VSRS Sodba U 7/2021-9

Jedro

Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso.

Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe, na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten.

Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Sodnega sveta Republike Slovenije Su 176/2020-28 z dne 1. 4. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1. Tožena stranka je v Uradnem listu št. 69/2020 z dne 15. 5. 2020 objavila javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur na vodstveno mesto predsednika Delovnega sodišča ...

2. Na javni poziv se je odzvala ena sama kandidatka – tožnica, ki je že doslej opravljala funkcijo predsednice tega sodišča (od leta 1996 oziroma štiri mandate).

3. V postopku so tožnico, ki sicer kot višja sodnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje,¹ s pozitivnimi mnenji podprli predsednica Višjega delovnega in socialnega sodišča, predsednik Vrhovnega sodišča in ministrica za pravosodje.

4. Tožena stranka je tožnico povabila na razgovor in ga je 21. 1. 2021 na 56. seji tudi opravila. Ob razgovoru je bil navzoč tudi podpredsednik Vrhovnega sodišča, ministrica za pravosodje pa je svojo odsotnost opravičila.

5. Tožena stranka je 1. 4. 2021 izdala sklep, da se v postopku ne imenuje nobenega kandidata in se postopek zaključi kot neuspešen.

6. Tožnica je sklep tožene stranke prejela 12. 4. 2021, nakar je proti njemu 20. 4. 2021 vložila tožbo pred Vrhovnim sodiščem.

Povzetek bistvenih tožbenih navedb in navedb iz odgovora na tožbo

7. Tožnica navaja, da postopek izbire pred toženo stranko temelji na z zakonskimi okviri določeni diskreciji Sodnega sveta. Iz odločitve o (ne)imenovanju mora biti razvidno, na podlagi katerih podatkov in kriterijev je Sodni svet ugotovil, ali kandidat izpolnjuje pogoje in razlogi za odločitev. Odločitev mora ustrezno utemeljiti, pri tem pa odločitev ne sme biti očitno nerazumna in ne sme kršiti temeljnih človekovih pravic kandidatov (ne sme biti diskriminatorna in arbitrarna). Po osmem odstavku 62.b člena ZS mora Sodni svet v odločbi o (ne)imenovanju edinega kandidata navesti razloge za neizbiro. Sodni svet ni absolutno suveren v postopku izbire in imenovanja predsednika, saj je zakonodajalec določil, da predsednike sodišča imenuje po predhodnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča, predsednika neposredno višjega sodišča in ministra za pravosodje. Na ta mnenja ni vezan, a bolj ko so ta v posamičnem primeru usklajena, natančno in obširno utemeljena ter bistveno drugačna od mnenja Sodnega sveta, manj je zakonitega prostora za manj natančno in manj prepričljivo ali pavšalno izbiro Sodnega sveta, tako da bi kot taka prestala test očitne nerazumnosti. Razlogi morajo biti dovolj natančno opisani, verodostojno ugotovljeni in utemeljeni.

V razlogih izpodbijanega sklepa ni navedeno, da so bila pridobljena tri pozitivna mnenja o tožničini prijavi niti da iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Piše le, da s programom, rezultati poslovanja v preteklem obdobju in z razgovorom ni prepričala potrebnega števila navzočih članov, da bo s ponovnim imenovanjem na mesto predsednice zagotovljeno optimalno vodenje sodišča. Niti z eno besedo niso obrazloženi razlogi/okoliščine, zaradi kateri tožnica članov ni prepričala, prav tako pa ni pojasnjeno, kaj pomeni "optimalno vodenje sodišča". Le če bi bilo kandidatov več, bi Sodni svet lahko argumentirano sklepal, kateri bi sodišče vodil bolj optimalno, pod pogojem, da bi bilo vnaprej znano, kaj to pomeni. Ni jasno, kaj je tisto, kar v programu ni prepričljivo, kateri rezultati niso prepričljivi in kaj je šlo narobe na razgovoru.

Tožnica se zaveda, da nima pravice biti imenovana, ima pa pravico, da se za mesto poteguje pod enakimi pogoji kot drug kandidat. Na razgovoru ni bilo pripomb in vprašanj v smeri strateškega programa in rezultatov poslovanja sodišča, ki ga vodi več kot četrt stoletja. Sodišče posluje dobro, je praviloma vedno med "TOP 10", sojenje v razumnem roku je zagotovljeno, ni nadzorstvenih pritožb, iz izjav strank in pooblaščencev je razvidna korektna in ažurna obravnava.

Vprašanja sta na razgovoru tožnici postavila dva člana Sodnega sveta. Eno vprašanje je bilo v smeri, ali s tem, ko se na skupnih sestankih predstavi sodna praksa, tožnica posega v neodvisnost sodnic, na kar je tožnica zlahka odgovorila. Sledili sta dve vprašanji članice Sodnega sveta, kdaj tožnica meni, da je čas za menjavo in kdaj je potrebna mlajša kri. Na ti dve vprašanji ni odgovorila zlahka, saj sta tožnico osebno prizadeli, čustveno zlomili, ker sta merili na njeno starost in na dosedanje število (uspešnih) mandatov, za takšna vprašanja pa ni zakonske podlage, niti ZS ne omejuje mandata predsednika ne po številu imenovanj ne po starosti.

Tožnica je imela v postopku vso potrebno podporo, protikandidata ni imela, sodišče vsa leta vodi uspešno, odnosi na sodišču so dobri, skratka ni razlogov, da sodišča ne bi uspešno vodila tudi naprej. Če sta razlog, da ni prepričala zadostnega števila članov, število njenih mandatov (4) in njena starost, tožnico to preseneča. O razlogih, ki so vodili člane pri odločanju, lahko le sklepa iz vprašanj, ne more pa učinkovito zagovarjati svojih pravic. Sodni svet ima diskrecijsko pravico le, ko se opredeli do zakonskih kriterijev in če odločitev obrazloženo pojasni. Katere kriterije je Sodni svet upošteval in kako jih je interpretiral, iz izpodbijanega sklepa ni razvidno. Skopa obrazložitev ne zadostuje kriterijem in je arbitrarna. Sodni svet bi moral pojasniti, zakaj ni sledil mnenjem. Ker tega ni storil, je tožnici kršil pravice iz 22. in 25. člena Ustave. Predlaga, da Vrhovno sodišče njeni tožbi ugodi, izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek.

8. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na tožbo poudarja, da je možnost izpodbijanja njenih odločitev v postopkih imenovanja predsednikov sodišč omejena, in sicer je na podlagi 36. člena ZSSve upravni spor mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve Sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje v to funkcijo. V tovrstnih postopkih ima Sodni svet široko polje proste presoje, saj je zasedba takega mesta po sodni praksi privilegij, ne pravica posameznika. Zato tudi odločanje o izbiri najboljšega kandidata ni odločanje v upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih in pravnih koristih, saj ne obstoji pravica biti izvoljen na mesto predsednika sodišča.

Ni sporno, da je tožnica izpolnjevala formalne pogoje za imenovanje. Sodni svet je pridobil vsa mnenja, ki jih zakon zahteva, upošteval kriterij iz tretjega odstavka 62.a člena ZSSve in s tožnico opravil razgovor. Člani Sodnega sveta ob ustnem razgovoru s kandidati za predsednika v ničemer niso omejeni glede vsebine vprašanj, ki jih lahko zastavljajo kandidatom. Sodni svet je vodil zakonit postopek, tožnica pa je bila seznanjena z vsemi dejstvi in okoliščinami, ki so bile pomembne za odločitev. S tem je zakonsko dopusten obseg sodnega varstva izčrpan.

Sodni svet ima vselej možnost, da med prijavljenimi kandidati ne izbere nikogar (deveti odstavek 62.b člena ZS). To velja tudi, če se prijavi le en kandidat, sicer bi to pomenilo, da mora Sodni svet tega kandidata izbrati, če izpolnjuje formalne pogoje. Taka razlaga bi bila v nasprotju z ZS in temelji učinkovitega delovanja sodstva. Posledica odločitve, da nihče ne bo izbran, vodi le v to, da se razpis ponovi, in ne posega v nikogaršnje pravice ali pravno varovane interese. S tega vidika tudi ni videti razloga, zakaj bi moral Sodni svet poleg rezultata glasovanja in zakonitosti postopka obrazložiti še kar koli drugega. Kandidati ne morejo zahtevati, da bi se moral postopek zaključiti drugače, kot se je. Tudi nezavezujoča mnenja, ki jih Sodni svet pridobi v postopku, ne omejujejo pristojnosti Sodnega sveta, da sprejeme odločitev v okviru svoje ustavne in zakonske vloge neodvisnega organa. Zato ne drži, da bi moral Sodni svet obrazložiti, zakaj tožnice ni izbral na mesto predsednice sodišča. V skladu z osmim odstavkom 62.b člena ZS Sodni svet le v odločbi o imenovanju navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje. Te določbe ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga tožnica. Tudi v 35. členu ZSSve je določeno, da morajo biti obrazložene le odločitve o imenovanju ali razrešitvi predsednika sodišča. Enako pravilo velja, ko noben kandidat ni bil izbran – Sodnemu svetu ni treba navajati, zakaj nobeden od prijavljenih kandidatov ni bil izbran za predsednika sodišča. To velja tudi, če je bil prijavljen en sam kandidat. Navedeno je skladno tudi z zakonsko ureditvijo pristojnosti in načina odločanja Sodnega sveta, saj se mora dvotretjinska večina poenotiti o razlogih, zakaj nekoga izbere, ne pa o tem, zakaj nekoga ne izbere.

Obveznost obrazložitve, kot jo terja tožnica, bi pomenila, da lahko Sodni svet predlaganega kandidata zavrne le, če bi imel za to (posebej) utemeljene razloge. To pa je v nasprotju z naravo in vsebino postopka ter funkcijo predsednika sodišča kot vodstvenega položaja v sodstvu. Predlaga zavrnitev tožbe.

Dokazni sklep in neizvedba glavne obravnave

9. Vrhovno sodišče je kot dokaz vpogledalo dokazne listine, ki sta jih v spis vložili pravdni stranki. Ker so dejstva med njima nesporna, je Vrhovno sodišče odločilo, da ne opravi glavne obravnave (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).² Tožnica glavne obravnave tudi ni predlagala.

10. Tožba je utemeljena.

O posebnem položaju Sodnega sveta in načinu njegovega odločanju pri imenovanju kandidata na mesto predsednika sodišča

11. Ustava v 125. členu zagotavlja neodvisnost sodnikov. Varovanje neodvisnosti sodišča kot celote in neodvisnosti posameznih sodnikov je tudi glavna naloga predsednikov sodišč. Da so pri tem lahko suvereni, morajo biti tudi sami zavarovani pred nedopustnimi pritiski. To se zagotavlja predvsem z ustreznimi varovalkami v postopku njihovega imenovanja in razrešitve. Prav ustavni pomen neodvisnosti sodstva, ki je temelj neodvisnega, nepristranskega in poštenega sojenja na sodiščih, je tudi razlog, da zakonodajalec postopkov izbire kandidatov za izvolitev v sodniško funkcijo in postopkov imenovanja predsednikov in podpredsednikov sodišč ni povsem izvzel iz sodnega varstva.³

12. Po prvem odstavku 36. člena Zakona o sodnem svetu⁴ je tudi v teh postopkih dovoljen upravni spor, vendar je mogoč le glede presoje zakonitosti izbirnega postopka ter odločitve Sodnega sveta o izpolnjevanju zakonskih pogojev za imenovanje ali izvolitev v te funkcije (četrti odstavek 36. člena ZSSve).

13. Pri konstituiranju sodne oblasti ima v skladu s sistemom zavor in ravnovesij posebno vlogo,⁵ ki je ustavno opredeljena v 130. in drugem odstavku 132. člena Ustave RS.⁶ Da bi to vlogo in svoj, z Ustavo določen položaj lahko uresničeval in prevzemal svoj del odgovornosti za stanje v sodstvu, mu je treba priznati široko polje proste presoje (odločanje po diskrecijski pravici), kar je že večkrat poudarilo tudi Ustavno sodišče.⁷ Sodni svet ni in ne sme postati le sledilec predhodno oblikovanih mnenj oziroma "papirnati" odločevalec, temveč mu je podeljena svoboda, da v izbirnem postopku kot strokovno usposobljeno telo⁸ celotno gradivo kritično pretrese in ga v okviru svoje diskrecijske pravice ustrezno uravnovesi, nato pa samostojno odloči.⁹

14. Z namenom, da bi Sodni svet samostojnost odločanja lahko učinkovito udejanjil in bi lahko kritično pretresel v postopku pridobljene listine¹⁰ in mnenja (na katera ni vezan),¹¹ je zakonodajalec z novelo Zakona o sodiščih¹² uvedel ustni razgovor. Tega Sodni svet opravi s prijavljenimi kandidati, ki najbolje izpolnjujejo pogoje in kriterije za imenovanje (šesti odstavek 62.b člena ZS) oziroma z vsemi kandidati, ki izpolnjujejo predpisane pogoje (prvi odstavek 33. člena ZSSve). Zakon podrobneje ne določa vsebine ustnega razgovora,¹³ a iz vsebine šestega odstavka 62.b člena ZS in prvega odstavka 33. člena ZSSve izhaja, da ta vsebuje najmanj dva dela: kandidatovo predstavitev strateškega programa dela in vizije ter zastavljanje vprašanj kandidatu s strani članov Sodnega sveta¹⁴ in razpravo. Po opravljenem razgovoru s kandidatom/i in naknadno pridobljenem mnenju ministra za pravosodje,¹⁵ Sodni svet o imenovanju predsednika sodišča odloči z dvotretjinsko večino glasov vseh članov (29. člen ZSSve).

15. Vrhovno sodišče je že v zadevi X Ips 333/2015 z dne 21. 7. 2016 poudarilo, da lahko Sodni svet zaradi načina odločanja le ob omejenem standardu obrazložitve učinkovito udejanja svojo vlogo. Odločitev o izbiri kandidata za sodnika ali predsednika sodišča tudi ni odločitev o upravni zadevi v smislu odločanja o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih s področja upravnega prava (2. člen ZUP), temveč gre za posamični akt oblastne narave, ki ima značaj javnopravne stvari, v zvezi s katero se ZUP uporablja le smiselno (prvi odstavek 31. člena ZSSve). Smiselna uporaba ZUP pomeni okoliščinam konkretnega primera prilagojeno, "primerno" uporabo teh določb na način, ki kar najbolj ustreza naravi in namenu ter posebnostim posameznega instituta in področja, na katerem se uporablja. Smiselno, torej v skladu z naravo in namenom postopka, in ne neposredno, se uporablja tudi 214. člen ZUP, ki določa obseg obrazložitve upravne odločbe. Prav zato ZS v osmem odstavku 62b. člena tudi določa, da Sodni svet v odločbi o imenovanju (predsednika sodišča) navede razloge za izbiro oziroma imenovanje izmed kandidatov, ki izpolnjujejo formalne pogoje.¹⁶

O pravici do poštenega postopka v postopkih imenovanja predsednika sodišča

16. ESČP je v zadevah Tsanova-Gecheva proti Bolgariji¹⁷ in Juričić proti Hrvaški¹⁸ odločilo, da razen v primerih, ko je država te zadeve utemeljeno izvzela iz sodnega varstva, tudi postopek izbire sodnika in predsednika sodišča spada med postopke, za katere veljajo zahteve iz 6. člena EKČP. V primeru, ko država kandidatom v postopku imenovanja predsednika sodišča zagotavlja sodno varstvo, čeprav v omejenem obsegu, je tako tudi po praksi ESČP pri odločanju v teh zadevah treba upoštevati standarde poštenega postopka iz 6. člena EKČP. Temu je sledilo tudi Ustavno sodišče, ki je v zadevi Up-1094/18 prav tako poudarilo, da mora imeti Sodni svet kot poseben ustavni organ (131. člen Ustave) pri odločanju široko polje proste presoje, vendar je prav zaradi tega treba (kandidatom) tudi v tem postopku zagotoviti jamstva poštenega postopka iz 22. člena Ustave.¹⁹

17. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Čeprav pravica biti imenovan za predsednika, ne obstaja, pa ima vsakdo pravico, da se pod istimi pogoji kot drug(i) kandidat(i) poteguje za zasedbo takega položaja.²⁰ Postopek, v katerem se kandidat poteguje za zasedbo mesta predsednika sodišča, mora biti pošten: ustavnoskladen, zakonit²¹ in transparenten, (ne)izbira pa utemeljena na objektivnih merilih.²² Tožnica toženi stranki očita, da je sklep o njeni neizbiri na mesto predsednice sodišča posledica kriterijev, ki jih Sodni svet ne bi smel upoštevati.

Okoliščine obravnavanega primera

18. Med strankama ni sporno, da je tožnica izpolnjevala vse formalne pogoje za imenovanje na mesto predsednice sodišča. Tožnica toženi stranki očita, da je njena neizbira v postopku posledica nezakonitega postopka.

19. Tožena stranka ni prerekala vsebine vprašanj, ki so jih tožnici na ustnem razgovoru zastavljali njeni člani. Še več, v odgovoru na tožbo zatrjuje, da člani Sodnega sveta ob ustnem razgovoru s kandidati za predsednika v ničemer niso omejeni glede vsebine vprašanj, ki jih lahko zastavljajo kandidatom. To stališče je zmotno.

20. Drži, da imajo člani Sodnega sveta zaradi diskrecijske pravice organa, katerega člani so, zelo široke možnosti pri zastavljanju vprašanj kandidatom; zastavljajo jih lahko tudi izven podatkov, ki izhajajo iz spisovnega gradiva, saj le na tak način lahko pride do izraza ustavna vloga Sodnega sveta v pravosodnem sistemu. Toda povsem brez omejitev pri zastavljanju vprašanj člani Sodnega sveta vendarle niso.

21. V Sloveniji so vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine, ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino (14. člen Ustave). Enakost pred zakonom je del poštenega izbirnega postopka.

22. Tožnica toženi stranki očita, da poštenega postopka ni bila deležna, in izpostavlja dve vprašanji, ki sta jo osebno prizadeli in čustveno zlomili, ker sta merili na njeno starost in dosedanje število mandatov. Gre za vprašanji članice Sodnega sveta: "kdaj tožnica meni, da je za čas menjavo" in "kdaj je potrebna mlajša kri". Ti dve vprašanji tožnica v tožbi povezuje s svojo starostjo (61 let) in številom dosedanjih mandatov (štirje mandati) ter sklepa (ker so bili vsi ostali podatki o njenem delu ter pridobljena mnenja pozitivna, na edino še zastavljeno vprašanje pa je odgovorila), da so ti razlogi toženo stranko vodili pri odločanju. Glede na skopo obrazložitev izpodbijane odločbe tožnica navaja, da svojih pravic ne more učinkoviteje zagovarjati.

23. Tožničina tožbena teza, da za takšna vprašanja člani tožene stranke nimajo (zakonske) podlage, zato jih ne bi smeli zastavljati, sicer ne drži povsem. Ne starost kandidata ne število (zaporednih) predsedniških mandatov resda nista izrecno zapisana kot pogoja za predsedniško kandidaturo, a Vrhovno sodišče ocenjuje, da je del diskrecijske pravice Sodnega sveta tudi razprava o vprašanjih, ki so, kot že rečeno, izven vsebine, ki jo nudi zbrano pisno gradivo, in tudi izven presoje formalnih pogojev za kandidaturo. Če bi ne bilo tako, bi bila vloga Sodnega sveta pri imenovanju predsednikov sodišče izvotljena in zmanjšana na uradnikovanje. Po oceni Vrhovnega sodišča člani Sodnega sveta zato kandidatom lahko zastavljajo tudi vprašanja o smiselnosti/primernosti (večkratne) ponovitve mandata, ne glede na to, da zakonske omejitve ni, in to celo v primerih, povezanih s kandidatovo/kino starostjo; če bi šlo, na primer, za kandidata/ko, za katerega/o je bilo v času odločanja Sodnega sveta jasno, da glede na svojo starost ne bo mogel dokončati mandata zaradi zakonske omejitve prenehanja sodniške službe,²³ na katero je vezana tudi predsedniška funkcija. Toda obravnavani primer ni tak. Ker iz obrazložitve izpodbijanega sklepa niti iz v tožbi povzetega razgovora s tožnico (katerega vsebina za toženo stranko ni sporna) ni mogoče razbrati, da v okoliščinah obravnavanega primera vprašanji članice Sodnega sveta o "času za menjavo" in "mlajši krvi" nista bili razlog za tožničino neizbiro za mesto predsednice sodišča, Vrhovno sodišče ne more presoditi, da obravnavani izbirni postopek ni bil nepošten.

24. Ustavni pomen neodvisnosti sodstva, kljub posebnostim postopka imenovanja predsednika sodišča in diskrecijskega načina odločanja, od (članov) Sodnega sveta terja, da z zadostno obrazložitvijo odločitve ne le kandidata ampak tudi javnost prepričajo o spoštovanju meja diskrecijskega odločanja, poštenosti postopka in enakem obravnavanju, kar je tudi bistvo načela vladavine prava iz 2. člena Ustave v zvezi z 157. členom Ustave.²⁴

Sklepno

25. Vrhovno sodišče je na podlagi obrazloženega ocenilo, da je Sodni svet zaradi ugotovljenih pomanjkljivosti kršil tožničino pravico do poštenega postopka in je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo. Do ostalih tožbenih navedb, zlasti tistih, ki se nanašajo na standard obrazložitev odločb Sodnega sveta, se Vrhovnemu sodišču zato ni bilo treba opredeljevati, temveč je na podlagi navedenih razlogov tožbi ugodilo, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravilo in zadevo vrača Sodnemu svetu v ponovni postopek.

26. Tožnica povrnitve stroškov postopka ni zahtevala.

-------------------------------
¹ Tožnica je svoji prijavi priložila oceno, ki jo je Personalni svet Višjega delovnega in socialnega sodišča zanjo izdelal 8. 11. 2017, nakar je 11. 11. 2020 izdelal še eno oceno sodniške službe – tudi iz te izhaja, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.
² Glej sodbo ESČP v zadevi Schuler-Zgraggen proti Švici, št. 14518/89 z dne 24. 6. 1993, 58. točka obrazložitve, odločba Ustavnega sodišča Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 15. točka obrazložitve, in sklep Vrhovnega sodišča X Ips 22/2020 z dne 26. 8. 2020, 13. točka obrazložitve.
³ Povzeto po sodbi VS RS U 1/2021 z dne 17. 2. 2021, 12. točka obrazložitve.
⁴ ZSSve, Uradni list RS 23-1205/2017.
⁵ Pristojnosti so naštete zlasti v 23. členu ZSSve.
⁶ Sodni svet državnemu zboru predlaga kandidate za izvolitev v sodniško funkcijo (130. člen Ustave) in razrešitev sodnikov (drugi odstavek 132. člena URS).
⁷ Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča RS, št. Up-1094/18-13 z dne 21. 2. 2019, 10. točka obrazložitve.
⁸ Tako tudi odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-184/16 z dne 11. 7. 2017, 10. točka obrazložitve.
⁹ Primerjaj sklep VS RS U 6/2020 z dne 7. 10. 2020.
¹⁰ Kandidati, ki se odzovejo na javni poziv sodnikom k vložitvi kandidatur na vodstveno mesto predsednika, morajo prijavi priložiti življenjepis z opisom svoje strokovne dejavnosti, šestletni strateški program dela sodišča in dokazila, ki izkazujejo izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 62. člena Zakona o sodiščih (ZS, Uradni list RS 19/1994, s spremembami).
¹¹ ZS v drugem odstavku 62.a člena določa, da Sodni svet predsednike drugih sodišč imenuje z odločbo po predhodnem mnenju ministra, pristojnega za pravosodje, predhodnem mnenju predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in predhodnem mnenju predsednika neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, ki je organizacijska enota tega okrožnega sodišča.
¹² Uradni list RS, št. 96/2009.
¹³ Tega ne opredeljujeta niti ZSSve niti Poslovnik Sodnega sveta, Uradni list RS, št. 74/2017.
¹⁴ Na ustnem razgovoru lahko sodelujeta in zastavljata vprašanja tudi predsednik Vrhovnega sodišča in minister za pravosodje, ki mu ZS v taisti določbi pravico sodelovanja in postavljanja vprašanj izrecno podeljuje.
¹⁵ ZS v petem odstavku 62.b člena določa, da se pisni mnenji predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in predsednika neposredno višjega sodišča oziroma predsednika okrožnega sodišča za imenovanje predsednika okrajnega sodišča, če je sodišče organizacijska enota tega okrožnega sodišča, vročita vsem prijavljenim kandidatom najmanj 5 dni pred razgovorom iz naslednjega odstavka, v sedmem odstavku istega člena pa, da mora minister, pristojen za pravosodje, pisno mnenje o kandidatu predložiti Sodnemu svetu v roku 15 dni po opravljenem razgovoru.
¹⁶ Vrhovno sodišče je v isti zadevi še poudarilo, da mora Sodni svet obrazložiti odločitev o tem, zakaj je izbrani kandidat po njegovem mnenju najprimernejši, obrazložitev pa zaradi specifičnega načina odločanja ne zajema tudi primerjave z neizbranim kandidatom.
¹⁷ Zadeva ESČP Tsanova-Gecheva proti Bolgariji, št. 43800/12 z dne 15. 9. 2015, 48., 53. in 66. točka obrazložitve.
¹⁸ Zadeva ESČP Juričić proti Hrvaški, št. 58222/09 z dne 26. 7. 2011, 55. in 76. točka obrazložitve.
¹⁹ Glej 10. točko obrazložitve odločitve Ustavnega sodišča RS, št. Up-1094/18 z dne 21. 2. 2019.
²⁰ Tako odločbi Ustavnega sodišča št. Up-134/95 z dne 14. 3. 1996, 13. točka obrazložitve, in Up-757/19-29 z dne 20. 2. 2020, 9. točka obrazložitve. Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-198/03 z dne 14. 4. 2005, 9. točka obrazložitve, sklep Ustavnega sodišča št. U-I-225/16 z dne 6. 12. 2017, 8. točka obrazložitve, in odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1094/18, 10. točka obrazložitve.
²¹ Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-157/17, Up-143/15 z dne 5. 4. 2018, in Up-757/19-29 z dne 20. 2. 2020, 11. točka obrazložitve.
²² Odločba Ustavnega sodišča Up-757/19-29 z dne 20. 2. 2020, 13. točka obrazložitve.
²³ Sodniku preneha sodniška služba po zakonu z upokojitvijo, vendar najpozneje, ko dopolni 70 let starosti (8. točka prvega odstavka 74. člena Zakona o sodniški službi, Uradni list RS, št. 19/1994).
²⁴ Na to je Vrhovno sodišče opozorilo že v sodbi U 1/2021 z dne 17. 2. 2021, 18. točka obrazložitve.

Datum zadnje spremembe:

15.06.2021

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba U 6/2021-8
• VSRS Sodba U 2/2022-11
• VSRS Sodba U 1/2021