah II Ips 170/2016⁵ in II Ips 255/2016, v katerih je že poudarilo, da ni odločilen le čas, v katerem tožnik ni imel urejenega statusa, ampak tudi druge okoliščine, ki posameznega oškodovanca ločujejo od preostalih (npr. nezaposlenost, izgon iz države, ločenost od družine, posledičen propad zakona, družinskih vezi in podobno). V prvi naveden zadevi (II Ips 170/2016) je presodilo, da odmerjena višina nekaj manj kot 20 povprečnih mesečnih neto plač v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje za čas dobrih 15 let tožnikovega neurejenega statusa, v katerem pretežni del ni mogel legalno opravljati dela, in ga je strah pred izgonom in težavami z vrnitvijo prisilil, da se je večji del zadrževal doma, kar je pripeljalo do njegovega duševnega trpljenja, ne terja njenega znižanja. V zadevi II Ips 255/2016 je navedlo, da je tožnikov neurejen status sicer glede na primerjano zadevo trajal manj časa (približno 11 let), vendar pa je treba izpostaviti zlasti, da je njegovo duševno trpljenje zahtevalo celo zdravljenje pri psihiatru ter da bo ta škoda trajala tudi v bodočnosti.

12. Glede na to, da revizija tožnika izpodbija le zmotno uporabo omejitve iz 12. člena ZPŠOIRSP, toženka pa višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, je treba preveriti le, ali odmerjena odškodnina (20.000,00 EUR oziroma nekaj več kot 20 povprečnih mesečnih neto plač) ni previsoka. Tožnikov neurejen status je glede na primerjani zadevi trajal dlje (16 let in 9 mesecev), pri čemer ne drži revizijski očitek, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je tožnik že pred izbrisom zapustil Slovenijo in se nato vrnil kot akreditiran dopisnik. Iz tožnikove izpovedi, ki sta jo sprejeli nižji sodišči, izhaja, da so bili njegovi osebni dokumenti uničeni in da je bil pridržan s strani policije. Zaradi negotovosti glede svoje prihodnosti in prihodnosti družine je z družino odšel v Srbijo, nato se je čez 14 dni vrnil sam in kasneje z družino. Ko se je vrnil v Slovenijo, ni mogel več v prejšnje stanovanje, prav tako ne njegova družina. V Srbiji je sam plačeval stroške zdravljenja. Zaradi vseh posledic izbrisa je živel v negotovosti in v strahu glede prihodnosti, imel je težave pri urejanju svojega statusa ter pri uveljavljanju določenih pravic in je zaradi tega trpel duševne bolečine. Res so mu bile izdane vize za prihode in odhode za neomejeno število potovanj, vendar te niso pokrivale celotnega obdobja izbrisa. Primerjava teže dejanskih okoliščin konkretne zadeve z navedenima zadevama iz 11. točke obrazložitve glede na daljši čas izbrisa v obravnavani zadevi, a hkrati nekaterih bolj ugodnih pogojih za potovanje in delo vsaj kot tujega dopisnika (kar pa mu ni dajalo enakih pravic, kot izhajajo iz statusa stalnega prebivalca RS), pripelje do zaključka, da je prisojena odškodnina ustrezno umeščena v okvire dosedanje sodne prakse v primerljivih zadevah.

13. Revizijsko sodišče je reviziji zavrnilo kot neutemeljeni, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih sta bili vloženi (378. člen ZPP).

-------------------------------
¹ 20.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 419,63 EUR za premoženjsko škodo.
² Tožniku je bila odmerjeno 20.419,63 EUR odškodnine, zakonski maksimum pa je v tem primeru 35.150,00 EUR.
³ Oziroma odločba Ustavnega sodišča RS, s katero bo o zahtevi odločeno.
⁴ Glej odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 170/2016 z dne 10. 11. 2016 in II Ips 255/2016 z dne 2. 2. 2017.
⁵ V zadevi II Ips 170/2016 je Vrhovno sodišče zaradi pomanjkanja sodne prakse opravilo primerjavo z odmerami, opravljenimi zaradi posega v druge osebnostne pravice (pravico do osebnega in družinskega življenja).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2018

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba II Ips 255/2016
• VSRS sodba in sklep II Ips 170/2016