<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Times New Roman

Vrhovno sodišče
Civilni oddelek

Sodba II Ips 715/2005
ECLI:SI:VSRS:2008:II.IPS.715.2005

Evidenčna številka:VS0010524
Datum odločbe:28.02.2008
Opravilna številka II.stopnje:VSL II Cp 2264/2005
Področje:STANOVANJSKO PRAVO
Institut:izpraznitev stanovanja - odpoved najemne pogodbe - krivdni odpovedni razlogi - motenje stanovalcev pri mirni uporabi stanovanja

Jedro

Toženka in D.P. Sta v spornem obdobju s svojim obnašanjem huje motila druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja (5. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1). Pri tem sta sodišči pravilno izhajali z vidika povprečnega stanovalca. Res je, da ravnanje toženke in D.P., storjenih pred uveljavitvijo SZ-1 (14.10.2003) ni mogoče presojati po tem zakonu, vendar pa je tudi prej veljavni SZ (Ur. list RS, št. 18/91 in nasl.) najemnikovo pogosto ali hujše motenje drugih stanovalcev pri njihovi mirni uporabi stanovanja opredeljeval kot krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe (4. alineja 1. odstavka 53. člena SZ).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da se toženki odpoveduje najemna pogodba številka 2309, sklenjena 13.9.2000 s tožnico, z aneksom številka 1 z dne 6.10.2003, za garsonjero v Ljubljani. Toženki je naložilo, da v 65 dneh izprazni navedeno stanovanje in ga praznega oseb in stvari izroči tožnici. Odločilo je tudi, da je toženka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka.

Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Sodbo pritožbenega sodišča toženka izpodbija z revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je zakonski pogoj za odpoved najemne pogodbe s tožbo, pisno opozorilo najemnika o kršitvi, česar tožnica v konkretnem primeru ni storila. Listine, imenovane opomin z dne 9.10.2003 namreč ni mogoče šteti kot pisno opozorilo toženki, saj jo je sestavil Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana. Da je tožnica želela nadaljevati najemno razmerje, dokazuje tudi dejstvo, da je dne 6.10.2003 s toženko sklenila aneks k najemni pogodbi. Po določilih Stanovanjskega zakona (Ur. list RS, št. 69/2003, v nadaljevanju SZ-1) bi nižji sodišči lahko presojali le toženkina ravnanja, storjena po njegovi uveljavitvi, ne pa vsa dejanja. Razlog za motenje okolice je bila huda duševna bolezen, ki je toženka in D. P. nista bila sposobna nadzirati. Stanovalcev torej nista motila zavestno. Pri presoji njunega ravnanja bi moralo sodišče izhajati iz standarda "najemnika duševnega bolnika." Sodbi sodišča prve in druge stopnje nimata razlogov o zavrnitvi toženkinih dokaznih predlogov (ogled ter postavitev izvedencev medicinske in gradbene stroke), pritožbeno sodišče pa se tudi ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb toženke. Očita tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP), ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo toženkinih trditev in dokazov, podanih v pisnih vlogah z dne 8.6.2004, 12.7.2004 in 3.9.2004.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), so brez pomena vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri (da toženka ni bila pisno opozorjena o kršitvah, da listina, imenovana opomin z dne 9.10.2003, ni izjava volje tožnice in o razlogih za sklenitev aneksa k najemni pogodbi z dne 6.10.2003).

Glede na dejanske ugotovitve o načinu uporabe stanovanja s strani toženke in njenega zunajzakonskega partnerja D. P. v obdobju od aprila 2003 do konca novembra 2003 revizijsko sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči materialnopravno pravilno presodili, da sta toženka in D. P. v tem času s svojim obnašanjem huje motila druge stanovalce pri njihovi mirni uporabi stanovanja (5. točka prvega odstavka 103. člena SZ-1). Pri tem sta pravilno izhajali z vidika povprečnega stanovalca. Res je, da ravnanj toženke in D. P., storjenih pred uveljavitvijo SZ-1 (14.10.2003), ni mogoče presojati po tem zakonu, vendar pa je tudi prej veljavni SZ (Ur. list RS, št. 18/91 in nasl.) najemnikovo pogosto ali hujše motenje drugih stanovalcev pri njihovi mirni uporabi stanovanja opredeljeval kot krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe (četrta alineja prvega odstavka 53. člena SZ). Navedbe revidentke glede zmotne uporabe šestega odstavka 112. člena SZ-1 niso utemeljene. Toženka namreč v postopku na prvi stopnji ni zatrjevala, da uveljavljani odpovedni razlog ni nastal po njeni krivdi oziroma da ga brez svoje krivde ni mogla odpraviti v danem roku. Navajala je le, da sta z D. P. bolnika s psihičnimi težavami, da sta imela tudi v preteklosti določene zdravstvene težave, zaradi katerih tudi sedaj jemljeta predpisana zdravila, da sta pod stalnim zdravniškim nadzorom in da bolezensko stanje ne more biti odpovedni razlog. Trditve, da je razlog za motenje okolice v hudi duševni bolezni, ki je toženka in D. P. nista bila sposobna nadzirati in da torej stanovalcev nista motila zavestno, pa je toženka, v nasprotju s 337. členom ZPP, podala šele v pritožbi, ne da bi izkazala, da tega ob izpolnjenih pogojih iz drugega odstavka 286. člena ZPP ni mogla storiti do konca glavne obravnave.

Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni upoštevalo dejstev in dokaznih predlogov, podanih v pripravljalnih vlogah z dne 8.6.2004, 12.7.2004 in 3.9.2004, saj so bile te vložene po prvem naroku za glavno obravnavo.(1) Da teh dejstev brez svoje krivde ni mogla navesti prej, pa toženka ni zatrjevala. Podana tudi ni uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazni predlogi toženke so bili namreč obrazloženo zavrnjeni. Razlogi izpodbijane sodbe tudi niso sami s seboj v nasprotju. Če razbijanja D. P. po skupnih prostorih dne 14.11.2003 ni mogoče opredeliti kot krivdni odpovedni razlog po 1. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1, ker večja škoda ni nastala, to še ne pomeni, da takšno njegovo ravnanje ne predstavlja tudi hujšega motenja stanovalcev po 5. točki prvega odstavka 103. člena SZ-1. Glede revidentkinih zatrjevanj, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, pa revizijsko sodišče poudarja, da mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njegovem ostale prezrte. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve, da pritožbeno sodišče pri toženki ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe, tako ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga.

Revizijsko sodišče je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

----------

Op. št. (1): Primerjaj prvi in drugi odstavek 286. člena ZPP.


Zveza:

SZ-1 člen 103, 103/1, 103/1-5, 112.SZ člen 53, 53/1-4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.08.2009

Opombe:

P2RvYy0xMzQxMA==